SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 15. januarja 2013(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti BELLRAM – Nacionalni besedni in figurativni znamki RAM in Ram – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost zmede – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Pravica do izjave – Členi 63(2), 75 in 76 Uredbe št. 207/2009 – Roki v postopku z ugovorom“
V zadevi T‑237/11,
Lidl Stiftung & Co. KG s sedežem v Neckarsulmu (Nemčija), ki jo zastopa T. Träger, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata K. Klüpfel in D. Walicka, agentki,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred Odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Lactimilk, SA s sedežem v Madridu (Španija), ki jo zastopa P. Casamitjana Lleonart, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 1. marca 2011 (zadeva R 1154/2009‑4), ki se nanaša na postopek z ugovorom med družbo Lactimilk, SA in družbo Lidl Stiftung & Co. KG,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi I. Pelikánová, predsednica, K. Jürimäe (poročevalka), sodnica, in M. van der Woude, sodnik,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. maja 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. oktobra 2011,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. septembra 2011,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. januarja 2012,
na podlagi duplike UUNT, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. marca 2012,
na podlagi obravnave z dne 10. julija 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Lidl Stiftung & Co. KG je 15. maja 2006 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak BELLRAM.
3 Izdelki, za katere je bila zahtevana registracija, so iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu „siri“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 42/2006 z dne 16. oktobra 2006.
5 Družba Lactimilk, SA, intervenientka, je 9. januarja 2007 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za proizvode iz razreda 29, navedene v točki 3 zgoraj.
6 Ugovor je temeljil na teh prejšnjih španskih znamkah:
– rumeno-modra figurativna znamka, registrirana pod številko 214439 (v nadaljevanju: prva prejšnja figurativna znamka):
– figurativna znamka, registrirana pod številko 98550 (v nadaljevanju: druga prejšnja figurativna znamka):
– besedna znamka RAM, registrirana pod številko 151890 (v nadaljevanju: prejšnja besedna znamka).
7 Prva prejšnja figurativna znamka je bila registrirana za proizvode iz razreda 29 v smislu Nicejskega aranžmaja, ki ustrezajo temu opisu: „Meso, ribe, perutnina in divjačina; mesni ekstrakti; konzervirano, sušeno in kuhano sadje, zelenjava, meso in ribe; želeji, kompoti; jajca; jedilno olje in maščoba; pripravljeni mesni, ribji in zelenjavni krožniki ter zlasti mleko in mlečni izdelki, jogurt, sir, maslo, margarina in skuta (mlečni izdelki)“.
8 Druga prejšnja figurativna znamka je bila registrirana za proizvode iz razreda 29 v smislu Nicejskega aranžmaja, ki ustrezajo temu opisu: „Vse vrste masla, sveže mleko, kondenzirano mleko in mleko v prahu, sir, maslo, jogurt, kefir in drugi proizvodi, pridobljeni iz mleka“.
9 Prejšnja figurativna znamka je bila sprva registrirana za proizvode iz razreda 29 v smislu Nicejskega aranžmaja, ki ustrezajo temu opisu: „Sveže mleko, kondenzirano mleko in mleko v prahu, sir, maslo, jogurt, kefir in drugi proizvodi, pridobljeni iz mleka“. Temu seznamu proizvodov so bili pozneje dodani proizvodi, ki ustrezajo temu opisu: „Živila živalskega izvora; jedilno olje in maščoba; suha zelenjava in druga zelenjava, pripravljena za konzumacijo ali konzervirana; želeji in marmelade; meso, perutnina in divjačina; jajca; solatne omake; mlečni napitki, v katerih je mleko temeljna sestavina; pri čemer so izrecno izvzete konzervirane ribe in morski proizvodi“.
10 Ugovor se je nanašal na vse proizvode, ki jih označujejo tri prejšnje znamke.
11 V utemeljitev ugovora je bil naveden razlog iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).
12 Oddelek za ugovore je 31. avgusta 2009 ugodil ugovoru intervenientke, pri čemer se je oprl izključno na primerjavo prijavljene znamke in prve prejšnje figurativne znamke. Najprej, glede primerjave proizvodov, ki jih označujeta navedeni znamki, je ugotovil, da so bili enaki. Dalje, glede primerjave znakov je poudaril, da sta vizualna in fonetična podobnost znakov povprečni. Poudaril je tudi, da ta znaka v španščini nimata posebnega pojmovnega pomena. Nazadnje, ob upoštevanju povprečnega razlikovalnega učinka prve predhodne figurativne znamke je ugotovil, da obstaja verjetnost zmede. Menil je tudi, da glede na to, da obstaja verjetnost zmede glede prijavljene znamke in prve prejšnje figurativne znamke, prijavljene znamke ni bilo treba primerjati s prejšnjo figurativno znamko in prejšnjo besedno znamko.
13 Tožeča stranka je 1. oktobra 2009 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009.
14 Četrti odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 1. marca 2011 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore. Natančneje, ugotovil je, da ker je intervenientka predložila le dokaz o registraciji prejšnje besedne znamke, se preizkus verjetnosti zmede lahko opravi le glede navedene znamke, pri čemer se prejšnji figurativni znamki izključi iz preizkusa (glej točke od 13 do 20 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je v okviru preizkusa verjetnosti zmede glede prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke menil, da je bil dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke predložen le za „mleko, smetano in mlečne napitke, v katerih je mleko prevladujoča sestavina“, tako da je mogoče trditi, da je bila ta znamka registrirana le za te proizvode (glej točke od 23 do 29 izpodbijane odločbe). Dalje, ugotovil je, da je obstajala podobnost med „mlekom, smetano in mlečnimi napitki, v katerih je mleko prevladujoča sestavina“, ki so zajeti s prejšnjo besedno znamko, in „siri“, ki so zajeti s prijavljeno znamko (glej točko 30 navedene odločbe). Poleg tega je menil, da sta bila zadevna znaka podobna (glej točke od 31 do 35) in da je bilo dokazano, da je prejšnja besedna znamka z intenzivno uporabo pridobila povečan razlikovalni učinek (glej točke od 37 do 39 izpodbijane odločbe). Odbor za pritožbe je ob upoštevanju navedenih ugotovitev ugotovil, da glede prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke obstaja verjetnost zmede, tudi če bi prejšnja besedna znamka imela zgolj povprečen razlikovalni učinek (glej točke od 36 do 40 navedene odločbe).
Predlogi strank
15 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
16 UUNT in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
17 Tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo, prvič, na kršitev pravice do izjave tožeče stranke in diskrecijske pravice odbora za pritožbe, drugič, na napako odbora za pritožbe glede proizvodov, označenih s prejšnjo besedno znamko, ki jih je treba upoštevati v okviru preizkusa verjetnosti zmede, tretjič, na napake v povezavi z dokazom resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke, četrtič, na napačno ugotovitev razlikovalnega učinka prejšnje besedne znamke in, petič, na napake pri presoji verjetnosti zmede glede zadevnih znakov.
18 UUNT in intervenientka izpodbijata utemeljenost vseh navedenih tožbenih razlogov.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave tožeče stranke in diskrecijske pravice odbora za pritožbe
19 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga primarno navaja dva očitka. Odbor za pritožbe naj bi kršil pravico do izjave, kot izhaja iz členov 63(2), 75 in 76 Uredbe št. 207/2009. Odbor za pritožbe naj bi kršil svojo diskrecijsko pravico, kot izhaja iz členov 4(2) in 10 Uredbe Komisije (ES) št. 216/96 z dne 5. februarja 1996 o poslovniku odborov za pritožbe pri UUNT (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 221), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 2082/2004 z dne 6. decembra 2004 (UL L 360, str. 8), v povezavi s členi 63(2), 75 in 76 Uredbe št. 207/2009, ki določajo pravico do izjave. Tožeča stranka namreč meni, da bi jo odbor za pritožbe moral pozvati, naj v okviru postopka pred njim predloži stališča glede prejšnje besedne znamke, ker je oddelek za ugovore prijavljeno znamko primerjal le s prejšnjo figurativno znamko.
20 UUNT in intervenientka nasprotujeta trditvi tožeče stranke.
21 Na prvem mestu, glede očitka tožeče stranke, da je odbor za pritožbe kršil njeno pravico do izjave, je treba najprej poudariti, da člen 63(2) Uredbe št. 207/2009 določa, da „[m]ed preverjanjem pritožbe odbor za pritožbe povabi stranke tolikokrat, kolikor je potrebno, da v določenem roku predstavijo svoja stališča o odločitvah odbora ali o vlogah nasprotnih strank“.
22 Poleg tega člen 75 Uredbe št. 207/2009 določa:
„V odločbah [UUNT] se navedejo razlogi, na katerih odločbe temeljijo. Temeljijo lahko le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe.“
23 V skladu z ustaljeno sodno prakso člen 75 Uredbe št. 207/2009 določa splošno načelo varstva pravice do obrambe v okviru prava znamk Skupnosti (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 25. marca 2009 v zadevi Anheuser-Busch proti UUNT – Budějovický Budvar (BUDWEISER), T‑191/07, ZOdl., str. II‑691, točki 33 in 34 in navedena sodna praksa). Člena 63(2) in 76 Uredbe št. 207/2009 določata pravico strank do izjave glede stališč, dejanskega stanja in dokazov, predloženih pred odborom za pritožbe, ter splošno načelo pravice do obrambe v pravu znamk Skupnosti.
24 Na podlagi tega splošnega načela prava Unije, ki je določeno tudi v členu 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389), mora biti naslovnikom odločb javnih organov, ki občutno prizadenejo njihove interese, omogočeno, da učinkovito izrazijo svoje stališče (glej zgoraj v točki 23 navedeno sodbo BUDWEISER, točka 34 in navedena sodna praksa).
25 Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 64(1) Uredbe št. 207/2009 razvidno, da odbor za pritožbe po preučitvi utemeljenosti pritožbe odloči o pritožbi in da lahko ob tem med drugim „izvršuje katerokoli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba“, kar pomeni, da se lahko sam izreče glede ugovora, tako da ga zavrne ali ga razglasi za utemeljenega, s čimer potrdi ali razveljavi odločbo, ki je bila sprejeta na prvi stopnji UUNT. Iz te določbe tako izhaja, da mora odbor za pritožbe v zvezi s pritožbo, o kateri odloča, v celoti na novo preizkusiti pravno in dejansko utemeljenost ugovora (glej zgoraj v točki 23 navedeno sodbo BUDWEISER, točka 43 in navedena sodna praksa).
26 Poleg tega člen 76 Uredbe št. 207/2009 določa:
„1. V postopku [UUNT] preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke.
2. [UUNT] lahko spregleda dejstva, na katere se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.“
27 V obravnavanem primeru je treba, prvič, ugotoviti, da niti iz določb, ki jih navaja tožeča stranka, niti iz sodne prakse ni razvidno, da mora odbor za pritožbe od strank zahtevati stališča o obstoju verjetnosti zmede glede prijavljene znamke in ene od prejšnjih znamk, če – kot v obravnavanem primeru – odbor za pritožbe preizkus verjetnosti zmede opre na prejšnjo znamko, ki je oddelek za ugovore ni upošteval, ki pa je bila veljavno navedena v podporo navedenemu ugovoru. Tožeča stranka v zvezi s tem ne izpodbija niti tega, da je intervenientka v ugovoru z dne 9. januarja 2007 med drugim v podporo temu ugovoru navedla prejšnjo besedno znamko, niti tega, da je intervenientka v razlogih za ugovor z dne 19. junija 2007 izrecno navedla verjetnost zmede glede prijavljene znamke in, med drugim, prejšnje besedne znamke.
28 Drugič, ugotoviti je treba, da je tožeča stranka dejansko imela možnost, da pred oddelkom za ugovore in odborom za pritožbe predstavi svoja stališča glede neobstoja verjetnosti zmede glede prijavljene znamke in, med drugim, prejšnje besedne znamke, vendar se je odločila, da pred odborom za pritožbe stališč glede prejšnje besedne znamke ne bo predstavila. Ni sporno, da je tožeča stranka v dopisu z dne 22. decembra 2009 predložila stališča v okviru pritožbe, ki jo je vložila zoper odločbo oddelka za ugovore, da bi izpodbila obstoj verjetnosti zmede izključno glede prijavljene znamke in prve prejšnje figurativne znamke, in ne glede prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke. Ker je ugovor temeljil, med drugim, na prejšnji besedni znamki in ker je imel odbor za pritožbe v skladu s členom 64(1) Uredbe št. 207/2009 možnost opraviti preizkus verjetnosti zmede zgolj glede te prejšnje znamke in prijavljene znamke, bi morala tožeča stranka v skladu s členom 76(1) Uredbe št. 207/2009 v okviru pritožbe pred odborom za pritožbe predložiti stališča glede prejšnje besedne znamke, če je hotela, da odbor za pritožbe na njih odgovori v izpodbijani odločbi. Tožeča stranka torej ne more upravičeno trditi, da ni mogla predvideti, da bo odbor za pritožbe preizkus verjetnosti zmede oprl na prejšnjo besedno znamko.
29 Iz ugotovitev, navedenih v točkah 27 in 28 zgoraj, je razvidno, da odbor za pritožbe s tem, da tožeče stranke ni izrecno pozval, naj predloži stališča o prejšnji besedni znamki, ni kršil njene pravice do izjave.
30 Poleg tega, ker tožeča stranka v okviru pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore ni navedla stališč glede obstoja verjetnosti zmede glede prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke, ni mogla upravičeno grajati, da odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi ni izrecno odgovoril na ta stališča. Čeprav je odbor za pritožbe zaprošen, da opravi nov celovit preizkus utemeljenosti ugovora, pa iz člena 76 Uredbe št. 207/2009, na katerega vsebino je opozorjeno v točki 26 zgoraj, namreč izhaja, da mora obravnavati le pritožbene razloge in stališča, ki so mu predložena. Drugačna razlaga bi pomenila, da bi odbor za pritožbe odločal o dokazih in trditvah, na katere se tožeča stranka ni hotela sklicevati v tej fazi postopka.
31 Iz navedenih ugotovitev (točke od 27 do 30 zgoraj) je razvidno, da je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen.
32 Na drugem mestu, glede očitka tožeče stranke, da je odbor za pritožbe kršil diskrecijsko pravico, ker bi moral tožeči stranki sporočiti, da namerava v okviru preizkusa verjetnosti zmede prejšnjo figurativno znamko nadomestiti s prejšnjo besedno znamko, je treba ugotoviti, da glede pravnih pravil, katerih kršitev navaja tožeča stranka in ki so navedena v točki 19 zgoraj, člen 4(2) Uredbe št. 216/96 določa:
„Poročevalec [v vsakem odboru za pritožbe UUNT] predhodno preuči pritožbo. Lahko pripravi poročila za stranke ob upoštevanju navodil predsednika odbora. Sporočila podpiše poročevalec v imenu odbora.“
33 Člen 10 Uredbe št. 216/96 določa, da „[č]e odbor oceni, da je primerno obvestiti stranke glede mogoče ocene vsebinskih ali pravnih zadev, se takšno obvestilo oblikuje tako, da iz njega ne izhaja, da je odbor na kakršen koli način vezan nanj“.
34 V nasprotju s trditvami tožeče stranke je torej treba ugotoviti, da določbi Uredbe št. 216/96, navedeni v točkah 32 in 33 zgoraj, za kateri tožeča stranka navaja, da ju je treba uporabiti ob upoštevanju členov 63(2), 75 in 76 Uredbe št. 207/2009, ki določajo pravico do izjave, odboru za pritožbe ne nalagata nobene obveznosti, da stranke obvesti, da namerava v okviru obravnave verjetnosti zmede upoštevati eno ali vse prejšnje znamke, ki so bile predmet ugovora.
35 Zato je treba drugi in prvi tožbeni razlog tožeče stranke v celoti zavrniti kot neutemeljena.
Drugi tožbeni razlog: napaka glede proizvodov, označenih s prejšnjo besedno znamko, ki jih je treba upoštevati v okviru preizkusa verjetnosti zmede
36 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 41(1) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s pravilom 15(2)(f) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe št. 40/94 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (ES) št. 1041/2005 z dne 29. junija 2005 (UL L 172, str. 4). V zvezi s tem v bistvu trdi, da bi odbor za pritožbe v točki 29 izpodbijane odločbe moral upoštevati le „sveže mleko, kondenzirano mleko in mleko v prahu, sir, maslo, jogurt, kefir in druge proizvode, pridobljene iz mleka“, ki jih je označevala prejšnja besedna znamka, ker so bili samo ti proizvodi navedeni v ugovoru, vloženem v zakonsko predpisanemu roku treh mesecev po objavi prijave znamke Skupnosti.
37 UUNT in intervenientka nasprotujeta trditvam tožeče stranke.
38 Treba je, prvič, navesti glavna pravila za vložitev ugovora, drugič, določiti natančen obseg ugovora, ki ga je vložila intervenientka, da bi se, tretjič, ugotovilo, ali je odbor za pritožbe v obravnavanem primeru v okviru preizkusa verjetnosti zmede glede zadevnih znamk lahko upošteval vse proizvode, ki jih označuje prejšnja besedna znamka, ali pa bi moral upoštevati samo del teh proizvodov.
39 Na prvem mestu, najprej je treba poudariti, da člen 41(1) Uredbe št. 207/2009 določa, da se „[v] treh mesecih od datuma objave prijave blagovne znamke Skupnosti lahko vloži[…] pisni ugovor zoper registracijo blagovne znamke, ki temelji na tem, da blagovna znamka ne more biti registrirana po členu 8 [te uredbe]“.
40 Člen 41(3) Uredbe št. 207/2009 določa:
„Ugovor mora biti v pisni obliki in navajati razloge. […] V roku, ki ga določi [UUNT], lahko vložnik ugovora v podporo svojemu primeru predloži dejstva, dokaze in vprašanja.“
41 Poleg tega pravilo 15(2) Uredbe št. 2868/95 določa:
„Ugovor vsebuje:
[…]
b) jasno navedbo prejšnje znamke ali prejšnje pravice, na kateri temelji ugovor, in sicer:
i) če ugovor temelji na prejšnji znamki v smislu člena 8(2)(a) ali (b) Uredbe [št. 207/2009] […], navedbo številke spisa ali registracijske številke prejšnje znamke, navedbo, ali je prejšnja znamka registrirana, ali prijavo registracije, kakor tudi navedbo držav članic, vključno z Beneluksom, če je to primerno, v ali za katere je prejšnja znamka varovana, ali, če je to primerno, navedbo, da je znamka Skupnosti;
[…]
f) blago in storitve, na katerih temelji ugovor;
[…]“
42 Poleg tega pravilo 17(4) Uredbe št. 2868/95 določa:
„Če ugovor ne ustreza drugim določbam pravila 15 [Uredbe št. 2868/95], [UUNT] o tem obvesti stranko, ki ugovarja, in jo pozove, naj ugotovljene pomanjkljivosti odpravi v roku dveh mesecev. Če pomanjkljivosti niso odpravljene pred iztekom roka, [UUNT] zavrže ugovor kot nedopusten.“
43 Pravilo 18(1) Uredbe št. 2868/95 pa določa, da „[č]e je ugovor dopusten na podlagi pravila 17 [navedene uredbe], [UUNT] pošlje strankam sporočilo, da šteje, da se je postopek ugovora začel dva meseca po prejemu obvestila“.
44 Nazadnje, pravilo 19 Uredbe št. 2868/95, ki se nanaša na „dejstva, dokaze in navedbe, predložene v podporo ugovoru“, določa:
„1. [UUNT] omogoči stranki, ki ugovarja, da predstavi dejstva, dokaze in navedbe v podkrepitev ugovora ali da dopolni dejstva, dokaze ali navedbe, ki so že bili predloženi na podlagi pravila 15(3), v roku, ki ji ga določi, in ki znaša najmanj 2 meseca od datuma, ki se šteje za začetek postopka ugovora v skladu s pravilom 18(1) [te uredbe].
2. V roku iz odstavka 1 lahko stranka, ki ugovarja, vloži dokaz o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva svoje prejšnje znamke ali prejšnje pravice, kakor tudi dokaz o upravičenosti do vložitve ugovora. Stranka, ki ugovarja, priskrbi zlasti naslednje dokaze:
a) če ugovor temelji na znamki, ki ni znamka Skupnosti, dokaz o njeni vložitvi ali registraciji, s predložitvijo:
[…]
ii) če je znamka registrirana, prepis zadevnega potrdila o registraciji in, odvisno od primera, zadnjega potrdila o podaljšanju, iz katerega je razvidno, da rok varstva znamke traja čez rok iz odstavka 1 in vsako podaljšanje tega roka, ali enakovredn[e] dokument[e], ki jih je izdal organ, pri katerem je bila znamka registrirana;
[…]“
45 Na drugem mestu, določiti je treba obseg ugovora, ki ga je v obravnavanem primeru vložila intervenientka.
46 Prvič, ni sporno, da je intervenientka v ugovoru, vloženem 9. januarja 2007, navedla, da ta temelji na „vseh proizvodih in storitvah, zajetih v [prejšnji besedni znamki]“.
47 Drugič, tožeča stranka je v podporo ugovoru, vloženemu 9. januarja 2007, predložila potrdilo (v nadaljevanju: prvo potrdilo) Oficina Española de Patentes y Marcas (španski urad za patente in znamke) z dne 4. junija 2004, v katerem je navedeno, da je bila prejšnja besedna znamka registrirana 30. marca 1944 za proizvode iz razreda 29, ki ustrezajo temu opisu: „Sveže mleko, kondenzirano mleko in mleko v prahu, sir, maslo, jogurt, kefir in drugi proizvodi, pridobljeni iz mleka“.
48 Tretjič, iz dopisa z dne 19. februarja 2007, ki ga je UUNT poslal intervenientki, je razvidno, da je UUNT zadnjo pozval, naj v roku štirih mesecev, in sicer do 20. junija 2007, predloži ali dopolni dokaze, dejstva in navedbe v podporo ugovoru in dokaže veljavnost prejšnjih znamk, na katerih temelji njen ugovor.
49 Četrtič, intervenientka je v dopisu z dne 18. junija 2007, ki ga je poslala UUNT v odgovor na dopis, naveden v točki 48 zgoraj, UUNT predložila kopijo potrdila o registraciji prejšnje besedne znamke. V tem potrdilu (v nadaljevanju: drugo potrdilo) Oficina Española de Patentes y Marcas z dne 28. marca 2007 je navedeno, da ta znamka, ki je bila registrirana 30. marca 1944, zajema proizvode iz razreda 29, ki ustrezajo temu opisu: „Sveže mleko, kondenzirano mleko, mleko v prahu, sir, maslo, jogurt, kefir in drugi proizvodi, pridobljeni iz mleka“. V tem potrdilu je pojasnjeno tudi, da je od 8. septembra 1995 registracija razširjena na proizvode, ki ustrezajo temu opisu: „Živila živalskega izvora; jedilno olje in maščoba; stročnice in druga zelenjava, pripravljena za konzumacijo ali konzervirana; želeji in marmelade; meso, perutnina in divjačina; jajca; solatne omake; mlečni napitki, v katerih je mleko prevladujoča sestavina; pri čemer so izrecno izvzete konzervirane ribe in morski proizvodi“.
50 Iz ugotovitev, navedenih v točkah od 46 do 49 zgoraj, je torej, najprej, razvidno, da je intervenientka ugovor vložila v roku treh mesecev po objavi prijave znamke v Biltenu znamk Skupnosti. Dalje, čeprav je bilo v ugovoru navedeno, da se je nanašal na „vse proizvode, zajete“ s prejšnjo besedno znamko, pa je bil v prvem potrdilu naveden le del proizvodov, ki jih zajema navedena znamka. Nazadnje, tožeča stranka je v roku, ki ga je UUNT določil za dopolnitev ugovora, predložila drugo potrdilo, v katerem so bili našteti vsi proizvodi, zajeti z navedeno znamko.
51 Na tretjem mestu, ob upoštevanju pravil, navedenih v točkah od 39 do 44 zgoraj, in ugotovitev, navedenih v točki 50 zgoraj, je treba poudariti, da odbor za pritožbe s tem, da je v okviru preizkusa verjetnosti zmede upošteval vse proizvode, ki jih označuje prejšnja znamka, ni ravnal napačno.
52 Prvič, intervenientka je namreč v skladu s členom 41(1) Uredbe št. 207/2009 vložila ugovor 9. januarja 2007, torej v roku treh mesecev od objave prijavljene znamke v Biltenu znamk Skupnosti 16. oktobra 2006 (glej točko 4 zgoraj), pri čemer se je izrecno sklicevala na prejšnjo besedno znamko.
53 Drugič, iz ugovora intervenientke izhaja tudi, da je v skladu s pravilom 15(2)(b)(i) Uredbe št. 2868/95 prejšnjo besedno znamko jasno navedla kot eno izmed znamk, na katerih temelji njen ugovor. V skladu s pravilom 15(2)(f) Uredbe št. 2868/95 je navedla, da je treba v okviru ugovora upoštevati „vse proizvode“, zajete s prejšnjo besedno znamko. Čeprav je intervenientka v nasprotju s tem, kar trdi sama, in kot izhaja iz spisa UUNT, žal priložila prvo potrdilo, v katerem je naveden le del proizvodov, ki jih varuje prejšnja besedna znamka, pa to ne spremeni ugotovitve, ki je izrecno razvidna iz ugovora, in sicer da je v podporo ugovoru uveljavljala vse proizvode, varovane z navedeno znamko.
54 Tretjič, glede na obstoječe nasprotovanje med ugovorom, v katerem je navedeno, da temelji na vseh proizvodih, zajetih s prejšnjo besedno znamko, in prvim potrdilom, v katerem je naveden le del navedenih proizvodov, je UUNT v skladu s pravilom 19(1) in (2)(a)(i) Uredbe št. 2868/95 intervenientko pozval, naj mu predloži drugo potrdilo, ki dokazuje obstoj prejšnje besedne znamke in razširitev varstva navedene znamke, kar je intervenientka storila s tem, da je predložila drugo potrdilo, v katerem so taksativno našteti vsi proizvodi in storitve, na katerih naj bi v skladu s trditvami intervenientke temeljil njen ugovor.
55 Intervenientka v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni nezakonito razširila obsega ugovora po izteku roka treh mesecev, ampak je ugovor zakonito dopolnila s tem, da je predložila drugo potrdilo, ki vsebuje natančen seznam vseh proizvodov, zajetih s prejšnjo znamko.
56 V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.
Tretji tožbeni razlog: napake v povezavi z dokazom resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke
57 Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe storil napake v povezavi z dokazom resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke ter s tem kršil člena 15 in 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009.
58 UUNT in intervenientka nasprotujeta trditvam tožeče stranke.
59 Najprej je treba opozoriti da je, kot izhaja iz uvodne izjave 10 Uredbe št. 207/2009, varstvo prejšnje znamke upravičeno le, če je bila ta znamka dejansko uporabljana. V skladu s to določbo člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 določa, da prijavitelj znamke Skupnosti lahko zahteva dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom objave prijave znamke Skupnosti prejšnja blagovna znamka Skupnosti, ki je predmet ugovora, resno uporabljala na ozemlju na katerem je varovana.
60 Dalje, na podlagi pravila 22(3) Uredbe št. 2868/95 mora dokaz resne in dejanske uporabe zajemati podatke o kraju, času, obsegu in naravi uporabe prejšnje znamke.
61 Poleg tega na podlagi kombinirane uporabe člena 15(1)(a) in člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje nacionalne znamke Skupnosti, na katerem temelji ugovor zoper prijavo znamke Skupnosti, vključuje tudi dokaz o uporabi prejšnje znamke v obliki, ki se razlikuje v dejavnikih, ki ne vplivajo na razlikovalni učinek te znamke v obliki, v kateri je bila registrirana (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2005 v zadevi Castellblanch proti UUNT – Champagne Roederer (CRISTAL CASTELLBLANCH), T‑29/04, ZOdl., str. II‑5309, točka 30 in navedena sodna praksa).
62 Splošno sodišče meni, da je treba obravnavati oba očitka tožeče stranke, pri čemer je treba začeti z drugim očitkom.
63 Na prvem mestu, tožeča stranka v okviru drugega očitka trdi, da se dokazi o resni in dejanski uporabi, ki jih je intervenientka predložila UUNT, nanašajo na prejšnje figurativne znamke, navedene v točki 6 zgoraj, in zlasti na prvo prejšnjo figurativno znamko, ne pa na prejšnjo besedno znamko. Tožeča stranka v zvezi s tem trdi, da v skladu s sodbo Sodišča z dne 13. septembra 2007 v zadevi Il Ponte Finanziaria proti UUNT (C‑234/06 P, ZOdl., str. I‑7333) intervenientka s tem, da se je oprla na dokumente o prvi prejšnji figurativni znamki, ni mogla dokazati resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke.
64 Odbor za pritožbe je v točki 26 izpodbijane odločbe dejansko ugotovil, da mu je intervenientka predložila račune, izdane španskim supermarketom v upoštevnem obdobju od oktobra 2001 do oktobra 2006, med katerimi je bil vsak izdan za več tisoč evrov, ter da je bil v glavi računov in v opisu prodanih proizvodov, torej mleka, smetane in mlečnih napitkov, naveden besedni element RAM, njihova količina in cena. Odbor za pritožbe je v točki 27 navedene odločbe med drugim ugotovil, da so prejšnjo besedno znamko vsebovali tudi različni drugih dokazi, ki jih je predložila intervenientka, kot so fotografije reklam in embalaže nekaterih proizvodov, ki jih označuje navedena znamka.
65 Odbor za pritožbe je glede računov, navedenih v prejšnji točki, ugotovil, da v skladu s členom 15(1)(a) Uredbe št. 207/2009 to, da je bila prejšnja besedna znamka odtisnjena v modrem tisku in v rumenem polkrogu, ne vpliva na njen razlikovalni učinek, ker gre za osnovni grafični element, ki se pogosto uporablja za trgovske proizvode.
66 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da – kot je odbor za pritožbe pravilno ugotovil v točkah 26 in 27 izpodbijane odločbe – zelo veliko število računov, ki jih je predložila intervenientka in na katerih so različni prodani proizvodi izrecno označeni s prejšnjo besedno znamko, zajema celotno obdobje upoštevnih petih let pred objavo zahteve za registracijo prijavljene znamke, česar tožeča stranka ne izpodbija. Tem računom je priloženih več fotografij reklam in embalaž, na katerih ni le prva prejšnja figurativna znamka, ampak tudi prejšnja besedna znamka.
67 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe na podlagi dokumentov, navedenih v točki 66 zgoraj, pravilno ugotovil resno in dejansko uporabo prejšnje besedne znamke.
68 Trditev tožeče stranke, da se odbor za pritožbe v skladu z ustaljeno sodno prakso v bistvu ni mogel zakonito opreti na dokaze o resni in dejanski uporabi prve prejšnje figurativne znamke, da bi ugotovil resno in dejansko uporabo prejšnje besedne znamke, in sicer zaradi neobstoja bistvenih razlik med tema znamkama, je treba zavrniti kot brezpredmetno. Tudi če bi bilo treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je v okviru preizkusa resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke prišel do ugotovitve, navedene v točki 65 zgoraj, to ne bi vplivalo na ugotovitev, navedeno v prejšnji točki, da so dokazi o uporabi prejšnje besedne znamke zadoščali za ugotovitev, da je bila uporaba navedene znamke resna.
69 Na drugem mestu, tožeča stranka v okviru prvega očitka trdi, da je bil dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje besedne znamke predložen le za „mleko, obdelano z ultravisoko temperaturo, in konzervirane mlečne izdelke“. Odbor za pritožbe naj bi torej v točki 29 izpodbijane sodbe napačno ugotovil, da je intervenientka predložila dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke za „mleko, smetano, mlečne napitke, v katerih je mleko bistvena sestavina“, ne pa za druge proizvode, ki jih označuje prejšnja besedna znamka.
70 V zvezi s tem je treba poudariti, da se računi ter fotografije reklam in embalaž, našteti v točki 64 zgoraj, izrecno nanašajo na prodajo različnih vrst mleka, kot je polnomastno mleko, polposneto mleko in posneto mleko ter smetana in mlečni napitki, kot so čokoladni mlečni napitki.
71 Prvič, čeprav je res, kot v bistvu ugotavlja tožeča stranka, da dokumenti, ki jih je predložila intervenientka, ne dokazujejo, da se je prejšnja besedna znamka uporabljala za vrsto proizvodov, ki ustrezajo opisu „sveže mleko“, pa to, kot opozarja UUNT, ne spremeni tega, da je treba šteti, da „sveže mleko“ glede prejšnje besedne znamke pomeni tekoče mleko, ker ta vrsta mleka dopolnjuje seznam drugih vrst mleka, kot so „kondenzirano mleko“ in „mleko v prahu“, ki jih označuje navedena znamka. Dalje, treba je ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je „sveže mleko“ vrsta mleka, ki ni polnomastno mleko, polposneto mleko ali posneto mleko. Nazadnje in kot pravilno poudarja intervenientka, polnomastno mleko, polposneto mleko in posneto mleko vsekakor spadajo med „mlečne napitke, v katerih je mleko bistvena sestavina“, ki so v bistvu „mleko“, ki so mu dodane druge sestavine. Trditve tožeče stranke, da intervenient ni dokazal uporabe prejšnje besedne znamke za „mleko“ in „sveže mleko“, je torej treba zavrniti kot neutemeljene.
72 Drugič, glede trditve tožeče stranke, da je intervenientka predložila omejeno število dokazov uporabe prejšnje besedne znamke za „smetano“, ne da bi v ugovoru navedla, da navedeni proizvod ustreza „proizvodom, pridobljenim iz mleka“, je treba poudariti, da je intervenientka račune, navedene v točki 64 zgoraj, izdala za več prodaj „smetane“, opravljenih v zadevnem obdobju. Tožeča stranka ne izpodbija, da „smetana“ ustreza „proizvodom, pridobljenim iz mleka“. V teh okoliščinah je treba trditev tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljeno.
73 Tretjič, trditev tožeče stranke, da „mlečnih napitkov, v katerih je mleko prevladujoča sestavina“ ni mogoče upoštevati, ker niso del ugovora, je treba zavrniti kot neutemeljeno. Kot je bilo namreč navedeno v točkah od 51 do 55 zgoraj, je intervenientka v podporo ugovoru zakonito uveljavljala vse proizvode, varovane z navedeno znamko, vključno z „mlečnimi napitki, v katerih je mleko prevladujoča sestavina“. Poudariti je treba, da tožeča stranka ne izpodbija, da je intervenientka predložila dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke za te zadnjenavedene proizvode.
74 V teh okoliščinah je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen ter tretji tožbeni razlog zavrniti kot delno neutemeljen in delno brezpredmeten.
Četrti in peti tožbeni razlog: napačna ugotovitev razlikovalnega učinka prejšnje besedne znamke in napake v okviru primerjave zadevnih znakov
75 Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 76 Uredbe št. 207/2009 ter pravili 19(1) in (3) in 50(1) Uredbe št. 2868/95. V bistvu meni, da je odbor za pritožbe napačno upošteval povečan razlikovalni učinek prejšnje besedne znamke, čeprav intervenientka glede tega v določenih rokih ni predložila niti argumentov niti dokazov.
76 Tožeča stranka v okviru petega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe kršil člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. V zvezi s tem meni, da ne obstaja verjetnost zmede glede prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke. Najprej, podobnost med mlekom in sirom je zelo majhna. Poleg tega naj zadevni znaki ne bi bili podobni, med drugim zato, ker naj poudarek pri prijavljeni znamki ne bi bil na drugem zlogu. Dalje, odbor za pritožbe naj ne bi mogel upoštevati povečanega razlikovalnega učinka, med drugim ker je bil njegov preizkus omejen z obsegom ugovora, kot ga je določila intervenientka. Nazadnje, odbor za pritožbe naj bi slabo ocenil obstoj verjetnosti zmede glede zadevnih znamk, med drugim ker znak BELLRAM sestavlja ena sama beseda in ker je beseda „bellram“ nova.
77 UUNT in intervenientka tema tožbenima razlogoma nasprotujeta.
78 Najprej je treba opozoriti, da čeprav je treba pri presoji verjetnosti zmede gotovo upoštevati razlikovalni učinek prejšnje znamke, na kateri temelji ugovor, pa je to le eden od dejavnikov, vključenih v to presojo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 31. januarja 2012 v zadevi Spar proti UUNT – Spa Group Europe (SPA GROUP), T‑378/09, neobjavljena v ZOdl., točka 22 in navedena sodna praksa). Zato je treba trditve, ki jih tožeča stranka navaja v okviru četrtega tožbenega razloga, obravnavati hkrati s trditvami, ki jih navaja v okviru petega pritožbenega razloga, s katerim v bistvu trdi, da ne obstaja verjetnost zmede glede prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke.
79 Na podlagi določb člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se na podlagi ugovora imetnika prejšnje znamke znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih znamki označujeta, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem prejšnja znamka uživa varstvo. Verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
80 V skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede obstaja takrat, kadar bi javnost lahko verjela, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali iz gospodarsko povezanih podjetij. Po isti sodni praksi je treba verjetnost zmede presojati celovito, in sicer glede na to, kako upoštevna javnost zazna znake in zadevne proizvode ali storitve, in ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevi, zlasti soodvisnosti podobnosti znakov in podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih ti označujejo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, str. II‑2821, točke od 30 do 33 in navedena sodna praksa).
81 Za uporabo člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 verjetnost zmede predpostavlja hkrati enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk in enakost ali podobnost proizvodov ali storitev, ki jih označujeta. Gre za kumulativne pogoje (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 22. januarja 2009 v zadevi Commercy proti UUNT – easyGroup IP Licensing (easyHotel), T‑316/07, ZOdl., str. II‑43, točka 42 in navedena sodna praksa).
82 Na podlagi ustaljene sodne prakse je treba pri celoviti presoji verjetnosti zmede upoštevati povprečnega potrošnika zadevne kategorije proizvodov, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se lahko pozornost povprečnega potrošnika spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. februarja 2007 v zadevi Mundipharma proti UUNT – Altana Pharma (RESPICUR), T‑256/04, ZOdl., str. II‑449, točka 42 in navedena sodna praksa).
83 Nazadnje, glede upoštevanja razlikovalnega učinka znamke v okviru celovite presoje verjetnosti zmede je treba ugotoviti, da lahko tudi pri prejšnji znamki, ki ima šibek razlikovalni učinek, obstaja verjetnost zmede, zlasti zaradi podobnosti med znakoma in zajetimi proizvodi ali storitvami (glej v tem smislu zgoraj v točki 78 navedeno sodbo SPA GROUP, točka 22 in navedena sodna praksa).
84 V obravnavanem primeru je treba takoj poudariti, da je treba verjetnost zmede glede zadevnih znamk preskusiti glede na povprečnega španskega potrošnika. Kot je v točki 22 pravilno ugotovil odbor za pritožbe, tožeča stranka pa tega ne izpodbija, so namreč zadevni proizvodi namenjeni končnim potrošnikom, ki so del široke javnosti, prejšnja besedna znamka pa je bila registrirana v Španiji.
Primerjava proizvodov, ki jih označujejo zadevne znamke
85 Tožeča stranka izpodbija ugotovitev odbora za pritožbe, navedeno v točki 30 izpodbijane odločbe, da so „mleko, smetana in mlečni napitki, v katerih je mleko prevladujoča sestavina“, ki jih označuje prejšnja besedna znamka, zelo podobni „sirom“, ki jih označuje prijavljena znamka. Meni, da proizvodi, ki jih označujejo zadevne znamke, niso podobni ali pa je ta podobnost majhna.
86 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za presojo podobnosti med zadevnimi proizvodi ali storitvami upoštevati vse upoštevne dejavnike, ki opredeljujejo odnos med njimi. Ti dejavniki vključujejo zlasti naravo, namen in uporabo teh proizvodov ali storitev ter tudi to, ali gre za konkurenčne ali dopolnjujoče se proizvode ali storitve. Mogoče je upoštevati tudi druge dejavnike, kot so na primer distribucijski kanali zadevnih proizvodov (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 11. julija 2007 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – Bolaños Sabri (PiraÑAM diseño original Juan Bolaños), T‑443/05, ZOdl., str. II‑2579, točka 37 in navedena sodna praksa).
87 V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da – kot je odbor za pritožbe pravilno ugotovil v točki 30 izpodbijane odločbe – so „siri“, ki jih označuje prijavljena znamka, živila, ki so v celoti ali skoraj v celoti izdelana na osnovi „mleka“, ki je proizvod, ki ga označuje prijavljena znamka. Zato v nasprotju s trditvami tožeče stranke proizvodi, ki jih zajemajo navedene znamke, niso zelo različni, ampak so si nekoliko podobni. Kot je pravilno ugotovil UUNT, to podobnost potrjuje to, da so za potrošnika, ki želi dieto bogato s kalcijem, „mleko“ in „siri“ konkurenčni ali zamenljivi proizvodi. Trditve tožeče stranke, da imajo zadevni proizvodi različne hranilne cilje in okuse, te ugotovitve ne ovržejo.
88 Tudi če bi bilo dokazano, da – kot trdi tožeča stranka – pomembni španski proizvajalci sira ne proizvajajo mleka, pa to ne more izključiti možnosti, da – kot je pravilno ugotovil UUNT – povprečni španski potrošnik tega morda ne ve. Ta namreč lahko meni, da sire in mleko proizvajajo ista podjetja, glede na to, da so siri v celoti ali skoraj v celoti proizvedeni na mlečni osnovi.
89 Tretjič, tožeča stranka ne izpodbija, da – kot poudarja UUNT – imajo zadevni proizvodi isto distribucijsko pot, torej med drugim supermarkete, in da se, kot je v točki 30 izpodbijane odločbe poudaril odbor za pritožbe, prodajajo na istih oddelkih navedenih supermarketov kot mlečni izdelki.
90 Ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v točkah od 87 do 89 zgoraj, je treba ugotoviti, da odbor za pritožbe s tem, da je ugotovil, da so bili zadevni proizvodi zelo podobni, ni storil nobene napake pri presoji. Trditve tožeče stranke glede tega je torej treba zavrniti kot neutemeljene.
Primerjava zadevnih znakov
91 Tožeča stranka trdi, da med zadevnimi znaki ni podobnosti ali pa je ta podobnost majhna.
92 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vizualno, fonetično ali pojmovno podobnost nasprotujočih si znakov, utemeljena s celotnim vtisom, ki ga ti ustvarjajo, ob upoštevanju med drugim njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov. Zaznava znamk, ki jo ima povprečni potrošnik glede zadevnih proizvodov ali storitev, ima glavno vlogo pri celoviti presoji omenjene verjetnosti. Povprečni potrošnik v zvezi s tem navadno zaznava znamko kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti (glej sodbo Sodišča z dne 12. junija 2007 v zadevi UUNT proti Shaker, C‑334/05 P, ZOdl., str. I‑4529, točka 35 in navedena sodna praksa).
93 Na prvem mestu, odbor za pritožbe je v točki 33 izpodbijane odločbe glede videza ugotovil, da iz skupne presoje zadevnih znakov izhaja, da sta podobna. V zvezi s tem v bistvu poudarja, da čeprav sta nasprotujoči si znamki različno dolgi zaradi prvih štirih črk prijavljene znamke, in sicer „b“, „e“, „l“ in „l“, pa je, čeprav bo prijavljena znamka zaznana kot celota, malo verjetno, da potrošniki ne bodo zaznali, da imata znamki skupne tri črke, in sicer „r“, „a“ in „m“, ki sestavljajo skoraj polovico znaka, za katerega se zahteva registracija.
94 Tožeča stranka tej ugotovitvi nasprotuje in trdi, da je zelo malo verjetno, da bodo potrošniki zaznali, da so zadnje tri črke prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke, in sicer „r“, „a“ in „m“, enake, glede na to, da se, kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, znamke, sestavljene iz ene same besede, zaznavajo kot celota, in ne kot sestavljene iz različnih delov.
95 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da obstajajo vizualne razlike med prijavljeno znamko in prejšnjo besedno znamko, ker ima prijavljena znamka sedem črk, prejšnja besedna znamka pa le tri, in ker so prve štiri črke prijavljene znamke različne od črk, ki sestavljajo prejšnjo besedno znamko. Vendar ti razliki nista zadostni, da bi odpravili občutek upoštevnega potrošnika, da sta ti znamki ob celoviti presoji in ob upoštevanju njunih podobnih elementov vizualno podobni. Prvič, kot je poudaril odbor za pritožbe, to, da je eden od dveh zlogov prijavljene znake enak edinemu zlogu prve prejšnje besedne znamke, ustvarja občutek podobnosti med navedenima znamkama. Drugič, v nasprotju s trditvami tožeče stranke to, da se bo prijavljena znamka zaznavala kot celota, ne ovrže obstoječe podobnosti med zadevnima znamkama, ki je posledica tega, da je prejšnja besedna znamka v celoti vsebovana v prijavljeni znamki. Tretjič, te podobnosti v nasprotju s trditvami tožeče stranke ne zmanjša to, da je zlog, ki je skupen obema znamkama, torej „ram“, šele drugi zlog v prijavljeni znamki, čeprav je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da potrošniki običajno pripisujejo večjo pomembnost začetku znakov. Besedi „ram“, ki sestavlja prejšnjo besedno znamko, in „bellram“, ki sestavlja prijavljeno znamko, sestavljeni iz treh in sedmih črk, sta namreč kratka znaka. V teh okoliščinah bo enakost zloga „ram“ v obeh zadevnih znamkah pritegnila in obdržala zlasti pozornost upoštevnega potrošnika.
96 Trditve tožeče stranke je zato treba zavrniti kot neutemeljene in po vzoru odbora za pritožbe ugotoviti, da iz skupne presoje predlagane znamke in prejšnje besedne znamke izhaja, da sta si ti znamki podobni.
97 Na drugem mestu, odbor za pritožbe je v točki 34 izpodbijane odločbe ugotovil, da iz skupne presoje zadevnih znamk izhaja, da sta si podobni. Predlagana znamka naj bi bila izgovorjena v dveh zlogih. Poudarek naj bi bil v skladu s španskimi pravili izgovarjave na drugem zlogu, ki je enak edinemu zlogu prejšnje besedne znamke. Ta drugi zlog naj bi se začel s črko „r“, kar naj bi bil v španščini zelo močan in jasen glas.
98 Tožeča stranka to ugotovitev odbora za pritožbe izpodbija. Ob upoštevanju španskih pravil izgovarjave naj bi bilo napačno trditi, da je poudarek besede nujno na zadnjem zlogu. Poudarjena izgovarjava naj bi bila v zvezi s tem odvisna od naglaševanja, pri čemer naj nekatere večzložne besede ne bi bile naglašene. Poleg tega naj črka „r“ ne bi bila poudarjena.
99 Predvsem je treba po zgledu tega, kar je ugotovil odbor za pritožbe, ugotoviti, da predlagana znamka vsebuje en zlog več od prejšnje besedne znamke in da je prvi od zlogov, ki sestavljata prijavljeno znamko, različen od zloga, ki sestavlja prejšnjo besedno znamko. Vendar ti razliki nista zadostni, da bi odpravili občutek upoštevnega potrošnika, da sta ti znamki ob celoviti presoji in ob upoštevanju njunih podobnih elementov fonetično podobni. Prvič, navedeni znamki imata enak zlog, ki sestavlja edini besedni element prejšnje besedne znamke in ki je eden od dveh zlogov, ki sestavljata prijavljeno znamko. Drugič, tudi ob predpostavki, da je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je ugotovil, da se v španščini načeloma poudari drugi zlog, je treba ugotoviti, da tožeča stranka v obravnavanem primeru ni dokazala, da je poudarek na prvem, in ne na drugem zlogu, tako da bi izgovarjava prvega zloga zmanjšala pomen drugega. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da bo upoštevni potrošnik jasno zaznal fonetično podobnost med nasprotujočima si znamkama na podlagi enakosti zloga „ram“ v nasprotujočih si znamkah. Tretjič, čeprav je načeloma mogoče ugotoviti, da potrošnik običajno daje več pozornosti začetnemu delu besede, v obravnavanem primeru ni tako. Kot je bilo ugotovljeno v točki 95 zgoraj, bo glede na to, da sta zadevni znamki kratka znaka, enakost zloga „ram“ v teh znamkah pritegnila in obdržala predvsem pozornost upoštevnega potrošnika, ki bo ta zlog izgovoril. Tudi če, kot trdi tožeča stranka, soglasnik „r“ v španščini načeloma ni poudarjen, pa to vsekakor ne spremeni tega, da gre za močan in jasen soglasnik, ki poudarja fonetično pomembnost drugega zloga prijavljene znamke.
100 V teh okoliščinah je treba trditve tožeče stranke v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljene in ugotoviti, da iz skupne presoje prijavljene znamke in prejšnje besedne znamke izhaja, da med njima obstaja fonetična podobnost.
101 Na tretjem mestu, odbor za pritožbe je v točki 35 izpodbijane odločbe glede pomena ugotovil, da pojmovna primerjava zadevnih znakov ni bila upoštevna za presojo podobnosti. To ugotovitev, ki je tožeča stranka ne izpodbija, je treba potrditi, ker – kot je pravilno navedel odbor za pritožbe – nobeden od zadevnih znakov, obravnavanih skupaj, nima pomena.
102 Ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v točkah 96, 100 in 101 zgoraj, je treba ugotoviti, da iz skupne presoje zadevnih znakov izhaja, da sta podobna, kar zadeva – kot je odbor za pritožbe ugotovil v točki 40 izpodbijane odločbe – vizualne in fonetične značilnosti ter to, da neobstoj pomena ni upošteven za presojo podobnosti teh znakov. Trditve tožeče stranke v zvezi s tem je torej treba zavrniti kot neutemeljene.
Verjetnost zmede
103 Odbor za pritožbe je v točkah od 37 do 39 najprej ugotovil, da ima prejšnja besedna znamka povečan razlikovalni učinek, in sicer glede na dokaze o intenzivni uporabi, ki jih je predložila intervenientka. Dalje je v točki 40 izpodbijane odločbe ugotovil, da ob upoštevanju povečanega razlikovalnega učinka prejšnje besedne znamke, vizualne in fonetične podobnosti med znakoma ter visoke podobnosti proizvodov obstaja verjetnost zmede. Nazadnje je v točki 40 izpodbijane odločbe pojasnil, da obstaja verjetnost zmede glede zadevnih znakov, tudi če ima prejšnja besedna znamka le povprečen razlikovalni učinek.
104 Tožeča stranka tej presoji ugovarja in trdi, prvič, v okviru četrtega in petega tožbenega razloga, da odbor za pritožbe ni mogel upoštevati povečanega razlikovalnega učinka prejšnje blagovne znamke, ker intervenientka ni navedla trditev v zvezi s tem v določenih rokih. Drugič, odbor za pritožbe naj bi napačno presodil obstoj verjetnosti zmede glede zadevnih znamk, med drugim ker je znak BELLRAM sestavljen iz ene same besede in ker je izraz „bellram“ unikaten in nov.
105 Glede na to, da upoštevno javnost sestavljajo povprečni končni potrošniki (glej točko 84 zgoraj), da so si zadevni proizvodi zelo podobni (glej točko 90 zgoraj) in da sta si zadevna znaka podobna (glej točko 102), je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, kot je odbor za pritožbe navedel v točki 40 izpodbijane odločbe, da obstaja verjetnost zmede glede zadevnih znamk, in sicer ne glede na to, ali ima prejšnja besedna znamka povečan ali majhen razlikovalni učinek.
106 V teh okoliščinah – tudi če bi bilo mogoče ugotoviti, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji razlikovalnega učinka prejšnje besedne znamke – to ne bi spremenilo tega, da je ta odbor pravilno ugotovil obstoj verjetnosti zmede glede zadevnih znamk.
107 Druge trditve tožeče stranke ne morejo izpodbiti ugotovitve, navedene v točki 106 zgoraj.
108 Prvič, glede trditve tožeče stranke, da element „ram“ ohranja razlikovalen in avtonomen položaj v prijavljeni znamki, je treba ugotoviti, da je treba to trditev, ki jo je tožeča stranka navedla tudi v okviru primerjave zadevnih znakov, zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah 95 in 99 zgoraj.
109 Drugič, trditev tožeče stranke, da je iz sodne prakse Splošnega sodišča razvidno, da je zadnje v zadevah, ki se nanašajo na druge znamke, razsodilo, da obstoj enega samega skupnega zloga ne zadošča za ugotovitev verjetnosti zmede, je treba zavrniti kot neutemeljeno. Ugotovitev v posamezni zadevi, da obstoj enega skupnega zloga ne zadošča za ugotovitev verjetnosti zveze, se namreč navezuje na okoliščine primera in ne more izpodbiti presoje, da odbor za pritožbe v obravnavanem primeru v izpodbijani odločbi ni storil napake glede ugotovitev, navedenih v točki 102 zgoraj.
110 Četrti tožbeni razlog je zato treba zavrniti kot brezpredmeten, peti pa kot deloma brezpredmeten in deloma neutemeljen.
111 Ker je treba zavrniti vse tožbene razloge tožeče stranke, se tožba v celoti zavrne.
Stroški
112 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Lidl Stiftung & Co. KG se naloži plačilo stroškov.
Pelikánová | Jürimäe | Van der Woude |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. januarja 2013.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave tožeče stranke in diskrecijske pravice odbora za pritožbe
Drugi tožbeni razlog: napaka glede proizvodov, označenih s prejšnjo besedno znamko, ki jih je treba upoštevati v okviru preizkusa verjetnosti zmede
Tretji tožbeni razlog: napake v povezavi z dokazom resne in dejanske uporabe prejšnje besedne znamke
Četrti in peti tožbeni razlog: napačna ugotovitev razlikovalnega učinka prejšnje besedne znamke in napake v okviru primerjave zadevnih znakov
Primerjava proizvodov, ki jih označujejo zadevne znamke
Primerjava zadevnih znakov
Verjetnost zmede
Stroški