SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)
z dne 14. julija 2011(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Vodikov peroksid in natrijev perborat – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Odgovornost za kršitev – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje – Načelo dobrega upravljanja – Globe – Obvestilo o ugodni obravnavi“
V zadevi T‑189/06,
Arkema France SA s sedežem v Colombesu (Francija), ki so jo najprej zastopali A. Winckler, S. Sorinas Jimeno in P. Geffriaud, nato S. Sorinas Jimeno in E. Jégou, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki sta jo najprej zastopala F. Arbault in O. Beynet, nato V. Bottka, P. J. Van Nuffel in B. Gencarelli, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev delne ničnosti Odločbe Komisije C(2006) 1766 konč. z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva št. COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat), in sicer v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, in, podredno, predloga za odpravo ali znižanje globe, naložene tožeči stranki,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),
v sestavi V. Vadapalas (poročevalec), v funkciji predsednika, M. Prek, A. Dittrich, L. Truchot in K. O’Higgins, sodniki,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 3. septembra 2010
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Arkema France SA (prej Atofina SA), je družba francoskega prava, ki je ob nastanku dejstev med drugim tržila vodikov peroksid (v nadaljevanju: VP) in natrijev perborat (v nadaljevanju: NPB).
2 Družba Elf Aquitaine SA je bila med datumom začetka kršitve in aprilom 2000 glavna (to je 97,5‑odstotna) delničarka družbe Arkema. Od aprila 2000 je bila družba Arkema v 96,48‑odstotni lasti družbe Elf Aquitaine, ta pa je bila v 99,43‑odstotni lasti družbe Total SA.
3 Družba Degussa AG je novembra 2002 obvestila Komisijo Evropskih skupnosti o obstoju omejevalnega sporazuma na trgih VP in NPB in zaprosila za uporabo Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (2002/C 45/03; UL, 2002, poglavje 8, zvezek 2, str. 155, v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi).
4 Družba Degussa je Komisiji predložila materialne dokaze, ki so tej omogočili, da je 25. in 26. marca 2003 opravila preiskave v prostorih treh podjetij, med temi tudi v prostorih tožeče stranke.
5 Po teh preiskavah je več podjetij, zlasti družbe EKA Chemicals AB, tožeča stranka in Solvay SA, zaprosilo za uporabo obvestila o ugodni obravnavi in Komisiji poslalo dokaze v zvezi z zadevnim omejevalnim sporazumom.
6 Komisija je 26. januarja 2005 tožeči stranki in drugim zadevnim podjetjem poslala obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.
7 Po zaslišanju zadevnih podjetij, ki je potekalo 28. in 29. junija 2005, je Komisija sprejela Odločbo C(2006) 1766 final z dne 3. maja 2006 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti podjetjem Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Chemicals Holding AB, EKA Chemicals, Degussa, Edison SpA, FMC Corp., FMC Foret SA, Kemira Oyj, Air Liquide SA, Chemoxal SA, SNIA SpA, Caffaro Srl, Solvay SA, Solvay Solexis SpA, Total, Elf Aquitane in tožeči stranki (zadeva COMP/F/38.620 – Vodikov peroksid in perborat, v nadaljevanju: izpodbijana odločba), povzetek katere je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 13. decembra 2006 (UL L 353, str. 54). Tožeči stranki je bila vročena z dopisom z dne 8. maja 2006.
Izpodbijana odločba
8 Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so naslovnice te odločbe sodelovale pri enotni in trajajoči kršitvi člena 81 ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) glede VP in njegovega nadaljnjega proizvoda NPB (točka 2 obrazložitve izpodbijane odločbe).
9 Ugotovljeno kršitev so v glavnem sestavljali izmenjava tržno pomembnih ter zaupnih informacij o trgu in podjetjih med konkurenti, omejevanje in nadzor proizvodnje ter potencialnih in dejanskih zmogljivosti te proizvodnje, razdelitev tržnih deležev in strank ter določanje in nadzor spoštovanja ciljnih cen.
10 Odločeno je bilo, da so tožeča stranka in družbi Total in Elf Aquitane „solidarno odgovorne“ za kršitev (točka 441 obrazložitve izpodbijane odločbe).
11 Pri določanju zneska globe je Komisija uporabila metodo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17, in člena 65(5) [PJ] (98/C 9/03; UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 171, v nadaljevanju: smernice).
12 Komisija je določila osnovne zneske glob na podlagi teže in trajanja kršitve (točka 452 obrazložitve izpodbijane odločbe), ki jo je opredelila kot zelo resno (točka 457 obrazložitve izpodbijane odločbe).
13 Tožeči stranki in družba Arkema so bile na podlagi različnega obravnavanja uvrščene v tretjo kategorijo, ki ustreza izhodiščnemu znesku 20 milijonov EUR (točke od 460 do 462 obrazložitve izpodbijane odločbe).
14 Za zagotovitev zadostnega odvračalnega učinka je bil ta izhodiščni znesek pomnožen z množiteljem 3 zaradi visokega prometa krovnih družb skupine, in sicer družbe Elf Aquitaine in družbe Total (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe).
15 Ker je po navedbah Komisije tožeča stranka sodelovala pri kršitvi od 12. maja 1995 do 31. decembra 2000, to je pet let in sedem mesecev, je bil izhodiščni znesek njene globe zaradi trajanja povečan za 55 % (točka 467 obrazložitve izpodbijane odločbe). Globa, izračunana za družbo Total, ki ji je bila pripisana odgovornost za zadevno kršitev med 30. aprilom in 31. decembrom 2000, ni bila povečana (točka 468 obrazložitve izpodbijane odločbe).
16 Komisija je v zvezi s tožečo stranko upoštevala obteževalno okoliščino, saj je ta ponovila kršitve, ugotovljene v Odločbi 85/74/EGS z dne 23. novembra 1984 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (zadeva IV/30.907 – Peroksidni proizvodi, UL L 35, 7.2.1985, str. 1) in Odločbi 94/599/ES z dne 27. julija 1994 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (zadeva IV/31.865 – PVC, UL L 239, 14.9.1994, str. 14). Zato je osnovni znesek globe, izračunane za tožečo stranko, povečala za 50 % osnovnega zneska, ki bi ga morala ta plačati, če krovni družbi skupine ne bi bili naslovnici izpodbijane odločbe (točke od 469 do 471 obrazložitve izpodbijane odločbe in opomba 409 k izpodbijani odločbi).
17 Komisija je ugotovila, da je bila tožeča stranka drugo podjetje, ki je izpolnilo pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, in ji je na tej podlagi zmanjšala globo za 30 %, kar se je odštelo od skupnega zneska globe, naložene tožeči stranki, družbi Total in družbi Elf Aquitaine (točke od 509 do 514 in 529 obrazložitve izpodbijane odločbe).
18 V točkah od (o) do (q) člena 1 izpodbijane odločbe je navedeno, da so zadevne tri družbe zaradi sodelovanja pri obravnavani kršitvi kršile člen 81(1) ES in člen 53 Sporazuma EGP, in sicer družba Total od 30. aprila do 31. decembra 2000, tožeča stranka in družba Elf Aquitaine pa od 12. maja 1995 do 31. decembra 2000.
19 S členom 2(i) izpodbijane odločbe je tožeči stranki naložena globa v višini 78,663 milijona EUR, pri čemer sta družbi Total in Elf Aquitaine „solidarno“ odgovorni za plačilo v višini 42 milijonov EUR oziroma 65,1 milijona EUR.
Postopek in predlogi strank
20 Tožeča stranka je 18. julija 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo.
21 Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, zato je bila obravnavana zadeva po opredelitvi strank dodeljena šestemu razširjenemu senatu.
22 Ker se člana razširjenega senata nista mogla udeležiti sojenja, je predsednik Splošnega sodišča na podlagi člena 32(3) Poslovnika Splošnega sodišča za dopolnitev senata določil druga sodnika.
23 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 3. septembra 2010 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
24 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično v delu, ki jo zadeva;
– podredno, odpravi ali zniža globo, ki ji je bila naložena;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
25 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
26 Tožeča stranka v podporo tožbi v bistvu navaja šest tožbenih razlogov, ki se nanašajo na: prvič, kršitev pravil v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za kršitev, ki jo stori hčerinska družba, njeni matični družbi in kršitev načela enakega obravnavanja; drugič, dejanske napake v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev družbama Total in Elf Aquitaine; tretjič, kršitev obveznosti obrazložitve in načela dobrega upravljanja; četrtič, napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povečanjem zneska globe zaradi odvračalnega učinka; petič, napačno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povečanjem globe zaradi ponovne kršitve, ter šestič, napačno uporabo pravo in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z znižanjem zneska globe na podlagi uporabe obvestila o ugodni obravnavi.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravil v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za kršitev, ki jo stori hčerinska družba, njeni matični družbi in kršitev načela enakega obravnavanja
Uvodne ugotovitve
27 Opozoriti je treba, da konkurenčno pravo Unije zadeva dejavnosti podjetij in da pojem podjetja zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja (glej sodbo Sodišča z dne 10. septembra 2009 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, C‑97/08 P, ZOdl., str. I‑8237, točka 54 in navedena sodna praksa).
28 Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da je treba pojem podjetja, postavljen v ta kontekst, razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb (glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 55 in navedena sodna praksa).
29 Kadar tak gospodarski subjekt krši pravila o konkurenci, mora v skladu z načelom osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa).
30 Kršitev konkurenčnega prava Unije je treba nedvoumno pripisati pravni osebi, ki ji je mogoče naložiti plačilo glob in na katero je treba nasloviti obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Prav tako je pomembno, da je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeno, kot kakšni se pravni osebi očitajo navajana dejstva (glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 57 in navedena sodna praksa).
31 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se ravnanje hčerinske družbe lahko pripiše matični družbi, predvsem če zadevna hčerinska družba – čeprav je ločena pravna oseba – o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma ravna v skladu z navodili matične družbe, zlasti ob upoštevanju gospodarskih, organizacijskih in pravnih povezav, ki povezujejo ta pravna subjekta (glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 58 in navedena sodna praksa).
32 Tako je zato, ker sta v takem primeru matična družba in njena hčerinska družba del iste gospodarske enote in zato v zgoraj navedenem smislu tvorita samo eno podjetje. Dejstvo, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita samo eno podjetje v smislu člena 81 ES, tako Komisiji omogoča, da odločbo, s katero nalaga plačilo glob, naslovi na matično družbo, ne da bi bilo treba dokazati osebno vpletenost te družbe v to kršitev (zgoraj v točki 27 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 59).
33 Sodišče je prav tako presodilo, da v posebnem primeru, v katerem je matična družba stoodstotna lastnica kapitala svoje hčerinske družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, ta matična družba po eni strani lahko odločilno vpliva na ravnanje te hčerinske družbe, po drugi strani pa obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na njeno ravnanje (glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 60 in navedena sodna praksa).
34 Sodišče je tako pojasnilo, da v teh okoliščinah za domnevo, da matična družba odločilno vpliva na poslovno politiko hčerinske družbe, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo tako lahko matično družbo štela za solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, razen če matična družba, ki mora to domnevo ovreči, ne predloži zadostnih dokazov, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno (glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji, točka 61 in navedena sodna praksa).
35 Komisija je v obravnavani zadevi v točkah od 370 do 379 obrazložitve izpodbijane odločbe ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča povzela načela, ki jih je nameravala uporabiti za določitev naslovnikov izpodbijane odločbe.
36 Spomnila je zlasti, da je mogoče šteti, da je matična družba odgovorna za nezakonito ravnanje hčerinske družbe, če ta svojega ravnanja na trgu ne določa samostojno, temveč večinoma sledi navodilom, ki jih je prejela od matične družbe. Pojasnila je, da lahko v bistvu domneva, da je hčerinska družba, ki je v stoodstotni lasti, večinoma sledila navodilom, ki jih je prejela od matične družbe, in da lahko zadnjenavedena ovrže domnevo s predložitvijo nasprotnih dokazov (točka 374 obrazložitve izpodbijane odločbe).
37 Komisija je v zvezi z odgovornostjo družbe Elf Aquitaine navedla, da je imela ta v lasti 98 % kapitala družbe Arkema in je vedno imenovala člane upravnega odbora te družbe. Zato je domnevala, da je družba Elf Aquitaine odločilno vplivala na ravnanje tožeče stranke (točka 427 obrazložitve izpodbijane odločbe).
38 Kar zadeva družbo Total, je Komisija navedla, da je ta aprila 2000 prevzela nadzor nad 99,43 % kapitala družbe Elf Aquitaine in da je neposredno ali posredno nadzirala kapital družbe iz skupine, ki je neposredno sodelovala pri kršitvah, zato je na podlagi teh okoliščin domnevala, da je družba Total odločilno vplivala na ravnanje svojih hčerinskih družb Elf Aquitaine in tožeče stranke (točki 428 in 429 obrazložitve izpodbijane odločbe).
39 Komisija je v točkah od 430 do 432 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla trditve tožeče stranke in trditve družb Total in Elf Aquitaine glede pripisa odgovornosti za zadevno kršitev tema družbama, nato pa jih je v točkah od 433 do 440 obrazložitve te odločbe še preučila.
40 V točki 441 obrazložitve izpodbijane odločbe je potrdila svoj sklep, da so tožeča stranka ter družbi Total in Elf Aquitaine tvorile enotno podjetje, zato je zadnjenavedenima pripisala odgovornost za zadevno kršitev, pri čemer je pojasnila, da družba Total zanjo odgovarja le od datuma, na katerega je prevzela nadzor nad kapitalom družbe Elf Aquitaine, to je za obdobje od 30. aprila do 31. decembra 2000.
41 Tožeča stranka tako presojo v bistvu izpodbija z očitkoma, ki zadevata, prvič, kršitev pravil v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za kršitev, in drugič, kršitev načela enakega obravnavanja.
Domnevna kršitev pravil v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za kršitev, ki jo stori hčerinska družba, njeni matični družbi
42 Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da ni izpodbijala ugotovitve zadevne kršitve, temveč le pripisovanje odgovornosti za to kršitev družbama Total in Elf Aquitaine, v delu, v katerem je to pripisovanje odgovornosti vplivalo na znesek njene globe.
43 Tožeča stranka v bistvu trdi, da to, da je imela v stoodstotni lasti, in, a fortiori, skoraj stoodstotni lasti kapital hčerinske družbe, ne omogoča avtomatične ugotovitve, da matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe in da se ji zato lahko pripiše odgovornost za kršitev, ki jo je storila ta hčerinska družba. Komisija naj bi napačno uporabila pravo s tem, da je pripisala odgovornost za kršitev matičnim družbam tožeče stranke le na podlagi domneve, ki je povezana s tem, da imajo te v skoraj stoodstotni lasti njen kapital.
44 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je metoda, na podlagi katere je Komisija pripisala odgovornost za sporno kršitev družbama Total in Elf Aquitaine, ker temelji na zadevni domnevi, skladna s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah od 27 do 34.
45 Prvič – v nasprotju s trditvami tožeče stranke –, ta pripis ni temeljil le na strukturi lastništva nad kapitalom, temveč tudi na ugotovitvi, da domneva o izvajanju odločilnega vpliva ni bila ovržena (glej zlasti točki 437 in 441 obrazložitve izpodbijane odločbe).
46 Drugič, iz te sodne prakse izhaja (glej zlasti točki 33 in 34 zgoraj), da struktura lastništva nad kapitalom hčerinske družbe zadostuje kot merilo za tako domnevo, zato Komisiji ni treba predložiti dodatnih indicev v zvezi z dejanskim izvajanjem vpliva matične družbe, kot to zahteva tožeča stranka.
47 Navedenega sklepa ni mogoče omajati z dejstvom, da je bilo mogoče take dodatne indice ugotoviti v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Akzo Nobel in drugi proti Komisiji (T‑112/05, ZOdl., str. II‑5049, točki 13 in 54). Iz zgoraj navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 12. decembra 2007 (točki 61 in 62) in zgoraj v točki 27 navedene sodbe Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009 (točki 61 in 62) namreč popolnoma nedvoumno izhaja, da za uporabo zadevne domneve niso potrebni taki indici. Prav tako se od Komisije ne zahteva, naj za to dokaže, da je bila matična družba ob nastanku dejstev seznanjena s kršitvijo hčerinske družbe.
48 Opozoriti je še treba, da zgoraj navedena sodna praksa zadeva poseben primer matične družbe, ki ima v lasti 100 % kapitala svoje hčerinske družbe (zgoraj v točki 27 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točka 60). V obravnavanem primeru pa družbi Total in Elf Aquitaine nista imeli v lasti vsega kapitala tožeče stranke (glej točko 2 zgoraj).
49 Vendar je treba poudariti, da se tožeča stranka ni z nobeno trditvijo oprla na dejstvo, da sta bila deleža družb Total in Elf Aquitaine manjša od 100 %. Nasprotno, tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da ni trdila, da bi navedeno dejstvo „pomenilo bistveno spremembo glede sodnega nadzora “ hčerinske družbe, s čimer je potrdila, da ne nasprotuje uporabi enakega dokaznega sistema v primeru stoodstotnega ali skoraj stoodstotnega lastništva kapitala.
50 Zato je treba ta očitek zavrniti.
Domnevna kršitev načela enakega obravnavanja
51 Tožeča stranka trdi – pri čemer se opira le na zadevno domnevo glede matičnih družb –, da je Komisija pri izvedbi dokazov storila „neupravičeno diskriminacijo“. Tožeča stranka naj bi bila namreč edina hčerinska družba, za katero se je Komisija zadovoljila s sklicevanjem na domnevo, medtem ko je glede drugih zadevnih podjetij predložila dodatne dokaze v zvezi z izvajanjem odločilnega vpliva matične družbe.
52 Glede tega je treba ugotoviti, da iz točk od 370 do 379 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je Komisija v zvezi z vsemi naslovnicami oprla na isto pravilo, po katerem nadzor nad vsem ali skoraj vsem kapitalom hčerinske družbe zadostuje za postavitev izpodbojne domneve, na podlagi katere je mogoče odgovornost pripisati matični družbi. Zadevna domneva je bila namreč uporabljena za skupino Total in za druge skupine družb, na katere je bila naslovljena izpodbijana odločba.
53 To, da je Komisija v zvezi z nekaterimi naslovnicami izpodbijane odločbe, to je družbami Akzo Nobel, FMC, Air Liquide, SNIA in Edison, poleg zadevne domneve navedla še nekaj dodatnih indicev v zvezi s tem, da sta matični družbi izvajali odločilni vpliv, še ne pomeni, da niso bila za vse naslovnice uporabljena enaka načela.
54 Kar zadeva družbo Akzo Nobel, iz točke 384 obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da ima ta „stoodstotni nadzor nad družbo EKA [Chemicals], zato Komisija meni, da je odločilno vplivala na [to družbo], saj ni bil predložen noben element, s katerim bi bilo mogoče ovreči to domnevo“. Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da se je Komisija v točki 385 obrazložitve zadevne odločbe sklicevala na nekaj dodatnih indicev, s katerimi jo je podkrepila.
55 Kar zadeva družbo FMC, je Komisija navedla, da je sklep v zvezi z njeno odgovornostjo izpeljala iz „dejstva, da je [bila] družba FMC Foret hčerinska družba pod (posrednim) stoodstotnim nadzorom [družbe FMC]“ (točka 390 obrazložitve izpodbijane odločbe). Na to ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je Komisija v točki 391 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla dodaten indic glede odločilnega vpliva družbe FMC na njeno hčerinsko družbo.
56 Kar zadeva družbo Air Liquide, je Komisija v točki 403 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da „je imela [ta] v času kršitve v lasti ves kapital družbe Chemoxal in je bila pristojna za imenovanje članov upravnega odbora te družbe, zato je predpostavila, da je odločilno vplivala na ravnanje hčerinske družbe“. To navedbo je v točki 405 obrazložitve izpodbijane odločbe dopolnila s pojasnilom, da se na podlagi „stoodstotne kapitalske udeležbe postavi domneva, ki jo je mogoče ovreči tako, da se dokaže, da […] je bila hčerinska družba samostojna“.
57 Kar zadeva družbo SNIA, iz točke 411 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ji je bila odgovornost pripisana zaradi združitve z družbo, ki je bila matična družba s stoodstotnim deležem v subjektu, neposredno vpletenem v kršitev, zato tega položaja ni mogoče primerjati s položajem tožeče stranke.
58 Nazadnje, kar zadeva družbo Edison, je Komisija v točki 418 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da se je „lastništvo nad stoodstotnim kapitalskim deležem [v sodni praksi] štelo za zadosten element, če ta domneva ni bila ovržena“. Poleg tega je v točkah od 419 do 421 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla nekaj dodatnih elementov, glede katerih je pripomnila, da so v nasprotju s trditvijo družbe Edison o samostojnosti njene hčerinske družbe.
59 Tako iz zgornjih točk obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija v zvezi z vsemi naslovnicami izpodbijane odločbe menila, da je mogoče odgovornost za kršitev pripisati matični družbi že na podlagi nadzora nad vsem ali skoraj vsem kapitalom hčerinske družbe, če iz tega izpeljana domneva ni ovržena, dodatni indici glede vpliva, ki so ga nekatere matične družbe izvajale nad hčerinskimi družbami, pa so bili navedeni – če so bili na voljo – ali kot potrditev sklepa, ki je že tako veljavno izhajal iz nadzora nad vsem kapitalom hčerinske družbe, ali pa kot odgovor na trditve, ki so jih podala zadevna podjetja.
60 Poleg tega je Komisija v zvezi s skupino, katere del je tožeča stranka, poleg kapitalske vezi navedla še dejstvo, da je člane upravnega odbora tožeče stranke imenovala družba Elf Aquitaine (točka 427 obrazložitve izpodbijane odločbe), vendar ob tem ni menila, da so za to, da se odgovornost za kršitev hčerinske družbe, ki je v (skoraj) stoodstotni lasti matične družbe, pripiše tej družbi, potrebni še dodatni elementi.
61 Posledično je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen in torej zavrniti prvi tožbeni razlog v celoti.
Drugi tožbeni razlog: dejanske napake v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev družbama Total in Elf Aquitaine
62 Tožeča stranka trdi, da kljub domnevi, da je metoda za vložitev domneve o odločilnem vplivu zanje veljavna, Komisija dejansko ni imela podlage, da bi kršitev pripisala družbama Total in Elf Aquitaine.
63 Prvič, trdi, da je to obtožbo izpodbijala s tem, da je dokazala nesodelovanje vodstva družb Elf Aquitaine in Total v zadevnih kršitvenih ravnanjih.
64 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija sporno kršitev pripisala družbama Total in Elf Aquitaine zato, ker sta ob nastanku dejstev s tožečo stranko tvorili samo eno podjetje. Komisija je do tega sklepa prišla na podlagi domneve, da sta ti družbi skoraj stoodstotni lastnici kapitala tožeče stranke, in ugotovila, da ta domneva med upravnim postopkom ni bila ovržena.
65 Toda, ker ta ugotovitev ne temelji na sodelovanju matičnih družb tožeče stranke pri kršitvenih ravnanjih, je trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da vodstvo teh družb ni neposredno sodelovalo in ni vedelo za kršitve, ne morejo ovreči.
66 Drugič, tožeča stranka trdi, da je ovrgla zadevno domnevo s tem, da je med upravnim postopkom dokazala, da je bila pri določanju svoje poslovne politike samostojna.
67 Na podlagi zgoraj v točki 34 navedene sodne prakse mora matična družba, če želi ovreči zadevno domnevo, predložiti zadostne dokaze, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno.
68 V zvezi s tem je treba upoštevati vse zadevne elemente v zvezi s poslovnimi, organizacijskimi in pravnimi povezavami, ki to hčerinsko družbo povezujejo z matično družbo, ti pa so lahko v posameznih primerih različni (zgoraj v točki 27 navedena sodba Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točki 61 in 74).
69 Ta presoja zlasti ne sme biti omejena le na elemente, ki se nanašajo samo na poslovno politiko strictu sensu, kot sta distribucijska strategija ali cene. Zadevne domneve predvsem ni mogoče ovreči samo z dokazom, da hčerinska družba brez navodil upravlja te posebne vidike svoje poslovne politike (glej v tem smislu zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Akzo Nobel in drugi proti Komisiji z dne 10. septembra 2009, točki 65 in 75).
70 V obravnavanem primeru iz spisa izhaja, da je tožeča stranka v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v bistvu trdila, da njene poslovne politike nikoli niso opredelile njene matične družbe, zlasti ob upoštevanju strukture skupine in majhnega deleža dejavnosti, na katere se je nanašala kršitev, glede na ves njen promet.
71 Takoj je treba opozoriti, da se ta utemeljitev opira le na navadne trditve, saj tožeča stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza v podporo svoji trditvi glede tega, da na trgu ravna samostojno. Zlasti zadevni del odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ne napotuje na noben dokument v podporo trditev iz tega odgovora.
72 Iz navedenega izhaja, da trditev, ki jih je tožeča stranka podala v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, očitno ni bilo mogoče šteti za več indicev, ki bi zadostovali za zavrnitev zadevne domneve.
73 Poleg tega je treba opozoriti, da z zadevnimi trditvami – poleg tega, da te niso bile potrjene z upoštevnimi dokazi – ni mogoče dokazati samostojnosti tožeče stranke.
74 Prvič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da sta bili družbi Total in Elf Aquitaine le neoperativni holding, je treba ugotoviti, da samo okoliščina, da sta bili tožeči stranki le neoperativna holdinga, še ne zadostuje za izključitev domneve, da sta odločilno vplivali na tožečo stranko, in sicer zlasti z usklajevanjem finančnih naložb v skupini. Holding je namreč v primeru skupine družb družba, katere namen je zbrati kapitalske deleže v različnih družbah in zagotoviti enotno upravljanje z njimi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 8. oktobra 2008 v zadevi Schunk in Schunk Kohlenstoff‑Technik proti Komisiji, T‑69/04, ZOdl., str. II‑2567, točka 63).
75 Tožeča stranka tudi sama potrjuje, da je družba Elf Aquitaine posegala v najpomembnejše odločitve, ki bi lahko imele vpliv na ravni skupine kot celote, in da je določala zelo splošno politiko, povezano s skladnostjo dejavnosti različnih vej med seboj, spremembami dejavnosti in z geografsko umestitvijo dejavnosti v svetu. Namen teh trditev je potrditi, da je bila naloga družbe Elf Aquitaine zagotoviti enotnost upravljanja in usklajevanje, s čimer je lahko vplivala na ravnanje tožeče stranke na trgu.
76 Drugič, kar zadeva navedbo tožeče stranke, da družbi Total in Elf Aquitaine nista nikoli posegali v opredelitev poslovne politike, povezane z VP in NPB, je treba ugotoviti, da je v skupini družb delitev nalog običajen pojav, zato s tem še ni mogoče ovreči domneve, da so bile tožeča stranka in družbi Total in Elf Aquitaine samo eno podjetje v smislu člena 81 ES.
77 Ničesar ni mogoče sklepati niti na podlagi okoliščin, da matični družbi nista nikoli imeli skupnih strank s tožečo stranko, da nista delovali na trgih, ki jih je ta pokrivala, in z njimi povezanih trgih in da je dejavnost, povezana z zadevnimi proizvodi, vključevala le zelo majhen delež skupnega prometa skupine.
78 Tretjič, kar zadeva trditev tožeče stranke, da med njo in njenima matičnima družbama ni obstajal sistem obveščanja in poročanja – razen obveščanja, povezanega z zakonskimi obveznostmi na računovodskem področju in v zvezi s finančnimi predpisi –, je treba ugotoviti, da se o samostojnosti hčerinske družbe ne presoja samo na podlagi vidikov operativnega upravljanja podjetja, zato le na podlagi dejstva, da hčerinska družba ni nikoli določila posebne politike obveščanja matične družbe o zadevnem trgu, še ni mogoče dokazati njene samostojnosti.
79 Četrtič, kar zadeva trditev, na katero se je tožeča stranka prvič sklicevala pred Splošnim sodiščem in se navezuje na to, da se je 18. maja 2006 s kapitalskega vidika ločila od skupine Total, je treba opozoriti, da te ločitve, ki je bila izvedena po končanju kršitve in sprejetju izpodbijane odločbe, ni mogoče šteti za upošteven indic, kar zadeva oceno vezi med zadevnimi družbami med kršitvijo.
80 Petič, glede trditve tožeče stranke, da se stališče, ki ga je Komisija sprejela v izpodbijani odločbi, razlikuje od stališča, ki ga je sprejela v Odločbi C (2003) 4570 z dne 10. decembra 2003 o postopku iz člena 81 [ES] in iz člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-2/37.857 – Organski peroksidi), je treba opozoriti, da je iz točk od 373 do 391 obrazložitve navedene odločbe razvidno, da Komisija sploh ni preučila vprašanja odgovornosti matične družbe tožeče stranke in da se zlasti ni izrekla o njeni neodvisnosti od matične družbe.
81 V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisiji ni treba sistematično preverjati, ali je treba odgovornost za kršitev hčerinske družbe pripisati matični družbi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Raiffeisen Zentralbank Österreich in drugi proti Komisiji, od T‑259/02 do T‑264/02 in T‑271/02, ZOdl., str. II‑5169, točki 330 in 331). Torej samo dejstvo, da Komisija ni razmišljala o tem, da bi Odločbo C(2003) 4570 naslovila na matično družbo tožeče stranke, še ne pomeni, da tega v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse v zvezi s pripisom odgovornosti, ne sme storiti v obravnavanem primeru.
82 Ob upoštevanju navedenega je treba ugotoviti, da je Komisija upravičeno menila, da elementi, ki jih je predložila tožeča stranka, niti kot celota ne zadostujejo za zavrnitev zadevne domneve.
83 V zvezi z dokumentom z naslovom „Interna pooblastila in obveznosti glede izdatkov“, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi in s katerim je želela dokazati trditev, da je družba Total odobrila le najpomembnejše naložbe svojih hčerinskih družb, je treba opozoriti, da tožeča stranka tega dokumenta ni navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in da se zato nanj ni mogoče sklicevati za izpodbijanje presoje, ki jo je Komisija opravila v izpodbijani odločbi.
84 Vsekakor je treba poudariti, da zadevni dokument ni dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti samostojnost tožeče stranke, saj, prvič, kot je razvidno iz njenega odgovora na zahtevo za posredovanje podatkov, ki jo je Komisija poslala med upravnim postopkom, vsebuje pravila glede pravice – da se izda jamstvo skupine –, ki so se uporabljala „od leta 2001“ in se torej ne navezujejo na zadevno obdobje kršitve, in drugič, navedba, da je bilo poseganje krovne družbe skupine v poslovno politiko njene hčerinske družbe omejeno le na naložbe nad določenim pragom, ne zadošča za ugotovitev samostojnosti te družbe.
85 Na podlagi teh ugotovitev je treba šteti, da je Komisija pravilno ugotovila, da dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ne zadostujejo za zavrnitev zadevne domneve.
86 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in načela dobrega upravljanja
87 Tožeča stranka trdi, da naj bi Komisija s tem, da ni odgovorila na njene trditve, predložene kot dokaz njene samostojnosti, kršila obveznost obrazložitve in načelo dobrega upravljanja.
88 Prvič, glede obveznosti obrazložitve tožeča stranka trdi, da se Komisija ni opredelila do trditev, ki so povzete v točki 431 obrazložitve izpodbijane odločbe in se nanašajo na to, da imenovanje članov njenega upravnega odbora s strani družbe Elf Aquitaine ne dokazuje dejanskega izvajanja vpliva in da je tožeča stranka pri opredelitvi svoje poslovne politike popolnoma samostojna. Poleg tega naj ne bi predstavila nekaterih trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na to, da vodstvo družb Total in Elf Aquitaine ni bilo nikoli vpleteno v prakse, navedene v izpodbijani odločbi, in da je bil nadzor, ki sta ga izvajali matični družbi, omejen na odobritev najpomembnejših naložb.
89 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in lahko pristojno sodišče opravi nadzor. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 253 ES, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63 in navedena sodna praksa).
90 Kadar se, kot v obravnavanem primeru, odločba o uporabi člena 81 ES nanaša na več naslovnikov in zadeva problem pripisa odgovornosti za kršitev, mora biti dovolj obrazložena glede vsakega naslovnika, zlasti pa glede naslovnikov, ki morajo v skladu s to odločbo odgovarjati za to kršitev. Tako je treba v odločbi glede matične družbe, ki se šteje za solidarno odgovorno, podrobno pojasniti razloge, ki utemeljujejo pripis odgovornosti za kršitev tej družbi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T‑327/94, Recueil, str. II‑1373, točke od 78 do 80).
91 Iz tega izhaja, da mora odločba – če se Komisija podobno kot v obravnavanem primeru opira na domnevo, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe, in so zadevne družbe med upravnim postopkom predložile elemente, s katerimi izpodbijajo to domnevo – vsebovati zadostno obrazložitev, s katero je mogoče utemeljiti stališče Komisije, da ti elementi niso zadostovali za zavrnitev zadevne domneve.
92 V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz točk od 430 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija obrazložila svoje stališče glede elementov, na katere so se tožeča stranka in njeni matični družbi sklicevale v upravnem postopku.
93 V točkah od 430 do 432 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija namreč najprej opisala trditve, ki so jih zadevna podjetja navedla v odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in so temeljile predvsem na nezakonitosti okoliščine, da jim je bilo zadevno ravnanje pripisano na podlagi domneve – zlasti z vidika načel samostojnosti pravnega subjekta, individualizacije kazni, osebne odgovornosti, domneve nedolžnosti in enakosti orožij –, nato pa je na te trditve še odgovorila.
94 Poleg tega je v točkah od 433 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotovila, da družbi Elf Aquitaine in Total nista ovrgli domneve, povezane s tem, da sta imeli v lasti skoraj ves kapital tožeče stranke, in da je zato treba na podlagi te domneve vztrajati pri sklepu glede njune odgovornosti za zadevno kršitev.
95 Ugotoviti je treba, da je Komisija s temi razlogi odgovorila na bistvene točke trditev tožeče stranke.
96 Poleg tega, ker Komisija ni dolžna oblikovati stališča glede vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zainteresirane stranke (sodba Splošnega sodišča z dne 15. junija 2005 v zadevi Corsica Ferries France proti Komisiji, T‑349/03, ZOdl., str. II‑2197, točka 64; glej tudi v tem smislu zgoraj v točki 89 navedeno sodbo Komisija proti Sytraval in Brink’s France, točka 64), ji ni mogoče očitati, da ni natančno odgovorila na vsako od trditev tožeče stranke. Splošni odgovor, kakršen je bil predložen v obravnavani zadevi, je lahko glede na okoliščine obravnavane zadeve zadosten, da lahko družba učinkovito brani svoje pravice in lahko Splošno sodišče izvaja ustrezen nadzor.
97 Jedrnatost obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s tem je mogoče pojasniti še z dejstvom, da je tožeča stranka navajala le trditve, ki niso bile podprte s konkretnimi dokazi glede zatrjevane samostojnosti na trgu.
98 V zvezi s tem je treba zlasti glede trditve tožeče stranke, ki se nanaša na dejstvo, da Komisija v točkah od 430 do 432 ni podrobneje predstavila svoje trditve, da je bil nadzor, ki sta ga izvajali matični družbi omejen na odobritev najpomembnejših naložb, opozoriti, da je ta trditev del trditve, da „[je] [tožeča stranka] tožeča stranka pri opredelitvi svoje poslovne politike in ravnanju na trgu povsem samostojna“, ki je povzeta v točki 431, četrta alinea, obrazložitve izpodbijane odločbe in je bila kot nezadostna zavrnjena v okviru splošnega odgovora, ki je bil podan na nasprotne trditve iz točke 437 obrazložitve te odločbe, v kateri je navedeno, da „[zadevna] domneva ni bila ovržena“.
99 Poleg tega je treba opozoriti, da jedrnatost tega odgovora upravičuje to, da zadevne trditve niso bile podprte z nobenim konkretnim dokazom.
100 Glede trditve, da vodstvo družb Total in Elf Aquitaine ni bilo nikoli vpleteno v navedena ravnanja, iz zgoraj navedenih točk 64 in 65 izhaja, da se Komisija na ta element ni oprla za to, da bi sporno kršitev pripisala matičnima družbama tožeče stranke, tako da to, da Komisija glede zadevne trditve ni oblikovala izrecnega stališča, torej ne more povzročiti kršitve obveznosti obrazložitve.
101 V zvezi s tem, da Komisija ni izrecno odgovorila na trditev – navedeno v točki 431 obrazložitve izpodbijane odločbe –, da imenovanje članov upravnega odbora tožeče stranke s strani družbe Elf Aquitaine ne dokazuje izvajanja dejanskega nadzora, je treba opozoriti, da iz točk od 427 do 429 izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo to dejstvo navedeno poleg zadevne domneve in da ni vplivalo na pripisovanje sporne kršitve matičnima družbama tožeče stranke. To, da na zadevno trditev ni bil podan ekspliciten odgovor, tako tožeči stranki ni onemogočilo, da bi vedela za razloge za to pripisovanje in da bi to izpodbijala pred Splošnim sodiščem.
102 Nazadnje, glede trditve tožeče stranke, da je bila obveznost obrazložitve v obravnavanem primeru okrepljena, ker je izpodbijana odločba temeljila na inovativnem pristopu, je treba ugotoviti, da je Komisija le na podlagi kapitalske vezi uporabila domnevo o tem, da je matična družba odločilno vplivala na hčerinsko družbo, že v Odločbi C(2004) 4876 z dne 19. januarja 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP proti Akzo Nobel NV, Akzo Nobel Nederland BV, Akzo Nobel Chemicals BV, Akzo Nobel Functional Chemicals BV, Akzo Nobel Base Chemicals AB, EKA Chemicals AB, in Akzo Nobel AB, solidarno, Clariant AG in Clariant GmbH, solidarno, Elf Aquitaine SA in Arkema SA, solidarno, in Hoechst AG (zadeva št. E-1/37.773 – MCAA), v kateri je odgovornost za kršitev, ki jo je storila tožeča stranka, pripisala družbi Elf Aquitaine. Torej tožeča stranka ne more trditi, da je Komisija v zvezi z njo v obravnavanem primeru uporabila bistveno drugačno stališče kot v zvezi z matičnima družbama.
103 Vsekakor Komisija v izpodbijani odločbi ni podala le kratke obrazložitve, ampak je s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča izrecno pojasnila načela, s katerimi je nameravala utemeljiti opredelitev naslovnikov (točke od 370 do 379 obrazložitve izpodbijane odločbe), in uporabo teh načel v zvezi s skupino Total (točke od 427 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe).
104 Zato očitek, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, ni utemeljen.
105 Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja s tem, da se je oprla le na domnevo o odločilnem vplivu in da ni skrbno preučila dokazov, predloženih za izpodbijanje te domneve, zlasti dokazov v zvezi z neupoštevnostjo imenovanja članov upravnega sveta tožeče stranke s strani družbe Elf Aquitaine in s samostojnostjo tožeče stranke pri opredelitvi svoje poslovne politike.
106 Toda, kot je razvidno iz zgoraj navedenih točk od 98 do 101, jedrnatost odgovora, ki je bil v zvezi s temi dokazi podan v izpodbijani odločbi, glede trditve v zvezi s samostojnostjo tožeče stranke upravičuje to, da ta trditev ni bila podprta z nobenim konkretnim dokazom, in glede trditve, s katero se izpodbija upoštevnost imenovanja članov upravnega sveta, to, da je ta dokaz dodatek, ki ni vplival na zadevno pripisovanje krivde. Jedrnatost tega odgovora zato tudi ne omogoča ugotovitve kršitve obveznosti skrbne in nepristranske proučitve upoštevnih elementov iz upravnega postopka.
107 Poleg tega je iz točk od 434 do 441 obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče razbrati, da je Komisija preučila trditve, povzete v točki 431 obrazložitve izpodbijane odločbe, s katerimi so želele tožeča stranka in njeni matični družbi izpodbijati naložitev zadevne kršitve. Z analizo odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ni mogoče ugotoviti drugih upoštevnih elementov, ki naj jih Komisija ne bi upoštevala.
108 Iz tega sledi, da očitek, ki se nanaša na kršitev načela dobrega upravljanja, ni utemeljen.
109 Glede na navedeno je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povečanjem zneska globe zaradi odvračalnega učinka
110 Prvič, tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno uporabila pravo s tem, da je uporabila zadevno povečanje na podlagi razlogovanja, povezanega s prometom, ki sta ga imeli družbi Elf Aquitaine in Total po tem, ko jima ni bilo mogoče pripisati odgovornosti za kršitev.
111 Poudariti je treba, da ta očitek v celoti temelji na predpostavki, da odgovornosti za sporno kršitev ni mogoče pripisati matičnima družbama tožeče stranke, ki je bila zavrnjena v okviru preizkusa prvega in drugega tožbenega razloga. Zato ga je treba takoj zavrniti.
112 Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načeli sorazmernosti in enakega obravnavanja s tem, da je v okviru zadevnega povečanja upoštevala obseg prometa skupine, ne da bi dokazala, da je vodstvo matičnih družb sodelovalo pri kršitvah ali da je vire skupine uporabljala hčerinska družba.
113 Opozoriti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija pri določanju zneska globe paziti na njen odvračalni učinek ter v zvezi s tem lahko upošteva zlasti velikost in gospodarsko moč zadevnega podjetja (sodbi Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točki 106 in 120, in z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 243).
114 Spomniti je treba, da potreba po zagotavljanju zadostnega odvračalnega učinka globe zahteva, da je globa določena tako, da ne bi bila zanemarljiva oziroma, nasprotno, čezmerna, zlasti glede na finančne zmožnosti zadevnega podjetja, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz potrebe po zagotavljanju učinkovitosti globe in spoštovanja načela sorazmernosti (sodbi Splošnega sodišča z dne 5. aprila 2006 v zadevi Degussa proti Komisiji, T‑279/02, ZOdl., str. II‑897, točka 283, in z dne 18. junija 2008 v zadevi Hoechst proti Komisiji, T‑410/03, ZOdl., str. II‑881, točka 379).
115 Zlasti možnost za zadevno podjetje, da lažje mobilizira potrebna sredstva za plačilo globe, je tisto, kar je z vidika zadostnega odvračalnega učinka lahko upravičilo uporabo multiplikatorja (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 29. junija 2006 v zadevi Showa Denko proti Komisiji, C‑289/04 P, ZOdl., str. I‑5859, točka 18, in zgoraj v točki 114 navedeni sodbi Degussa proti Komisiji, točka 284, in Hoechst proti Komisiji, točka 379).
116 Tako je lahko Komisija v obravnavanem primeru ob upoštevanju skupne velikosti podjetja, ki so ga sestavljale tožeča stranka, družba Total in družba Elf Aquitaine, upravičeno povišala izhodiščni znesek globe.
117 Poleg tega Komisiji v zvezi z razlogovanjem, ki ga utemeljuje zlasti možnost zadevnega podjetja, da lažje mobilizira potrebna sredstva za plačilo globe, v nasprotju s tem, kar zahteva tožeča stranka, ni treba dokazati povezave med uporabo sredstev zadevnega podjetja in zadevno kršitvijo, temveč lahko upravičeno upošteva skupno velikost podjetja.
118 Ker zadevno povečanje upravičeno temelji na velikosti zadevnega podjetja, sredstva, uporabljena v okviru kršitve, pa niso upoštevno merilo, to povečanje ne more pomeniti kršitve načela enakega obravnavanja le zato, ker ne razlikuje med podjetji kršitelji v skladu s tem merilom.
119 Glede trditve tožeče stranke v zvezi z domnevno nesorazmernostjo zadevnega povečanja je treba takoj navesti, da kršitev, ki se kaznuje, sestavljajo ravnanja, za katera je Komisija od začetka svojega delovanja na tem področju velikokrat ugotovila, da so nezakonita, kar popolnoma upraviči določitev zneska globe na ravni, ki je zadostno odvračalna (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v združenih zadevah BASF in UCB proti Komisiji, T‑101/05 in T‑111/05, ZOdl., str. II‑4949, točki 46 in 47).
120 Dalje, ugotoviti je treba, da ima Komisija pri določanju višine glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci. V zvezi s tem, glede na velikost zadevnega podjetja, ki jo potrjuje zelo velik svetovni promet družb Total in Elf Aquitaine v letu pred izdajo izpodbijane odločbe (točka 463 obrazložitve izpodbijane odločbe), ni mogoče šteti, da je bilo zadevno povečanje z uporabo množitelja 3 nesorazmerno glede na cilj odvračanja.
121 Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povečanjem globe zaradi ponovne kršitve
122 Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela.
Prvi del: kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu in načela pravne varnosti
123 Tožeča stranka v tožbi – pri čemer se opira na predhodne obsodbe, ki se nanašajo na dogodke, ki so se zgodili več kot 20 let pred sprejetjem izpodbijane odločbe – trdi, da je Komisija kršila načeli zakonitosti v kazenskem pravu in pravne varnosti.
124 Na obravnavi je pojasnila, da po seznanitvi s sodbama Sodišča z dne 8. februarja 2007 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji (C‑3/06 P, ZOdl., str. I‑1331) in z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji (C‑413/08 P, ZOdl., str. I‑5361) umika ta del šestega tožbenega razloga, vendar pa vztraja pri trditvah, ki so navedene v okviru drugega dela navedenega tožbenega razloga ter se nanašajo na kršitev načela non bis in idem in načela sorazmernosti, kar je bilo vneseno v zapisnik obravnave.
125 Postopek v zvezi s prvim delom tega tožbenega razloga se torej ustavi.
Drugi del: kršitev načela ne bis in idem in načela sorazmernosti
126 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila načelo ne bis in idem, ker je v zvezi z njo v izpodbijani odločbi upoštevala iste predhodne obsodbe, kot so tiste, ki jih je v zvezi z njo zaradi ponovitve kršitve že upoštevala v dveh predhodnih odločbah, in sicer C(2003) 4570 in C(2004) 4876.
127 Spomniti je treba, da morajo biti za uporabo načela ne bis in idem hkrati izpolnjeni trije pogoji: isto dejansko stanje, isti kršitelj in isti pravno zavarovan interes. To načelo torej prepoveduje ponovno kaznovanje iste osebe za isto nezakonito ravnanje, zato da bi se zavarovala ista pravna dobrina (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 338).
128 Toda, po eni strani je treba opozoriti, da kadar namen upoštevanja prejšnjih kršitev v izpodbijani odločbi s strani Komisije ni ponovno sankcioniranje navedenih kršitev, ampak le sankcioniranje tožeče stranke zaradi njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu iz izpodbijane odločbe ob upoštevanju njenega ponavljajočega se protipravnega ravnanja, dejstvo, da je Komisija že upoštevala isti kršitvi v dveh navedenih predhodnih odločbah, ne pomeni kršitve načela ne bis in idem.
129 Vsekakor je, po drugi strani, treba poudariti, da kumulativni pogoji za uporabo načela non bis in idem, navedeni zgoraj v točki 127, niso izpolnjeni, ker ne gre za isto dejansko stanje. Komisija je z izpodbijano odločbo tožečo stranko namreč sankcionirala zaradi njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, ki ga prej ni niti preganjala niti sankcionirala, česar tožeča stranka niti ne trdi.
130 Komisija torej z upoštevanjem svojih odločb 85/74 in 94/599 za ugotovitev v izpodbijani odločbi, da se protipravno ravnanje tožeče stranke ponavlja, ni kršila načela ne bis in idem, čeprav je isto obteževalno okoliščino že upoštevala v odločbah C(2003) 4570 in C(2004) 4876.
131 Zato je treba ta očitek tožeče stranke zavrniti kot neutemeljen.
132 Na drugem mestu, glede trditve tožeče stranke, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker je v izpodbijani odločbi uporabila povišanje osnovnega zneska globe zaradi ponovne kršitve, je treba, prvič, v zvezi s tem kot neutemeljeno zavrniti utemeljitev, da je bil cilj odvračanja z upoštevanjem iste obteževalne okoliščine v odločbah C(2003) 4570 in C(2004) 4876 že dosežen.
133 Dejstvo, da je Komisija odločbi 85/74 in 94/599 že upoštevala za ponovne kršitve v okviru drugih kršitev, tej ni preprečilo, da v izpodbijani odločbi v okviru proučitve teže zadevne kršitve upošteva ti odločbi, da bi tožečo stranko odvrnila od ponavljanja kršitev v prihodnosti.
134 Vsaka od navedenih kršitev je bila – pri čemer so bile medsebojno neodvisne – ponovitev kršitvenega ravnanja pravil konkurence, kot je bilo ugotovljeno v okviru odločb 85/74 in 94/599, ki potrjujeta nagnjenje tožeče stranke k temu, da se na obsodbe ne odzove na ustrezen način (glej v tem smislu zgoraj v točki 124 navedeno sodbo Groupe Danone proti Komisiji, točka 40).
135 Drugič, trditev tožeče stranke, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ker ji je naložila novo povišanje zaradi ponovne kršitve, čeprav je bila ista okoliščina upoštevana v odločbah C(2003) 4570 in C(2004) 4876, in ji zato ni bila dana nikakršna možnost, da bi spremenila svoje ravnanje, je treba zavrniti kot brezpredmetno. Ker se namreč Komisija za to, da bi dokazala ponavljajoče se protipravno ravnanje tožeče stranke, ni oprla na navedeni odločbi, v obravnavanem primeru ni pomembno dejstvo, da sta bili ti sprejeti po koncu kršitve, ki je sankcionirana v izpodbijani odločbi.
136 Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba zavrniti očitek tožeče stranke, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, prav tako je treba zavrniti drugi del in ta tožbeni razlog v celoti.
Šesti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z znižanjem zneska globe na podlagi uporabe obvestila o ugodni obravnavi
137 V točkah od 21 do 23 obvestila o ugodni obravnavi je določeno:
„21. Da bi bilo podjetje do [zmanjšanja zneska globe] upravičeno, mora Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki predstavljajo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima, in mora prekiniti svoje sodelovanje v kršitvi, na katero se sumi, najkasneje ob času, ko predloži dokaze.
22. Koncept ‚dodane vrednosti‘ se nanaša na obseg, v katerem zagotovljeni dokazi okrepijo, po svoji naravi in/ali stopnji podrobnosti, možnost Komisije, da dokaže zadevna dejstva. Pri tej oceni bo Komisija na splošno menila, da imajo pisni dokazi, ki izvirajo iz časovnega obdobja, na katerega se nanašajo dejstva, večjo vrednost kot naknadno ugotovljeni dokazi. Podobno se šteje, da imajo dokazi, ki so neposredno povezani z zadevnimi dejstvi, na splošno večjo vrednost kot tisti, ki so z njimi samo posredno povezani.
23. Komisija bo v vsaki dokončni odločbi, ki jo sprejme ob koncu upravnega postopka, odločila:
a) ali so dokazi, ki jih je zagotovilo podjetje, predstavljali znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija ob istem času že imela;
b) raven zmanjšanja, do katere bo upravičeno podjetje, glede na globo, ki bi bila sicer naložena, kot sledi. Za:
– prvo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 30–50‑odstotno zmanjšanje,
– drugo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21: 20–30‑odstotno zmanjšanje,
– nadaljnja podjetja, ki izpolnijo pogoje iz točke 21: do 20‑odstotno zmanjšanje.
Da bi Komisija določila raven zmanjšanja znotraj vsakega od teh razredov, bo upoštevala čas, ob katerem so bili predloženi dokazi, ki izpolnjujejo pogoj iz točke 21, in stopnjo, do katere le-ti predstavljajo dodano vrednost. Prav tako lahko upošteva obseg in trajnost sodelovanja podjetja po datumu predložitve.
Poleg tega, če podjetje zagotovi dokaze, ki se nanašajo na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, in ki se neposredno nanašajo na težo ali trajanje domnevnega kartela, Komisija teh elementov ne bo upoštevala pri določanju globe, ki naj se naloži podjetju, ki je te dokaze zagotovilo.“
138 Komisija je v obravnavani zadevi ugotovila, da družba Degussa izpolnjuje pogoj za pridobitev polne imunitete pred globo. Družbe EKA Chemicals, tožeča stranka in Solvay, za katere se je štelo, da so bile prvo, drugo in tretje podjetje, ki je izpolnilo pogoj iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, je bilo dodeljeno zmanjšanje zneska globe za 40 %, 30 % in 10 % (točke od 501 do 524 obrazložitve izpodbijane odločbe).
139 Tožeča stranka z obravnavanim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je bilo v zvezi z izpodbijano odločbo napačno uporabljeno pravo in napačno ugotovljeno dejansko stanje ter da bi ji Splošno sodišče moralo dodatno zmanjšati globo zaradi obsega in pomembnosti njenega sodelovanja med upravnim postopkom.
140 Ta tožbeni razlog ima štiri dele.
Prvi del: napačna uporaba prava v zvezi z razlago obvestila o ugodni obravnavi
141 Tožeča stranka trdi, da je Komisija v točki 512 obrazložitve izpodbijane odločbe napačno uporabila pravo s tem, ko je „le časovno“ razlagala obvestilo o ugodni obravnavi, in s tem, ko je datum predložitve štela za temeljno merilo za uporabo tega obvestila. Zlasti trdi, da je predložila najpomembnejši prispevek za ugotovitev kršitve, pri čemer velika dodana vrednost njenega prispevka upravičuje, da se jo šteje za „prvo podjetje“ v smislu točke 23 obvestila o ugodni obravnavi.
142 Opozoriti je treba, da je iz elementov, ki jih nihče ne izpodbija, razvidno, da je družba EKA Chemicals 29. marca 2003 vložila svojo prošnjo za ugodno obravnavo, da je 31. marca 2003 podala ustno izjavo in da je v istem tednu predložila dokaze za kršitev (točke 67, 503 in 505 obrazložitve izpodbijane odločbe).
143 Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka na podlagi teh dejstev s telefaksom z dne 3. aprila 2003 ob 15.50 Komisiji poslala prošnjo za ugodno obravnavo, ki ji je priložila 13 prilog, in navedla, da te priloge vsebujejo dokumente, ki se nanašajo na zadevni kartel. Tožeča stranka je 26. maja 2003 Komisiji predložila nove elemente v zvezi s svojo prošnjo za ugodno obravnavo, med katerimi so bila pojasnila dokumentov, poslanih 3. aprila 2003 (točke 69, 510 in 516 obrazložitve izpodbijane odločbe).
144 Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da je družba EKA Chemicals prva, ki je izpolnila pogoje iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, saj je 29. in 31. marca 2003 predložila dokaze, ki so pomenili znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija že imela ob njihovi predložitvi (točka 503 obrazložitve izpodbijane odločbe), in da je tožeča stranka drugo podjetje, ki je izpolnilo te pogoje, in sicer z dokazi, ki jih je predložila 3. aprila 2003 (točka 509 obrazložitve izpodbijane odločbe).
145 Komisija je v točki 512 izpodbijane odločbe, ki jo tožeča stranka izpodbija, pojasnila:
„[…] [I]z točke 23 obvestila o [ugodni obravnavi] je razvidno, da je dan, po katerem vsakršno obvestilo preseže prag od katerega se šteje, da dokazi prispevajo znatno dodano vrednost, odločilen za namene izračuna različnih stopenj zmanjšanja zneska. Dokazi se primerjajo s tistimi dokazi, ki jih že ima Komisija na dan predložitve. Posledično se za določitev, ali zadevno obvestilo daje znatno dodano vrednost, upoštevajo le dokazi, ki so že del spisa Komisije, in dokazi, ki jih predloži zadevno podjetje. [Komisija] tako meni, da obvestilo družbe EKA [Chemicals] z dne 29. marca 2003, skupaj z njeno izjavo z dne 31. marca 2003, presega zgoraj navedeni prag v skladu s členom 21 obvestila o [ugodni obravnavi]. Iz tega sledi, da je družba EKA [Chemicals] lahko upravičena do zmanjšanja znotraj prve stopnje navedene v točki 23 obvestila o [ugodni obravnavi]. To pomeni, da je vrednost obvestil [tožeče stranke] upoštevna le za namene določitve stopnje morebitnega zmanjšanja znotraj stopnje, ki sledi.“
146 Glede tega je treba opozoriti, da je iz točk 21 in 23 obvestila o ugodni obravnavi razvidno, da mora podjetje, da bi bilo upravičeno do zmanjšanja zneska globe, Komisiji zagotoviti dokaze, ki imajo znatno dodano vrednost glede na tiste, ki jih Komisija že ima.
147 Poleg tega mora Komisija, da bi lahko uporabila določbe o razredih zmanjšanja zneska globe iz točke 23(b) navedenega obvestila, ugotoviti, kdaj je podjetje izpolnilo ta pogoj.
148 To razlago potrjuje ekonomičnost sistema, ki ga določa zadevno obvestilo, ki določa tri različne stopnje, za „prvo“ in „drugo“ podjetje ter „ostala“ podjetja, ki so izpolnila zadevni pogoj, ki pomeni, da mora Komisija ugotoviti natančen čas – v katerem je zadevno podjetje izpolnilo pogoje za zmanjšanje zneska globe – tako, da primerja predložene dokaze s tistimi, ki jih že ima ob vložitvi prošnje.
149 Na podlagi teh ugotovitev je Komisija v točkah 503 in 509 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno določila stopnje zmanjšanja zneska iz točke 23 obvestila o ugodni obravnavi, ob upoštevanju tega, kdaj sta družba EKA Chemicals in tožeča družba izpolnili pogoje iz točke 21 obvestila o ugodni obravnavi.
150 Teh ugotovitev ne omajejo trditve tožeče stranke, s katerimi ta iz več razlogov izpodbija ta pristop.
151 Prvič, razlaga tožeče stranke, v skladu s katero je treba razumeti, da se sklicevanje na „prvo“ podjetje, v točki 23 obvestila o ugodni obravnavi, nanaša na tisto podjetje, katerega prispevek ima največjo dodano vrednost, nikakor ni razvidna iz besedila navedene točke, ki se posebej nanaša na „prvo podjetje, ki izpolni pogoje iz točke 21“, in sicer pogoj zagotovitve dokazov, ki pomenijo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija že imela ob vložitvi prošnje.
152 Drugič, tožeča stranka Komisiji neupravičeno očita, da se je oprla na „le časovni“ pristop, katerega namen naj bi bil nagraditi prvo podjetje, ki sodeluje, in tako uveljaviti „le časovno merilo, neodvisno od stopnje dodane vrednosti prispevka“.
153 Kot namreč izhaja iz točk 503, 509 in 515 obrazložitve izpodbijane odločbe, se Komisija pri uvrstitvi podjetij, ki so vložila prošnjo za ugodno obravnavo, glede na stopnje zmanjšanja zneska iz točke 23 obvestila o ugodni obravnavi, ni oprla le na vrstni red, po katerem so podjetja vložila prošnjo za ugodno obravnavo, temveč je upoštevala tudi vrednost njihovega prispevka tako, da je proučila – v skladu s pogojem iz točke 21 navedenega obvestila –, ali predloženi dokazi pomenijo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je že imela ob vložitvi posameznih prošenj.
154 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ta pristop, ki upošteva časovni in kakovostni vidik prispevka in nagrajuje podjetje, ki je prvo izpolnilo pogoje za znižanje, ustreza ciljem, določenim v obvestilu o ugodni obravnavi, ker spodbuja podjetja, ki želijo sodelovati, naj čim prej posežejo v preiskavo, tako da s svojo prvo prošnjo predložijo vse dokaze, ki so jim na voljo. Zlasti s tem, da podjetja spodbuja, da že s prvo prošnjo presežejo znatno dodano vrednost, omogoča izogibanje temu, da bi podjetje, ki je vložilo prošnjo za ugodno obravnavno, svoje sodelovanje porazdelilo na celotno trajanje postopka.
155 Tretjič, glede na to, da obvestilo o ugodni obravnavi temelji na pristopu, ki zahteva natančno določitev vrstnega reda prošenj, v skladu s cilji preglednosti in pravne varnosti, njegova uporaba ne more biti različna glede na to, ali je obdobje med posameznimi prošnjami dolgo ali kratko. Tožeča stranka se posledično ne more veljavno sklicevati na okoliščino, da je v obravnavanem primeru med vložitvijo posameznih prošenj – kot je bilo v primeru prošnje družbe EKA Chemicals in prošnje tožeče stranke –poteklo le nekaj dni ali celo – tako je bilo v primeru njene prošnje in prošnje družbe Solvay – le nekaj ur.
156 Četrtič, tožeča stranka se ne more sklicevati na rešitev iz sodbe Splošnega sodišča z dne 6. maja 2009 v zadevi Wieland‑Werke proti Komisiji (T‑116/04, ZOdl., str. II‑1087, točka 127), v skladu s katero v okviru presoje stopenj sodelovanja dveh podjetij kronološkega dejavnika ni mogoče upoštevati, če so bile informacije zadevnih strank posredovane v dovolj kratkem časovnem intervalu in v skoraj identični fazi upravnega postopka.
157 Zadošča opozorilo, da se navedena rešitev nanaša na točko D obvestila Komisije v zvezi z nenaložitvijo ali znižanjem zneska globe v zadevah, ki se nanašajo na omejevalne sporazume (UL 1996, C 207, str. 4), ki se z ničimer ne sklicuje na merilo predhodnosti sodelovanja enega podjetja v primerjavi z drugim, pri čemer je bilo v navedeni sodbi poleg tega pojasnjeno, da je Splošno sodišče zavrnilo trditev o analogni uporabi točke 23 obvestila o ugodni obravnavi, ki se uporablja v obravnavani zadevi (zgoraj v točki 156 navedena sodba Wieland‑Werke proti Komisiji, točki 126 in 129).
158 Petič, glede sklicevanja tožeče stranke na pravila, ki veljajo v nekaterih državah članicah, zadostuje ugotovitev, da glede na to, da je program prizanesljivosti, ki ga je sprejela Komisija, samostojen, programi, ki jih uporabljajo organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ne morejo ovreči razlage iz določb iz točk 21 in 23 obvestila o ugodni obravnavi.
159 Šestič, glede programa prizanesljivosti, ki ga je septembra 2006 pripravila evropska mreža na področju konkurence, je treba poudariti, da je bil ta model, ki je namenjen zlasti doseganju prostovoljne uskladitve programov prizanesljivosti, ki so v uporabi pri članih mreže, uveden po sprejetju obvestila o ugodni obravnavi in torej ne more služiti kot element, ki bi bil uporaben za njegovo razlago.
160 Vsekakor točka 11 navedenega modela, na katero se sklicuje tožeča stranka in ki določa, da „organ, pristojen za konkurenco, za določitev ustrezne stopnje znižanja globe upošteva datum predložitve dokazov (in tudi vrstni red, po katerem so podjetja vložila prošnjo) in skupno dodano vrednost teh dokazov“, nikakor ne izključuje pristopa, ki ga je v obravnavanem primeru uporabila Komisija in temelji prav na teh dejavnikih. Glede natančne kombinacije časovnih in kakovostnih dejavnikov je v točki 24 tega modela predvidena možnost „kombinacije teh parametrov na več načinov, zato da se vlagatelja prošnje nagradi za njegov prispevek“, ob tem, da je hkrati poudarjen pomen „jasne razlike med imuniteto pred globami in znižanjem njihovega zneska, zato da so prošnje za priznanje imunitete prikazane kot znatno bolj zanimive“, kar pa ni predmet obravnavanega postopka.
161 Nazadnje, glede navedb tožeče stranke v tožbi, da „poziva Splošno sodišče, naj po uradni dolžnosti preizkusi morebitno nezakonitost zadevnih določb navedenega obvestila, glede na splošna pravna načela, zlasti načelo enakega obravnavana, sorazmernosti in pravičnosti“, zadostuje ugotovitev, da te navedbe temeljijo na enakih trditvah, kot so tiste, ki so bile proučene iz zavrnjene zgoraj, in jih torej ni mogoče sprejeti.
162 Zato je treba prvi del tega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del: večja dodana vrednost dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, v primerjavi z dokazi, ki jih je predložila družba EKA Chemicals
163 Tožeča stranka trdi, da bi Komisija, če bi pravilno razlagala obvestilo o ugodni obravnavi, nujno ugotovila, da je bila tožeča stranka prvo podjetje, ki je izpolnilo pogoje za znižanje globe. Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, naj bi pomembno prispevali k ugotovitvi kršitve s strani Komisije, zlasti, naj bi imeli znatno višjo dodano vrednost kot dokazi, ki jih je predložila družba EKA Chemicals.
164 Iz proučitve prvega dela tega tožbenega razloga izhaja, da je Komisija pravilno določila vrstni red podjetij, ki so izpolnila pogoje za znižanje globe, tako, da je proučila, ali je zadevno podjetje predložilo dokaze, ki zagotavljajo znatno dodano vrednost v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, preden je ta pogoj izpolnilo drugo podjetje.
165 Ker je Komisija ugotovila, da dokazi, ki jih je med 29. in 31. marcem 2003 predložila družba EKA Chemicals, izpolnjujejo ta pogoj – česar tožeča stranka v okviru tega dela tožbenega razloga ne izpodbija –, je to družbo pravilno opredelila kot prvo podjetje v smislu točke 23(b) obvestila o ugodni obravnavi, ne glede na vrednost prispevkov, ki so bili predloženi pozneje, med katerimi je bil tudi prispevek tožeče stranke.
166 Drugega dela tega tožbenega razloga torej ni mogoče sprejeti.
Podredno predstavljen tretji del: neobstoj znatne dodane vrednosti elementov, ki jih je predložila družba EKA Chemicals
167 Tožeča stranka trdi, da je Komisija napačno ugotovila dejansko stanje s tem, da je štela, da so elementi, ki jih je med 29. in 31. marcem 2003 predložila družba Eka Chemicals, pomenili „znatno dodano vrednost“ v smislu točk od 21 do 23 obvestila o ugodni obravnavi. Po mnenju tožeče stranke ti elementi le potrjujejo elemente, ki jih je predložila družba Degussa, ter se v glavnem nanašajo na skandinavski trg in na dvostranske sestanke z začetka kršitve, preden so bila določena „pravila igre“ zadevnega večstranskega omejevalnega sporazuma.
168 V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav Komisija v okviru presoje sodelovanja članov kartela ne sme kršiti načela enakega obravnavanja, ima ta široko diskrecijsko pravico pri presoji kakovosti in koristnosti sodelovanja določenega podjetja. Zato je mogoče ugotoviti le eno očitno napako pri presoji, ki jo je storila Komisija (glej zgoraj v točki 156 navedeno sodbo Wieland‑Werke proti Komisiji, točka 124 in navedena sodna praksa).
169 Komisija je v obravnavanem primeru ugotovila, da je družba EKA Chemicals predložila dokaze, ki so pomenili znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je že imela na dan zadevne predložitve (točka 503 obrazložitve izpodbijane odločbe).
170 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je iz točke 506 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je družba EKA Chemicals predložila dokumente iz zadevnega obdobja glede nekaterih sestankov in drugih tajnih stikov, ki so se nanašali na dejstva, za katera Komisija prej ni vedela, ter so neposredno vplivali na določitev trajanja kartela v zvezi z obdobjem od 31. januarja 1994 do 14. oktobra 1997 in dokaze, ki so potrdili in dopolnili dokaze, ki jih je predložila družba Degussa v zvezi z obdobjem od 14. oktobra 1997 do 31. decembra 1999.
171 V zvezi z ugotovitvijo ene enotne kršitve, ki je zadevala celotno ozemlje EGP – česar tožeča stranka ne izpodbija –, presoje informacij družbe EKA Chemicals ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da so se te nanašale predvsem na skandinavski trg. Poleg tega je treba opozoriti, da je družba EKA Chemicals predložila informacije o stikih s proizvajalci na „celini“ ter da se je poleg tega več protipravnih ravnanj brez razlikovanja nanašalo na skandinavski in na „celinski“ trg (glej zlasti točki 106 in 144 obrazložitve izpodbijane odločbe).
172 Dalje, dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka, da se je prispevek družbe EKA Chemicals pretežno nanašal na začetno obdobje kartela, ne more ovreči njegove znatne dodatne vrednosti. Opozoriti je treba, da so elementi, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, Komisiji omogočili, da je ugotovila, da se je kartel začel 31. januarja 1994, in da se je seznanila z dejstvi v zvezi z začetnim obdobjem kartela od 31. januarja 1994 do 14. oktobra 1997. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, tako ti elementi niso bili omejeni na potrditev informacij, ki jih je Komisija že imela ob vložitvi zadevne prošnje. Poleg tega, kot je razvidno iz točke 506 obrazložitve izpodbijane odločbe, so bili v prispevek družbe EKA Chemicals zajeti elementi, ki so potrjevali in dopolnjevali elemente, ki jih je za poznejše obdobje, od 14. oktobra 1997 do 31. decembra 1999, predložila družba Degussa.
173 Ker ta presoja ni odvisna od vrednosti prispevka tožeče stranke, je ta ne more veljavno izpodbijati tako, da trdi, da je predložila še podrobnejše elemente v zvezi z natančnim delovanjem zadevnega kartela v zadevnih obdobjih.
174 Nazadnje, znatne dodane vrednosti elementov, ki jih je predložila družba EKA Chemicals, poleg tega ni mogoče izpodbijati s trditvijo tožeče stranke, ki se nanaša na domnevno manjše število točk obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri so bili upoštevani ti elementi.
175 Ob upoštevanju teh preudarkov je treba ugotoviti, da trditve tožeče stranke ne dokazujejo, da je Komisija napravila očitno napako s tem, ko je ugotovila, da je družba EKA Chemicals predložila dokaze, ki so pomenili znatno dodano vrednost, v smislu točke 21 obvestila o ugodni obravnavi, preden je tožeča stranka vložila prošnjo za ugodno obravnavo.
176 Zato je treba zavrniti tudi tretji del tožbenega razloga.
Še bolj podredno predstavljen četrti del: dodatno zmanjšane globe zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi
177 Tožeča stranka trdi, da bi ji Komisija zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi v skladu s Smernicami morala priznati dodatno znižanje zneska globe zaradi njenega dejanskega sodelovanja, da bi se tako izrazila „prava vrednost“ njenega prispevka, ob upoštevanju očitno nezadostnega znižanja, ki ji je bilo priznano z uporabo navedenega obvestila.
178 Glede tega zadošča navesti, da v zvezi s kršitvami, ki spadajo na področje uporabe obvestila o ugodni obravnavi, zainteresirana oseba načeloma ne more utemeljeno očitati Komisiji, da ni upoštevala stopnje njenega sodelovanja kot olajševalne okoliščine zunaj pravnega okvira obvestila o ugodni obravnavi (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. marca 2006 v zadevi BASF proti Komisiji, T‑15/02, ZOdl., str. II‑497, točka 586 in navedena sodna praksa).
179 V obravnavani zadevi ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker je Komisija upoštevala sodelovanje tožeče stranke in je na podlagi obvestila o ugodni obravnavi zmanjšala znesek globe. Zato v teh okoliščinah Komisiji ni mogoče veljavno očitati, da ni določila dodatnega zmanjšanja zneska globe, naložene tožeči stranki, zunaj področja uporabe navedenega obvestila.
180 Poleg tega je treba glede trditev tožeče stranke v zvezi z neobstojem domnevnih okoliščin, ki bi upravičevale odstopanje od teh ugotovitev – pri čemer tožeča stranka trdi, da je bila vrednost njenega prispevka le delno upoštevana pri uporabi obvestila o ugodni obravnavi –, opozoriti, da je Komisija tožeči stranki znotraj stopnje znižanja, ki je za stranko veljala na podlagi točke 23 navedenega obvestila, priznala največje mogoče znižanje – in sicer 30‑odstotno –, in to čeprav je ta dodatne elemente sporočila šele 26. maja 2003, več tednov po svoji začetni prošnji, in so zajemali le trinajst prilog, ki so vsebovale dokumente v zvezi z zadevnim kartelom (točki 510 in 513 obrazložitve izpodbijane odločbe).
181 Ker je bilo posledično sodelovanje tožeče stranke nagrajeno z največjim mogočim zmanjšanjem v okviru stopenj zmanjšanja, ki so se v skladu z obvestilom o ugodni obravnavi uporabile zanj, tožeča stranka nikakor ne more iz istega naslova veljavno zahtevati dodatnega zmanjšanja v skladu s Smernicami.
182 Zato je treba zavrniti šesti tožbeni razlog.
183 Nazadnje, glede predloga – vloženega podredno – za spremembo zneska globe, naložene tožeči stranki, Splošno sodišče meni, da mu, ker noben element, ki je bil naveden v obravnavanem primeru, ni tak, da bi upravičil zmanjšanje zneska globe, pri izvajanju njegovih neomejenih pristojnosti ni treba ugoditi temu predlogu.
184 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
185 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Podjetju Arkema France SA se naloži plačilo stroškov.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 14. julija 2011.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Izpodbijana odločba
Postopek in predlogi strank
Pravo
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravil v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za kršitev, ki jo stori hčerinska družba, njeni matični družbi in kršitev načela enakega obravnavanja
Uvodne ugotovitve
Domnevna kršitev pravil v zvezi s pripisovanjem odgovornosti za kršitev, ki jo stori hčerinska družba, njeni matični družbi
Domnevna kršitev načela enakega obravnavanja
Drugi tožbeni razlog: dejanske napake v zvezi s pripisom odgovornosti za kršitev družbama Total in Elf Aquitaine
Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve in načela dobrega upravljanja
Četrti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povečanjem zneska globe zaradi odvračalnega učinka
Peti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s povečanjem globe zaradi ponovne kršitve
Prvi del: kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu in načela pravne varnosti
Drugi del: kršitev načela ne bis in idem in načela sorazmernosti
Šesti tožbeni razlog: napačna uporaba prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z znižanjem zneska globe na podlagi uporabe obvestila o ugodni obravnavi
Prvi del: napačna uporaba prava v zvezi z razlago obvestila o ugodni obravnavi
Drugi del: večja dodana vrednost dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, v primerjavi z dokazi, ki jih je predložila družba EKA Chemicals
Podredno predstavljen tretji del: neobstoj znatne dodane vrednosti elementov, ki jih je predložila družba EKA Chemicals
Še bolj podredno predstavljen četrti del: dodatno zmanjšane globe zunaj področja uporabe obvestila o ugodni obravnavi
Stroški