Zadeva T‑501/13
Karl-May-Verlag GmbH, prej Karl May Verwaltungs- und Vertriebs- GmbH,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu
(znamke in modeli) (UUNT)
„Znamka Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti WINNETOU – Absolutni razlog za zavrnitev – Opisnost – Člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Člen 52(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 – Načeli samostojnosti in neodvisnosti znamke Skupnosti – Obveznost obrazložitve“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (prvi senat) z dne 18. marca 2016
1. Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pri sodišču Unije – Zakonitost odločbe odbora za pritožbe – Upoštevanje nacionalne zakonodaje, sodne prakse ali doktrine pri uporabi prava Unije – Dopustnost
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65)
2. Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Zahteva za razglasitev ničnosti – Določitev razlogov za ničnost, na katerih temelji zahteva
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(a))
3. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Presoja možnosti za registracijo znaka – Upoštevanje zgolj ureditve Unije – Odločbe, ki jih izdajo nacionalni organi in ki ne zavezujejo Urada oziroma Splošnega sodišča Unije
(Uredba Sveta št. 207/2009)
4. Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Obseg, identičen obsegu člena 296 PDEU
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)
5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Ločen preizkus razlogov za zavrnitev glede vsakega proizvoda ali storitve, na katerega se nanaša zahteva za registracijo – Obveznost obrazložitve zavrnitve registracije – Obseg
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)
1. Ne strankam ne Splošnemu sodišču samemu ni mogoče preprečiti, da se oprejo na podatke, ki izhajajo iz nacionalne zakonodaje, sodne prakse ali doktrine, saj ne gre za očitek odboru za pritožbe, da ni upošteval dejstev v določeni nacionalni sodbi, temveč za očitek, da se je skliceval na sodbe ali doktrino v utemeljitev tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da je odbor za pritožbe napačno uporabil določbo Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti.
(Glej točko 18.)
2. Za ugotovitev, na katerih razlogih temelji zahteva za ugotovitev ničnosti, je treba preučiti celotno zahtevo, zlasti glede na podroben prikaz razlogov, na katerih temelji.
(Glej točko 26.)
3. V skladu z ustaljeno sodno prakso je sistem znamk Skupnosti samostojen sistem, sestavljen iz celote pravil, ki sledi ciljem, ki so zanj značilni, pri čemer njegova uporaba ni odvisna od nobenega nacionalnega sistema.
Zato se vprašanje, ali se znak lahko registrira kot znamka Skupnosti, lahko presoja samo na podlagi upoštevne ureditve Unije, kot jo razlaga sodišče Unije. Urad za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) torej ni zavezan z odločbami, izdanimi v državah članicah, in to tudi če so bile te odločbe sprejete na podlagi nacionalne zakonodaje, usklajene na podlagi Prve Direktive 89/104 o znamkah.
Dodati je treba, da nobena določba Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti ne zavezuje Urada oziroma, kar zadeva tožbo, Splošnega sodišča, da pride do enakih ugotovitev, kot so ugotovitve nacionalnih upravnih ali sodnih organov v podobnem položaju.
Iz prav tako ustaljene sodne prakse izhaja, da čeprav Urada ne zavezujejo odločbe, ki so jih izdali nacionalni organi, pa jih Urad lahko, ne da bi bile zavezujoče ali odločilne, upošteva kot indice v okviru presoje zadevnih dejstev.
Iz vseh teh elementov izhaja, da razen v primeru iz člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, v katerem mora Urad uporabiti nacionalno pravo, vključno s tem povezano sodno prakso, Urad ali Splošno sodišče nista zavezana z odločbami nacionalnih organov ali sodišč.
(Glej točke od 34 do 37.)
4. Na podlagi člena 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti je treba odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) obrazložiti. Tako določena obveznost ima enak obseg kot obveznost iz člena 296 PDEU, v skladu s katero mora obrazložitev jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Ne zahteva se, da bi obrazložitev pojasnila vse upoštevne dejanske in pravne elemente, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev posameznega akta v skladu z zahtevami iz člena 296 PDEU, presojati ne samo glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje.
Natančneje, če Urad zavrne registracijo znaka kot znamke Skupnosti, mora za obrazložitev svoje odločitve navesti absolutni ali relativni razlog za zavrnitev, ki nasprotuje tej registraciji, in določbo, iz katere izhaja ta razlog, ter navesti dejanske okoliščine, ki jih je sprejel kot dokazane in ki po njegovem mnenju utemeljujejo uporabo določbe, na katero se sklicuje. Taka obrazložitev je načeloma zadostna.
(Glej točki 53, 54.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 65 do 68.)