Zadeva C‑212/18
Prato Nevoso Termo Energy Srl
proti
Provincia di Cuneo
in
ARPA Piemonte
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo tribunale Amministrativo Regionale per il Piemonte)
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 24. oktobra 2019
„Predhodno odločanje – Okolje – Direktiva 2008/98/ES – Odpadki – Kemično obdelana odpadna rastlinska olja – Člen 6(1) in (4) – Prenehanje statusa odpadka – Direktiva 2009/28/ES – Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov – Člen 13 – Nacionalni postopki za izdajo dovoljenj, certificiranja in licenciranja, ki se uporabljajo za obrate za proizvodnjo električne energije, ogrevanje ali hlajenje iz obnovljivih virov – Uporaba tekočega biogoriva kot vira energije obrata za proizvodnjo električne energije“
1. Okolje – Odpadki – Direktiva 2008/98 – Prenehanje statusa odpadka – Posebna merila – Neobstoj opredelitve na ravni Unije – Določitev z nacionalnim aktom – Dopustnost – Možnost imetnika odpadkov zahtevati, naj pristojni organ ali sodišče ugotovi prenehanje statusa odpadka – Neobstoj
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/98, člen 6)
(Glej točke od 32 do 38.)
2. Okolje – Spodbujanje uporabe energije iz obnovljivih virov – Direktiva 2009/28 – Nacionalni postopki za izdajo dovoljenj, certificiranja in licenciranja, ki se uporabljajo za obrate za proizvodnjo električne energije, ogrevanje ali hlajenje iz obnovljivih virov – Pojem – Postopek sprejetja meril za prenehanje statusa odpadka v smislu Direktive 2008/98 – Izključitev
(direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2008/98, člen 6(1) in (4), ter 2009/28, člen 13(1))
(Glej točko 40.)
3. Okolje – Odpadki – Direktiva 2008/98 – Prenehanje statusa odpadka – Posebna merila – Neobstoj opredelitve na ravni Unije – Določitev z nacionalnim aktom – Dopustnost – Pogoji – Snov ali predmet, ki je bil recikliran ali drugače predelan – Uporaba brez škodljivih vplivov na okolje ali zdravje – Polje proste presoje držav članic – Previdnostno načelo
(člen 191(2) PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/98, člen 6(1))
(Glej točke od 41 do 59.)
Povzetek
Italijanska ureditev glede dovoljenja za tekoča biogoriva kot goriva za elektrarne je združljiva s pravom Unije
Sodišče je v sodbi z dne 24. oktobra 2019, Prato Nevoso Termo Energy (C‑212/18), potrdilo, da italijanska ureditev, ki ureja dovoljenje za uporabo tekočih biogoriv, pridobljenih z obdelavo odpadnih rastlinskih olj, kot vira energije elektrarne, načeloma ni v nasprotju niti z Direktivo 2008/98(1) o odpadkih niti z Direktivo 2009/28(2) o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.
V obravnavani zadevi je družba Prato Nevoso Termo Energy Srl (v nadaljevanju: Prato Nevoso), ki upravlja obrat za proizvodnjo toplotne in električne energije, pri pokrajini Cuneo (Italija) zaprosila za izdajo dovoljenja za zamenjavo metana, kot vira energije njenega obrata, s tekočim biogorivom, v obravnavanem primeru rastlinskim oljem, proizvedenim z zbiranjem in kemično obdelavo odpadnih olj, ki so bila uporabljena za cvrtje. Pristojni nacionalni organ je v skladu z italijansko zakonodajo, ki se uporablja, to vlogo zavrnil z obrazložitvijo, da navedeno rastlinsko olje ni vključeno na nacionalni seznam, ki vsebuje kategorije goriv iz biomase, ki se lahko uporabljajo v obratu, ki izpušča emisije v zrak, ne da bi bilo treba upoštevati pravila na področju energetske predelave odpadkov. Posledica italijanske ureditve je torej, da je treba tekoče biogorivo, pridobljeno s kemično obdelavo odpadnih olj, ki so bila uporabljena za cvrtje, šteti za odpadek in ne za gorivo. Predložitveno sodišče, ki mu je družba Prato Nevoso predložila tožbo zoper to zavrnilno odločbo, je postavilo vprašanje za predhodno odločanje, ali je taka nacionalna ureditev združljiva z določbami zgoraj navedenih direktiv.
Sodišče je ob sklicevanju zlasti na sodbo Tallinna Vesi(3) z dne 28. marca 2019 ugotovilo, da Direktiva 2008/98 o odpadkih načeloma ne nasprotuje temu, da država članica določi, da za uporabo tekočega biogoriva, pridobljenega iz odpadkov, kot goriva velja ureditev o energetski predelavi odpadkov, ker to biogorivo ne spada v nobeno od kategorij iz nacionalnega seznama goriv, dovoljenih v obratu, ki izpušča emisije v zrak. V skladu s Sodiščem te ugotovitve ni mogoče ovreči z določbami o nacionalnih postopkih za izdajo dovoljenj iz Direktive 2009/28 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, saj se te ne nanašajo na zakonodajne postopke sprejetja meril za prenehanje statusa odpadka.
Vendar je Sodišče poudarilo, da je treba v takem primeru preučiti, ali so lahko nacionalni organi, ne da bi storili očitno napako pri presoji, ugotovili, da je treba zadevno tekoče biogorivo šteti za odpadek. Sodišče je ob sklicevanju na cilje Direktive 2008/98 in na svojo pristojnost, da predložitvenemu sodišču zagotovi vse koristne smernice za rešitev spora, o katerem odloča, opozorilo, da člen 6(1) Direktive 2008/98 določa, da nekateri odpadki prenehajo biti odpadki, kadar so predelani ali reciklirani in izpolnjujejo posebna merila, ki jih določijo države članice ob upoštevanju več pogojev, med katerimi je „neobstoj škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi“. Ob upoštevanju trditev, ki jih je navedla italijanska vlada, je Sodišče poudarilo, da se lahko država članica zaradi obstoja določene stopnje znanstvene negotovosti glede okoljskih tveganj, povezanih s prenehanjem statusa odpadka za neko snov, kot je zadevno tekoče biogorivo, odloči, da te snovi ne bo vključila na seznam goriv, dovoljenih v napravi, ki izpušča emisije v zrak. V skladu s previdnostnim načelom iz člena 191(2) PDEU država članica namreč, če po presoji najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkov ostane negotovost glede vprašanja, ali uporaba snovi, ki je nastala s predelavo odpadkov, v opredeljenih okoliščinah nima nobenega možnega škodljivega vpliva na okolje in zdravje ljudi, ne sme določiti meril za prenehanje statusa odpadka te snovi ali možnosti, da bi se s posamično odločbo ugotovilo prenehanje tega statusa.