SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 9. julija 2013(*)
„Pritožba – Javni uslužbenci – Osebje EIB – Preveritev sodbe Splošnega sodišča – Zavrženje tožbe na prvi stopnji kot očitno nedopustne – Pokojnine – Zvišanje prispevkov v pokojninski sistem – Rok za vložitev tožbe – Razumni rok“
V zadevi T‑234/11 P‑RENV‑RX,
zaradi pritožbe zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 4. februarja 2011 v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB (F‑34/10), katere namen je razveljavitev tega sklepa,
Oscar Orlando Arango Jaramillo, uslužbenec Evropske investicijske banke, stanujoč v Luxembourgu (Luksemburg), in 34 drugih uslužbencev Evropske investicijske banke, ki so poimensko navedeni v prilogi, ki jih zastopata B. Cortese in C. Cortese, odvetnika,
pritožniki,
druga stranka v postopku je
Evropska investicijska banka (EIB), ki jo zastopata C. Gómez de la Cruz in T. Gilliams, zastopnika, skupaj s P.‑E. Partschem, odvetnikom,
tožena stranka na prvi stopnji,
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, in A. Dittrich, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Ta postopek sledi sodbi Sodišča (četrti senat) z dne 28. februarja 2013 o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB (C‑334/12 RX‑II), s katero je to po ugotovitvi, da sodba Splošnega sodišča (pritožbeni senat) z dne 19. junija 2012 v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB (T‑234/11 P, v nadaljevanju: preverjena sodba), katere predmet je bila pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 4. februarja 2011 v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB (F‑34/10, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), posega v enotnost in doslednost prava Evropske unije, razveljavilo preverjeno sodbo in zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču.
Dejansko stanje spora
2 Iz točk od 2 do 4 zgoraj v točki 1 navedenega izpodbijanega sklepa je razvidno, da so Oscar Orlando Arango Jaramillo in preostalih 34 pritožnikov, ki so poimensko navedeni v prilogi, uslužbenci Evropske investicijske banke (EIB). Plačilni listi uslužbencev EIB se od 1. januarja 2007 ne izdajajo več v tradicionalni papirnati obliki, temveč v elektronski. Od tedaj so vsak mesec vneseni v informacijski sistem EIB „Peoplesoft“ in jih lahko tako s svojega službenega računalnika pregleduje vsak uslužbenec.
3 V soboto, 13. februarja 2010, so bile v informacijski sistem „Peoplesoft“ vnesene plačilne liste za februar 2010. Glede na liste za januar 2010 so izkazovale povečanje prispevkov v pokojninski sistem, ki je bilo posledica odločitev EIB, sprejetih v okviru reforme pokojninskega sistema njenih uslužbencev.
Postopek na prvi stopnji in izpodbijani sklep
4 Pritožniki so 26. maja 2010 pri Sodišču za uslužbence vložili tožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko F‑34/10 in s katero so predlagali, naj se razglasi ničnost njihovih plačilnih listov za februar 2010 v delu, v katerem se z njimi udejanjajo odločitve EIB o povečanju njihovih pokojninskih prispevkov, in naj se EIB naloži plačilo simboličnega eura za povrnitev njihove nepremoženjske škode.
5 EIB je z ločeno vlogo, naslovljeno na sodno tajništvo Sodišča za uslužbence, uveljavljala ugovor nedopustnosti na podlagi člena 78 Poslovnika tega sodišča in mu predlagala, naj o nedopustnosti tožbe odloči brez vsebinskega odločanja o zadevi.
6 Pritožniki so v stališčih o ugovoru nedopustnosti med drugim navedli, da glede na posebne okoliščine obravnavanega primera, zlasti dejstva, da ni nobene pisne določbe o roku za vložitev tožbe uslužbencev EIB, stroga uporaba roka tri mesece in deset dni za vložitev tožbe po splošnem pravu posega v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva (zgoraj v točki 1 navedeni izpodbijani sklep, točka 18).
7 Sodišče za uslužbence je z zgoraj v točki 1 navedenim izpodbijanim sklepom, ki ga je sprejelo na podlagi člena 78 svojega poslovnika, ne da bi izvedlo ustni postopek in ne da bi odločanje o ugovoru nedopustnosti pridržalo za končno odločbo, tožbo razglasilo za nedopustno, ker ni bila vložena pravočasno.
Pritožba pred Splošnim sodiščem
8 Pritožniki so v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. aprila 2011 na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča Evropske unije zoper zgoraj v točki 1 navedeni izpodbijani sklep vložili pritožbo, ki je bila vpisana pod opravilno številko T‑234/11 P.
9 S pritožbo so Splošnemu sodišču predlagali, naj razveljavi ta sklep, zavrne ugovor nedopustnosti, ki ga je EIB uveljavljala v zadevi F‑34/10, in zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, da vsebinsko odloči o sporu.
10 Splošno sodišče je po ugotovitvi, da v enem mesecu po obvestilu o koncu pisnega postopka stranke niso vložile predloga za razpis obravnave, odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka.
11 Pritožniki so v utemeljitev pritožbe uveljavljali tri pritožbene razloge, prvega primarno, preostala pa podredno. Prvi pritožbeni razlog se je nanašal na napačno uporabo prava pri razlagi pojma „razumni rok“ za vložitev tožbe na prvi stopnji ter zlasti na kršitev načela sorazmernosti in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Drugi pritožbeni razlog so uveljavljali glede napačne uporabe prava pri razlagi veljavnih postopkovnih pravil, predvsem tistih o obstoju nepredvidljivih okoliščin. Tretji pritožbeni razlog se je nanašal na to, da naj bi Sodišče za uslužbence izkrivilo dejstva, da bi dokazalo obstoj nepredvidljivih okoliščin, in da naj bi bila kršena pravila glede ukrepov procesnega vodstva postopka na prvi stopnji.
12 Splošno sodišče je z zgoraj v točki 1 navedeno preverjeno sodbo pritožbo zavrnilo, ker so bili pritožbeni razlogi, ki so jih uveljavljali pritožniki, delno nedopustni, v preostalem pa neutemeljeni.
13 Ob zavrnitvi prvega, primarno uveljavljanega pritožbenega razloga je Splošno sodišče presodilo, da je Sodišče za uslužbence v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu za položaj pritožnikov pravilno uporabilo pravilo, v skladu s katerim se po analogiji z rokom za vložitev pritožbe, ki je določen v členu 91(3) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), trimesečni rok, v katerem mora uslužbenec EIB vložiti ničnostno tožbo zoper njen akt, ki posega v njegov položaj, načeloma šteje za razumnega (zgoraj v točki 1 navedena preverjena sodba, točka 27). Splošno sodišče je med drugim menilo, da ni mogoče šteti, da obveznost, ki je bila tako naložena uslužbencem EIB, da vložijo tožbo v natančnem roku, posega v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva ali načelo sorazmernosti (zgoraj v točki 1 navedena preverjana sodba, točka 41).
Preveritev, ki jo je opravilo Sodišče
14 Po predlogu prvega generalnega pravobranilca je Sodišče (posebni senat iz člena 123b Poslovnika Sodišča v različici, ki je veljala na dan predloga) z odločbo z dne 12. julija 2012 (C‑334/12 RX) odločilo, da je treba opraviti preveritev. V skladu s to odločbo se je preveritev morala nanašati na vprašanji, ali zgoraj v točki 1 navedena preverjena sodba posega v enotnost ali doslednost prava Unije, ker je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče pojem „razumni rok“ v okviru vložitve ničnostne tožbe uslužbencev EIB zoper njen akt, ki posega v njihov položaj, razlagalo kot rok, katerega prekoračitev povzroči nepravočasnost tožbe in zato njeno nedopustnost, ne da bi bilo sodišču Unije treba upoštevati posebne okoliščine obravnavane zadeve, in ali ta razlaga pojma „razumni rok“ lahko posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki je potrjena v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389).
15 Sodišče je v zgoraj v točki 1 navedeni sodbi o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB razveljavilo zgoraj v točki 1 navedeno preverjeno sodbo, potem ko je ugotovilo, da ta sodba dejansko posega v doslednost prava Unije, ker je Splošno sodišče kot pritožbeno sodišče pojem „razumen rok“ v okviru vložitve ničnostne tožbe uslužbencev EIB zoper njen akt, ki posega v njihov položaj, razlagalo kot trimesečni rok, katerega prekoračitev samodejno povzroči nepravočasnost tožbe in zato njeno nedopustnost, ne da bi bilo sodišču Unije treba upoštevati okoliščine obravnavane zadeve.
16 Ker pa dokončna rešitev vprašanja o dopustnosti tožbe pritožnikov, zlasti vprašanja, ali je bila tožba vložena v razumnem roku v smislu sodne prakse, ki je usklajena glede načela pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ne izhaja iz ugotovitev dejanskega stanja, na katerih temelji zgoraj v točki 1 navedena preverjena sodba, je Sodišče razsodilo, da ne more samo dokončno odločiti o sporu na podlagi člena 62b Statuta Sodišča. Zato je zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da glede na vse okoliščine zadeve presodi razumnost roka, v katerem so pritožniki pri Sodišču za uslužbence vložili tožbo, hkrati pa je pridržalo odločitev o stroških postopka preveritve.
Zadeva, ki je bila po preveritvi vrnjena v razsojanje
Postopek
17 Splošno sodišče mora v skladu s členom 121a svojega poslovnika zaradi zgoraj v točki 1 navedene sodbe o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB ponovno razsoditi o tej zadevi.
18 Sodno tajništvo Splošnega sodišča je z dopisom z dne 1. marca 2013 v skladu s členom 121c(1) Poslovnika stranke pozvalo, naj v enem mesecu od vročitve zgoraj v točki 1 navedene sodbe o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB predložijo pisna stališča glede učinkov te sodbe na rešitev spora.
19 EIB in pritožniki so 22. marca in 16. aprila 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili stališča.
20 EIB v stališčih predlaga Splošnemu sodišču:
– naj vrne zadevo v razsojanje Sodišču za uslužbence;
– podredno, naj po potrditvi, da je tožba, ki so jo pritožniki vložili pri Sodišču za uslužbence, zaradi nepravočasnosti nedopustna, ker je bila vložena v roku, ki se ne zdi razumen glede na vse okoliščine zadeve, zavrže pritožbo in pritožnikom naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.
21 Pritožniki v stališčih predlagajo Splošnemu sodišču, naj:
– ugodi prvemu pritožbenemu razlogu in na podlagi tega razveljavi zgoraj v točki 1 navedeni izpodbijani sklep, ker je bila njihova tožba pri Sodišču za uslužbence vložena v razumnem roku glede na vse okoliščine zadeve;
– zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, da odloči o vsebini tožbe in stroških postopka na prvi stopnji;
– EIB naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.
Pravo
22 Zaradi zgoraj v točki 1 navedene sodbe o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB Splošno sodišče znova odloča o pritožbi, navedeni v točki 8 zgoraj, in mora še enkrat preučiti tri pritožbene razloge, ki so jih pritožniki uveljavljali v njeno utemeljitev in so ponovljeni v točki 11 zgoraj, pri tem pa mora izpeljati vse posledice, ki jih navedena sodba nalaga za rešitev spora.
Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri razlagi pojma „razumni rok“ za vložitev tožbe na prvi stopnji ter zlasti kršitev načela sorazmernosti in pravice do učinkovitega sodnega varstva
23 Prvi pritožbeni razlog je v bistvu sestavljen iz dveh delov. Prvi se nanaša na napačno uporabo prava pri razlagi pojma „razumni rok“ za vložitev tožbe na prvi stopnji. Drugi del pa je povezan s kršitvijo načela sorazmernosti in pravice do učinkovitega sodnega varstva.
24 Pritožniki s prvim delom prvega pritožbenega razloga Sodišču za uslužbence očitajo, da je v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu napačno uporabilo pravo s tem, da je njihovo tožbo zavrglo kot nedopustno z obrazložitvijo, , da naj rok treh mesecev, desetih dni in nekaj sekund za vložitev tožbe na prvi stopnji v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence v bistvu ne bi bil razumen rok. Tako naj bi Sodišče za uslužbence sodni praksi, ki se nanaša na roke za vložitev tožb uslužbencev EIB (sodbi Splošnega sodišča z dne 23. februarja 2001 v združenih zadevah De Nicola proti EIB, T‑7/98, T‑208/98 in T‑109/99, ZOdl. JU, str. I‑A‑49 in II‑185, točka 99, in z dne 6. marca 2001 v zadevi Dunnett in drugi proti EIB, T‑192/99, Recueil, str. II‑813, točki 53 in 58) dalo pomen, ki ga ta sodna praksa nima, s tem da je dejansko opustilo načelo spoštovanja razumnega roka, ki je po naravi sicer fleksibilno in dopušča konkretno izravnavo zadevnih interesov, in ga nadomestilo s togim in splošno veljavnim natančnim trimesečnim rokom. Poleg tega naj Sodišče za uslužbence ne bi upoštevalo predloženih listin ali izpovedb, ki naj bi dokazovale, da so na eni strani drugi naslovniki, povezani z drugimi strežniki, kot je bil uporabljen pri vložitvi tožbe, v roku tri mesece in deset dni po elektronski pošti prejeli overjene izvode tožbe, ki je bila vložena na prvi stopnji, in da je na drugi strani v poslovnih prostorih njihovih odvetnikov tisti večer, ko je bila poslana ta tožba, prišlo do izpada električne energije, ki je bil odpravljen približno deset minut pred polnočjo, zaradi česar je prišlo do zamude pri pošiljanju tožbe. Poleg tega naj Sodišče za uslužbence ne bi upoštevalo posebnih okoliščin obravnavane zadeve, zlasti dejstva, da EIB krivdno ni izpolnila svoje obveznosti glede določitve natančnih in zanesljivih rokov za vložitev tožbe in da je izpodbijane odločitve v obliki plačilnih listov za februar 2010 sprejela na podlagi predpisa, ki niti ob njihovi izdaji niti ob vložitvi tožbe še ni bil objavljen.
25 Pritožniki z drugim delom prvega tožbenega razloga zatrjujejo, da je Sodišče za uslužbence v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu poseglo v njihovo pravico do učinkovitega sodnega varstva in kršilo načelo sorazmernosti, na katerem mora temeljiti uporaba določb ali pravnih načel, kadar omejujejo pravico do dostopa do sodišča. Z oddaljitvijo od svoje nekdanje sodne prakse, ki je temeljila na fleksibilni in za pritožnike ugodni uporabi načela spoštovanja razumnega roka za vložitev tožbe, je Sodišče za uslužbence delovalo v nasprotju s temeljno zahtevo po ustreznem ravnovesju pravice posameznika do učinkovitega sodnega varstva in zahteve po pravni varnosti. To nasprotje naj bi bilo očitno v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve, kot so opisane v točki 24 zgoraj. Glede na te posebne okoliščine se stroga in posplošena uporaba natančnega trimesečnega roka, ki ni določen v nobeni določbi niti ne izhaja iz jasne in ustaljene sodne prakse, kaže kot pretirana omejitev njihove pravice do dostopa do sodišča, kakor jo zagotavlja člen 47 Listine o temeljnih pravicah. Poleg tega naj ne bi bila sorazmerna glede na cilj, ki mu sledi načelo spoštovanja razumnega roka, in sicer zagotoviti stabilnost aktov EIB.
26 EIB oporeka navedbam pritožnikov in v bistvenem predlaga, naj se oba dela prvega pritožbenega razloga razglasita za nedopustna, vsekakor pa zavrneta kot neutemeljena. S prvim pritožbenim razlogom želijo pritožniki doseči, da pritožbeno sodišče preveri presojo dejanskega stanja, ki jo je Sodišče za uslužbence podalo v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu, kar pa ni v njegovi pristojnosti. Prvi pritožbeni razlog nikakor ni utemeljen. Iz sodne prakse naj bi namreč izhajalo, da je razumni rok za vložitev tožbe uslužbenca EIB fiksen trimesečni rok, podaljšan za deset dni zaradi oddaljenosti, ki po analogiji izhaja iz določb Kadrovskih predpisov glede pravnih sredstev. Dalje naj bi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in sodišča Unije izhajalo, da bi lahko bili predpisi, ki določajo roke za vložitev tožbe, usklajeni tako z načelom sorazmernosti kot s pravico do učinkovitega sodnega varstva.
27 Ker EIB oporeka dopustnosti obeh delov prvega pritožbenega razloga, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso prvostopenjsko sodišče edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo tega dejanskega stanja. Potem ko prvostopenjsko sodišče ugotovi ali presodi dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pristojno, da opravi nadzor nad pravno opredelitvijo tega dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo prvostopenjsko sodišče (sodba Splošnega sodišča z dne 2. julija 2010 v zadevi Kerstens proti Komisiji, T‑266/08 P, točka 37; glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C‑551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točka 51, in z dne 21. septembra 2006 v zadevi JCB Service proti Komisiji, C‑167/04 P, ZOdl., str. I‑8935, točka 106).
28 Pritožniki s prvim pritožbenim razlogom ne izpodbijajo ugotovitev dejanskega stanja, ki jih je Sodišče za uslužbence navedlo v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na rok, v katerem je bila vložena tožba na prvi stopnji, temveč oporekajo sklepom, do katerih je navedeno sodišče prišlo na podlagi teh ugotovitev, namreč, da roka, v katerem je bila tožba vložena, ni mogoče opredeliti za „razumnega“. Vprašanje, ali je Sodišče za uslužbence na podlagi dejanskega stanja v zadevi smelo upravičeno sklepati, da pritožniki niso vložili tožbe v razumnem roku, pa je pravno vprašanje, ki je predmet nadzora pritožbenega sodišča.
29 Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je EIB uveljavljala proti prvemu pritožbenemu razlogu, zavrniti kot neutemeljenega.
30 Za vsebinski preizkus prvega dela prvega pritožbenega razloga v zvezi z napačno uporabo prava pri razlagi pojma „razumni rok“ za vložitev tožbe na prvi stopnji, je treba navesti, da niti Pogodba DEU niti Pravilnik za osebje EIB, ki ga je njen upravni odbor sprejel v skladu s členom 29 Poslovnika EIB, ne vsebujeta nobenih navedb o roku za vložitev tožbe, ki bi veljal za spore med EIB in njenimi uslužbenci. Zaradi uskladitve med pravico do učinkovitega sodnega varstva, ki je splošno načelo prava Unije in v skladu s katerim ima posameznik na voljo zadosten rok za presojo zakonitosti akta, ki posega v njegov položaj, in po potrebi za pripravo tožbe, ter zahtevo po pravni varnosti, v skladu s katero akti, ki so jih sprejeli organi Unije, po preteku določenega roka postanejo dokončni, je treba te spore sodišču Unije predložiti v razumnem roku (glej zgoraj v točki 24 navedeni sodbi De Nicola proti EIB, točke od 97 do 99 in navedena sodna praksa, ter Dunnett in drugi proti EIB, točke od 51 do 53 in navedena sodna praksa; sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2002 v zadevi D proti EIB, T‑275/02 R, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1295, točki 31 in 32).
31 V skladu s sodno prakso se „razumnost“ roka, kadar gre za trajanje upravnega ali sodnega postopka ali vprašanje roka, ki kot v tem primeru neposredno vpliva na dopustnost tožbe, vedno presoja glede na vse okoliščine obravnavane zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve in ravnanje zadevnih strank (glej zgoraj v točki 1 navedeno sodbo o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB, točke od 28 do 37 in navedena sodna praksa). Iz tega na splošno izhaja, da pojma razumni rok ni mogoče razumeti kot poseben prekluzivni rok, zlasti pa, da trimesečnega roka iz člena 91(3) Kadrovskih predpisov ni mogoče po analogiji uporabiti kot prekluzivni rok za uslužbence EIB, kadar ti vložijo ničnostno tožbo zoper njen akt, ki posega v njihov položaj (glej zgoraj v točki 1 navedeno sodbo o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB, točka 39 in navedena sodna praksa).
32 Zato le dejstvo, da je uslužbenec EIB vložil ničnostno tožbo zoper njen akt, ki posega v njegov položaj, v roku, ki ni daljši od treh mesecev in deset dni, ne zadošča za ugotovitev nepravočasnosti te tožbe, saj mora sodišče Unije vsekakor preveriti razumnost roka glede na okoliščine obravnavane zadeve.
33 Le dejstvo, da je Splošno sodišče v zgoraj v točki 24 navedenih sodbah De Nicola proti EIB (točke od 118 do 120) ter Dunnett in drugi proti EIB (točki 57 in 58) presodilo, da so roki, ki niso daljši od treh mesecev in deset dni, razumni, ne pomeni, da daljših rokov glede na okoliščine posamezne zadeve ne bi bilo mogoče opredeliti za „razumne“, saj sodišče Unije odloča le o konkretnih primerih, ki so mu predloženi, in ne obravnava vprašanja, ali bi se daljši roki še lahko šteli za razumne. Nasprotno dejstvo, da je predsednik Splošnega sodišča v zgoraj v točki 30 navedenem sklepu D proti EIB (točke od 38 do 40) presodil, da petmesečni rok ni razumen glede na okoliščine zadeve, ne dopušča ugotovitve, da krajšega roka, ki pa je vseeno daljši od treh mesecev in deset dni, ni mogoče opredeliti za „razumnega“, ali a fortiori, da v drugačnih okoliščinah takega roka ne bi bilo mogoče šteti za razumnega.
34 V tej zadevi je Sodišče za uslužbence razsodilo, da tožba na prvi stopnji ni bila vložena v razumnem roku in da jo je zato treba zavreči kot nedopustno zaradi njene nepravočasnosti, le na podlagi tega, da je bila vložena nekaj sekund ali stotink sekunde po izteku trimesečnega roka, podaljšanega za enkratno obdobje desetih dni zaradi oddaljenosti, določeno v členu 100(3) Poslovnika Sodišča za uslužbence, ki po analogiji ustreza roku za vložitev pritožbe, določenemu v členu 91(3) Kadrovskih predpisov. S tako razlago pojma „razumni rok“ v okviru vložitve ničnostne tožbe uslužbencev EIB proti njenemu aktu, ki posega v njihov položaj, kot roka treh mesecev in deset dni, katerega prekoračitev samodejno povzroči nepravočasnost in zato nedopustnost tožbe, ne da bi bilo treba upoštevati, kakor bi se morale po zakonu, posebne okoliščine posamezne zadeve, zlasti interese pritožnikov, zapletenost zadeve ter ravnanje EIB in pritožnikov, je Sodišče za uslužbence pri izdaji v točki 1 navedenega izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 1 navedeno sodbo o preveritvi v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB, točke 22, 27, 28, 46 in 54).
35 Zato je prvemu delu prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo prava s strani Sodišča za uslužbence pri razlagi pojma „razumni rok“ za vložitev tožbe na prvi stopnji v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu, treba pritrditi.
36 Zato se, ne da bi bilo treba odločiti o drugem delu prvega pritožbenega razloga ter o drugem in tretjem pritožbenem razlogu, pritožbenemu predlogu ugodi in zgoraj v točki 1 navedeni izpodbijani sklep se razveljavi.
Vrnitev zadeve v razsojanje Sodišču za uslužbence
37 V skladu s členom 13(1) Priloge I k Statutu Sodišča Splošno sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Sodišča za uslužbence in odloči o sporu. Zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, če o njej ni mogoče odločiti.
38 Sodišče za uslužbence v zgoraj v točki 1 navedenem izpodbijanem sklepu ni izvedlo popolne zakonsko zahtevane presoje za odločitev o razumnosti roka za vložitev tožbe in tako o njeni dopustnosti. Iz istega razloga dokončna odločitev o vprašanju dopustnosti tožbe pritožnikov ne izhaja iz presoje dejanskega stanja, na katerem temelji zgoraj v točki 1 naveden izpodbijani sklep. V teh okoliščinah v tem sporu ni mogoče odločiti. Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Sodišču za uslužbence, da ponovno odloči o tožbi.
Stroški
39 Ker se zadeva vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, se odločitev o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, pridrži.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (pritožbeni senat)
razsodilo:
1. Sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 4. februarja 2011 v zadevi Arango Jaramillo in drugi proti EIB se razveljavi.
2. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence.
3. Odločitev o stroških se pridrži.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. julija 2013.
Podpisi
Priloga
María Esther Badiola, stanujoča v Luxembourgu (Luksemburg),
Marcella Bellucci, stanujoča v Luxembourgu,
Stefan Bidiuc, stanujoč v Grevenmacherju (Luksemburg),
Raffaella Calvi, stanujoča v Schuttrangeu (Luksemburg),
Maria José Cerrato, stanujoča v Luxembourgu,
Sara Confortola, stanujoča v Veroni (Italija),
Carlos D’Anglade, stanujoč v Luxembourgu,
Nuno Da Fonseca Pestana Ascenso Pires, stanujoč v Luxembourgu,
Andrew Davie, stanujoč v Medernachu (Luksemburg),
Marta De Sousa e Costa Correia, stanujoča v Itzigu (Luksemburg),
Nausica Di Rienzo, stanujoča v Luxembourgu,
José Manuel Fernandez Riveiro, stanujoč v Sandweilerju (Luksemburg),
Eric Gällstad, stanujoč v Rameldangeu (Luksemburg),
Andres Gavira Etzel, stanujoč v Luxembourgu,
Igor Greindl, stanujoč v Canachu (Luksemburg),
José Doramas Jorge Calderón, stanujoč v Luxembourgu,
Monica Lledó Moreno, stanujoča v Sandweilerju,
Antonio Lorenzo Ucha, stanujoč v Luxembourgu,
Juan Antonio Magaña-Campos, stanujoč v Luxembourgu,
Petia Manolova, stanujoča v Bereldangeu (Luksemburg),
Ferran Minguella Minguella, stanujoč v Gonderangeu (Luksemburg),
Barbara Mulder-Bahovec, stanujoča v Luxembourgu,
István Papp, stanujoč v Luxembourgu,
Stephen Richards, stanujoč v Blaschettu (Luksemburg),
Lourdes Rodriguez Castellanos, stanujoča v Sandweilerju,
Daniela Sacchi, stanujoča v Mondorf-les-Bainsu (Luksemburg),
Maria Teresa Sousa Coutinho da Silveira Ramos, stanujoča v Almargem do Bispu (Portugalska),
Isabelle Stoffel, stanujoča v Mondorf-les-Bainsu,
Fernando Torija, stanujoč v Luxembourgu,
María del Pilar Vargas Casasola, stanujoča v Luxembourgu,
Carolina Vento Sánchez, stanujoča v Luxembourgu,
Pé Verhoeven, stanujoč v Bruslju (Belgija),
Sabina Zajc, stanujoča v Conternu (Luksemburg),
Peter Zajc, stanujoč v Conternu.