SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)
z dne 29. septembra 2021(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Usklajevanje cen v celotnem EGP – Globe – Delna imuniteta pred globo – Točka 26 Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 – Znižanje zneska globe – Točka 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 – Zgornja meja 10 % prometa – Neomejena sodna pristojnost“
V zadevi T‑344/18,
Rubycon Corp. s sedežem v Ini (Japonska),
Rubycon Holdings Co. Ltd. s sedežem v Ini (Japonska),
ki ju zastopata J. Rivas Andrés in A. Federle, odvetnika,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo B. Ernst, L. Wildpanner in F. van Schaik, agentke,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2018) 1768 final z dne 21. marca 2018 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.40136 – Kondenzatorji) v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki, in drugič, znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),
v sestavi M. J. Costeira (poročevalka), predsednica, D. Gratsias, sodnik, M. Kancheva, sodnica, B. Berke, sodnik, in T. Perišin, sodnica,
sodna tajnica: E. Artemiou, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 21. oktobra 2020
izreka naslednjo
Sodbo(1)
I. Dejansko stanje
A. Tožeči stranki in zadevni sektor
1 Tožeči stranki, Rubycon Corp. (v nadaljevanju: prva tožeča stranka) in Rubycon Holdings Co. Ltd (v nadaljevanju: druga tožeča stranka) sta družbi s sedežem na Japonskem. Prva tožeča stranka izdeluje in prodaja elektrolitske kondenzatorje iz aluminija. Od 1. februarja 2007 ima druga tožeča stranka 100‑odstotni delež v kapitalu prve tožeče stranke.
2 Zadevna kršitev se nanaša na elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala. Kondenzatorji so električni sestavni deli, ki shranjujejo energijo elektrostatično v električnem polju. Uporabljajo se v skoraj vseh elektronskih izdelkih, kot so osebni računalniki, tablični računalniki, telefoni, klimatske naprave, hladilniki, pralni stroji, avtomobilski izdelki in industrijske naprave. Zato so stranke zelo raznolike. Elektrolitski kondenzatorji, natančneje elektrolitski kondenzatorji iz aluminija in tantala, so izdelki, pri katerih je cena pomemben konkurenčni dejavnik.
B. Upravni postopek
3 Družba Panasonic in njene hčerinske družbe so 4. oktobra 2013 Komisijo zaprosile za dodelitev zaznamka na podlagi točk 14 in 15 Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2006) ter ji predložile informacije o obstoju domnevne kršitve v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev.
4 Komisija je 28. marca 2014 na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) zahtevala informacije od več podjetij, ki delujejo v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev, med katerimi sta tožeči stranki.
5 Tožeči stranki sta 26. maja 2014 pri Komisiji vložili prošnjo za znižanje zneska globe na podlagi Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006.
6 Komisija je 4. novembra 2015 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je med drugim poslala tožečima strankama. Tožeči stranki na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah nista odgovorili.
7 Komisija je naslovnike obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, med katerimi sta tožeči stranki, zaslišala na zaslišanju, ki je potekalo od 12. do 14. septembra 2016.
C. Izpodbijani sklep
8 Komisija je 21. marca 2018 sprejela Sklep C(2018) 1768 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.40136 – Kondenzatorji) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
1. Kršitev
9 Komisija je z izpodbijanim sklepom ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev, pri kateri je sodelovalo devet podjetij ali skupin podjetij, in sicer Elna, Hitachi AIC, Holy Stone, Matsuo, NEC Tokin, Nichicon, Nippon Chemi-Con, Sanyo (ki označuje Sanyo in Panasonic skupaj) in tožeči stranki (v nadaljevanju skupaj: udeleženci omejevalnega sporazuma) (točka 1 obrazložitve in člen 1 izpodbijanega sklepa).
10 Komisija je v bistvu navedla, da je zadevna kršitev trajala od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 na celotnem ozemlju EGP in je zajemala dogovore in/ali usklajena ravnanja, katerih namen je bilo usklajevanje cenovnih politik v zvezi s ponudbo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala (točka 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
11 Omejevalni sporazum je bil v bistvu organiziran na podlagi večstranskih sestankov, ki so običajno potekali na Japonskem vsak mesec ali vsak drugi mesec na ravni višjih vodij prodaje in vsakih šest mesecev na ravni vodstvenega osebja, vključno s predsedniki (točke 63, 68 in 738 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
12 Večstranski sestanki so bili najprej organizirani med letoma 1998 in 2003 pod imenom „klub za elektrolitske kondenzatorje“ ali „konferenca za elektrolitske kondenzatorje“ (v nadaljevanju: sestanki ECC). Nato so bili med letoma 2003 in 2005 organizirani pod imenom „konferenca za aluminij-tantal“ ali „skupina za kondenzatorje iz aluminija ali tantala“ ali „sestanki ATC“. Nazadnje so bili med letoma 2005 in 2012 organizirani pod imenom „skupina za raziskavo trga“ ali „skupina za trženje“ (v nadaljevanju: sestanki MK). Vzporedno s sestanki MK in kot njihova dopolnitev so bili med letoma 2006 in 2008 organizirani sestanki pod imenom „povečanje stroškov“ ali „povečanje kondenzatorjev“ (v nadaljevanju: sestanki CUP) (točka 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
13 Poleg teh večstranskih sestankov so imeli udeleženci omejevalnega sporazuma po potrebi tudi ad hoc dvostranske in tristranske stike (točke 63, 75 in 739 obrazložitve izpodbijanega sklepa) (v nadaljevanju skupaj: protikonkurenčne izmenjave).
14 V okviru protikonkurenčnih izmenjav so si udeleženci omejevalnega sporazuma v bistvu izmenjevali informacije o cenah in prihodnjih cenah, prihodnjih znižanjih cen in razponih teh znižanj, ponudbi in povpraševanju, vključno s prihodnjo ponudbo in povpraševanjem, ter v nekaterih primerih sklepali, izvajali in spremljali dogovore o cenah (točke 62, 715, 732 in 741 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
15 Komisija je menila, da je ravnanje udeležencev omejevalnega sporazuma pomenilo obliko dogovora in/ali usklajenega ravnanja, ki je imelo skupen cilj, in sicer izogniti se cenovni konkurenci in usklajevati svoje prihodnje ravnanje v zvezi s prodajo elektrolitskih kondenzatorjev ter tako zmanjšati negotovost na trgu (točki 726 in 731 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
16 Komisija je ugotovila, da je imelo to ravnanje enoten protikonkurenčni cilj (točka 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
2. Odgovornost tožečih strank
17 Komisija je ugotovila odgovornost prve tožeče stranke zaradi njenega neposrednega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 (točka 961 obrazložitve in člen 1(h) izpodbijanega sklepa).
18 Poleg tega je Komisija ugotovila odgovornost druge tožeče stranke kot matične družbe, ki ima v lasti celotni kapital prve tožeče stranke, za obdobje od 1. februarja 2007 do 23. aprila 2012 (točki 962 in 963 obrazložitve ter člen 1(h) izpodbijanega sklepa).
3. Globi, naloženi tožečima strankama
19 S členom 2(k) in (l) izpodbijanega sklepa je, na eni strani, prvi tožeči stranki naložena globa v višini 27.718.000 EUR „skupno in solidarno“ z drugo tožečo stranko in, na drugi strani, prvi tožeči stranki globa v višini 706.000 EUR.
4. Izračun zneska glob
20 Komisija je za izračun zneska glob uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006) (točka 980 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
21 Na prvem mestu, Komisija je za določitev osnovnega zneska glob, naloženih tožečima strankama, upoštevala vrednost prodaje v zadnjem celem letu sodelovanja pri kršitvi v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006 (točka 989 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
22 Komisija je izračunala vrednost prodaje na podlagi prodaje elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, fakturirane strankam s sedežem v EGP (točka 990 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
23 Poleg tega je Komisija upoštevno vrednost prodaje izračunala ločeno za dve kategoriji izdelkov, to je za elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in elektrolitske kondenzatorje iz tantala, in zanju uporabila različne množitelje glede na trajanje kršitve (točka 991 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
24 Komisija je določila 16‑odstotni delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati na podlagi teže kršitve. V zvezi s tem je menila, da horizontalni „dogovori“ o usklajevanju cen že po svoji naravi spadajo med najresnejše kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP ter da je omejevalni sporazum zajemal celotno ozemlje EGP (točke od 1001 do 1003 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
25 Poleg tega je Komisija za zagotovitev zadostne odvračilnosti naložene globe v skladu s točko 25 Smernic iz leta 2006 uporabila še dodatni znesek v višini 16 % (točka 1009 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
26 Glede množitelja za trajanje kršitve, Komisija je v skladu s točko 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 prvi tožeči stranki priznala delno imuniteto pred globo za trajanje kršitve, ki ustreza obdobju kršitve od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003, z obrazložitvijo, da je predložila odločilne dokaze o dodatnih dejstvih, ki podaljšujejo trajanje kršitve za to obdobje (glej točko 1087 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
27 Komisija je tako v zvezi s prvo tožečo stranko uporabila množitelj v višini 8,65, ki ustreza obdobju od 29. avgusta 2003 do 23. aprila 2012, ni pa upoštevala obdobja od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003 (glej točko 26 zgoraj). Komisija je v zvezi z drugo tožečo stranko uporabila množitelj v višini 5,22, ki ustreza obdobju od 1. februarja 2007 do 23. aprila 2012 (točka 1007 obrazložitve, preglednica 1, in opomba 1658 izpodbijanega sklepa).
28 Komisija je zato osnovni znesek globe za prvo tožečo stranko določila na 61.434.000 EUR, za drugo tožečo stranko pa na 39.598.000 EUR (točka 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
29 Na drugem mestu, v zvezi s prilagoditvami osnovnega zneska glob je Komisija, najprej, tožečima strankama zavrnila odobritev dodatnega znižanja globe na podlagi točke 37 Smernic iz leta 2006 (točki 1052 in 1053 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
30 Poleg tega Komisija za tožeči stranki ni ugotovila obstoja nobene oteževalne ali olajševalne okoliščine (točka 1054 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
31 Nato je Komisija uporabila zgornjo mejo 10 % celotnega prometa, ustvarjenega v predhodnem poslovnem letu, na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (točki 1057 in 1058 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
32 Nazadnje je Komisija po uporabi navedene zgornje meje 10 % tožečima strankama na podlagi točke 26, prvi odstavek, druga alinea, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 odobrila 30‑odstotno znižanje zneska globe, ki bi jima bila sicer naložena, ker je menila, da sta bili drugo podjetje, ki je predložilo dokazna sredstva, ki pomenijo znatno dodano vrednost (točki 1082 in 1083 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
33 Poleg tega je Komisija tožečima strankama zavrnila priznanje delne imunitete pred globo v zvezi s težo kršitve na podlagi navedene točke 26, tretji odstavek, z obrazložitvijo, da na podlagi dokazov, ki sta jih predložili, ni mogla ugotoviti dodatnih dejstev, ki bi povečevala težo kršitve (točke od 1093 do 1096 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
34 Komisija je zato skupni znesek glob, naloženih tožečima strankama, določila na 28.424.000 EUR (točka 1139 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
[…]
II. Postopek in predlogi strank
36 Tožeči stranki sta 4. junija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.
37 Komisija je 27. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
38 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je bila 21. novembra 2018 vložena replika, 29. januarja 2019 pa duplika.
39 Splošno sodišče je na predlog drugega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
40 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila sodnica poročevalka na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejena v deveti razširjeni senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
41 Splošno sodišče (deveti razširjeni senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da bo izvedlo ustni del postopka, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki so določeni v členu 89 Poslovnika, strankam pisno postavilo vprašanja in jih pozvalo, naj nanje odgovorijo na obravnavi.
42 Stranke so na obravnavi 21. oktobra 2020 ustno podale stališča in odgovore na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča.
43 Po smrti sodnika Berkeja 1. avgusta 2021 so trije sodniki, podpisani pod to sodbo, nadaljevali posvetovanja v skladu s členom 22 in členom 24(1) Poslovnika.
44 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem se nanaša nanju, in zlasti razglasi za nične člen 1(h), člen 2(k) in (l) ter člen 4 izpodbijanega sklepa;
– zniža znesek glob, ki sta jima bili naloženi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
45 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
[…]
B. Vsebinska presoja
53 Tožeči stranki navajata dva tožbena razloga v utemeljitev tako predlogov za razveljavitev glob, ki sta jima bili naloženi, kot tudi predlogov za znižanje zneska teh glob. Prvi tožbeni razlog se nanaša na zavrnitev Komisije, da tožečima strankama prizna delno imuniteto pred globo zaradi dokazov, ki sta jih predložili v zvezi z dodatnimi dejstvi, ki povečujejo težo kršitve. Drugi tožbeni razlog se nanaša na zavrnitev Komisije, da odstopi od splošne metode, določene v Smernicah iz leta 2006, in odobri znižanje zneska globe na podlagi točke 37 teh smernic.
1. Predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa
[…]
a) Prvi tožbeni razlog: zavrnitev Komisije, da tožečima strankama prizna delno imuniteto pred globo zaradi dokazov, ki sta jih predložili v zvezi z dodatnimi dejstvi, ki povečujejo težo kršitve
59 Tožeči stranki v okviru prvega tožbenega razloga v bistvu trdita, da jima je Komisija napačno zavrnila priznanje delne imunitete pred globo na podlagi točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, ker naj bi dokazi, ki sta jih predložili glede sestankov ECC in CUP, Komisiji omogočali, da poveča težo kršitve.
[…]
2) Drugi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba prava pri uporabi točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006
[…]
i) Prvi očitek: napačna uporaba prava v delu, v katerem je Komisija ugotovila odgovornost tožečih strank zaradi njunega sodelovanja na sestankih ECC in CUP
78 Tožeči stranki trdita, da je Komisija napačno uporabila dokaze, ki sta jih predložili v zvezi s sestanki CUP in ECC, da je ugotovila njuno odgovornost za vse elemente kršitve, vključno s temi sestanki. Tožeči stranki naj bi bili namreč prvi, ki sta predložili dokaze v zvezi s sestanki CUP, za obstoj katerih Komisija do takrat ni vedela. Poleg tega naj bi bili tožeči stranki edini, ki sta predložili dokaze v zvezi s sestanki ECC.
79 Komisija te trditve izpodbija.
80 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, na eni strani, da je Komisija ugotovila odgovornost prve tožeče stranke zaradi njenega neposrednega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v obdobju od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 in odgovornost druge tožeče stranke kot matične družbe prve tožeče stranke v obdobju od 1. februarja 2007 do 23. aprila 2012 (glej točki 17 in 18 zgoraj).
81 Na drugi strani, Komisija je menila, da sta bili tožeči stranki edini, ki sta predložili dokaze v zvezi s protikonkurenčnimi izmenjavami med letoma 1998 in 2004, razen izmenjave, ki je potekala leta 2003, in da so ji ti dokazi omogočili, da trajanje kršitve podaljša za obdobje od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003 (točka 1080 obrazložitve ter opombi 1708 in 1709 izpodbijanega sklepa).
82 Poleg tega je Komisija menila, da sta bili tožeči stranki prvi, ki sta predložili dokaze o sestankih CUP (točki 1080 in 1096 obrazložitve ter opomba 1710 izpodbijanega sklepa), in da so ji ti dokazi omogočili odkriti drug funkcionalni vidik omejevalnega sporazuma, in sicer obstoj, naravo in vsebino sestankov CUP, organiziranih med letoma 2006 in 2008 (točka 1080 obrazložitve in opomba 1710 izpodbijanega sklepa).
83 Na podlagi teh preudarkov je Komisija, na eni strani, prvi tožeči stranki priznala delno imuniteto pred globo na podlagi točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 za obdobje kršitve od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003. Čeprav je Komisija ugotovila odgovornost prve tožeče stranke zaradi njenega neposrednega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v obdobju od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012, namreč pri določitvi množitelja za trajanje sodelovanja pri kršitvi ni upoštevala obdobja od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003 (glej točki 17 in 26 zgoraj).
84 Komisija je tako menila, da je obdobje, ki ustreza tej delni imuniteti pred globo, priznani v zvezi s trajanjem kršitve, vključevalo obdobje, v katerem so potekali vsi sestanki ECC, razen sestanka 7. novembra 2003 (glej točki 78 in 80 obrazložitve ter opombo 128 izpodbijanega sklepa ter točki 12 in 26 zgoraj).
85 Na drugi strani je Komisija menila, da ji dokazi, ki sta jih predložili tožeči stranki v zvezi s sestanki ECC in CUP, niso omogočili ugotoviti dodatnih dejstev, ki bi povečala težo kršitve. Zato je Komisija tožečima strankama zavrnila priznanje delne imunitete pred globo v zvezi s težo kršitve na podlagi točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 (glej točko 33 zgoraj).
86 Poleg tega je Komisija na podlagi vseh dokazov, ki sta jih predložili tožeči stranki, menila, da ju je treba obravnavati kot drugo podjetje, ki je zagotovilo znatno dodano vrednost (točki 1082 in 1083 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je Komisija tožečima strankama odobrila 30‑odstotno znižanje zneska globe, ki bi jima bila sicer naložena, v skladu s točko 26, prvi odstavek, druga alinea, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 (glej točko 32 zgoraj).
87 V teh okoliščinah je treba v nasprotju s trditvami tožečih strank poudariti, da Komisija ni storila napake, ko je ugotovila njuno odgovornost za kršitev v skladu z navedbo iz točke 80 zgoraj.
88 Delna imuniteta pred globo iz točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 se namreč nanaša le na znesek globe. Kot je bilo navedeno v točki 75 zgoraj, če so izpolnjeni pogoji za upravičenost do navedene delne imunitete, je edina posledica, ki iz tega izhaja, da se Komisija ne more opreti na zadevne dokaze za določitev teže ali trajanja kršitve prosilca za prizanesljivost. Povedano drugače, v tem primeru Komisija ne upošteva teh dejstev za določitev zneska globe.
89 Zato delna imuniteta pred globo iz točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 ne vpliva na obseg odgovornosti za kršitev, ugotovljene v zvezi s podjetji, ki so do take imunitete upravičena.
[…]
91 Prvi očitek drugega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da je Komisija napačno uporabila pravo v delu, v katerem je ugotovila odgovornost tožečih strank za njuno sodelovanje na sestankih ECC in sestankih CUP, je torej treba zavrniti.
ii) Drugi očitek: napačna uporaba prava v delu, v katerem je Komisija ugotovila, da dokazi, ki sta jih predložili tožeči stranki, ne vplivajo na težo kršitve
92 Tožeči stranki izpodbijata ugotovitev Komisije v točkah 1094 in 1096 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da dokazi, ki sta jih predložili o sestankih ECC in sestankih CUP, ne vplivajo na težo kršitve. Po mnenju tožečih strank so ti dokazi omogočili ugotoviti, da je kršitev zajemala tudi dogovore o cenah in da zato ni šlo zgolj za razprave v zvezi z informacijami o cenah ter ponudbi in povpraševanju. Še več, ti dokazi naj bi dokazovali obstoj mehanizma poročanja in mehanizma nadzora, namenjenih zagotavljanju, da podjetja spoštujejo dogovore o cenah. Zato naj bi bili ti dokazi odločilni za povečanje teže kršitve. Tožeči stranki v podporo svojemu stališču navajata sodbi z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C‑603/13 P, EU:C:2016:38), in z dne 26. aprila 2007, Bolloré in drugi/Komisija (T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115).
93 Komisija te trditve izpodbija.
94 Kot je bilo navedeno v točkah 73 in 74 zgoraj, mora biti za upravičenost do delne imunitete pred globo iz točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 izpolnjenih več pogojev, in sicer da je zadevno podjetje prvo predložilo odločilne dokaze v smislu točke 25 navedenega obvestila, da morajo ti dokazi poleg dejstev, ki jih lahko ugotovi Komisija, omogočati ugotovitev dodatnih dejstev in da ta dodatna dejstva povečujejo težo ali trajanje kršitve.
95 Iz tega izhaja, da za uporabo točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 ni dovolj, da so dokazi odločilni v smislu točke 25 tega obvestila, temveč morajo Komisiji omogočiti tudi ugotovitev dodatnih dejstev, ki povečujejo težo ali trajanje kršitve (sodba z dne 29. februarja 2016, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, T‑267/12, neobjavljena, EU:T:2016:110, točka 405).
96 Komisija je v obravnavanem primeru menila, da je prva tožeča stranka edina predložila dokaze o sestankih ECC in da sta bili tožeči stranki prvi, ki sta predložili dokaze o sestankih CUP. Komisija je menila, da so ji dokazi, ki jih je predložila prva tožeča stranka o sestankih ECC, omogočili podaljšanje trajanja kršitve in ji je zato priznala delno imuniteto pred globo za obdobje od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003 (glej točke od 80 do 84 zgoraj).
97 Vendar je Komisija menila, da ji navedeni dokazi, zlasti dokazi o sestankih CUP, niso omogočili ugotoviti dodatnih dejstev, ki bi povečala težo kršitve (točki 1094 in 1096 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Zato je Komisija tožečima strankama zavrnila priznanje delne imunitete pred globo v zvezi s težo kršitve (glej točko 85 zgoraj).
98 V zvezi s tem je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija menila, da so si stranke ves čas trajanja omejevalnega sporazuma izmenjevale informacije o cenah, ponudbi in povpraševanju ter da so podjetja na nekaterih sestankih ECC in CUP res sklenila dogovore o cenah. Vendar so bili po mnenju Komisije tako usklajena ravnanja kot tudi dogovori o cenah kot izrazi tajnega dogovarjanja v obravnavanem primeru del iste resne kršitve člena 101(1) PDEU. Tako dejstvo, da so stranke sodelovale ne samo pri usklajenih ravnanjih, ampak tudi pri dogovorih, ni vplivalo na težo kršitve. Poleg tega Komisija meni, da se sestanki ECC in sestanki CUP niso bistveno razlikovali od drugih večstranskih sestankov iz točke 12 zgoraj, saj so bili del iste enotne in trajajoče kršitve, ki je predmet izpodbijanega sklepa (glej točke 72, 1094 in 1096 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
99 Zlasti v zvezi s sestanki CUP je Komisija menila, da se ob upoštevanju obdobja, v katerem so potekali ti sestanki, in glede na njihovo naravo ter dejstvo, da so potekali vzporedno s sestanki MK, zaradi razkritja obstoja sestankov CUP s strani tožečih strank ni niti podaljšalo trajanje niti se ni povečala teža kršitve (glej točko 1096 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
100 Poleg tega je Komisija v zvezi z nadzorom, zagotovljenim v okviru sestankov CUP, menila, da ta nadzor ni bil posebna značilnost omejevalnega sporazuma, ki bi vplivala na težo kršitve, zlasti glede na to, da so podjetja na splošno in tudi zunaj sestankov CUP nadzirala medsebojno ravnanje (glej točko 716 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
101 Iz tega sledi, da je Komisija ugotovila, da se niti sestanki ECC niti sestanki CUP po svoji naravi niso razlikovali od drugih izrazov tajnega dogovarjanja v obravnavanem primeru, ki so vsi pomenili usklajena ravnanja in/ali dogovore o cenah in so bili del iste resne kršitve člena 101(1) PDEU. Komisija je zlasti v zvezi s sestanki CUP ugotovila, da bi bila kršitev tudi brez teh sestankov enako dolga in enako resna kršitev pravil konkurence.
102 Utemeljitev tožečih strank teh ugotovitev ne omaja.
103 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je osrednji element pojma sporazuma v smislu člena 101(1) PDEU, kot ga razlaga sodna praksa, obstoj soglasja volj med vsaj dvema strankama, katerega izrazna oblika ni pomembna, če izraža njuno resnično voljo (glej sodbo z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 413 in navedena sodna praksa).
104 Poleg tega se pojem usklajenega ravnanja v smislu te določbe nanaša na kakršno koli obliko usklajenega delovanja podjetij, pri čemer ni nujno, da gre za sklenitev sporazuma v pravem pomenu, ampak zadostuje, da so bila tveganja, povezana s konkurenco, hote nadomeščena s praktičnim sodelovanjem (glej sodbo z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 414 in navedena sodna praksa).
105 Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso pojma sporazuma in usklajenega ravnanja v smislu člena 101(1) PDEU zajemata oblike tajnega dogovarjanja, ki so iste vrste in se razlikujejo le po intenzivnosti in izraznih oblikah (glej sodbo z dne 5. decembra 2013, Solvay Solexis/Komisija, C‑449/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:802, točka 52 in navedena sodna praksa; v tem smislu glej tudi sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 132).
106 Čeprav pojma sporazuma in usklajenega ravnanja vsebujeta sestavne elemente, ki so delno različni, torej vseeno nista medsebojno nezdružljiva. Zato Komisiji ni treba vsakega ugotovljenega ravnanja opredeliti za sporazum ali za usklajeno ravnanje, ampak lahko upravičeno nekatera od teh ravnanj opredeli za „sporazume“, druga pa za „usklajena ravnanja“ (glej v tem smislu sodbi z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točka 132, in z dne 16. junija 2015, FSL in drugi/Komisija, T‑655/11, EU:T:2015:383, točka 453).
107 Zato je treba dvojno opredelitev kršitve kot sporazuma „in/ali“ usklajenega ravnanja razumeti kot kompleksno celoto, ki vključuje dejstva, od katerih so nekatera opredeljena kot sporazum, druga pa kot usklajeno ravnanje v smislu člena 101(1) PDEU, ki ne vsebuje posebne opredelitve za to vrsto kompleksne kršitve (glej v tem smislu sodbo z dne 17. maja 2013, MRI/Komisija, T‑154/09, EU:T:2013:260, točka 165 in navedena sodna praksa).
108 Tako je v obravnavanem primeru. Komisija je namreč v izpodbijanem sklepu ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP, ki je zajemala dogovore in/ali usklajena ravnanja, katerih namen je bilo usklajevanje cenovnih politik v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala (glej točki 9 in 10 zgoraj).
109 Zlasti iz točk od 704 do 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija menila, da ker je zadevna kršitev kompleksna in dolgotrajna, ji ni bilo treba opredeliti, ali gre pri ravnanjih za dogovore ali usklajeno ravnanje. Komisija je v zvezi s tem najprej menila, da so imele vse protikonkurenčne izmenjave, navedene v točkah 12 in 13 zgoraj, isti protikonkurenčni cilj, to je usklajevanje cenovnih politik. Nato je Komisija pojasnila, da so ravnanja podjetij vključevala hkrati izmenjavo informacij o cenah, izmenjavo informacij o ponudbi in povpraševanju in sklepanje dogovorov o cenah, ki jih je spremljal mehanizem nadzora za zagotovitev njihovega izvajanja. Poleg tega je Komisija menila, da ta mehanizem nadzora ni bil posebna značilnost omejevalnega sporazuma, saj so podjetja ne glede na obstoj takega mehanizma na splošno nadzirala medsebojno ravnanje. Nazadnje je Komisija menila, da so bila ta ravnanja v obliki dogovorov in/ali usklajenih ravnanj in so sledila celovitemu načrtu z enotnim protikonkurenčnim ciljem.
110 Vsekakor je res, da Komisija v izpodbijanem sklepu sestanke ECC in sestanke CUP navaja kot primere večstranskih sestankov, na katerih so podjetja sklenila dogovore o cenah, ki jih je spremljal mehanizem nadzora, da se zagotovi njihovo izvajanje (glej točko 715(c) obrazložitve izpodbijanega sklepa).
111 Vendar ostaja dejstvo, da je Komisija menila, da so imeli večstranski sestanki, opisani v točki 12 zgoraj, skupne značilnosti in da je predmet razprav na teh sestankih v celotnem obdobju kršitve ostal enak ali zelo podoben (točke od 70 do 72 in 741 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je menila, da mehanizem nadzora ni bil posebna značilnost omejevalnega sporazuma, saj so podjetja izvajala splošni in medsebojni nadzor zunaj tega mehanizma (točka 716 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
112 Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 105 do 107 zgoraj, je treba tako poudariti, da v okviru te kompleksne kršitve, ki je vključevala več podjetij s skupnim ciljem usklajevanja cenovnih politik v obdobju več let, Komisiji ni bilo treba vsakega kršitvenega ravnanja natančno opredeliti kot dogovor ali usklajeno ravnanje. V členu 101 PDEU sta vsekakor navedeni obe obliki kršitve.
113 Iz tega sledi, da v obravnavanem primeru ni mogoče razlikovati med domnevno resnejšo naravo „dogovorov“ in manj resno naravo „usklajenih ravnanj“. V okoliščinah, kakršne so te v obravnavanem primeru, v katerem so bila kršitvena ravnanja brez razlikovanja opredeljena kot dogovori „in/ali“ usklajena ravnanja, od katerih vsako potrjuje obstoj kompleksne, enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU, namreč natančna opredelitev teh ravnanj kot dogovorov ali usklajenih ravnanj ne more omogočiti razlikovanja med težo posameznih ravnanj.
114 Nasprotno, natančna opredelitev posameznega kršitvenega ravnanja, ki pomeni omejevalni sporazum, za dogovor ali usklajeno ravnanje, ne bi mogla vplivati na težo kršitve, saj sta obe obliki kršitve navedeni v členu 101(1) PDEU in ta ne določa posebne opredelitve za kompleksno kršitev, kakršna je ta v obravnavanem primeru.
115 Poleg tega je treba poudariti, da sodbi z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija (C‑603/13 P, EU:C:2016:38), in z dne 26. aprila 2007, Bolloré in drugi/Komisija (T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115), ki ju navajata tožeči stranki, ne podpirata njunega stališča. V nasprotju z obravnavano zadevo sta se zadevi, v katerih sta bili izdani ti sodbi, nanašali na primere bolj omejenega sodelovanja ali celo nesodelovanja pri nekaterih elementih omejevalnega sporazuma, kot so mehanizmi nadomestil ali nadzora (glej sodbi z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točke 28, 29, 78, 86 in 93, ter z dne 26. aprila 2007, Bolloré in drugi/Komisija, T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02, EU:T:2007:115, točke 418, 439, 563 in 566). Drugače kot v navedenih zadevah v obravnavani zadevi tudi ni bil opredeljen sistem nadzora ali drug samostojni mehanizem kot ločen element kršitve, ki je predmet izpodbijanega sklepa.
116 V obravnavanem primeru je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je Komisija, na eni strani, določila 16‑odstotni delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati na podlagi teže kršitve. V zvezi s tem je Komisija upoštevala naravo kršitve, in sicer dejstvo, da je kršitev zajemala horizontalne „dogovore“ o usklajevanju cen, ki spadajo med najresnejše kršitve člena 101 PDEU. Poleg tega je upoštevala geografski obseg kršitve, pri čemer je navedla, da je zajemala celotno ozemlje EGP (glej točko 24 zgoraj).
117 Na drugi strani je Komisija menila, da mehanizem nadzora, o katerem se je razpravljalo na sestankih CUP, ni bil posebna značilnost omejevalnega sporazuma, saj so podjetja izvajala splošni in medsebojni nadzor zunaj tega mehanizma (glej točko 111 zgoraj).
118 Tako v nasprotju z zadevama, v katerih sta bili izdani sodbi iz točke 115 zgoraj, zadevna kršitev v obravnavanem primeru nima drugih elementov, ki bi bili neodvisni od sklopa dogovorov in/ali usklajenih ravnanj, namenjenih usklajevanju cenovnih politik, ki sestavljajo to kršitev. Zlasti so bili sestanki CUP del tega sklopa dogovorov in/ali usklajenih ravnanj in v zvezi z njimi ni bilo nobenih posebnosti, ki bi lahko posebno vplivale na težo kršitve (glej točki 98 in 99 zgoraj).
119 Glede na vse navedeno je treba poudariti, da Komisija ni storila napake, ko je ugotovila, da tožeči stranki nista predložili dokazov, ki bi omogočili ugotoviti dodatna dejstva, s katerimi bi se povečala teža kršitve.
120 Drugi očitek drugega dela prvega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
[…]
3) Tretji del prvega tožbenega razloga: kršitev načela enakega obravnavanja
131 Tožeči stranki v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga trdita, da bi jima Komisija morala odobriti najmanj 3‑odstotno znižanje osnovnega zneska globe, kar je enako znižanju, ki ga je odobrila podjetjem, katerih sodelovanje na določenih skupinah sestankov ni bilo dokazano, to so Sanyo, NEC Tokin (Nec Corp. in Tokin Corp.), Matsuo in Nichicon. Ker Komisija tega ni storila, naj bi udeležence omejevalnega sporazuma, ki so prikrili dejanske elemente kršitve v zvezi z določenimi skupinami sestankov, obravnavala ugodneje kot tožeči stranki, ki sta razkrili obstoj ene od teh skupin sestankov.
132 Komisija te trditve izpodbija.
[…]
134 V obravnavanem primeru je treba poudariti, da trditev tožečih strank temelji na napačni primerjavi med pojmom delne imunitete pred globo, kot je določen v točki 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, in olajševalnimi okoliščinami, ki jih mora upoštevati Komisija, kot so tiste, navedene v točki 29 Smernic iz leta 2006.
135 Na prvem mestu, položaj tožečih strank z vidika dejanskega stanja namreč ni primerljiv s položajem drugih udeležencev omejevalnega sporazuma, ki jih navajata.
136 Na eni strani, v zvezi s sodelovanjem na sestankih CUP in tudi sestankih MK je treba ugotoviti, da je Komisija menila, da je prva tožeča stranka sodelovala na njih (glej točki 88 in 95 obrazložitve izpodbijanega sklepa), česar poleg tega tožeči stranki ne izpodbijata.
137 Nasprotno pa je Komisija menila, da sodelovanje družb Sanyo, NEC Tokin in Matsuo na sestankih CUP ni bilo dokazano in da tudi ni bilo nobenega dokaza, da bi vedele zanje (točke 754, 759 in 764 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako je Komisija menila, da sodelovanje družbe Nichicon na sestankih MK ni bilo dokazano in da tudi ni bilo nobenega dokaza, da je vedela zanje (točka 761 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
138 Na drugi strani, v zvezi s sodelovanjem pri preiskavi Komisije je treba ugotoviti, da sta tožeči stranki predložili dokaze, na podlagi katerih je Komisija lahko ugotovila obstoj, naravo in vsebino sestankov CUP (glej točko 82 zgoraj), kar pa ne velja v zvezi z družbami Sanyo, NEC Tokin, Matsuo in Nichicon.
139 Zato se dejanski položaj tožečih strank in položaj družb Sanyo, NEC Tokin, Matsuo in Nichicon znatno razlikujeta.
140 Na drugem mestu, položaja s pravnega vidika nista primerljiva. Na eni strani je morala Komisija oceniti, ali je treba nesodelovanje družb Sanyo, NEC Tokin, Matsuo in Nichicon pri nekaterih protikonkurenčnih izmenjavah upoštevati kot olajševalne okoliščine v smislu točke 29 Smernic iz leta 2006. Na drugi strani je morala ta institucija v okviru Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 oceniti, ali bi bilo treba tožečima strankama zaradi sodelovanja pri njeni preiskavi priznati delno imuniteto pred globo.
141 Glede tega je treba opozoriti, da v zvezi s kršitvami, ki spadajo na področje uporabe Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, zainteresirana oseba načeloma ne more utemeljeno očitati Komisiji, da ni upoštevala stopnje njenega sodelovanja kot olajševalne okoliščine, zunaj pravnega okvira navedenega obvestila (glej sodbo z dne 29. februarja 2016, EGL in drugi/Komisija, T‑251/12, neobjavljena, EU:T:2016:114, točka 190 in navedena sodna praksa).
142 Zato sodelovanja tožečih strank ni mogoče upoštevati zunaj področja uporabe Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, zlasti ne kot olajševalne okoliščine na podlagi točke 29 Smernic iz leta 2006. V zvezi s tem je treba navesti, da se lahko v skladu s četrto alineo te točke za olajševalno okoliščino, na podlagi katere je mogoče odobriti znižanje osnovnega zneska globe, šteje dejstvo, da zadevno podjetje dejansko sodeluje s Komisijo, in sicer v obsegu, ki presega področje uporabe obvestila o prizanesljivosti in pravne obveznosti podjetja glede sodelovanja.
143 Poleg tega v nasprotju s tem, kar se zdi, da izhaja iz utemeljitve tožečih strank, pogoji, ki lahko upravičijo uporabo olajševalnih okoliščin, nikakor niso primerljivi s pogoji, ki se zahtevajo za uporabo delne imunitete pred globo, zlasti glede presoje resnosti zadevnih dejstev.
144 Kot je razvidno iz sodne prakse, lahko Komisija upošteva relativno težo sodelovanja nekega podjetja pri kršitvi in posebne okoliščine zadeve bodisi pri presoji teže kršitve v smislu člena 23 Uredbe št. 1/2003 bodisi pri prilagoditvi osnovnega zneska na podlagi olajševalnih in oteževalnih okoliščin (sodba z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točki 104 in 105; glej tudi sodbo z dne 26. januarja 2017, Laufen Austria/Komisija, C‑637/13 P, EU:C:2017:51, točka 71 in navedena sodna praksa).
145 Iz točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 pa izhaja, da se delna imuniteta pred globo prizna med drugim, če prosilec za prizanesljivost Komisiji predloži dokaze, ki jih ta uporabi za ugotovitev dodatnih dejstev, ki povečujejo težo kršitve, to je splošno težo kršitve.
146 V obravnavanem primeru se je, na eni strani, pri 3‑odstotnem znižanju, odobrenem družbam Sanyo, NEC Tokin, Matsuo in Nichicon, upoštevala relativna teža njihovega sodelovanja pri kršitvi, in sicer njihovega nesodelovanja na nekaterih skupinah sestankov.
147 Na drugi strani, zavrnitev Komisije, da tožečima strankama prizna delno imuniteto pred globo v zvezi s težo kršitve, temelji na dejstvu, da zlasti dokazi o sestankih CUP Komisiji niso omogočili, da poveča splošno težo kršitve (glej točki 33 in 97 zgoraj).
148 Iz tega sledi, da manj ugodna obravnava tožečih strank v obravnavanem primeru ni dokazana, saj njun položaj in položaj zgoraj navedenih podjetij nista primerljiva niti z vidika dejanskega stanja niti s pravnega vidika.
149 Tretji del prvega tožbenega razloga in zato prvi tožbeni razlog v celoti je torej treba zavrniti.
b) Drugi tožbeni razlog: zavrnitev Komisije, da odstopi od splošne metode, določene v Smernicah iz leta 2006, in da odobri znižanje zneska globe na podlagi točke 37 teh smernic
[…]
2) Drugi del drugega tožbenega razloga: napačna uporaba prava ter kršitev načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazenskih sankcij
169 Tožeči stranki v okviru drugega dela drugega tožbenega razloga navajata napačno uporabo prava ter kršitev načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in individualizacije kazenskih sankcij v zvezi z zavrnitvijo Komisije, da odstopi od splošne metode, določene v Smernicah iz leta 2006, in da jima odobri znižanje zneska globe na podlagi točke 37 teh smernic.
[…]
174 Komisija v bistvu ugovarja, da ji v obravnavanem primeru ni bilo treba odstopiti od splošne metode iz Smernic iz leta 2006.
175 Uvodoma je treba poudariti, da so, kot je bilo navedeno v točki 58 zgoraj, s Smernicami iz leta 2006 določena pravila ravnanja, ki kažejo na prakso, ki ji je treba slediti in od katere Komisija v konkretnem primeru ne more odstopiti brez navedbe razlogov, ki bi bili združljivi zlasti z načelom enakega obravnavanja.
176 Poleg tega je treba spomniti na faze pri izračunu zneska glob, naloženih tožečima strankama, ki jim je v obravnavanem primeru sledila Komisija. V zvezi s tem je iz spisa razvidno, najprej, da je bil osnovni znesek globe, ki se naloži prvi tožeči stranki, izračunan brez upoštevanja obdobja od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003, ker ji je Komisija za to obdobje priznala delno imuniteto pred globo na podlagi točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 (glej točko 26 zgoraj).
177 Tako je Komisija na podlagi faz, navedenih v točkah od 21 do 27 zgoraj, osnovni znesek globe, ki se naloži prvi tožeči stranki, določila na 61.434.000 EUR, osnovni znesek globe, ki se naloži drugi tožeči stranki, pa na 39.598.000 EUR.
178 Dalje, ker je osnovni znesek globe, ki se naloži prvi tožeči stranki, presegal 10 % prometa, ustvarjenega v predhodnem poslovnem letu, je Komisija uporabila to mejo in je zato osnovni znesek globe znižala na 40.606.385 EUR v skladu s členom 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 (glej točko 31 zgoraj).
179 Nazadnje, Komisija je za ta osnovni znesek v višini 40.606.385 EUR uporabila 30‑odstotno znižanje na podlagi točke 26, prvi odstavek, druga alinea, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006. Skupni znesek glob, naloženih tožečima strankama, torej znaša 28.424.000 EUR (glej točki 32 in 34 zgoraj).
180 Na podlagi teh preudarkov je treba preučiti trditve tožečih strank.
181 Na prvem mestu, ugotoviti je treba, da tožeči stranki napačno trdita, da iz sodne prakse izhaja, da bi Komisija morala odstopiti od splošne metode, določene v Smernicah iz leta 2006, ker je uporaba metode, določene v teh smernicah, privedla do uporabe 10‑odstotne zgornje meje prometa za več udeležencev omejevalnega sporazuma.
182 V nasprotju s trditvami tožečih strank njuna utemeljitev ni nikakor podprta s sodbo z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija (T‑211/08, EU:T:2011:289). V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v točki 75 te sodbe Splošno sodišče najprej res poudarilo, da množenje zneska, določenega glede na vrednost prodaje, s številom let sodelovanja pri kršitvi lahko pomeni, da v okviru Smernic iz leta 2006 uporaba zgornje meje 10 %, določene v členu 23 Uredbe št. 1/2003, postane bolj pravilo kot izjema za vsako podjetje, ki večinoma deluje na enem samem trgu in je več kot eno leto sodelovalo pri omejevalnem sporazumu. Poleg tega je Splošno sodišče menilo, da v tem primeru nobeno razlikovanje glede na težo ali olajševalne okoliščine običajno ne bo več moglo vplivati na globo, ki je bila zmanjšana, da ne bi presegala 10 %.
183 Vendar je Splošno sodišče v točki 75 sodbe z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija (T‑211/08, EU:T:2011:289), najprej zgolj poudarilo, da lahko nerazlikovanje, ki izhaja iz nove metode izračuna glob v okviru Smernic iz leta 2006, zahteva, da Splošno sodišče v konkretnih primerih izvršuje svojo neomejeno pristojnost, kadar sama uporaba teh smernic ne omogoča primernega razlikovanja. Poleg tega je Splošno sodišče, kot izhaja iz točke 75 ter točk od 81 do 87 navedene sodbe, razsodilo, da je v obravnavanem primeru Komisija pravilno ugotovila, da ni razloga, ki bi lahko upravičil znižanje globe, ki ga zahteva tožeča stranka. Tako je menilo, da mu ni treba izvajati svoje neomejene sodne pristojnosti.
184 Poleg tega je treba ugotoviti, da je bila v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija (T‑211/08, EU:T:2011:289), končna globa, ki jo je naložila Komisija, najvišja globa, to je globa, ki ustreza zgornji meji 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu. Vendar v obravnavanem primeru to ni tako, ker je bilo tožečima strankama po uporabi navedene zgornje meje priznano še 30‑odstotno znižanje zneska globe, ki bi jima bila sicer naložena (glej točke 32, 178 in 179 zgoraj).
185 Prav tako utemeljitev tožečih strank ni podprta s sodbo z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija (T‑95/15, EU:T:2016:722). Na eni strani, Splošno sodišče je v točki 50 in naslednjih te sodbe preučilo zgolj vprašanje, ali je Komisija upoštevala obveznost obrazložitve. Na drugi strani, Splošno sodišče se v točki 51 navedene sodbe ne sklicuje neposredno na sodbo z dne 16. junija 2011, Putters International/Komisija (T‑211/08, EU:T:2011:289), ampak le povzema to, kar je Komisija v zvezi s tem navedla v izpodbijanem sklepu.
186 Zato se tožeči stranki v svoji utemeljitvi ne moreta veljavno opreti na ti sodbi. Na splošno ta utemeljitev ni podprta s sodno prakso.
187 Sodišče je namreč že razsodilo, da ni v nasprotju z načeloma sorazmernosti in enakega obravnavanja, če se na podlagi metode izračuna glob iz Smernic iz leta 2006 podjetju naloži globa, ki pomeni višji delež njegovega skupnega prometa od deleža, ki ga pomenijo globe, naložene vsakemu od drugih podjetij. Za to metodo izračuna, ki ne temelji na skupnem prometu zadevnih podjetij, je namreč značilno, da se med temi podjetji pojavijo razlike v razmerju med tem prometom in višino glob, ki so jim naložene (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 64).
188 Iz sodne prakse tudi izhaja, da se Komisija pri odmeri zneska globe, če so take globe naložene več podjetjem, udeleženim v isti kršitvi, ni dolžna prepričati, da končni zneski globe pri zadevnih podjetjih odražajo razlike med njimi z vidika njihovega skupnega prometa (glej sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 65 in navedena sodna praksa).
189 Poleg tega je Sodišče menilo, da razlika v odstotku, ki ga globa pomeni v celotnem prometu zadevnih podjetij zaradi manjše raznovrstnosti njihove dejavnosti, sama po sebi ne more biti zadosten razlog, da bi Komisija odstopila od metode izračuna, ki jo je sama določila. S tem bi se namreč nekaterim podjetjem dajala prednost na podlagi merila, ki ni upoštevno z vidika teže in trajanja kršitve. Pri odmeri glob se z uporabo različnih metod izračuna ne sme diskriminirati podjetij, ki so bila udeležena pri sporazumu ali usklajenem ravnanju v nasprotju s členom 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 66 in navedena sodna praksa).
190 Iz navedenega izhaja, da okoliščina, da je Komisija morala uporabiti zgornjo mejo 10 % prometa za osnovni znesek glob, ki se naložita tožečima strankama in drugim podjetjem, „ki proizvajajo samo en izdelek“, ob predpostavki, da je to dokazano, Komisiji ni nalagala, da odstopi od metode izračuna glob, določene v Smernicah iz leta 2006.
191 Na drugem mestu, poudariti je treba, da v nasprotju s tem, kar se zdi, da trdita tožeči stranki, okoliščina, da je prva tožeča stranka podjetje, „ki proizvaja samo en izdelek“, sama po sebi ne upravičuje odstopanja Komisije od Smernic iz leta 2006 za odobritev znižanja glob, naloženih tožečima strankama.
192 Najprej, iz sodne prakse, navedene v točki 189 zgoraj, izhaja, da dejstvo, da ima podjetje, ki sodeluje pri omejevalnem sporazumu, majhen nabor izdelkov, ni zadosten razlog, da se upraviči odstopanje Komisije od metode izračuna glob, ki jo je sama določila. Na eni strani, metoda izračuna glob nikakor ne temelji na skupnem prometu podjetij, ampak nasprotno na vrednosti blaga ali storitev, povezanih s kršitvijo. Za to metodo je zato značilno, da se med podjetji pojavljajo razlike v razmerju med tem prometom in zneskom glob, ki so jim naložene. Na drugi strani, manjša raznolikost dejavnosti nekaterih podjetij ni upoštevno merilo glede na težo in trajanje kršitve in zato ne more biti razlog za dajanje prednosti tem podjetjem z uporabo različnih metod izračuna.
193 Dalje, velika specializacija tožečih strank ali manjša raznolikost njihove dejavnosti v primerjavi z drugimi udeleženci omejevalnega sporazuma sama po sebi ne more zadostovati za ugotovitev, da je Komisija kršila načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, s tem da ni uporabila posebnih meril za izračun zneska globe, naložene tožečima strankama. Iz sodne prakse namreč izhaja, da lahko delež skupnega prometa od prodaje izdelkov, ki so predmet zadevne kršitve, najbolje izraža gospodarski pomen te kršitve. Zato, ker tožeči stranki ustvarjata še posebno velik del prometa ali skoraj ves svoj promet z izdelki, ki so predmet kršitve, dejstvo, da znesek globe, naložene tožečima strankama, pomeni višji odstotek skupnega prometa v primerjavi z drugimi udeleženci omejevalnega sporazuma, samo izraža gospodarski pomen te kršitve za tožeči stranki. Tak rezultat ni v nasprotju z načeloma enakega obravnavanja ali sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2019, Hitachi-LG Data Storage in Hitachi-LG Data Storage Korea/Komisija, T‑1/16, EU:T:2019:514, točka 112 in navedena sodna praksa).
194 Nazadnje, podjetje, kot je prva tožeča stranka, ki dosega posebej velik delež celotnega prometa s proizvodom, ki je zajet z omejevalnim sporazumom, posledično s tem sporazumom ustvarja posebej velik dobiček (glej v tem smislu sodbo z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija, T‑691/14, v pritožbenem postopku, EU:T:2018:922, točka 1923).
195 Na tretjem mestu, ker tožeči stranki trdita, da je Komisija v preteklosti uporabila drugačen pristop za izračun glob, naloženih podjetjem, „ki proizvajajo samo en izdelek“, ki presegajo zgornjo mejo 10 %, zadostuje spomniti, da Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso ni vezana na svojo prejšnjo prakso odločanja, ki vsekakor ne šteje za pravni okvir za izračun zneska glob (glej sodbi z dne 11. julija 2013, Team Relocations in drugi/Komisija, C‑444/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:464, točka 82 in navedena sodna praksa, ter z dne 7. septembra 2016, Pilkington Group in drugi/Komisija, C‑101/15 P, EU:C:2016:631, točka 68 in navedena sodna praksa).
196 Na četrtem mestu, zavrniti je treba trditve tožečih strank, ki se nanašajo na dejstvo, da v obravnavanem primeru uporaba zgornje meje 10 % prometa ni omogočila niti razlikovanja med tožečima strankama in drugimi podjetji, „ki proizvajajo samo en izdelek“, zlasti glede različnega trajanja njihovega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, niti upoštevanja stopnje sodelovanja tožečih strank, ki naj se ne bi odražala v končnem znesku glob, ki sta jima bili naloženi.
197 V zvezi s tem je treba poudariti, da je, kot je razvidno iz točke 990 obrazložitve izpodbijanega sklepa, Komisija uporabila različne množitelje glede na trajanje tako pri tožečih strankah kot pri družbah Elna in NipponChemi-Con (glej točko 27 zgoraj in točko 1007 obrazložitve, preglednica 1, izpodbijanega sklepa). Res je, da so bili ti množitelji uporabljeni na vrednost prodaje, upoštevne za izračun osnovnega zneska globe v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006 (glej točko 21 zgoraj). Res je tudi, da je morala Komisija glede na rezultat te računske operacije uporabiti zgornjo mejo 10 % prometa iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003, da bi osnovni znesek glob, naloženih tem podjetjem, znižala pod to zgornjo mejo (glej točko 1058 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
198 Vendar se pri utemeljitvi tožečih strank, da uporaba zgornje meje 10 % prometa ni omogočila razlikovanja tožečih strank od drugih podjetij, „ki proizvajajo samo en izdelek“, ne upošteva razlika v namenu meril, upoštevnih za določitev osnovnega zneska globe, in zgornje meje 10 % prometa.
199 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s točko 2 Smernic iz leta 2006 osnovni znesek določi glede na težo in trajanje kršitve, medtem ko je cilj zgornje meje 10 % prometa drugačen in neodvisen od meril teže in trajanja kršitve.
200 Iz sodne prakse tako izhaja, da člen 23(2) Uredbe št. 1/2003 Komisiji sicer daje široko diskrecijsko pravico, vendar njeno izvajanje vseeno omejuje z določitvijo objektivnih meril, ki jih mora ta upoštevati. Tako za znesek globe, ki se lahko naloži podjetju, velja številčno določljiva in absolutna zgornja meja, zato je najvišji znesek globe, ki se lahko naloži danemu podjetju, vnaprej določljiv (glej sodbo z dne 16. februarja 2017, Hansen & Rosenthal in H&R Wax Company Vertrieb/Komisija, C‑90/15 P, neobjavljena, EU:C:2017:123, točka 78 in navedena sodna praksa).
201 Na eni strani je ta omejitev namenjena izognitvi čezmernim in nesorazmernim globam (sodba z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 281). Na drugi strani je njen namen izogniti se naložitvi glob, za katere je mogoče predvideti, da jih podjetja glede na svojo velikost, kot je določena z njihovim skupnim prometom, čeprav zgolj približno in nepopolno, ne bodo mogla plačati. Edina mogoča posledica take omejitve je to, da se znesek globe, izračunan na podlagi meril teže in trajanja kršitve, zniža na najvišjo dovoljeno višino, kadar jo presega. Njena uporaba pomeni, da zadevno podjetje ne plača celotne globe, ki bi jo bilo načeloma dolžno plačati na podlagi presoje, oprte na omenjeni merili (glej sodbo z dne 5. oktobra 2011, Romana Tabacchi/Komisija, T‑11/06, EU:T:2011:560, točka 257 in navedena sodna praksa).
202 Iz tega sledi, da čeprav je uporaba zgornje meje 10 % prometa verjetnejša za podjetja z majhnim naborom izdelkov, ostaja dejstvo, da ta uporaba sama po sebi ne more vplivati na metodo izračuna zneska glob, saj imata ta metoda in ta zgornja meja različne in neodvisne cilje, kot izhaja iz točk od 199 do 201 zgoraj.
203 Na petem mestu, poudariti je treba, da tožeči stranki napačno trdita, da uporaba zgornje meje 10 % prometa v obravnavanem primeru ni omogočala odraziti stopnje njunega sodelovanja v preiskavi Komisije.
204 Uvodoma je treba poudariti, da kot je bilo navedeno v točki 124 zgoraj, cilj programa prizanesljivosti Komisije ni, da se podjetjem, ki so udeležena v tajnih omejevalnih sporazumih, ponudi možnost, da se izognejo finančnim posledicam njihove odgovornosti, temveč da se olajša odkrivanje takih praks in da se nato Komisiji v upravnem postopku pomaga pri njenih prizadevanjih za čim boljšo rekonstrukcijo upoštevnih dejstev.
205 Tako se nagrada v okviru programa prizanesljivosti ne dodeli zaradi pravičnosti, temveč v zameno za sodelovanje, ki je olajšalo delo Komisije (glej sodbo z dne 29. februarja 2016, EGL in drugi/Komisija, T‑251/12, neobjavljena, EU:T:2016:114, točka 184 in navedena sodna praksa).
206 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bila tožečima strankama najprej priznana delna imuniteta pred globo za obdobje od 26. junija 1998 do 28. avgusta 2003 na podlagi točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006, nato uporaba zgornje meje 10 % prometa iz člena 23(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 in nazadnje 30‑odstotno znižanje zneska globe, ki bi jima bila sicer naložena v skladu s točko 26, prvi odstavek, druga alinea, navedenega obvestila (glej točke 26, 31 in 32 zgoraj).
207 Glede delne imunitete pred globo za trajanje kršitve pa je treba opozoriti, da je za logiko politike prizanesljivosti značilno, da se ta delna imuniteta iz točke 26, tretji odstavek, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006 nikoli ne odraža v znižanju končnega zneska globe, ampak v izvzetju iz uporabe množitelja za trajanje, da se zagotovi, da prosilcem za prizanesljivost ni naložena globa za obdobje kršitve, za katero so Komisiji predložili informacije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 24. marca 2011, FRA.BO/Komisija, T‑381/06, neobjavljena, EU:T:2011:111, točka 70).
208 Poleg tega je treba v zvezi z uporabo zgornje meje 10 % prometa poudariti, kot je ugotovila Komisija v točki 1062 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da dejstvo, da je znižanje globe, odobreno podjetju, neveljavno zaradi učinkov druge določbe, uporabljene v korist tega podjetja – v obravnavanem primeru zgornje meje 10 % njegovega prometa v skladu s členom 23(2) Uredbe št. 1/2003 – ne more omajati metode, ki jo je Komisija uporabila pri izračunu zneska glob.
209 Poleg tega je Komisija priznala, da sta bili tožeči stranki drugo podjetje, ki je predložilo dokazna sredstva, ki pomenijo znatno dodano vrednost, in jima je odobrila 30‑odstotno znižanje zneska globe, ki bi jima bila sicer naložena, kar ustreza najvišjemu odstotku znižanja iz točke 26, prvi odstavek, druga alinea, Obvestila o prizanesljivosti iz leta 2006.
210 Zato je treba zavrniti trditev tožečih strank, ki se nanaša na domnevno nerazlikovanje, kar zadeva njuno sodelovanje pri preiskavi Komisije. Nasprotno, iz navedenega izhaja, da je uporaba zgornje meje 10 % prometa in 30‑odstotnega znižanja na podlagi sodelovanja privedla do velikega znižanja njune globe. Osnovni znesek globe je bil namreč za prvo tožečo stranko določen v višini 61.434.000 EUR in za drugo tožečo stranko v višini 39.598.000 EUR, to je skupaj 101.032.000 EUR, medtem ko končni znesek globe znaša 28.424.000 EUR (glej točki 177 in 179 zgoraj).
211 Glede na vse zgornje preudarke kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja z uporabo metode izračuna glob iz Smernic iz leta 2006 v obravnavanem primeru ni dokazana.
212 Poleg tega je treba v zvezi z načelom individualizacije kazenskih sankcij opozoriti, da to načelo zahteva, da mora biti v skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 znesek globe, ki se plača solidarno, določen glede na težo kršitve, ki se individualno očita zadevnemu podjetju, in njeno trajanje (glej sodbo z dne 19. junija 2014, FLS Plast/Komisija, C‑243/12 P, EU:C:2014:2006, točka 107 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da mora Komisija pri določanju zunanjega razmerja solidarnosti zlasti spoštovati načelo individualizacije kazenskih sankcij (sodba z dne 10. aprila 2014, Komisija/Siemens Österreich in drugi ter Siemens Transmission & Distribution in drugi/Komisija, od C‑231/11 P do C‑233/11 P, EU:C:2014:256, točka 52).
213 Utemeljitev tožečih strank pa se nikakor ne nanaša na izpodbijanje razmerja solidarnosti, ki naj bi ga Komisija napačno uporabila pri naložitvi enotne globe različnim podjetjem.
214 Drugi del drugega tožbenega razloga in zato drugi tožbeni razlog v celoti je torej treba zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Rubycon Corp. in Rubycon Holdings Co. Ltd nosita svoje stroške in stroške, ki so nastali Evropski komisiji.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. septembra 2021.
Podpisi