Zadeva T-410/03
Hoechst GmbH
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg sorbatov – Odločba, v kateri je ugotovljena kršitev člena 81 ES – Določitev globe – Obveznost obrazložitve – Teža in trajanje kršitve – Obteževalne okoliščine – Načelo ne bis in idem – Sodelovanje v upravnem postopku – Vpogled v spis – Trajanje postopka“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Upravni postopek – Kršitev, ki je posledica obveznosti Komisije – Spoštovanje načel dobrega upravljanja in enakega obravnavanja
(Uredba Sveta št. 17, člena 15(2) in 17; Obvestilo Komisije 96/C 207/04)
2. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravic obrambe – Vpogled v spis
(člen 81(1) ES; Uredba Sveta št. 17, člena 19(1) in 20)
3. Konkurenca – Upravni postopek – Odprava kršitev – Pristojnost Komisije – Odredbe, naslovljene na podjetja
(Uredba Sveta št. 17, člen 3(1))
4. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje na področju glob – Izključna uporaba Uredbe št. 2988/74
(Uredbe Sveta št. 2988/74, člena 2(1) in 3)
5. Konkurenca – Globe – Odločba o naložitvi glob – Obveznost obrazložitve – Obseg
(člen 253 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
6. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Diskrecijska pravica Komisije
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2))
7. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)
8. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Razdelitev zadevnih podjetij kategorije, za katere je določen isti poseben izhodiščni znesek
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A)
9. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Odvračilnost globe
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A, četrti in peti odstavek)
10. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Trajanje kršitve
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 B, prvi in tretji odstavek)
11. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža in trajanje kršitve
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 1 A in B)
12. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Obvezna vsebina – Spoštovanje pravic obrambe
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03, točka 2)
13. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Obteževalne okoliščine – Povratništvo
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 98/C 9/03)
14. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Nenalaganje ali zmanjševanje glob zaradi sodelovanja podjetja, ki se mu očita kršitev
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestili Komisije 96/C 207/04 in 2002/C 45/03)
15. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Upoštevanje, da je podjetje, ki se mu očita kršitev, sodelovalo s Komisijo
(Uredba Sveta št. 17, člen 15(2); Obvestilo Komisije 96/C 207/04, naslov B)
16. Konkurenca – Globe – Skupnostne sankcije in sankcije, naložene v tretji državi zaradi kršitve nacionalnega prava konkurence
(člen 3(1)(g), ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15)
1. V okviru uporabe obvestila o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov Komisija krši načeli dobrega upravljanja in enakega obravnavanja, če sodelujočemu podjetju zagotovi, da bo posvarjeno, če bi ga hotela druga podjetja prehiteti pri sodelovanju, čeprav ta obljuba kasneje ni izpolnjena.
Medtem ko ta kršitev postopka ne more privesti do razglasitve ničnosti končne odločbe Komisije, lahko sodišče Skupnosti v okviru svoje neomejene pristojnosti zaradi pomena spoštovanja navedenih načel s strani Komisije podjetju, ki ga ta nepravilnost zadeva, zniža globo.
(Glej točke 136, 137, 581 in 582.)
2. Pravica do vpogleda v spis kot izraz načela varstva pravic obrambe v zadevah s področja konkurence pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki so morda pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov.
Vendar se Komisija na splošno ne more sklicevati na zaupnost, zato da bi upravičila popolno zavrnitev razkritja dokazov iz spisa. Pravice podjetij in združenj podjetij do varstva njihovih poslovnih skrivnosti je treba namreč pretehtati glede na pravno jamstvo do vpogleda v celoten spis.
V zvezi s tem je omogočanje dostopa do nezaupne različice dokumenta, ki je del spisa Komisije, katerega strani so skoraj vse prazne in označene kot „poslovne skrivnosti“, ne da bi bila predložena razumljivejša nezaupna različica ali povzetek vsebine, lahko zelo podobno nerazkritju tega dokumenta.
(Glej točke 145, 152 in 153.)
3. Uporaba člena 3(1) Uredbe št. 17 lahko zajema prepoved izvajanja določenih dejavnosti ali praks oziroma nadaljevanja položajev, katerih nezakonitost je bila ugotovljena, in tudi prepoved podobnega ravnanja v prihodnosti. Te obveznosti, naložene podjetjem, morajo biti kljub temu primerne in nujne za dosego želenega cilja. Poleg tega mora Komisija pooblastila za izrek prepovedi uporabljati tako, da ustrezajo naravi ugotovljene kršitve.
Dejstvo, da podjetje, ki je sodelovalo v protikonkurenčnih ravnanjih, ob sprejetju odločbe Komisije, ki ta ravnanja sankcionira, na zadevnem trgu dejavnosti ne opravlja več, ali da je z njimi prenehalo pred njenim sprejetjem, ne pomeni, da Komisija s prepovedjo temu podjetju, naj se vzdrži vseh protikonkurenčnih dejanj in ravnanj, prestopa pooblastila, ki jih ima na podlagi člena 3(1) Uredbe št. 17, ker je taka prepoved preventivna in ni odvisna od položaja zadevnega podjetja ob sprejetju odločbe.
(Glej točke od 198 do 200.)
4. Tudi če bi prekoračitev razumnega roka pod določenimi pogoji lahko upravičila razglasitev ničnosti odločbe, v kateri je ugotovljena kršitev pravil o konkurenci, pa ne bi moglo biti tako, kadar se izpodbija znesek glob, naloženih s to odločbo, saj pooblastilo Komisije za določitev glob ureja Uredba št. 2988/74 o rokih zastaranja v postopkih in izvajanju sankcij v transportnem pravu in pravu konkurence, ki v ta namen določa zastaralni rok. Slednja uredba je namreč vzpostavila celovito ureditev, v kateri so podrobno urejeni roki, v katerih ima Komisija pravico, ne da bi ogrozila temeljno zahtevo po pravni varnosti, da naloži globe podjetjem, proti katerim poteka postopek uporabe pravil Skupnosti o konkurenci. Iz njenega člena 2(3) izhaja, da je razen morebitne ustavitve, če je zastaranje prekinjeno v skladu s členom 2(1) te uredbe, zastaralni rok največ deset let, tako da Komisija ne more v nedogled odlašati s svojo odločbo o globah brez tveganja, da se bo zastaralni rok iztekel. Ob tej ureditvi je treba zavrniti vse pomisleke, povezane z obveznostjo Komisije, da mora svoje pooblastilo za nalaganje glob izvrševati v razumnem roku.
(Glej točke 220, 223 in 224.)
5. Odločba Komisije, s katero je več podjetjem naložena globa zaradi kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, je glede razvrstitve zadevnih podjetij v različne skupine zaradi določitve osnovnega zneska globe zadostno obrazložena, če Komisija navede, da je vzela kot osnovo svetovne tržne deleže, ki jih je dobila iz podatkov o svetovnem prometu za zadevni proizvod, čeprav zaradi zaupnosti teh vrednosti prometa ne razkrije, ampak poda le razpone tržnih deležev, saj so ti podatki dovolj razumljivi.
(Glej točke 258, 259, 261 in od 263 do 265.)
6. Pri določitvi zneska globe, naložene zaradi kršitve pravil Skupnosti o konkurenci, ima Komisija diskrecijo. Na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 se osnovni znesek globe določi na podlagi teže kršitve in njenega trajanja. Še več, ta znesek je rezultat vrste računskih operacij, ki jih je opravila Komisija v skladu s smernicami. Ta znesek je treba določiti zlasti glede na različne okoliščine, ki se nanašajo na posamezno ravnanje zadevnega podjetja, kot so obstoj obteževalnih oziroma olajševalnih okoliščin.
Iz tega pravnega okvira ni mogoče sklepati, da bi morala Komisija zagotoviti sorazmernost tako določene globe in skupnega obsega trga za zadevni proizvod v Evropskem gospodarskem prostoru za določeno leto kršitve.
(Glej točko 342.)
7. Trije vidiki, ki jih je treba upoštevati pri oceni teže kršitve, v skladu s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ, in sicer njena narava, njej dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri, in velikost upoštevnega geografskega trga, nimajo enake teže v okviru skupne presoje. Prevladujočo vlogo pri opredelitvi „zelo resnih“ kršitev ima narava kršitve. V zvezi s tem iz opisa zelo resnih kršitev v teh smernicah izhaja, da je mogoče sporazume oziroma usklajena ravnanja, ki se nanašajo predvsem na določitev ciljnih cen oziroma dodeljevanje prodajnih kvot, že na podlagi njihove narave opredeliti kot „zelo resne“ in ni treba, da bi bil za taka ravnanja podan značilen poseben vpliv.
(Glej točki 343 in 345.)
8. Odločbo, s katero se naloži sankcija, ki jo Komisija naslovi na več podjetij, ki so sodelovala v kartelu, je treba, tudi če je oblikovana kot samo ena odločba, analizirati kot skupek več posamičnih odločb, v katerih so glede vsakega izmed podjetij, na katera so naslovljene, ugotovljene kršitve oziroma kršitev in v katerih so jim naložene globe. Komisija torej lahko obravnava položaj vsakega zadevnega podjetja na drugačen način in jih razvrsti v kategorije za določitev posameznega prispevka podjetja k uspehu kartela, tudi če so v tem kartelu vsa podjetja vedno delovala usklajeno.
(Glej točke 308, 360 in 365.)
9. Pri določitvi zneska globe zaradi kršitev pravil konkurence na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ, lahko Komisija uporabi faktor povečanja izhodiščnega zneska, zato da bi se upoštevali velikost in skupna sredstva podjetja.
Potreba po zagotavljanju zadostnega odvračilnega učinka globe namreč po eni strani zahteva, da je globa določena ob upoštevanju želenega vpliva na podjetje, ki mu je naložena, to pa zato, da globa ne bi bila zanemarljiva oziroma, nasprotno, prekomerna, zlasti glede na finančne zmožnosti zadevnega podjetja, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz potrebe po zagotavljanju učinkovitosti globe in spoštovanja načela sorazmernosti. Komisija lahko upošteva, da lahko zadevno podjetje zaradi izjemno velikega skupnega prometa v primerjavi z drugimi člani kartela lažje mobilizira potrebna sredstva za plačilo globe, kar z vidika zadostnega odvračilnega učinka upravičuje uporabo multiplikatorja. V tem okviru je treba ovrednotiti finančna sredstva podjetja, zato da bi bil pravilno dosežen cilj odvračanja, in to ob spoštovanju načela sorazmernosti na dan, ko je naložena globa. V zvezi s tem je treba iz istih razlogov navesti, da je v okviru člena 15(2) Uredbe št. 17 določena zgornja meja globe 10 % prometa zadevnega podjetja glede na promet, ki je bil dosežen v poslovnem letu pred odločbo.
Po drugi strani lahko Komisija pri povečanju osnovnega zneska globe upošteva drugi element, pravna in gospodarska znanja podjetij, na podlagi katerih lahko lažje ocenijo, ali njihovo ravnanje pomeni kršitev. S tem elementom se želi predvsem kaznovati velika podjetja, za katera se predvideva znanje in zadostna strukturna sredstva, da se lahko zavedajo ravnanja, ki pomeni kršitev, ter ocenijo njegove morebitne koristi. Sicer pa je treba v takem primeru šteti, da se mora promet, na podlagi katerega Komisija določi velikost zadevnih podjetij ter torej njihovo sposobnost, da opredelijo naravo in posledice svojega ravnanja, nanašati na njihov položaj ob kršitvi.
Faktor povečanja izhodiščnega zneska globe za 100 %, zato da bi se upoštevali velikost in skupna sredstva zadevnega podjetja, ne presega omejitve, določene v členu 15(2) Uredbe št. 17 in smernicah.
(Glej točke 374, 379, 382 in 387.)
10. Čeprav je res, da točka 1 B, tretji odstavek, Smernic o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ za dolgotrajne kršitve pravil konkurence določa „znatno povečanje“ izhodiščnega zneska globe, pa zaradi uporabe tega izraza ni mogoče zaključiti, da bi bilo povečanje, ki za kršitev, ki traja nad deset let, presega 100 %, v nasprotju z metodo izračuna, določeno v smernicah, ali da presega omejitve, določene v teh smernicah ali členu 15(2) Uredbe št. 17. Čeprav točka 1 B, prva alinea, Smernic ne določa avtomatičnega povečanja za 10 % na leto za dolgotrajne kršitve, pa daje Komisiji glede tega diskrecijo in ta zato lahko tako povečanje določi brez kršitve načela sorazmernosti.
(Glej točki 395 in 396.)
11. Tudi ob domnevi, da so določene vrste kartelov, kot sta cenovni in prodajni, običajno nujno zasnovane kot trajne, je pri uporabi člena 15(2) Uredbe št. 17 zmeraj pomembno razlikovati med trajanjem njihovega dejanskega delovanja in težo, ki izhaja iz njihove narave. Zato se pri povečanju za trajanje kršitve ne upošteva ponovno teže kršitve.
(Glej točki 397 in 398.)
12. V okviru upravnega postopka glede zadev s področja konkurence Komisija ne spoštuje pravic obrambe podjetja, če šteje, da glede njega obstajajo obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz dejstev, ki pa, čeprav so bila večkrat navedena v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, po obsegu in opredelitvi niso dovolj natančna, tako da so bila združena v eno vsebinsko celoto šele na stopnji odločbe, v kateri je bil očitek prvič jasno izražen.
(Glej točke 424, 431 in 433.)
13. Smernice o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ se nanašajo na povratništvo istega podjetja in na „kršitev iste vrste“. V teh okoliščinah lahko Komisija šteje, da je podana obteževalna okoliščina takoj, ko neko podjetje stori kršitev iste vrste, tudi če je zadevni gospodarski sektor različen.
V zvezi s tem Komisija s sklicevanjem na zgodnejšo odločbo, s katero je bilo to podjetje sankcionirano za „kršitev iste vrste“, če je to odločbo Sodišče Skupnosti še pred sprejetjem odločbe o ponovitvi kršitve razglasilo za nično, ne more ugotoviti ponovitve kršitve s strani podjetja. Člen 231 ES namreč določa, da Sodišče, če je tožba utemeljena, izpodbijani akt razglasi za ničen.
Po drugi strani pa se lahko opre na zgodnejšo odločbo o naložitvi sankcije temu podjetju zaradi kršitve istega tipa, ki je bila predmet ničnostne tožbe, v zavezi s katero postopek pred sodiščem Skupnosti še teče, če ni bil vložen niti predlog za odložitev izvršitve. V skladu s členom 256, prvi odstavek, ES je taka odločba izvršilni naslov v delu, kjer je naložena denarna obveznost subjektom, ki niso države članice, pri čemer vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo ne spremeni ničesar, saj tožba, vložena pri sodišču Skupnosti nima odložilnega učinka.
Če se je Komisija za ugotovitev ponovitve kršitve oprla na več prejšnjih odločb, s katerimi je bilo zadevno podjetje sankcionirano in od katerih je bila ena pred sprejetjem odločbe o ugotovitvi ponovitve kršitve razglašena za nično, pa napaka, ki jo je storila Komisija, ne more postaviti pod vprašaj niti opredelitve povratništva, ki ima potrebno oporo v drugih prejšnjih odločbah, niti uporabljene stopnje povečanja, vsaj kadar nič v odločbi ne kaže, da je bila globa za obteževalne okoliščine zato, ker je Komisija ugotovila več prejšnjih primerov kršitev, povečana bolj, kot bi bila, če bi ugotovila samo en predhodni primer kršitve.
(Glej točke 465, 466, od 468 do 470 in 474.)
14. Kadar so podjetja v postopku zaradi kartela začela sodelovati s Komisijo pred sprejetjem Obvestila o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov iz leta 2002 in so se zanašala na predhodno obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996, se uporabi le slednje, tudi če se je Komisija o sodelovanju zadevnih podjetij, zlasti o vprašanju, katera podjetja bi bila lahko v okoliščinah obravnavanega primera upravičena do imunitete pred globo, dokončno izrekla šele ob sprejetju obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002. Čeprav drži, da je do učinkov sodelovanja prišlo po sprejetju obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002, pa se za pravne položaje, katerih učinki še niso bili izčrpani, novo pravilo nemudoma ne uporablja, če „ni prehodnih pravil“. Točka 28 obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 jasno določa, da se to obvestilo uporablja od 14. februarja 2002 za vse zadeve, v katerih se nobeno podjetje ni sklicevalo na obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996.
Te presoje poleg tega ne izpodbije sklicevanje na ugodnejše določbe. Ne da bi se bilo treba opredeliti, ali bi se lahko tako načelo uporabilo za obvestila Komisije o sodelovanju, je namreč dovolj ugotoviti, da obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 ni mogoče opredeliti za bolj ugodno od obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, ki je v več točkah spremenjeno, in sicer na ravni vsebinskih in tudi postopkovnih pravil, pri čemer so določene spremembe za zadevna podjetja ugodnejše druge pa ne.
Nazadnje je treba zavrniti uporabo obvestila o ugodni obravnavi iz leta 2002 po analogiji, saj se ta položaj razlikuje od primerov, v katerih je bilo mogoče obvestilo o ugodni obravnavi iz leta 1996 uporabiti po analogiji v položajih, ki so nastali pred sprejetjem tega obvestila, za katere pa ni veljalo nobeno drugo pravno pravilo.
(Glej točke od 507 do 511.)
15. Priznanje popolne imunitete ali zmanjšanje zneska globe ob uporabi naslova B obvestila o nenalaganju ali zmanjšanju glob v zadevah o kartelih iz leta 1996 med drugim zahteva, da je zadevno podjetje tisto, ki prvo predloži odločilne dokaze za dokaz obstoja kartela. Čeprav ni treba, da so predloženi elementi sami po sebi zadostni za dokaz kartela, pa morajo biti v ta namen vseeno odločilni. Ne sme iti samo za vir, ki bi usmerjal preiskave Komisije, ampak morajo biti to elementi, ki jih je mogoče neposredno uporabiti kot temeljno dokazno podlago za odločbo, v kateri je ugotovljena kršitev. Te elemente je mogoče predložiti tudi ustno.
Komisija ima pri oceni, ali je bilo zadevno sodelovanje „odločilno“ za to, da ji je olajšalo nalogo dokazovanja obstoja kršitve in njene odprave, določeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, pri čemer je zgolj očitna prekoračitev tega polja proste presoje lahko predmet sankcije s strani sodišča Skupnosti.
Komisija ne stori očitne napake pri presoji, če zavzame stališče, da je bilo podjetje, ki je na sestanku podalo podroben opis dejavnosti in delovanja kartela, oprt na upoštevne dokumente za dokaz njegovega obstoja, prvo v smislu naslova B Obvestila o ugodni obravnavi iz leta 1996, medtem ko je podjetje, ki je na sestanku, ki je bil pred tem sestankom predložilo manj podroben opis kartela, ki ni pravilno odražal predmeta in delovanja kartela, in ki ni bil podprt z nobenim dokumentom.
(Glej točke od 552 do 555, 568 in 569.)
16. Uporaba načela ne bis in idem je odvisna od izpolnjevanja treh pogojev hkrati: istovetnosti dejstev, istovetnosti kršitelja in istovetnosti pravno varovane dobrine. To načelo tako prepoveduje ponovno sankcioniranje neke osebe za isto nezakonito ravnanje, zato da bi se zavarovala ista pravno varovana dobrina.
Na področju sankcij zaradi kršitve pravil o konkurenci se načelo ne bis in idem ne uporabi v okoliščinah, v katerih pravni redi in organi tretjih držav, pristojni za konkurenco, ukrepajo znotraj svojih pristojnosti.
V primeru kartela na svetovni ravni, ki so ga sankcionirali tako organi, pristojni za konkurenco iz tretje države, kot Komisija, se to načelo torej ne more uporabiti, čeprav imajo dejanja, ki so jih obravnavali ti organi oziroma Komisija, podlago v istem skupku sporazumov, ker so varovani pravni interesi različni. Delovanje Komisije je namreč usmerjeno k varstvu svobodne konkurence znotraj skupnega trga, ki je na podlagi člena 3(1)(g) ES temeljni cilj Skupnosti, medtem ko bi šlo v primeru, da bi organi tretje države uvedli postopek, ki bi se nanašal na uporabo ali učinke kartela, ki niso tisti, do katerih je prišlo na njihovem ozemlju, in sicer zlasti na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora, za očitno poseganje v teritorialno pristojnost Skupnosti.
Iz istih razlogov je treba zavrniti razloge, povezane s pravičnostjo, na podlagi katerih se predlaga, da se od naložene globe odšteje sankcija, ki so jo naložili organi tretje države.
(Glej točke od 600 do 605.)