Zadeva T-94/04

European Environmental Bureau (EEB) in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Ničnostna tožba – Ugovor nedopustnosti – Direktiva 2003/112/ES – Procesno upravičenje“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih zadevajo neposredno in posamično – Direktiva o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet – Tožba združenj, ki imajo status svetovalca pri evropskih institucijah in/ali pri nacionalnih in nadnacionalnih organih – Nedopustnost

(člen 230, četrti odstavek, ES; Direktiva Komisije 2003/112)

2.      Evropske skupnosti – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Splošni akti – Nujnost, da fizične ali pravne osebe za presojo zakonitosti uporabijo ugovor nezakonitosti ali predhodno odločanje

(členi 230, četrti odstavek, ES, 234 ES in 241 ES)

1.      Nedopustna je ničnostna tožba, ki jo združenja, katerih namen je spodbujanje varstva in ohranjanja okolja, in skupina, katere cilj je spodbujati trajnostne alternativne rešitve pri uporabi pesticidov, vložijo zoper Direktivo 2003/112 o spremembi Direktive 91/414 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet, da se vključi parakvat kot aktivno snov.

Škodljivi učinki izpodbijanega akta na interese, ki jih branijo združenja, in lastninsko pravico enega izmed njih ne dopuščajo ugotovitve, da jih izpodbijani akt posamično zadeva, če te določbe na njihovo objektivno lastnost subjektov, dejavnih na področju varstva okolja, vplivajo tako kot na vsako drugo osebo, ki je v enakem položaju.

Poleg tega dejstvo, da imajo tožeče stranke poseben status svetovalca pri institucijah Skupnosti in/ali pri nacionalnih in nadnacionalnih organih, samo po sebi ne dopušča ugotovitve, da jih izpodbijani akt posamično zadeva. Dejstvo, da oseba tako ali drugače sodeluje v postopku, ki vodi do sprejetja akta Skupnosti, namreč lahko to osebo individualizira glede na zadevni akt samo, če je zakonodaja Skupnosti, ki se uporabi, za to osebo predvidela določena procesna jamstva.

Prav tako dejstvo, da nekateri pravni redi držav članic tožečim strankam priznavajo procesno upravičenje, ni pomembno za vrednotenje njihovega procesnega upravičenja za vložitev ničnostne tožbe zoper akt Skupnosti v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES.

Še več, dejstvo, da Komisija v obrazložitvi predloga uredbe navaja, da imajo tožeče stranke procesno upravičenje, tožečih strank ne oprošča zahteve, da dokažejo, da jih izpodbijani akt posamično zadeva. Načela, ki določajo hierarhijo norm, nasprotujejo temu, da bi akt sekundarnega prava dodeljeval procesno upravičenje posameznikom, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 230, četrti odstavek, ES. Isto velja a fortiori za obrazložitev predloga akta sekundarnega prava.

(Glej točke 53, od 55 do 58 in od 66 do 68.)

2.      Pogodba ES je s členoma 230 ES in 241 ES na eni strani in s členom 234 ES na drugi uvedla celovit sistem pravnega varstva, namenjenega zagotoviti nadzor zakonitosti aktov institucij, s tem da ga je zaupala sodiščem Skupnosti. V tem sistemu imajo fizične ali pravne osebe, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 230, četrti odstavek, ES ne morejo neposredno izpodbijati splošnih aktov Skupnosti, možnost zatrjevati neveljavnost teh aktov, odvisno od primera, bodisi posredno v skladu s členom 241 ES pred sodiščem Skupnosti bodisi pred nacionalnimi sodišči, ki sicer niso pristojna, da sama ugotovijo neveljavnost navedenih aktov, lahko pa v zvezi s tem Sodišču predložijo vprašanja za predhodno odločanje.

(Glej točko 62.)