Zadeva T-138/03

É. R. in drugi

proti

Svetu Evropske unije in

Komisiji Evropskih skupnosti

„Skupna kmetijska politika – Zdravstveni pregledi – Goveja spongiformna encefalopatija (,bolezen norih krav‘) – Nova oblika Creutzfeldt-Jakobove bolezni – Odškodninska tožba – Nepogodbena odgovornost – Odgovornost Skupnosti glede na to, da ni nezakonitega ravnanja njenih organov – Škoda – Vzročna zveza – Formalne napake – Vzporedni nacionalni postopki – Zastaranje – Nedopustnost“

Povzetek sodbe

1.      Postopek – Pravno sredstvo, s katerim se postopek začne – Zahteve obličnosti

(Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 44(1)(c))

2.      Odškodninska tožba – Avtonomnost – Izčrpanje nacionalnih pravnih sredstev – Izjema – Neobstoj možnosti pridobitve odškodnine pri nacionalnem sodišču

(člena 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

3.      Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Izhodišče

(Statut Sodišča, člen 46)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

5.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

6.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.      Na podlagi člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje mora vsaka tožba obsegati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Zaradi zagotavljanja pravne varnosti in pravilnega vodenja sodnih postopkov morajo za dopustnost sodbe bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih ta temelji, biti razvidne – vsaj strnjeno, vendar skladno in razumljivo – iz besedila same tožbe. Za izpolnjevanje teh zahtev mora tožba za povračilo škode, ki jo povzroči institucija Skupnosti, obsegati podatke, ki omogočajo ugotavljanje ravnanja, ki ga tožeča stranka pripisuje instituciji, razloge, iz katerih meni, da med ravnanjem in škodo, za katero zatrjuje, da jo je utrpela, obstaja vzročna zveza, ter naravo in obseg te škode.

(Glej točko 34.)

2.      Odškodninska tožba je bila na podlagi členov 235 ES in 288, drugi odstavek, ES uvedena kot samostojno pravno sredstvo, ki ima posebno nalogo v okviru sistema pravnih sredstev in je podrejeno pogojem za uveljavljanje, zasnovanim glede na njen namen. Vendar jo je vseeno treba presojati glede na celoten sistem sodnega varstva posameznikov in da je njena dopustnost torej lahko v nekaterih primerih odvisna od tega, ali so izčrpana vsa razpoložljiva nacionalna pravna sredstva za dosego razglasitve ničnosti odločbe nacionalnega organa. Vendar morajo zato ta nacionalna pravna sredstva učinkovito zagotavljati varstvo zadevnih posameznikov in omogočati pridobitev povračila zatrjevane škode.

To pa ne velja, prvič, če nadomestila škode, ki jo zatrjujejo tožeče stranke, ni mogoče niti deloma pridobiti z razveljavitvijo akta ali aktov nacionalnega organa, in drugič, če odškodninski zahtevek, ki so ga vložile tožeče stranke, temelji na domnevnih nezakonitostih, ki naj bi jih storila Svet in Komisija. Predvsem ob upoštevanju dejstva, da je sodišče Skupnosti izključno pristojno, da na podlagi člena 288 ES odloča o sporih glede nadomestila škode, ki se pripiše Skupnosti, nacionalna pravna sredstva v tem primeru tožečim strankam ne morejo ipso facto zagotavljati učinkovitega varstva njihovih pravic, zlasti nadomestila celotne škode, ki jo zatrjujejo.

Kadar je ista škoda predmet dveh odškodninskih tožb, ene zoper državo članico pred nacionalnim sodiščem, druge zoper Skupnost pred sodiščem Skupnosti, se lahko izkaže za potrebno, da se pred določitvijo zneska škode, za katero bo Skupnost spoznana za odgovorno, počakati, da nacionalno sodišče odloči o morebitni odgovornosti države članice, da se prepreči, da bi tožeča stranka zaradi različne presoje različnih sodišč prejela nezadostno ali preveliko odškodnino. To vprašanje nikakor ne zadeva dopustnosti tožbe, vložene pri sodišču Skupnosti, ampak samo – odvisno od primera – dokončno določitev zneska odškodnine, ki ga mora to dodeliti.

(Glej točke od 40 do 42.)

3.      Petletni zastaralni rok, določen v členu 46 Statuta Sodišča, za tožbe proti Skupnostim v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, ne more začeti teči, preden so izpolnjeni vsi pogoji, ki se zahtevajo za obveznost nadomestila škode, predvsem v zvezi s primeri, v katerih odgovornost izhaja iz zakonskih aktov, preden nastanejo škodljivi učinki teh aktov. Če bi žrtev lahko poznala škodni dogodek šele pozneje, bi rok v zvezi z njo lahko začeti teči šele, ko bi se s tem lahko seznanila.

(Glej točko 49.)

4.      Za nepogodbeno odgovornost Skupnosti za nezakonita ravnanja njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, očitanega institucijam, dejanska škoda in obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo.

Glede prvega pogoja se zahteva, da se ugotovi dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega namen je podelitev pravic posameznikom. Glede zahteve, da mora biti kršitev dovolj resna, je odločilno merilo za presojo tega, ali je izpolnjena, to, da zadevna institucija Skupnosti očitno in hudo krši omejitve, naložene njeni diskrecijski pravici. Če ima ta institucija samo znatno zmanjšano, celo neobstoječe polje proste presoje, lahko za ugotovitev obstoja dovolj resne kršitve zadostuje preprosta kršitev prava Skupnosti.

Kadar eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti druga dva pogoja.

(Glej točke od 99 do 101.)

5.      Vzročna zveza v smislu člena 288, drugi odstavek, ES je ugotovljena, če obstaja zanesljiva in neposredna vzročna zveza med krivdnim ravnanjem zadevne institucije in zatrjevano škodo, to zvezo pa morajo dokazati tožeče stranke.

Na področju, kot je zdravje živali in ljudi, je treba obstoj vzročne zveze med ravnanjem in škodo dokazati z analizo ravnanja institucij Skupnosti, zahtevano glede na takratna znanstvena spoznanja. Poleg tega je v primerih, v katerih naj bi navedeno škodo povzročila opustitev ravnanja, posebej potrebna gotovost, da je navedeno škodo dejansko povzročilo očitano nedelovanje in da ga ni moglo povzročiti ravnanje, drugačno od tistega, ki se očita tem istim institucijam.

(Glej točke 103, 133 in 134.)

6.      Pri škodi, povzročeni z ravnanjem institucij Skupnosti, katerega nezakonitost ni dokazana, je lahko podana nepogodbena odgovornost Skupnosti, kadar so kumulativno izpolnjeni pogoji glede resničnosti škode, vzročne zveze med to škodo in ravnanjem institucij Skupnosti ter neobičajne in posebne narave zadevne škode.

(Glej točko 153.)