Zadeva T-233/09

Access Info Europe

proti

Svetu Evropske unije

„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Dokument v zvezi z zakonodajnim postopkom, ki poteka – Delno zavrnjen dostop – Ničnostna tožba – Rok za vložitev tožbe – Dopustnost – Razkritje s strani tretje stranke – Neizguba pravnega interesa – Imenovanje delegacij držav članic, ki so dale predloge – Izjema v zvezi z varstvom postopka odločanja“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Roki – Začetek

(člen 230, peti odstavek, ES in člen 254(3) ES)

2.      Ničnostna tožba – Pravni interes – Tožba zoper odločbo Sveta, s katero je bil odobren zgolj delni dostop do dokumenta – Razkritje tega dokumenta s strani tretje stranke – Ohranitev pravnega interesa – Dopustnost

(člen 266, prvi odstavek,PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001)

3.      Evropska unija – Institucije – Pravica dostopa javnosti do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Izjeme od pravice dostopa do dokumentov – Varstvo postopka odločanja

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001, člena 1 in 4)

1.      Iz besedila člena 230, peti odstavek, ES je razvidno, da je merilo datuma, ko tožeča stranka izve za izpodbijani akt, kot začetek roka za vložitev tožbe podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila.

Zato seznanitve tožeče stranke z izpodbijano odločbo ni mogoče šteti za začetek roka za vložitev tožbe, če ji je bila ta odločba vročena v skladu s členom 254(3) ES.

Tako se, če obstaja uradno obvestilo naslovniku, za izračun roka za vložitev tožbe, ki ga določa člen 230, peti odstavek, ES, upošteva ta datum, in ne datum seznanitve, ki se uporabi podredno, če uradnega obvestila ni.

(Glej točko 28.)

2.      Pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe mora obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Takšen predmet spora in pravni interes morata obstati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, za kar se predpostavlja, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, zaradi izida tožbe koristi. Če torej pravni interes tožeče stranke med postopkom neha obstajati, ji meritorna odločba Splošnega sodišča ne more zagotoviti nobenih koristi.

Na podlagi tega, da je bila celotna različica dokumenta, do katerega je tožeča stranka zahtevala dostop, razkrita na spletnem mestu tretje stranke, ni mogoče ugotoviti, da tožeča stranka nima ali da nima več pravnega interesa, da zahteva razglasitev ničnosti odločbe, s katero ji je bil popoln dostop do tega dokumenta zavrnjen.

Tožeča stranka ohrani pravni interes za predlog razglasitve ničnosti akta institucije tudi zato, da bi preprečila ponovitev domnevne nezakonitosti iz zadevnega akta v prihodnosti. Tak pravni interes izhaja iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, v skladu s katerim mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča. Tak pravni interes obstaja le, če lahko domnevna nezakonitost v prihodnje nastane neodvisno od okoliščin zadeve, v kateri je tožeča stranka vložila tožbo. Za tak primer gre v primeru ničnostne tožbe zoper odločbo Sveta, s katero je bil zavrnjen popoln dostop do dokumenta, ker po eni strani nezakonitost, ki jo domneva tožeča stranka, temelji na razlagi ene od izjem, ki so določene v Uredbi št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, za katero je zelo verjetno, da bi jo Svet lahko spet uporabil ob novi prošnji, in ker bo po drugi strani tožeča stranka kot združenje, katerega namen je spodbujanje preglednosti v Evropski uniji, lahko v prihodnosti vložila podobne prošnje za dostop, ki se bodo nanašale na enako vrsto dokumentov.

Poleg tega, ker spornih informacij ni razkril Svet, ki je sicer priznal, da obstaja interes javnosti za razkritje teh informacij, ampak tretja stranka, ki ni spoštovala veljavne ureditve dostopa javnosti do dokumentov Sveta, je njeno ravnanje pri presoji, ali ima tožeča stranka pravni interes za razglasitev ničnosti te odločbe, brez pomena.

Zato tožeča stranka ima pravni interes za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, čeprav se je lahko seznanila z informacijami, do katerih ji je Svet zavrnil dostop.

(Glej točke od 33 do 37.)

3.      Upoštevajoč cilje Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, zlasti okoliščino, na katero opozarja njena uvodna izjava 2, da pravica dostopa javnosti do dokumentov institucij prispeva k demokratičnosti teh institucij, ter dejstvo, da je namen navedene uredbe, kot je opredeljen v uvodni izjavi 4 in členu 1, javnosti podeliti kar se da razsežno pravico do dostopa, je treba izjeme od navedene pravice, naštete v členu 4 te uredbe, razlagati in uporabljati strogo.

Podelitev kar se da razsežnega dostopa javnosti tako pomeni pravico, da se ji razkrije celotna vsebina zahtevanih dokumentov, pri čemer se lahko ta pravica omeji le ob strogi uporabi izjem, ki jih določa Uredba št. 1049/2001. Če se ena od izjem nanaša zgolj na del zahtevanega dokumenta, se preostali deli dokumenta razkrijejo. Ob teh pogojih je s preglednostjo državljanom omogočeno, da bolj sodelujejo v postopku odločanja, in zagotovljeno, da uprava deluje bolj legitimno, je učinkovitejša in odgovornejša državljanom v demokratičnem sistemu.

Ti preudarki imajo očitno posebno težo, kadar Svet deluje kot zakonodajni organ, kar je razvidno iz uvodne izjave 6 Uredbe št. 1049/2001, v skladu s katero se prav v takem primeru zagotovi širši dostop do dokumentov. S preglednostjo v teh primerih se krepi demokracija, tako da se državljanom omogoča izvajanje nadzora nad vsemi informacijami, ki so bile podlaga za zakonodajni akt. Možnost državljanov, da poznajo temelje zakonodajne dejavnosti, je namreč pogoj, da lahko učinkovito izvajajo svoje demokratične pravice.

Zgolj okoliščina, da dokument zadeva interes, ki je varovan z eno od izjem, ne sme zadoščati, da se upraviči njena uporaba. Taka uporaba je lahko načeloma upravičena le ob predpostavki, da je institucija predhodno presodila, ali bi bil z dostopom do dokumenta lahko konkretno in dejansko ogrožen varovani interes. Poleg tega mora biti tveganje ogrozitve varovanega interesa, da se lahko uveljavlja, razumno predvidljivo in ne zgolj hipotetično.

(Glej točke od 55 do 57 in 59.)