SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 21. marca 2014(*)
„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi za osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani – Uredba (ES) št. 881/2002 – Zamrznitev sredstev in finančnih virov osebe, ker je bila vključena na seznam, ki ga je določil organ Združenih narodov – Odbor za sankcije – Vključitev v Prilogo I k Uredbi št. 881/2002 – Zavrnitev Komisije, da bi to vključitev izbrisala – Tožba zaradi nedelovanja – Temeljne pravice – Pravica do izjave, pravica do učinkovitega sodnega nadzora in pravica do spoštovanja lastnine“
V zadevi T‑306/10,
Hani El Sayyed Elsebai Yusef, stanujoč v Londonu (Združeno kraljestvo), ki sta ga sprva zastopala E. Grieves, barrister, in H. Miller, solicitor, nato E. Grieves, H. Miller, P. Moser, QC, in R. Graham, solicitor,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo E. Paasivirta, M. Konstantinidis in T. Scharf, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki sta ga sprva zastopala E. Finnegan in R. Szostak, nato E. Finnegan, zastopnika,
intervenient,
zaradi predloga, da se na podlagi člena 265 PDEU ugotovi, da je Komisija nezakonito opustila odpravo Uredbe Komisije (ES) št. 1629/2005 z dne 5. oktobra 2005 o štiriinpetdeseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 294) v delu v katerem se ta akt nanaša na tožečo stranko,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi N. J. Forwood (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in J. Schwarcz, sodniki,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. oktobra 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Odbor, ustanovljen z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1267 (1999) (v nadaljevanju: Odbor za sankcije in Varnostni svet), je 29. septembra 2005 ime tožeče stranke, Hanija El Sayyeda Elsebaia Yusefa, opredeljene kot oseba, ki je povezana z organizacijo Al Kaida, dodal na prečiščeni seznam oseb in subjektov, za katere mora veljati zamrznitev sredstev na podlagi več resolucij Varnostnega sveta (zlasti resolucij 1333 (2000), 1390 (2002), 1455 (2003), 1562 (2004), 1617 (2005), 1730 (2006), 1735 (2006), 1822 (2008), 1904 (2009) in 1989 (2011)) zaradi boja proti grožnjam terorističnih dejanj, ki pretijo mednarodnemu miru in varnosti (v nadaljevanju: seznam Odbora za sankcije).
2 Ime tožeče stranke je bilo z Uredbo Komisije (ES) št. 1629/2005 z dne 5. oktobra 2005 o štiriinpetdeseti spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 (UL L 260, str. 9) dodano na seznam v Prilogi I k Uredbi Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 294) (v nadaljevanju: sporni seznam). Njeno premoženje in finančni viri so bili torej v Evropski skupnosti v skladu s temeljnimi določbami Uredbe št. 881/2002 zamrznjeni.
3 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. januarja 2006 proti Svetu Evropske unije vložila tožbo za razveljavitev Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1629/2005, v delu, v katerem se ta akta nanašata nanjo. Ta tožba je bila s sklepom Splošnega sodišča z dne 31. maja 2006 v zadevi Yusef proti Svetu (T‑2/06, neobjavljen v ZOdl.) zavržena kot očitno nedopustna, ker je bila vložena po izteku roka.
4 Sodišče je 3. septembra 2008 izreklo sodbo v združenih zadevah Kadi in Al Barakaat International Foundation proti Svetu in Komisiji (C‑402/05 P in C‑415/05 P, ZOdl., str. I‑6351, v nadaljevanju: sodba Sodišča Kadi I).
5 Tožeča stranka je z dopisoma z dne 7. marca 2009 pri Svetu Evropske unije in Komisiji Evropskih skupnosti zahtevala dostop do dokumentov, ki sta jih ti instituciji uporabili pri utemeljevanju vključitve njenega imena na sporni seznam.
6 Komisija je z dopisom z dne 23. aprila 2009 tožeči stranki poslala tri dokumente, in sicer: (i) Obvestilo Odbora za sankcije SC/8516 z dne 3. oktobra 2005, da je bilo ime tožeče stranke skupaj z drugimi dodano na njegov seznam; (ii) Obvestilo Odbora za sankcije SC/8520 z dne 10. oktobra 2005 o spremembi osebnih podatkov tožeče stranke, kot so povezani z njenim imenom na seznamu navedenega odbora; (iii) Obvestilo Odbora za sankcije SC/8815 z dne 24. avgusta 2006 o novi spremembi istih osebnih podatkov.
7 Tožeča stranka je pri High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (višjem sodišču (Anglija in Wales), oddelek kraljevega sodišča, v nadaljevanju: High Court) vložila tožbo zoper nacionalni ukrep zamrznitve njenih sredstev, ki ga je v zvezi z njo sprejelo ministrstvo za zunanje zadeve in zadeve Commonwealtha Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska (v nadaljevanju: FCO), v istem obdobju, kot je bila sprejeta Uredba št. 1629/2005. V okviru te tožbe je FCO večkrat posredovalo pri Odboru za sankcije, da bi tožeči stranki omogočilo, da se seznani z razlogi za njeno vključitev na seznam tega odbora in s podatki o državi članici, ki je zahtevala to vključitev. Nobeno od teh posredovanj ni bilo uspešno, vendar je v izjavi, ki jo je 19. junija 2009 pri High Court podal vodja oddelka za sankcije pri FCO v imenu tega kot priča, izjavil:
„FCO je v skladu s postopkom ponovne preučitve, kot je opredeljen [v ureditvi, ki se uporablja], zbralo vse informacije, ki jih ima vlada, za namene revizije imenovanja [tožeče stranke], ob upoštevanju meril, določenih v upoštevnih resolucijah [Varnostnega sveta]. FCO je po tem postopku ponovne preučitve ugotovilo, da vpis [imena tožeče stranke] na seznam [Odbora za sankcije] na podlagi ureditve [vzpostavljene z Resolucijo Varnostnega sveta 1267 (1999)] ni več primeren. Zahtevane so bile dodatne informacije, vendar jih država članica, ki je predlagala ime [tožeče stranke], še ni posredovala. Združeno kraljestvo bo zato stopilo v stik z Odborom [za sankcije], da mu sporoči, da vpis [tožeče stranke] ni več primeren. Združeno kraljestvo bo prav tako vložilo zahtevo za izbris [tožeče stranke] s seznama [Odbora za sankcije] in si prizadevalo, da bo tej zahtevi ugodeno.“
8 United Kingdom Supreme Court (vrhovno sodišče Združenega kraljestva) je s sodbo z dne 27. januarja 2010 v zadevi Her Majesty’s Treasury (Respondent) v Mohammed Jabar Ahmed and Others (Appellants), Her Majesty’s Treasury (Respondent) v Mohammed al‑Ghabra (Appellant) and R (on the application of Hani El Sayed Sabaei Youssef) (Respondent) v Her Majesty’s Treasury (Appellant) (2010) UKSC 2 & (2010) UKSC 5 odpravilo nacionalni ukrep zavrnitve sredstev tožeče stranke, ker je bil sprejet ultra vires.
9 Tožeča stranka je z dopisom z dne 18. marca 2010, v katerem se je sklicevala na sodbo Sodišča Kadi I in zgoraj navedeno sodbo United Kingdom Supreme Court, Komisijo pozvala, naj njeno ime izbriše s spornega seznama med drugim, ker:
– je bilo njeno ime na seznam Odbora za sankcije dodano samodejno, ne da bi Komisija opravila neodvisno in nepristransko presojo;
– ji ni bil posredovan nobeden razlog za to vključitev, pri čemer so bile kršene njene temeljne pravice in načela, ki jih je Sodišče sprejelo v sodbi Kadi I;
– Združeno kraljestvo je po preučitvi dokazov, na katerih temelji vključitev njenega imena na seznam Odbora za sankcije, ugotovilo, da merila za vključitev niso bila izpolnjena.
10 Tožeča stranka je Komisijo tudi pozvala, naj nujno posreduje dodatne informacije v zvezi z vsebinskimi razlogi za vključitev njenega imena na sporni seznam.
Postopek in nova dejstva med postopkom
11 Ker Komisija ni odgovorila na dopis tožeče stranke z dne 18. marca 2010 v roku dveh mesecev, ki je določen v členu 265 PDEU, je zadnjenavedena 23. julija 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
12 Tožeča stranka, ki je istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila vlogo, je zaprosila za brezplačno pravno pomoč v skladu s členom 94 Poslovnika Splošnega sodišča. S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 22. oktobra 2010 je bilo tej prošnji ugodeno.
13 Odbor za sankcije je 29. julija 2010 ponovno preučil vpis imena tožeče stranke na svoj seznam v skladu s postopkom pregleda, določenim v odstavku 25 Resolucije Varnostnega sveta 1822 (2008). Namen te ponovne preučitve je zagotoviti, da je navedeni seznam, kolikor je mogoče, natančen in posodobljen, ter potrditi, da je vpis zadevne osebe še vedno utemeljen. Po tej ponovni preučitvi je ime tožeče stranke ostalo na seznamu Odbora za sankcije.
14 Komisija je 31. avgusta 2010 od Odbora za sankcije v odgovor na zahtevo z dne 26. januarja 2010 prejela obrazložitev vpisa več oseb na seznam navedenega odbora, med njimi tožeče stranke.
15 Komisija je z dopisom z dne 10. septembra 2010 tožeči stranki posredovala zadevno obrazložitev, pri čemer je navedla, da je bilo njeno ime vpisano na sporni seznam na podlagi te obrazložitve (v nadaljevanju: obrazložitev), in jo pozvala, naj svoja stališča predloži pred 10. decembrom 2010.
16 V obrazložitvi je navedeno:
„[Tožeča stranka] je bila član egiptovskega islamskega džihada […] [Tožeča stranka] in več drugih članov egiptovskega islamskega džihada se je v začetku 90. let pridružilo Al Kaidi […].
Egiptovski islamski džihad, ki ga je vodil namestnik Osame bin Ladna Aiman al‑Zawahiri […], je odgovoren za bombardiranje egiptovskega veleposlaništva v Islamabadu leta 1995. Skupina je od leta 1998 večino svojih sredstev pridobila od Al Kaide in se leta 2001 z njo združila.
[Tožeča stranka] je Al Kaidi zagotavljala materialno podporo in se zavezala k izvajanju terorističnih dejanj. Na mednarodnih potovanjih je uporabljala ponarejene listine, vojaško se je usposabljala ter bila član odsekov in skupin, ki so izvajale teroristične operacije, pri čemer so uporabljale silo in nasilje, vključno z zastraševanjem, grožnjo in povzročanjem škode za javno in zasebno lastnino ter nasprotovanjem dejavnostim javnih organom. [Tožeča stranka] je drugim dajala navodila, naj gredo v Afganistan, da bi se tam bojevali. Za podpiranje terorističnih dejanj Al Kaide in vzdrževanje stikov z nekaterimi privrženci po svetu je uporabljala internetno stran.
Egipčanski organi zahtevajo prijetje [tožeče stranke] zaradi njene vpletenosti v terorizem, storjen v Egiptu in zunaj njega, vključno s tajnim dogovarjanjem o kaznivih dejanjih z namenom izvršiti umor z naklepom, uničenjem lastnine, nedovoljeno posestjo orožja, streliva in eksploziva, članstvom v teroristični skupini, ponarejanjem uradnih in drugih listin ter krajo.“
17 Komisija je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 8. oktobra 2010 z ločeno vlogo vložila ugovor nedopustnosti te tožbe na podlagi člena 114 Poslovnika.
18 Splošno sodišče je 30. septembra 2010 izreklo sodbo v zadevi Kadi proti Komisiji (T‑85/09, ZOdl., str. II‑5177, v nadaljevanju: sodba Splošnega sodišča Kadi II).
19 Svetu je bila s sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 19. novembra 2010 dovoljena intervencija v podporo predlogom Komisije.
20 Odbor za sankcije je 30. novembra 2010 zavrnil ugoditev zahtevi za izbris imena tožeče stranke s svojega seznama, ki jo je vložilo Združeno kraljestvo. Iz dopisa predsednika Odbora za sankcije z dne 2. decembra 2011, naslovljenega na Komisijo, je razvidno, da „se vsaj ena država članica [Odbora za sankcije] ni strinjala s tem, da [tožeča stranka] ni več izpolnjevala meril za vpis na seznam [navedenega odbora]“.
21 Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. decembra 2010 Komisiji v odgovor na obrazložitev predložila svoja stališča.
22 Komisija je nato v skladu s členom 7c(3) Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 1286/2009 z dne 22. decembra 2009 (UL L 346, str. 42), ob upoštevanju teh stališč in po izvedbi postopka iz člena 7b(2) Uredbe št. 881/2002 ponovno preučila odločitev o vključitvi imena tožeče stranke na sporni seznam. Komisija je poleg tega zadevna stališča posredovala Odboru za sankcije.
23 S sklepom Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 14. marca 2011 je bilo odločanje o ugovoru nedopustnosti združeno z vsebinsko obravnavo.
24 Splošno sodišče (drugi senat) je v okviru ukrepov procesnega vodstva z dne 17. novembra 2011 pozvalo stranke, naj ga obvestijo o stanju postopka ponovne preučitve, ki je bil uveden na podlagi Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009 (v nadaljevanju: postopek ponovne preučitve), in Komisijo, naj, če odločitev o ponovni preučitvi še ni bila sprejeta, navede razloge za to in mu sporoči, kdaj približno jo namerava sprejeti.
25 Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 8. decembra 2011, Splošno sodišče obvestila, da se na ta poziv ne more odzvati, ker od dopisa z dne 9. decembra 2010 od Komisije ni prejela nobene informacije oziroma korespondence.
26 Komisija je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 6. decembra 2011, Splošno sodišče obvestila, da je Odbor za sankcije pozvala, naj se odzove na stališča tožeče stranke z dne 9. decembra 2010, preden bo končala ponovno preučitev. Navedla je, da je po več pozivih temu odboru 2. decembra 2011 končno prejela obvestilo, v katerem je bilo navedeno, da je navedeni odbor primer „aktivno preiskoval“. Komisija je trdila, da bi bilo priporočljivo počakati na rezultat preiskave Odbora za sankcije. Vendar je navedla, da je pripravljena delovati „s potrebno hitrostjo“ in da upa, da bo lahko postopek ponovne preučitve končala „v prvem četrtletju leta 2012“.
27 Svet je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložil 6. decembra 2011, informacije Komisije potrdil.
28 Komisija je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 20. decembra 2011, Splošno sodišče obvestila, da je od predsednika Odbora za sankcije prejela novo pisno obvestilo z dne 15. decembra 2011, ki je bilo priloženo k navedenemu dopisu, v zvezi s primerom tožeče stranke, in ponovila, da upa, da bo lahko postopek končala v prvem četrtletju leta 2012. V navedenem obvestilu je med drugim navedeno:
„Država stalnega prebivališča [tožeče stranke] je v zvezi s trditvijo, da so bili vsi dokazi o tej zadevi pridobljeni z mučenjem, [Odboru za sankcije] posredovala svoje stališče v priloženem dopisu z dne 7. decembra 2011. Druga članica [Odbora za sankcije] je potrdila, da je [tožeča stranka] znana po tem, da vodi ‚Al‑Maqreze Center for Historical Studies‘ s sedežem v Združenem kraljestvu. Na spletni strani centra (www.almaqreze.net) je na voljo skrajna vsebina.“
29 V dopisu stalnega predstavništva Združenega kraljestva pri Organizaciji združenih narodov (OZN) predsedniku Odbora za sankcije z dne 7. decembra 2011, ki je priložen navedenemu obvestilu, je navedeno:
„[Tožeča stranka] zdaj pri sodiščih Združenega kraljestva izpodbija odločbo Združenega kraljestva o podpiranju njenega imenovanja na podlagi Resolucije Varnostnega sveta 1989 (2011). V okviru te tožbe [tožeča stranka] zatrjuje, da so bili dokazi zoper njo ‚bodisi pridobljeni z mučenjem njenih kolegov bodisi so jih sestavili egipčanski organi‘. [Tožeča stranka] tako ne navaja, da ve, da so bili dokazi zoper njo pridobljeni z mučenjem, ampak da meni, da dokazi niso zanesljivi zaradi enega od dveh mogočih razlogov.
Združeno kraljestvo želi pojasniti, da nima razloga, da bi verjelo, da so bile informacije, ki jih je upoštevalo pri odločanju o umiku svojih pridržkov glede imenovanja [tožeče stranke], pridobljene z mučenjem oziroma da so jih sestavili egipčanski organi, kot to zatrjuje [tožeča stranka].
[Tožeča stranka] ima možnost, da se, da bi bila izbrisana s seznama, obrne neposredno na [Odbor za sankcije]. Od 3. junija 2010 ima pravico, da v uradu varuha človekovih pravic vloži zahtevo za izbris s seznama.
Združeno kraljestvo zdaj ponovno preučuje odločitev o imenovanju [tožeče stranke] in bo z [Odborom za sankcije] stopilo v stik takoj, ko konča postopek.“
30 Komisija je z dopisom z dne 11. januarja 2012 tožečo stranko obvestila, da ponovna preučitev njenega primera še vedno poteka, in ji posredovala dodatne obremenilne dokaze, ki so vsebovani v zgoraj navedenem dopisu predsednika Odbora za sankcije z dne 15. decembra 2011, pri čemer jo je pozvala, naj svoja stališča v zvezi s tem predloži pred 1. februarjem 2012.
31 Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. februarja 2012 Komisiji predstavila svoja stališča.
32 Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 1. maja 2012, Splošnemu sodišču posredovala prepis dopisov, navedenih v točkah 30 in 31 zgoraj.
33 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
34 Tožeča stranka je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 14. septembra 2012, vložila predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki se je nanašal na to, da bi se Komisiji postavila nekatera vprašanja. Temu dopisu so bili priloženi dopis tožeče stranke Komisiji z dne 13. septembra 2012 in nekateri netajni dokumenti, ki jih je nedavno prejela od UK Security Services (varnostne službe Združenega kraljestva).
35 Komisija je z dopisom, ki ga je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 24. septembra 2012, Splošno sodišče obvestila, da je od predsednika Odbora za sankcije prejela še eno pisno obvestilo z dne 21. marca 2012, ki je bilo priloženo k navedenemu dopisu, v zvezi s primerom tožeče stranke, in navedla, da bi na podlagi neuradnih informacij, ki jih je posredovalo njeno predstavništvo v New Yorku (Združene države), lahko Odbor za sankcije odločitev v zvezi s ponovno preučitvijo primera tožeče stranke sprejel 23. decembra 2012. V navedenem obvestilu je med drugim navedeno:
„Po mojih prejšnjih dopisih z dne 2. in 15. decembra 2011 bi vas želel obvestiti, da je država imenovanja obvestila Odbor [za sankcije], da nasprotuje temu, da se razkrije njena identiteta kot države imenovanja. Poleg tega so organi te države članice potrdili, da so v skladu s svojim nedavnim postopkom ponovne preučitve primera [tožeče stranke] ugotovili, da so še vedno obstajale povezave med [tožečo stranko] in Al Kaido, ker je članica skupine Al Džihad, ki je povezana z organizacijo Al Kaida.“
36 Stranke so podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi 9. oktobra 2012, po kateri je bilo odločanje o zadevi pridržano.
37 Sodišče je 18. julija 2013 izreklo sodbo v združenih zadevah Komisija in drugi proti Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, v nadaljevanju: sodba Sodišča Kadi II).“
Predlogi strank
38 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugotovi, da je Komisija nezakonito opustila izbris njenega imena s spornega seznama;
– Komisiji naloži, da izbriše njeno ime z navedenega seznama;
– Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki jih je blagajna Splošnega sodišča nakazala za brezplačno pravno pomoč.
39 Komisija, s podporo Sveta, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno in/ali zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
40 Tožeča stranka je na obravnavi umaknila predlog, naj se Komisiji odredi, da izbriše njeno ime s spornega seznama, ter predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, kar je bilo zapisano v zapisnik obravnave.
Pravo
Dopustnost
Trditve strank
41 Komisija in Svet zatrjujeta, prvič, da je ta tožba zaradi nedelovanja v bistvu tožba za razglasitev ničnosti Uredbe št. 1629/2005, ki je bila vložena po izteku roka in je zato nedopustna.
42 Dalje, ker tožeča stranka ni vložila tožbe za razglasitev ničnosti Uredbe št. 1629/2005, ko je bila sprejeta leta 2005, naj ne bi bila upravičena vložiti tožbe zaradi nedelovanja s sklicevanjem na to, da navedena uredba ni bila odpravljena. Tožeča stranka naj bi s tem želela zaobiti potek zakonskega roka za vložitev ničnostne tožbe, določenega s členom 230 ES (postal člena 263 PDEU), kar naj bi bilo s klasično in ustaljeno sodno prakso prepovedano. Svet meni, da ni v interesu izvajanja sodne oblasti, da se zadevnim osebam dejansko odobri neomejen rok, v katerem lahko vložijo tožbo, katere posledica bi lahko bila preklic, retroaktiven ali ne, ukrepa zamrznitve sredstev.
43 Komisija in Svet zatrjujeta, drugič, da je ta tožba vsekakor nedopustna, ker ni dokazano, da je bila Komisija, ko je bila 18. marca 2010 pozvana k ukrepanju v smislu člena 265, drugi pododstavek, PDEU, v skladu s pravom Evropske unije zavezana Uredbo št. 1629/2005 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, odpraviti.
44 Uredba št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009, naj ne bi določala dolžnosti ukrepanja na zahtevo zadevne osebe. Komisija naj bi imela na podlagi člena 7c(2) Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009, zgolj obveznost zadevni osebi sporočiti razloge za vključitev njenega imena na sporni seznam, „[takoj] ko Odbor za sankcije pošlje zahtevano obrazložitev“, in nato na podlagi člena 7c(3) Uredbe št. 881/2002 ponovno preučiti svojo odločitev, „[ko] ugotovitve predloži zadevna oseba“. Komisija meni, da ni zavezana začeti postopka ponovne preučitve, dokler od Odbora za sankcije ne prejme obrazložitve in faze iz člena 7c(2) Uredbe št. 881/2002 niso končane.
45 Vendar ker v obravnavani zadevi Odbor za sankcije Komisiji do dneva vložitve tožbe obrazložitve ni posredoval, ni mogoče trditi, da je ta institucija opustila sprejetje ukrepa, ki se od nje zahteva.
46 Dalje, procesna jamstva tožeče stranke, določena v Uredbi št. 881/2002, kakor so bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009, naj bi bila spoštovana in postopek ponovne preučitve njene vključitve na seznam naj bi še vedno potekal.
47 Svet in Komisija zatrjujeta, tretjič, da če bi bila ta tožba zavržena kot nedopustna, tožeči stranki ne bi bila odvzeta možnost, da zoper ukrep zamrznitve sredstev vloži pravno sredstvo v upravnem ali sodnem postopku.
48 V zvezi s tem ti instituciji, prvič, navajata, da je odslej pravica do obrambe oseb in subjektov, vpisanih na seznamu Odbora za sankcije, določena z Uredbo št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009. Na podlagi člena 7c Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009, lahko osebe, ki so bile vključene na sporni seznam pred 3. septembrom 2008 in ostajajo uvrščene na seznam, Komisiji predložijo zahtevo po obrazložitvi in Komisija jim je zavezana sporočiti obrazložitev, ki jo je prejela od Odbora za sankcije, in jim omogočiti, da o tej zadevi izrazijo svoje mnenje. Komisija naj bi bila torej zavezana ponovno preučiti njeno odločitev, da zadevnim osebam zamrzne premoženje, in odločitev, ki jo sprejme na koncu te ponovne preučitve, je akt, ki ima pravni učinek v smislu člena 263 PDEU in zoper katerega je mogoče vložiti tožbo pri sodišču Unije.
49 V obravnavani zadevi naj bi bila obrazložitev Odbora za sankcije z dne 7. septembra 2010 tožeči stranki posredovana 10. septembra 2010, Komisija pa jo je pozvala, naj svoja stališča predloži pred 10. decembrom 2010. Navedena stališča naj bi nato Komisija posredovala Odboru za sankcije.
50 Poleg tega, čeprav bi Splošno sodišče tej tožbi ugodilo, bi bila dejanska odločitev o sporu v zvezi z ohranitvijo zamrznitve sredstev tožeče stranke odvisna od rezultata upravnega postopka ponovne preučitve, ki trenutno poteka.
51 Svet in Komisija se, drugič, sklicujeta na možnosti vložitve zahteve pri varuhu človekovih pravic, ustanovljenem z Resolucijo Varnostnega sveta 1904 (2009).
52 Tožeča stranka tej trditvi ugovarja in zatrjuje, da je ta tožba zaradi nedelovanja dopustna.
Presoja Splošnega sodišča
53 V zvezi s prvo trditvijo Komisije in Sveta je treba v uvodu navesti, da se ta tožba nanaša zgolj na to, da „se ugotovi, da je Komisija nezakonito opustila izbris […] imena [tožeče stranke] s spornega seznama“ in da se ne nanaša na razglasitev ničnosti nobenega akta. Taka tožba je formalno torej tožba zaradi nedelovanja, vložena na podlagi člena 265 PDEU, in ne ničnostna tožba, vložena na podlagi člena 263 PDEU.
54 Res je, kot utemeljeno zatrjujeta Komisija in Svet, da tožeči stranki ni dovoljeno zaobiti poteka roka za vložitev ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU, vložene zoper ukrep institucije, z „izkrivljenjem postopka“ tožbe zaradi nedelovanja na podlagi člena 265 PDEU, vložene zoper zavrnitev te institucije, da navedeni akt razglasi za ničen ali ga odpravi (sodba Sodišča z dne 6. aprila 1962 v zadevi Meroni in drugi proti Haute Autorité, od 21/61 do 26/61, Recueil, str. 143, 155).
55 Podrobneje, ne zadostuje trditev, da naj bi bil tak akt sprejet ob kršitvi Pogodbe DEU, ker ta pogodba, natančneje njen člen 263, določa druga sredstva, s katerimi je mogoče domnevno nezakonit akt Unije izpodbijati in po potrebi razglasiti za ničen na podlagi tožbe, ki jo vloži za to pristojna stranka. To, da bi priznali, da lahko zadevne stranke od institucije, ki je sprejela akt, zahtevajo, naj ga odpravi, in v primeru opustitve navedene institucije to sporočijo sodišču Unije kot nezakonito opustitev odločanja, bi pomenilo, da imajo na voljo členu 263 PDEU vzporedna pravna sredstva, za katera ne bi veljali pogoji iz Pogodbe. Taka tožba zato ne izpolnjuje zahtev iz člena 265 PDEU in jo je treba zato razglasiti za nedopustno (sodba Sodišča z dne 10. decembra 1969 v zadevi Eridania in drugi proti Komisiji, 10/68 in 18/68, Recueil, str. 459, točke od 16 do 18).
56 V obravnavani zadevi pa se je rok za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti Uredbe št. 1629/2005, s katero je bila najprej naložena zamrznitev sredstev tožeče stranke, iztekel 30. decembra 2005 in prav zavrnitev Komisije, da to uredbo odpravi, pomeni nedelovanje, zatrjevano v tej tožbi.
57 Dalje, tožeča stranka je vložila tožbo za razglasitev ničnosti Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1629/2005, z vlogo, prepis katere je bil vložen v sodnem tajništvu Splošnega sodišča po telefaksu 23. decembra 2005. Ker pa je bil izvirnik te tožbe zaradi napake odvetniške pisarne, ki zastopa tožečo stranko, ki naj bi jo bilo treba pripisati neizkušeni mladi tajnici in božičnim praznikom, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen šele 6. januarja 2006, je bila ta tožba z zgoraj navedenim sklepom Yusef proti Svetu zavržena kot očitno nedopustna, ker je bila vložena po izteku roka.
58 Tako je s povsem subjektivnega vidika iz zadnjenavedene okoliščine razvidno, da tožeča stranka s to tožbo zaradi nedelovanja ni imela namena zaobiti poteka roka za vložitev ničnostne tožbe, ker s Komisijo ni vzpostavila stika pred 7. marcem 2009, kar je tri leta po zavrženju te tožbe kot nedopustne.
59 Tožeča stranka se je v bistvu zaradi novih elementov, nastalih veliko po sprejetju Uredbe št. 1629/2005, in zavrženja tožbe za razglasitev ničnosti te uredbe kot nedopustne, kot bo navedeno v nadaljevanju, odločila, prvič, 7. marca 2009 zahtevati dostop do dokumentov, ki jih je Komisija uporabila pri utemeljevanju zamrznitve njenih sredstev (glej točko 5 zgoraj), drugič, 18. marca 2010 Komisijo pozvati, naj njeno ime izbriše s spornega seznama (glej točko 9 zgoraj), in, tretjič, 23. julija 2010, ker Komisija ni odgovorila na ta poziv v roku dveh mesecev, ki je določen v členu 265 PDEU, vložiti to tožbo zaradi nedelovanja.
60 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko pomembna nova dejstva upravičijo predložitev predloga za ponovno preučitev odločbe, ki ni bila izpodbijana pravočasno (sodbi Sodišča z dne 15. maja 1985 v zadevi Esly proti Komisiji, 127/84, Recueil, str. 1437, točka 10, in z dne 14. junija 1988 v zadevi Muysers in Tülp proti Računskemu sodišču, 161/87, Recueil, str. 3037, točka 11; sklep Splošnega sodišča z dne 11. julija 1997 v zadevi Chauvin proti Komisiji, T‑16/97, RecFP, str. I‑A‑237 in II‑681, točka 37).
61 V teh okoliščinah je treba upoštevati tudi poseben časovni vidik akta, obravnavanega v tej zadevi, zaradi katerega se razlikuje od akta, na podlagi katerega je bila sprejeta sodna praksa, navedena v točki 54 zgoraj.
62 Drugače od teh aktov, ki imajo dokončne pravne učinke, je ukrep zamrznitve sredstev, sprejet na podlagi Uredbe št. 881/2002, preventivni varstveni ukrep, katerega namen ni prikrajšati navedene posameznike za njihovo lastnino (sodba Sodišča Kadi I, točka 358). Veljavnost takega ukrepa je tako vedno odvisna od tega, ali so dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je bil sprejet, še vedno veljavne, in od tega, ali ga je treba, da bi bil njegov cilj uresničen, ohraniti v veljavi.
63 Zaradi te značilnosti ukrepa zamrznitve sredstev, ki je po naravi začasna, se odločitev iz sodne prakse, navedene v točki 54 zgoraj, v obravnavani zadevi ne uporabi. V nasprotju z akti, katerih namen je zagotoviti trajne pravne učinke, mora biti zoper ukrep zamrznitve sredstev na podlagi Uredbe št. 881/2002 mogoče v vsakem trenutku vložiti predlog za ponovno preučitev, da se preveri, ali je njegova ohranitev utemeljena, in zoper opustitev Komisije, da taki zahtevi ugodi, vložiti tožbo zaradi nedelovanja.
64 V zvezi s tem je treba navesti tako, kot je to storilo Sodišče v točki 365 sodbe Kadi I, da resolucije Varnostnega sveta, ki se izvajajo z Uredbo št. 881/2002, določajo mehanizem redne ponovne preučitve splošne ureditve teh ukrepov in postopek, ki zainteresiranim osebam omogoča, da svoj primer „v vsakem trenutku“ predložijo v ponovno preučitev Odboru za sankcije (glej točko 13 zgoraj).
65 Nazadnje je treba v zvezi s tem dodati, da bi bila posledica sprejetja trditve tožene institucije in intervenientke, da bi Komisija po izteku roka za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti ukrepa zamrznitve sredstev pridobila neomejeno pooblastilo za zamrznitev sredstev osebe zunaj sodnega nadzora za nedoločen čas, ne glede na spremembo, celo prenehanje obstajanja okoliščin, na podlagi katerih je bil ta ukrep najprej sprejet (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2009 v zadevi Sison proti Svetu, T‑341/07, ZOdl., str. II‑3625, točka 116).
66 Dalje, generalni pravobranilec Roemer je v zgoraj navedenih sklepnih predlogih v sodbi Eridania in drugi proti Komisiji (ZOdl., str. 484, 494) že izrazil mnenje, da tožeča stranka, ki dovoli, da se iztečejo roki za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti zoper akt, ne more zahtevati „razglasitve njegove ničnosti“ na podlagi postopka iz člena 265 PDEU, „razen če dokaže, da so se pojavila nova dejstva“. Prav tako je iz besedila točke 16 zgoraj navedene sodbe Eridania in drugi proti Komisiji razvidno, da bi družba Eridania lahko uspela, če bi lahko dokazala, da je obstajala zakonska obveznost Komisije, da izpodbijane odločbe odpravi, na primer če se pojavijo nova dejstva, kot je to predvidel generalni pravobranilec Roemer.
67 Postopkovni koraki, ki jih je v obravnavani zadevi naredila tožeča stranka, ki res temeljijo na nekaterih novih dejstvih, so torej v celoti združljivi s „klasično in ustaljeno“ sodno prakso, na katero sta se sklicevala Komisija in Svet.
68 Dalje, ti postopkovni koraki so izrecno določeni v ureditvi, ki je veljala, ko je Komisijo pozvala k ukrepanju (18. marec 2010), in sicer člen 7c Uredbe št. 881/2002, kakor je bila s 26. decembrom 2009 spremenjena z Uredbo št. 1286/2009. Prvič, v tej določbi je v prvih treh odstavkih namreč določena ponovna preučitev, do katere morajo biti izrecno upravičene osebe, kot je tožeča stranka, ki so bile vpisane na sporni seznam pred 3. septembrom 2008 (kar je datum izreka sodbe Sodišča Kadi I). Te osebe lahko Komisiji predložijo zahtevo po obrazložitvi njihovega vpisa na sporni seznam, nato lahko predložijo stališča v zvezi s tem in Komisija mora torej ob upoštevanju teh stališč ponovno preučiti odločitev o njihovih vključitvah na sporni seznam. Drugič, v navedeni določbi je v odstavku 4 določena ponovna preučitev, do katere imajo pravico vse osebe, vpisane na sporni seznam, ki „na podlagi tehtnih novih dokazov“ vložijo novo zahtevo za izbris. V obeh primerih mora obstajati pravica do vložitve tožbe zaradi nedelovanja v skladu s členom 265 PDEU, kakor je razložen v sodni praksi, kadar Komisija opusti postopek ponovne preučitve, določen v členu 7c Uredbe št. 881/2002.
69 V obravnavani zadevi so novi elementi, ki so, kot jih je izrecno navedla tožeča stranka v dopisu z dne 18. marca 2010, naslovljenemu na Komisijo, dveh vrst, in sicer, prvič, izrek sodbe Sodišča Kadi I 3. septembra 2008, v kateri so določene formalne in materialnopravne predpostavke za sprejetje ukrepa zamrznitve sredstev, in procesna jamstva, do katerih morajo biti upravičene zadevne osebe, in drugič, okoliščina, da je vlada Združenega kraljestva, po preučitvi dokazov – v okviru nacionalnega postopka – na katerih temelji vključitev njenega imena na seznam Odbora za sankcije, okoli junija 2009 ugotovila, da niso bila izpolnjena merila za njeno vključitev na ta seznam, in izrazila namen, da z navedenim odborom vzpostavi stik zaradi izbrisa njenega imena z navedenega seznama (glej točki 7 in 9 zgoraj).
70 Stališče britanskih organov v korist tožeče stranke je razvidno iz izjave, ki jo je 19. junija 2009 pri High Cour kot priča podal vodja oddelka za sankcije pri FCO (glej točko 7 zgoraj), ki je pristojen podati izjavo v imenu tega ministrstva. Ni dvoma, da pomeni nov element, ker Združeno kraljestvo prvotno ni nasprotovalo zamrznitvi sredstev tožeče stranke, o kateri je odločal Odbor za sankcije 29. septembra 2005 (glej točko 1 zgoraj). V skladu s poslovnikom Odbora za pritožbe, kot je veljal, je bila namreč zamrznitev sredstev sprejeta soglasno. Združeno kraljestvo, kot stalna članica Varnostnega sveta in tako ipso facto Odbora za sankcije, se je torej moralo septembra 2005 nujno strinjati z zamrznitvijo sredstev tožeče stranke, preden je leta 2009 svoje stališče spremenilo. Tožeča stranka navaja, da se je tudi okoli junija 2009 v okviru postopka pred High Court seznanila s to spremembo stališča, kar je dokazano z listinami v spisu in čemur v vsakem primeru Komisija ni ugovarjala. Ta nov element je mogoče opredeliti kot tehten, čeprav samo zato, ker je ta država članica stalna članica Varnostnega sveta in poleg tega država stalnega prebivališča zadevne osebe.
71 V zvezi s sodbo Sodišča Kadi I je res, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso pravni učinki sodbe sodišča Unije, izrečene v okviru ničnostnih sporov, poleg na stranke nanašajo le na osebe, ki jih sam akt, razglašen za ničnega, neposredno zadeva, in taka sodba za te osebe ne more pomeniti novega dejstva (sodbe Sodišča z dne 17. junija 1965 v zadevi Müller proti Svetom EGS, Euratom in ESPJ, 43/64, Recueil, str. 499 in 515; z dne 14. decembra 1965 v zadevi Pfloeschner proti Komisiji, 52/64, Recueil, str. 1211 in 1219, in z dne 8. marca 1988 v zadevi Brown proti Sodišču, 125/87, Recueil, str. 1619, točka 13; ter sklep Splošnega sodišča z dne 15. decembra 1995 v zadevi Progoulis proti Komisiji, T‑131/95, RecFP, str. I‑A‑297 in II‑907, točka 41).
72 V obravnavani zadevi je treba upoštevati ne le izrek sodbe Sodišča Kadi I, ampak tudi in predvsem spremembo odnosa in vedenja, ki ga je ta sodba nujno povzročila pri Komisiji in ki dokazuje novo in tehtno dejstvo. Do izreka te sodbe je Komisija namreč štela, prvič, da jo odločitve Odbora za sankcije strogo zavezujejo, ne da bi imela kakršno koli diskrecijsko pravico, in, drugič, da se običajna jamstva pravice do obrambe pri sprejetju ali izpodbijanju ukrepa zamrznitve sredstev na podlagi Uredbe št. 881/2002 niso uporabila. To stališče je poleg tega potrdilo Splošno sodišče v sodbi z dne 21. septembra 2005 v zadevi Kadi proti Svetu in Komisiji (T‑315/01, ZOdl., str. II‑3649, v nadaljevanju: sodba Splošnega sodišča Kadi I). Nasprotno, Komisija je takoj po izreku sodbe Sodišča Kadi I, s katero je bila sodba Splošnega sodišča Kadi I razveljavljena, in prav za to, da bi se uskladila s to sodbo, kot to določa člen 266 PDEU, korenito spremenila svoj pristop in dopustila možnost, da opravi ponovno preučitev, če ne na lastno pobudo, vsaj na izrecni predlog zadevnih oseb, vseh primerov zamrznitve sredstev na podlagi Uredbe št. 881/2002.
73 V zvezi s tem je treba spomniti, da iz podatkovne zbirke Prelex izhaja, da je Komisija formalno že 22. aprila 2009 sprejela predlog Svetu za sprejetje uredbe o spremembi Uredbe št. 881/2002, da bi se uskladila s sodbo Sodišča Kadi I (glej zlasti uvodne izjave 4, 5 in 8 ter člen 1 tega predloga, v skladu s katerim bi bila v Uredbo št. 881/2002 vključena med drugim člen 7c in 7b(3)).
74 Res je, da te nove določbe, kot so bile pozneje spremenjene v zakonodajnem postopku, niso imele zakonske moči, preden jih je Svet formalno sprejel in preden so začele veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti 23. decembra 2009. Vendar še vedno ostaja dejstvo, da odražajo tudi to, da je Komisija priznala, da so bile osebam, ki so bile vključene na sporni seznam pred izrekom sodbe Sodišča Kadi I, kršene njihove temeljne pravice, in predvsem to, da namerava v prihodnje ta položaj odpraviti. Splošno sodišče meni, da gre za tehtne nove dokaze v primerjavi s položajem oseb, vključenih na sporni seznam pred izrekom sodbe Sodišča Kadi I.
75 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba glavno trditev Komisije in Sveta zavrniti kot neutemeljeno (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 1. septembra 2011 v zadevi Elosta proti Komisiji, T‑102/09, neobjavljen v ZOdl., točka 39).
76 Druga trditev Komisije in Sveta, ki temelji na neobstoju dolžnosti ukrepanja, se ne nanaša na dopustnost, ampak na utemeljenost tožbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso, da bi namreč odločilo o utemeljenosti predlogov za ugotovitev nedelovanja, je treba preveriti, ali je Komisija imela, ko je bila pozvana v smislu člena 265 PDEU, dolžnost ukrepanja (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2011 v zadevi Arch Chemicals in Arch Timber Protection proti Komisiji, T‑400/04 in od T‑402/04 do T‑404/04, neobjavljena v ZOdl., točka 57, in z dne 29. septembra 2011 v zadevi Ryanair proti Komisiji, T‑442/07, neobjavljena v ZOdl., točki 27 ter 28 in navedena sodna praksa).
77 Nazadnje, tretja trditev Komisije in Sveta, ki temelji na obstoju alternativnih pravnih sredstev v pravu Unije in pred varuhom človekovih pravic, pri preučevanju dopustnosti te tožbe ni upoštevna. Ni namreč odvisna od neobstoja pravnih sredstev v Uniji ali drugih pravnih redih, ki bi tožeči stranki omogočala izpodbijanje zakonitosti ohranitve zamrznitve njenega premoženja.
78 Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, zavrniti.
Utemeljenost
Trditve strank
79 Tožeča stranka se v podporo tožbi sklicuje na tri tožbene razloge. S prvim tožbenim razlogom zatrjuje, da Komisija nima neodvisnega nadzora nad razlogi za vključitev njenega imena na sporni seznam. Z drugim trdi, da so kršene njene temeljne pravice. S tretjim pa, da ohranitev njenega imena na navedenem seznamu „ni razumna“.
80 Tožeča stranka s svojim prvim tožbenim razlogom zatrjuje, da ima Komisija obveznost sama presoditi temeljne elemente, ki utemeljujejo vključitev imena tožeče stranke na sporni seznam, da bi zagotovila, da je ta vključitev utemeljena. V obravnavani zadevi pa naj Komisija očitno ne bi spoštovala te obveznosti, niti po izreku sodbe Sodišča Kadi I.
81 Komisija odgovarja, da se prvi tožbeni razlog ne nanaša na zatrjevano nedelovanje, ampak prej na njeno obveznost preučiti razloge za vključitev imena zadevne stranke na sporni seznam, v skladu z Uredbo št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009 in ki je bila sprejeta po izreku sodbe Sodišča Kadi I. Meni, da lahko s takim tožbenim razlogom uspe le v okviru ničnostne tožbe. Poleg tega tožeča stranka naj s tem, da zatrjuje, da je Komisija opustila ponovno preučitev njenega primera, ne bi dokazala, da ima ta institucija obveznost izbrisati njeno ime s spornega seznama.
82 Tožeča stranka z drugim tožbenim razlogom trdi, da ker ni prejela nobenega obvestila v zvezi z razlogi, ki bi utemeljevali vključitev njenega imena na sporni seznam, ter dokazov zoper njo, so bile njene temeljne pravice – zlasti njena pravica do obrambe, njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in njena pravica so spoštovanja lastnine – kršene enako, kot so bile kršene temeljne pravice tožečih strank v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodba Sodišča Kadi I in sodba Splošnega sodišča z dne 11. junija 2009 v zadevi Othman proti Svetu in Komisiji (T‑318/01, ZOdl., str. II‑1627). V primeru, da to obvestilo ne bi bilo posredovano iz razlogov nacionalne varnosti, se tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 19. februarja 2009 (glej ESČP, sodba A. in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 3455/05, točka 220, CEDH, 2009).
83 Komisija odgovarja, da iz sodbe Sodišča Kadi I ni razvidna obveznost izbrisati ime tožeče stranke s spornega seznama. Tudi če bi bilo sprejeto, da je bila po izreku navedene sodbe Komisija zavezana ukrepati v zvezi s tožečo stranko, naj ta obveznost po njenem mnenju ne bi pomenila izbrisa imena zadevne osebe z navedenega seznama, ampak zagotovitev ustreznih procesnih jamstev. Komisija naj bi torej izpolnila to obveznost s tem, da je Svetu predlagala sprejetje Uredbe št. 1286/2009 in da je zagotovila, da bo tožeča stranka, ko bo ta uredba sprejeta, lahko uveljavljala jamstva, ki jih ta uredba določa. Tožeča stranka naj bi namreč prejela obrazložitev njene vključitve na sporni seznam, naj bi predložila svoja stališča v zvezi s tem, ponovne preučitve njene vključitve pa naj bi bilo.
84 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom zatrjuje, da ohranitev njenega imena na spornem seznamu ni razumna, ker na podlagi nobenega dokaza ni mogoče šteti, da so bila merila vključitve, ki jih določa Uredba št. 881/2002, v obravnavani zadevi izpolnjena in da, nasprotno, FCO meni, da teh meril ne izpolnjuje več.
85 Komisija odgovarja, da zgolj trditev, da ohranitev imena tožeče stranke na spornem seznamu „ni razumna“, ne more biti podlaga za obveznost Komisije, da jo prekliče. Poleg tega Komisija spominja, da postopek ponovne preučitve, kot je opredeljen v točki 7c Uredbe št. 881/2002, še poteka.
Presoja Splošnega sodišča
86 Za namene te sodbe ni treba preizkusiti treh tožbenih razlogov, ker skupna trditev, s katero so podprti, v celoti temelji na tem, da Komisija ni spoštovala načel, ki jih je Sodišče sprejelo v sodbi Kadi I.
87 V zvezi s tem je treba spomniti na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je za odločitev o utemeljenosti predlogov za ugotovitev nedelovanja treba preveriti, ali je bila Komisija ob prejemu poziva v smislu člena 265 ES, in sicer v obravnavani zadevi 18. marca 2010, dolžna ukrepati (glej zgoraj navedeno sodbo Ryanair proti Komisiji, točka 28 in navedena sodna praksa).
88 V tistem obdobju so bili pogoji, pod katerimi mora Komisija ukrepati na predlog osebe, katere sredstva so bila zamrznjena pred 3. septembrom 2008 in ki zahteva svoj izbris s spornega seznama, določeni, na eni strani, s členom 7c Uredbe št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009, ki je začela veljati 26. decembra 2009, in, na drugi strani, z načeli sodne prakse, sprejete v sodbi Sodišča Kadi I.
89 Člen 7c Uredbe št. 881/2009, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2009, določa:
„1. Osebe, subjekti, organi in skupine, ki so bili vključeni v Prilogo I pred 3. septembrom 2008 in ostajajo uvrščeni na ‚sporni seznam‘, lahko Komisiji predložijo zahtevo po obrazložitvi. […]
2. Takoj ko Odbor za sankcije zagotovi zahtevano obrazložitev, jo Komisija sporoči zadevni osebi, subjektu, organu ali skupini in ji (mu) omogoči, da o zadevi izrazi svoje mnenje.
3. Ko se predložijo ugotovitve, Komisija na podlagi njih in po izvedbi postopka iz člena 7b(2) revidira [ponovno preuči] odločitev o vključitvi zadevne osebe, subjekta, organa ali skupine [na sporni seznam]. Te ugotovitve se pošljejo Odboru za sankcije. Komisija zadevni osebi, subjektu, organu ali skupini sporoči rezultat svoje [ponovne preučitve]. Rezultat [ponovne preučitve] se posreduje tudi Odboru za sankcije.
4. Če se na podlagi tehtnih novih dokazov postavi nadaljnja zahteva, da se s [spornega seznama] umakne oseba, subjekt, organ ali skupina, Komisija izvede nadaljnjo [ponovno preučitev] v skladu z odstavkom 3 po izvedbi postopka iz člena 7b(2).“
90 Iz točk 348 in 349 sodbe Sodišča Kadi I izhaja, da mora zadevna institucija Unije, ker je odločila, da zamrzne sredstva osebe na podlagi Uredbe št. 881/2002, da bi spoštovala njeno pravico do obrambe, zlasti pravico do izjave in pravico do učinkovitega sodnega nadzora, zadevni osebi posredovati dokaze, uporabljene proti njej, oziroma ji odobriti pravico, da se v razumnem roku po sprejetju tega ukrepa seznani z njimi in ji da možnost, da učinkovito izrazi svoje stališče.
91 Poleg tega je iz splošne sistematike sodbe Sodišča Kadi I in, podrobneje, sodbe Splošnega sodišča Kadi II (točki 171 in 172), ki s sodbo Sodišča Kadi II ni bila izpodbita, razvidno, da mora Komisija, daleč od tega, da bi štela, da jo presoja Odbora za sankcije strogo zavezuje, nasprotno, predvideti, da bo te ugotovitve izpodbijala ob upoštevanju stališč zadevne osebe, sicer bo pravica do obrambe spoštovana zgolj formalno in navidezno.
92 Sodišče je v sodbi Kadi II (točke od 114 do 116) potrdilo, da če zadevna oseba predloži pripombe v zvezi z obrazložitvijo, mora pristojni organ Unije skrbno in nepristransko preizkusiti utemeljenost zatrjevanih razlogov glede na pripombe in morebitne razbremenilne dokaze, priložene tem pripombam. V zvezi s tem mora ta organ ob upoštevanju, med drugim, vsebine morebitnih pripomb presoditi, ali je treba Odbor za sankcije in prek njega članico OZN, ki je predlagala vpis zadevne osebe na seznam navedenega odbora, v okviru sodelovanja v ustrezni obliki, ki mora biti v skladu s členom 220(1) PDEU vzpostavljeno med Unijo in organi Združenih narodov glede boja proti mednarodnemu terorizmu, pozvati k sodelovanju z namenom pridobitve informacij in dokazov – ne glede na to, ali so zaupni – ki ji bodo omogočali izpolniti to obveznost skrbnega in nepristranskega preizkusa. Nazadnje, ne da bi se zahteval podroben odgovor na pripombe, ki jih je predložila zadevna oseba, obveznost obrazložitve, določena v členu 296 PDEU, pomeni, da morajo biti v vsakem primeru, tudi če obrazložitev akta Unije ustreza obrazložitvi, ki jo je podala mednarodna instanca, v obrazložitvi navedeni posamični, specifični in konkretni razlogi, na podlagi katerih pristojni organi menijo, da je treba za zadevno osebo uvesti omejevalne ukrepe.
93 Sodišče je v isti sodbi Kadi II (točka 135) na podlagi te presoje ugotovilo, da spoštovanje pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva zahteva, da pristojen organ Unije, po eni strani, zadevni osebi posreduje obrazložitev, ki jo je predložil Odbor za sankcije in na katerem temelji odločba o vpisu ali ohranitvi imena navedene osebe na spornem seznamu, da omogoči, da ta oseba na primeren način poda pripombe v zvezi s tem, ter da skrbno in nepristransko preizkusi utemeljenost navedenih razlogov ob upoštevanju pripomb in morebitnih razbremenilnih dokazov, ki jih je predložila ta oseba.
94 V obravnavani zadevi ni sporno, da se tožeča stranka v okviru sprejetja Uredbe št. 1629/2005 ni mogla sklicevati na nobeno od teh načel in jamstev, niti po izreku sodbe Sodišča Kadi I, do dveh datumov, ko je najprej zahtevala dostop do dokumentov, ki jih je Komisija uporabila za utemeljitev vključitve njenega imena na sporni seznam, nato pa to institucijo pozvala, naj njeno ime izbriše z navedenega seznama.
95 Podrobneje, iz dopisa Komisije z dne 23. aprila 2009 je razvidno, da je torej po izreku sodbe Sodišča Kadi I zadnjenavedena sprejetje Uredbe št. 1629/2005 utemeljevala zgolj na podlagi obvestila Odbora za sankcije za javnost, ki ni bilo obrazloženo. Komisija od Odbora za sankcije pred 31. avgustom 2010, ko je prejela obrazložitev navedenega odbora, ni prejela nobenega drugega upoštevnega dokumenta.
96 Komisija je bila očitno dolžna ukrepati v zvezi s tožečo stranko, da bi odpravila kršitve postopka in materialnopravne nepravilnosti, če ne takoj po izreku sodbe Sodišča Kadi I oziroma pri odzivu na dopis tožeče stranke z dne 7. marca 2009, pa vsaj in najpozneje v odgovoru na poziv z dne 18. marca 2010.
97 Tako je predvsem, ker se je tožeča stranka sklicevala na nove in pomembne elemente, ki jih je bila Komisija dolžna vsaj preučiti, da bi presodila, ali vodijo do spremembe okoliščin, s katerimi je mogoče utemeljiti, po potrebi, odpravo Uredbe št. 1629/2005 brez retroaktivnega učinka.
98 Iz tega je razvidno, da čeprav bi Komisija štela, da je bila in ostaja naložitev omejevalnih ukrepov, določenih v Uredbi št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1629/2005, tožeči stranki utemeljena ob upoštevanju osebnega položaja zadevne osebe, kot je razviden iz spisa, vključno z novimi dokazi, s katerimi je bila seznanjena, bi bila vsekakor zavezana, kakor hitro je mogoče, odpraviti očitne kršitve načel, ki so nastale v okviru sprejetja Uredbe št. 1629/2005, potem ko je ugotovila, da je bila ta kršitev v bistvu enaka kršitvi enakih načel, ki sta jo ugotovila Sodišče v sodbi Kadi I in Splošno sodišče v sodbi Kadi II (glej v tem smislu sodbo Sodišča Kadi I, točke od 373 do 376).
99 Ker ni sporno, da se Komisija ni učinkovito oziroma ustrezno odzvala na dopis tožeče stranke z dne 18. marca 2010, s katerim je ta zahtevala spoštovanje teh načel, pri čemer se je izrecno sklicevala na sodbo Sodišča Kadi I, je treba šteti, da 18. maja 2010, ob izteku dvomesečnega roka, potem ko je bila v navedenem dopisu pozvana k ukrepanju, v zvezi s tem ni ukrepala.
100 Čeprav je Komisija pozneje, 10. septembra 2010, tožeči stranki posredovala zadevno obrazložitev, ki jo je 31. avgusta 2010 prejela od Odbora za sankcije, pri čemer jo je pozvala, naj v zvezi s tem predloži stališča, in nato decembra 2010 navedena stališča posredovala Odboru za sankcije, medtem ko je uvedla postopek ponovne preučitve njene odločitve o vključitvi imena tožeče stranke na sporni seznam, določen v Uredbi št. 881/2002, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 1286/2002, je treba ugotoviti, da se je to neukrepanje nadaljevalo tudi ob končanju ustnega postopka, ker kršitev, ki je obravnavana v točki 96 zgoraj, v okviru postopka ponovne preučitve še vedno ni bila ustrezno odpravljena.
101 V zvezi s tem je treba trditev Komisije, da je uvedla postopek ponovne preučitve, ki naj bi še vedno potekal, in tožeči stranki posredovala obrazložitev, ki ji jo je poslal Odbor za sankcije, zavrniti. Iz ustaljene sodne prakse je namreč razvidno, da dopis institucije, v skladu s katerim preučevanje postavljenih vprašanj še poteka, ne pomeni, da je bilo to neukrepanje odpravljeno (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 26. februarja 2003 v zadevi CEVA in Pharmacia Entreprises proti Komisiji, T‑344/00 in T‑345/00, Recueil, str. II‑229, točka 80 in navedena sodna praksa).
102 Podrobneje, ni sprejemljivo, da Komisija več kot štiri leta po izreku sodbe Sodišča Kadi I še vedno ne more izpolniti obveznosti, da skrbno in nepristransko preizkusi primer tožeče stranke (sodba Sodišča Kadi II, točki 114 in 135), po potrebi v okviru „sodelovanja v ustrezni obliki“ z Odborom za sankcije (sodba Sodišča Kadi II, točka 115).
103 Dalje, v skladu s trditvami, ki jih je Komisija podala na obravnavi, ta še vedno meni, da jo presoje Odbora za sankcije strogo zavezujejo in da v zvezi s tem nima diskrecijske pravice, kar je v nasprotju z načeli, ki jih je Sodišče sprejelo v sodbah Kadi I in Kadi II (zlasti točke 114, 115 in 135) in Splošno sodišče v sodbi Kadi II.
104 Zato je treba ugotoviti, da Komisija popolnoma formalno in umetno zatrjuje, da si je z izvedbo postopka ponovne preučitve primera tožeče stranke prizadevala odpraviti enake vrste kršitve, kot jih je Sodišče ugotovilo v sodbi Kadi I.
105 Na podlagi zgoraj navedenega je treba prva tožbena razloga, ki se nanašata na nedelovanje Komisije v zvezi z nadzorom nad presojo Odbora za sankcije in na nedelovanje te institucije v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic tožeče stranke v okviru postopka zamrznitve sredstev, šteti za utemeljena.
106 Tako je treba opredeliti obseg tega nedelovanja.
107 Kot je Sodišče razsodilo v točki 374 sodbe Kadi I, ni mogoče izključiti, da se lahko po temelju ohranitev imena tožeče stranke na spornem seznamu vendarle izkaže za utemeljeno, tudi ob upoštevanju novih dokazov, ki jih mora Komisija upoštevati. Ugotovljeno nedelovanje torej ni posledica opustitve odprave Uredbe št. 1629/2005, kot to zatrjuje tožeča stranka, ampak bolj omejene opustitve spoštovanja načel, ki se uporabljajo v postopku ponovne preučitve, ki jo je zahteval položaj tožeče stranke.
108 Tako je treba prvemu tožbenemu razlogu tožeče stranke le delno ugoditi in ugotoviti, da je nedelovanje Komisije, da bi odpravila kršitve postopka in materialnopravne nepravilnosti, povezane z zamrznitvijo teh sredstev, nezakonito.
109 V teh okoliščinah je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Stroški
110 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
111 Vendar v skladu s prvim pododstavkom člena 87(4) Poslovnika institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Svetu je torej treba naložiti, naj nosi svoje stroške.
112 Ker je bila tožeča stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči in ker je Splošno sodišče Komisiji naložilo plačilo stroškov, ki jih je ta priglasil, mora Komisija v skladu s členom 97(3) Poslovnika v blagajno Splošnega sodišča povrniti zneske, nakazane za brezplačno pravno pomoč.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Evropska komisija, ker ni odpravila nepravilnosti postopka in materialnopravne nepravilnosti, povezane z zamrznitvijo sredstev Hanija El Sayyeda Elsebaija Yusefa, ni izpolnila obveznosti iz Pogodbe DEU in Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Komisiji se poleg lastnih stroškov naloži plačilo stroškov Hanija El Sayyeda Elsebaija Yusefa ter stroškov, ki jih je blagajna Splošnega sodišča nakazala za brezplačno pravno pomoč.
4. Svet Evropske unije nosi svoje stroške.
Na javni obravnavi v Luxembourgu, z dne 21. marca 2014.
Podpisi