Zadeva T‑469/07

Philips Lighting Poland S.A.

in

Philips Lighting BV

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz integriranih elektronskih kompaktnih fluorescenčnih žarnic (CFL‑i) s poreklom iz Kitajske, Vietnama, Pakistana in Filipinov – Iztek protidampinških ukrepov – Pregled – Členi 4(1), 5(4) in 9(1) Uredbe (ES) št. 384/96 (postali členi (4(1), 5(4) in 9(1) Uredbe (ES) št. 1225/2009) – Pojem industrije Skupnosti – Ugotavljanje škode – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (peti senat) z dne 11. julija 2013

1.      Ničnostna tožba – Dopustnost – Zavrnitev tožbe po temelju brez odločanja o dopustnosti – Diskrecijska pravica sodišč Unije

2.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Postopek pregleda – Preiskava v zvezi s pregledom – Sklep o končanju postopka – Obveznost Komisije, da konča postopek, če se stopnja podpore zahteve za pregled zniža pod prag 50 % proizvodnje Skupnosti – Neobstoj

(Uredbi Sveta št. 384/96, členi 5(4), 9(1) in 11(5) in št. 1225/2009, členi 5(4), 9(1) in 11(5))

3.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Pojem industrija Skupnosti – Diskrecijska pravica Komisije – Opredelitev industrije Skupnosti, ki podpira tožbo ali zahtevo v postopku pregleda – Skupna proizvodnja proizvajalcev, ki predstavlja večji delež – Sklicevanje na minimalni prag 25 % – Dopustnost

(Uredbi Sveta št. 384/96, členi 4(1), 5(4) in 9(1) in št. 1225/2009, členi 4(1), 5(4) in 9(1))

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Uredbe, ki določajo protidampinške dajatve

(člen 296 PDEU)

1.      Sodišča Evropske unije so pristojna, da glede na okoliščine posameznega primera presodijo, ali dobro delovanje sodnega organa upravičuje zavrnitev tožbe po temelju, ne da bi predhodno odločila o dopustnosti.

(Glej točko 61.)

2.      Člen 5(4) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 (postal člen 5(4) uredbe št. 1225/2009) ne zavezuje Komisije, da konča protidampinški postopek v teku, kadar se stopnja podpore pritožbi zniža pod minimalni prag iz uredbe, torej 25 % proizvodnje Skupnosti. Ta določba se namreč nanaša le na stopnjo podpore pritožbi, ki je potrebna, da Komisija lahko sproži postopek. Poleg tega v skladu s členom 9(1) navedene uredbe (postal člen 9(1) Uredbe št. 1225/2009) Komisija v primeru umika tožbe nima obveznosti končati postopek. To velja toliko prej, kadar gre zgolj za znižanje stopnje podpore. Ker se člena 5(4) in 9(1) osnovne uredbe uporabljata za postopke pregleda na podlagi člena 11(5) te uredbe (postal člen 11(5) Uredbe št. 1225/2009), se zgoraj navedena načela uporabljajo, čeprav je bilo mogoče, da bi se stopnja podpore zahteve za pregled znižala pod prag 50 %. Iz tega je razvidno, da sta bili instituciji v celoti pristojni za izvedbo postopka pregleda, čeprav je bilo mogoče, da v členu 5(4) osnovne uredbe navedenega praga 50 % ne bo več mogoče doseči.

Poleg tega člen 9(1) osnovne uredbe namreč izrecno nalaga obveznost, da morajo institucije upoštevati interes Skupnosti le, če nameravajo po umiku tožbe postopek končati.

(Glej točke od 84 do 87.)

3.      Člen 4(1) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 (postal člen 4(1) uredbe št. 1225/2009) določa industrijo Skupnosti kot industrijo, ki se „nanaša na vse proizvajalce podobnih izdelkov“ ali „na tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež, kot ga določa člen 5(4) [te uredbe, (postal člen 5(4) uredbe št. 1225/2009)], celotne proizvodnje teh [podobnih] izdelkov v Skupnosti“, čeprav je v obeh primerih mogoče iz proizvodnje Skupnosti izključiti proizvajalce, ki so v položajih, določenih v členu 4(1)(a) iste uredbe. Institucije imajo široko diskrecijsko pravico v zvezi z izbiro med dvema možnostma.

Poleg tega industrije Skupnosti, kot je opredeljena za namene ugotavljanja škode, ne sestavljajo nujno isti proizvajalci Skupnosti, ki so bili upoštevani pri ugotavljanju, ali je imela prvotna tožba ali zahteva za pregled zadostno podporo v skladu s členom 5(4) osnovne uredbe. Prvič, v drugem primeru industrija Skupnosti z vidika besedila zadevne določbe namreč zajema le proizvajalce Skupnosti, ki podpirajo tožbo, čeprav lahko v prvem primeru zajema proizvajalce Skupnosti, ne glede na dejstvo, ali so izrazili tako podporo. Drugič, institucije opredelijo industrijo Skupnosti za namene ugotavljanja škode po začetku postopka.

Torej če med postopkom proizvajalec Skupnosti, ki je podprl prvotno tožbo ali zahtevo za pregled, to podporo umakne ali zavrne sodelovanje s Komisijo, tak proizvajalec ne bo vključen v opredelitev industrije Skupnosti za namene opredelitve škode, če se institucije odločijo za opredelitve te industrije na podlagi druge možnosti, ki jo določa člen 4(1) osnovne uredbe.

Za morebitne položaje, ki so izrecno ali implicitno določeni v členu 9(1) osnovne uredbe (postal člen 9(1) Uredbe št. 1225/2009), se po definiciji predpostavlja, da prag 50 %, določen v členu 5(4) te uredbe, ni več dosežen. Zato kadar institucije izvajajo svoja široka diskrecijska pooblastila, izberejo opredelitev industrije Skupnosti na podlagi druge možnosti, določene v členu 4(1) osnovne uredbe, (splošnega) sklicevanja v tej določbi na člen 5(4) te uredbe v zvezi z izrazom „večji delež […] celotne proizvodnje […] v Skupnosti“, je mogoče razumeti tako, da se nanaša na minimalni prag 25 %, in ne na 50 %. Taka rešitev je pravilna toliko bolj, ker je namen zahteve, da mora industrija Skupnosti predstavljati večji delež celotne proizvodnje Skupnosti, zagotoviti, da je skupna proizvodnja proizvajalcev, vključenih v to industrijo, dovolj reprezentativna.

(Glej točke od 92 do 95.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 105 do 107, 109 in od 111 do 113.)