Language of document : ECLI:EU:T:2015:79

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 6. februarja 2015

Zadeva T‑7/14 P

BQ

proti

Računskemu sodišču Evropske unije

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Ocenjevalno poročilo – Psihično nadlegovanje – Delna zavrnitev odškodninske tožbe na prvi stopnji – Izkrivljanje dejstev – Obveznost obrazložitve Sodišča za uslužbence – Sorazmernost – Razdelitev stroškov“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 23. oktobra 2013, BQ/Računsko sodišče (F‑39/12, ZOdl. JU, EU:F:2013:158), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. BQ v tem postopku nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasilo Računsko sodišče Evropske unije.

Povzetek

Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Pogoji – Obseg

(Kadrovski predpisi, člen 24, prvi odstavek)

Kadar uprava obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, mora na podlagi dolžnosti pomoči, določene v členu 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju teh dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, katerim naj bi bil izpostavljen. Ob takih dokazih mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti tako, da opravi preiskavo, v okviru katere ugotovi dejstva, ki so bila povod za pritožbo, in sicer v sodelovanju s pritožnikom.

Poleg tega mora uprava, kadar se uradnik nanjo obrne s prošnjo za pomoč na podlagi člena 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, v skladu z dolžnostjo varovanja, ki ji jo nalaga ta člen, sprejeti ustrezne preventivne ukrepe, kot sta prerazporeditev ali začasna premestitev žrtve, da se ta med celotnim trajanjem upravne preiskave obvaruje pred ponovitvijo ravnanja, ki je predmet pritožbe.

V zvezi s tem obstoj konfliktnih odnosov med uradniki sam po sebi ne zadostuje za dokaz obstoja nepravilnega ravnanja zadevne institucije. Le neukrepanje navedene institucije v primeru škodljivega stanja lahko namreč pomeni tako nepravilno ravnanje. Prav tako mnenja medicinskih izvedencev, tudi če bi temeljila na drugih elementih, in ne na opisu delovnih razmer, ki jim ga je podal zadevni uradnik, sama po sebi ne morejo dokazovati pravnega obstoja nadlegovanja ali nepravilnega ravnanja institucije glede na njeno dolžnost pomoči.

(Glej točke 33, 34, 37 in 49.)

Napotitev na:

Sodišče: sodbi z dne 14. junija 1979, V./Komisija, 18/78, Recueil, EU:C:1979:154, točka 16, in z dne 26. januarja 1989, Koutchoumoff/Komisija, 224/87, Recueil, EU:C:1989:38, točki 15 in 16;

Splošno sodišče: sodbi z dne 5. decembra 2000, Campogrande/Komisija, T‑136/98, RecFP, EU:T:2000:281, točka 55, in z dne 9. marca 2005, L/Komisija, T‑254/02, ZOdl. JU, EU:T:2005:88, točka 84 in navedena sodna praksa.