Zadeva C‑133/06

Evropski parlament

proti

Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba – Skupna azilna politika – Direktiva 2005/85/ES – Postopek za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah – Varne izvorne države – Varne tretje evropske države – Minimalni skupni seznami – Postopek sprejetja in spremembe minimalnih skupnih seznamov – Člen 67(1) in (5), prva alinea, ES – Nepristojnost“

Povzetek sodbe

1.        Vizumi, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopek za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah

(člen 202 ES; Direktiva Sveta 2005/85, uvodni izjavi 19 in 24)

2.        Akti institucij – Postopek priprave – Pravila iz Pogodbe – Kogentnost

(člen 67(2), druga alinea, ES)

3.        Vizumi, azil in priseljevanje – Azilna politika – Postopek za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah

(členi 63, prvi odstavek, točki 1 in 2(a), 67(1) in (5), in 202 ES; Direktiva Sveta 2005/85)

1.        Če je treba na ravni Skupnosti sprejeti ukrepe za izvajanje temeljnega akta, je v skladu s členom 202 ES običajno Komisija pristojna izvajati to pooblastilo. Svet mora glede na naravo in vsebino temeljnega akta, ki ga izvaja, pravilno utemeljiti izjemo od tega pravila.

V zvezi s tem razlogi, navedeni v devetnajsti in štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 2005/85 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah, ki se nanašajo na politični pomen označitve izvornih držav za varne oziroma na posledice, ki bi jih za prosilca za azil lahko imel koncept varne tretje države, utemeljujejo posvetovanje s Parlamentom o sprejetju seznamov varnih držav in njunih spremembah, ne obrazložijo pa dovolj pridržka izvajanja, ki je v okviru Sveta poseben primer.

(Glej točke od 47 do 49.)

2.        Pravila o izražanju volje institucij Skupnosti so določena v Pogodbi in niso na razpolago niti državam članicam niti institucijam. Le iz Pogodbe lahko v posameznih primerih, kot je ta, predviden v členu 67(2), druga alinea, ES, izhaja pooblastilo instituciji, da spremeni postopek odločanja, ki je določen s Pogodbo.

Če bi instituciji priznali možnost ustvarjanja izvedenih pravnih podlag v smislu otežitve ali poenostavljanja podrobnih pravil za sprejetje akta, bi s tem instituciji dodelili zakonodajno pooblastilo, ki presega pooblastilo iz Pogodbe. To bi ji prav tako omogočalo kršitev načela institucionalnega ravnovesja, ki pomeni, da mora vsaka institucija izvrševati lastna pooblastila ob spoštovanju pooblastil drugih institucij.

Med drugim obstoj predhodne prakse, v okviru katere so se ustvarjale izvedene pravne podlage, ne sme odstopati od pravil Pogodbe ES in zato ne more ustvariti precedenčnega primera, ki bi zavezoval institucije.

(Glej točke od 54 do 57 in 60.)

3.        Da bi lahko ugotovili, ali se za zakonodajno sprejetje in spremembo seznamov varnih držav ali za morebitno odločitev o uporabi člena 202, tretja alinea, ES v obliki prenosa ali pridržka izvajanja uporabi prvi ali peti odstavek člena 67 ES, je treba presoditi, ali je Svet s sprejetjem Direktive 2005/85 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah sprejel zakonodajo Skupnosti, ki opredeljuje skupna pravila in temeljna načela glede vprašanj iz člena 63, prvi odstavek, točki 1 in 2(a), ES.

Ker so bila z Direktivo 2005/85 sprejeta podrobna merila, ki omogočajo vzpostavitev poznejših seznamov varnih držav, je Svet s tem zakonodajnim aktom sprejel „zakonodajo Skupnosti, ki opredeljuje skupna pravila in temeljna načela“ v smislu člena 67(5), prva alinea, ES, in se zato uporabi postopek soodločanja.

(Glej točke 63, 65 in 66.)