SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)
z dne 29. septembra 2021(*)
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Usklajevanje cen v celotnem EGP – Usklajeno ravnanje – Izmenjave občutljivih poslovnih informacij – Krajevna pristojnost Komisije – Pravica do obrambe in pravica do izjave – Nespremenljivost ukrepa – Enotna in trajajoča kršitev – Omejitev konkurence zaradi cilja – Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 – Vrednost prodaje – Obveznost obrazložitve – Sorazmernost– Enako obravnavanje – Teža kršitve – Olajševalne okoliščine – Točka 37 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 – Neomejena sodna pristojnost“
V zadevi T‑363/18,
Nippon Chemi-Con Corporation s sedežem v Tokiu (Japonska), ki jo zastopajo H.-J. Niemeyer, M. Röhrig, I.-L. Stoicescu in P. Neideck, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo A. Cleenewerck de Crayencour, B. Ernst, T. Franchoo, C. Sjödin in L. Wildpanner, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, primarno, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2018) 1768 final z dne 21. marca 2018 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.40136 – Kondenzatorji) v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, in, podredno, za razveljavitev globe, ki ji je bila naložena z navedenim sklepom, ali znižanje njenega zneska,
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),
v sestavi M. J. Costeira (poročevalka), predsednica, D. Gratsias, sodnik, M. Kancheva, sodnica, B. Berke, sodnik, in T. Perišin, sodnica,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 23. oktobra 2020
izreka naslednjo
Sodbo(1)
I. Dejansko stanje
A. Tožeča stranka in zadevni sektor
1 Tožeča stranka Nippon Chemi-Con Corporation je družba s sedežem na Japonskem, ki izdeluje in prodaja elektrolitske kondenzatorje iz aluminija. Do marca 2005 je izdelovala tudi elektrolitske kondenzatorje iz tantala in jih do januarja 2011 prodajala z neposredno prodajo, fakturirano v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) do februarja 2005. Tožeča stranka ima 100‑odstotni delež v družbi nemškega prava Europe Chemi-Con GmbH in 100‑odstotni delež v družbi ameriškega prava United Chemi-Con (v nadaljevanju: Europe Chemi-Con oziroma United Chemi-Con in skupaj s tožečo stranko: skupina Nippon Chemi-Con).
2 Zadevna kršitev se nanaša na elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala. Kondenzatorji so električni sestavni deli, ki shranjujejo energijo elektrostatično v električnem polju. Uporabljajo se v skoraj vseh elektronskih izdelkih, kot so osebni računalniki, tablični računalniki, telefoni, klimatske naprave, hladilniki, pralni stroji, avtomobilski izdelki in industrijske naprave. Zato so stranke zelo raznolike. Elektrolitski kondenzatorji, natančneje elektrolitski kondenzatorji iz aluminija in tantala, so izdelki, pri katerih je cena pomemben konkurenčni dejavnik.
B. Upravni postopek
3 Družba Panasonic in njene hčerinske družbe so 4. oktobra 2013 Komisijo zaprosile za dodelitev zaznamka na podlagi točk 14 in 15 Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: Obvestilo o prizanesljivosti iz leta 2006) ter ji predložile informacije o obstoju domnevne kršitve v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev.
4 Komisija je 28. marca 2014 na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 in 102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) zahtevala informacije od več podjetij, ki delujejo v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev, med katerimi je tožeča stranka.
5 Komisija je od 3. do 6. marca 2015 v prostorih družbe Europe Chemi-Con izvedla preglede na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003.
6 Komisija je 4. novembra 2015 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je med drugim poslala tožeči stranki.
7 Naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah so imeli od 12. novembra do 17. decembra 2015 dostop do večine spisa prek „DVD-ja za dostop do spisa“.
8 Komisija je na podlagi prošenj več naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah za dostop do imen strank, ki so bila v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 4. novembra 2015 zakrita, dala na voljo dva nova DVD-ja z imeni zakritih strank, za katera je tožeča stranka izvedela 7. marca in 27. aprila 2016.
9 Komisija je 4. maja 2016 naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah poslala dopis o ugotovljenih dejstvih glede nekaterih elementov v tem obvestilu (v nadaljevanju: dopis o ugotovljenih dejstvih), ki mu je priložila novo različico obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 4. novembra 2015 in Priloge 1 k obvestilu brez zakritih podatkov, ter jim določila dvotedenski rok za odgovor, ki ga je podaljšala do 20. maja 2016.
10 Tožeča stranka je 20. maja 2016 predložila odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dopis o ugotovljenih dejstvih.
11 Komisija je naslovnike obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, med katerimi je tožeča stranka, zaslišala na zaslišanju 12. in 14. septembra 2016.
C. Izpodbijani sklep
12 Komisija je 21. marca 2018 sprejela Sklep C(2018) 1768 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva AT.40136 – Kondenzatorji) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
1. Kršitev
13 Komisija je z izpodbijanim sklepom ugotovila obstoj enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev, pri kateri je sodelovalo devet podjetij ali skupin podjetij, in sicer Elna, Hitachi AIC, Holy Stone, Matsuo, NEC Tokin, Nichicon, Rubycon, Sanyo (ki označuje Sanyo in Panasonic skupaj) in tožeča stranka (v nadaljevanju skupaj: udeleženci omejevalnega sporazuma) (točka 1 obrazložitve in člen 1 izpodbijanega sklepa).
14 Komisija je v bistvu navedla, da je zadevna kršitev trajala od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 na celotnem ozemlju EGP in je zajemala dogovore in/ali usklajena ravnanja, katerih namen je bilo usklajevanje cenovnih politik v zvezi s ponudbo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala (točka 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
15 Omejevalni sporazum je bil v bistvu organiziran na podlagi večstranskih sestankov, ki so običajno potekali na Japonskem vsak mesec ali vsak drugi mesec na ravni višjih vodij prodaje in vsakih šest mesecev na ravni vodstvenega osebja, vključno s predsedniki (točke 63, 68 in 738 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
16 Večstranski sestanki so bili najprej organizirani med letoma 1998 in 2003 pod imenom „klub za elektrolitske kondenzatorje“ ali „konferenca za elektrolitske kondenzatorje“ (v nadaljevanju: sestanki ECC). Nato so bili med letoma 2003 in 2005 organizirani pod imenom „konferenca za aluminij-tantal“ ali „skupina za kondenzatorje iz aluminija ali tantala“ (v nadaljevanju: sestanki ATC). Nazadnje so bili med letoma 2005 in 2012 organizirani pod imenom „skupina za raziskavo trga“ ali „skupina za trženje“ (v nadaljevanju: sestanki MK). Vzporedno s sestanki MK in kot njihova dopolnitev so bili med letoma 2006 in 2008 organizirani sestanki pod imenom „povečanje stroškov“ ali „povečanje kondenzatorjev“ (v nadaljevanju: sestanki CUP) (točka 69 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
17 Poleg teh večstranskih sestankov so imeli udeleženci omejevalnega sporazuma po potrebi tudi ad hoc dvostranske in tristranske stike (točke 63, 75 in 739 obrazložitve izpodbijanega sklepa) (v nadaljevanju skupaj: protikonkurenčni stiki).
18 V okviru protikonkurenčnih stikov so si udeleženci omejevalnega sporazuma v bistvu izmenjevali informacije o cenah in prihodnjih cenah, prihodnjih znižanjih cen in razponih teh znižanj, ponudbi in povpraševanju, vključno s prihodnjo ponudbo in povpraševanjem, ter v nekaterih primerih sklepali, izvajali in spremljali dogovore o cenah (točke 62, 715, 732 in 741 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
19 Komisija je menila, da je ravnanje udeležencev omejevalnega sporazuma pomenilo obliko dogovora in/ali usklajenega ravnanja, ki je imel skupen cilj, in sicer izogniti se cenovni konkurenci in usklajevati svoje prihodnje ravnanje v zvezi s prodajo elektrolitskih kondenzatorjev ter tako zmanjšati negotovost na trgu (točki 726 in 731 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
20 Komisija je ugotovila, da je imelo to ravnanje enoten protikonkurenčni cilj (točka 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
2. Odgovornost tožeče stranke
21 Komisija je ugotovila odgovornost tožeče stranke zaradi njenega neposrednega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 (točka 959 obrazložitve in člen 1(g) izpodbijanega sklepa).
3. Globa, naložena tožeči stranki
22 S členom 2(j) izpodbijanega sklepa je tožeči stranki naložena globa v višini 97.921.000 EUR.
4. Izračun zneska glob
23 Komisija je za izračun zneska glob uporabila metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice iz leta 2006) (točka 980 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
24 Na prvem mestu, Komisija je za določitev osnovnega zneska globe, naložene tožeči stranki, upoštevala vrednost prodaje v zadnjem celem letu sodelovanja pri kršitvi v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2006 (točka 989 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
25 Komisija je izračunala vrednost prodaje na podlagi prodaje elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, fakturirane strankam s sedežem v EGP (točka 990 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
26 Poleg tega je Komisija upoštevno vrednost prodaje izračunala ločeno za dve kategoriji proizvodov, to je za elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in elektrolitske kondenzatorje iz tantala, in zanju uporabila različne množitelje glede na trajanje kršitve (točka 991 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
27 Komisija je v zvezi s tožečo stranko menila, najprej, da je treba kot referenčno obdobje upoštevati, na eni strani, zadnje celo leto sodelovanja pri kršitvi glede vrednosti prodaje elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija, to je leto 2011–2012, in, na drugi strani, zadnje celo leto, v katerem je tožeča stranka prodajala elektrolitske kondenzatorje iz tantala, to je leto 2003–2004, glede na to, da jih je prenehala prodajati pred prenehanjem svojega sodelovanja pri kršitvi (točke 34, od 989 do 991 in 1007, preglednica 1, obrazložitve ter opomba 1657 izpodbijanega sklepa).
28 Dalje, Komisija je menila, da je tožeča stranka prek družb Europe Chemi-Con in United Chemi-Con fakturirala neposredno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija v EGP ves čas svojega sodelovanja pri kršitvi (točki 990 in 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa) in neposredno prodajo elektrolitskih kondenzatorjev iz tantala v EGP do 1. februarja 2005 (točki 34 in 1006 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
29 Nazadnje je Komisija zoper tožečo stranko za elektrolitske kondenzatorje iz aluminija uporabila množitelj v višini 13,82 (ki ustreza obdobju od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012), za elektrolitske kondenzatorje iz tantala pa množitelj v višini 5,26 (ki ustreza obdobju od 29. oktobra 1999 do 1. februarja 2005) (točka 1007, preglednica 1, obrazložitve izpodbijanega sklepa).
30 Komisija je določila 16‑odstotni delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati na podlagi teže kršitve. V zvezi s tem je menila, da horizontalni „sporazumi“ o usklajevanju cen že po svoji naravi spadajo med najresnejše kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP ter da je omejevalni sporazum zajemal celotno ozemlje EGP (točke od 1001 do 1003 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
31 Komisija je za zagotovitev dovolj odvračilnega učinka naložene globe v skladu s točko 25 Smernic iz leta 2006 uporabila še dodatni znesek v višini 16 % (točka 1009 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
32 Komisija je zato osnovni znesek globe, ki se naloži tožeči stranki, določila na 205.649.000 EUR (točka 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
33 Na drugem mestu, Komisija v zvezi s prilagoditvami osnovnega zneska glob za tožečo stranko ni ugotovila obstoja nobene oteževalne ali olajševalne okoliščine (točka 1054 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
34 Na tretjem mestu, Komisija je uporabila zgornjo mejo 10 % celotnega prometa, ustvarjenega v predhodnem poslovnem letu, na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003 (točki 1057 in 1058 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
35 Komisija je zato skupni znesek globe, ki se naloži tožeči stranki, določila na 97.921.000 EUR (točka 1139, preglednica 3, obrazložitve izpodbijanega sklepa).
[…]
II. Postopek in predlogi strank
37 Tožeča stranka je 5. junija 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
38 Komisija je 19. oktobra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo.
39 V sodnem tajništvu Splošnega sodišča je bila 27. februarja 2019 vložena replika, 5. junija 2019 pa duplika.
40 Splošno sodišče je na predlog drugega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.
41 Ker se je sestava senatov Splošnega sodišča spremenila, je bila sodnica poročevalka na podlagi člena 27(5) Poslovnika razporejena v deveti razširjeni senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
42 Splošno sodišče (deveti razširjeni senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da bo izvedlo ustni del postopka, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki so določeni v členu 89 Poslovnika, strankam pisno postavilo vprašanja in jih pozvalo, naj nanje odgovorijo na obravnavi.
43 Stranke so na obravnavi 23. oktobra 2020 ustno podale stališča in odgovore na pisna in ustna vprašanja Splošnega sodišča.
44 Po smrti sodnika Berkeja 1. avgusta 2021 so trije sodniki, podpisani pod to sodbo, nadaljevali posvetovanja v skladu s členom 22 in členom 24(1) Poslovnika.
45 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, razglasi ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je kršila člen 101 PDEU;
– podredno, odpravi globo, ki ji je bila naložena, ali še bolj podredno, zniža njen znesek;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
46 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
III. Pravo
[…]
B. Vsebinska presoja
56 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov v podporo tako primarnim predlogom za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa kot tudi podrednim predlogom za razveljavitev globe ali znižanje zneska globe, ki ji je bila naložena.
57 Tožeča stranka s prvimi petimi tožbenimi razlogi izpodbija ugotovitev Komisije o obstoju enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU v sektorju elektrolitskih kondenzatorjev na celotnem ozemlju EGP, ki je trajala skoraj 14 let. Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev pravice do izjave iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), pravice do obrambe in načela nespremenljivosti ukrepa. Drugi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj dokazov o kršitvi, napačno ugotovitev dejanskega stanja in zastaranje. Tretji tožbeni razlog se nanaša na neobstoj enotne in trajajoče kršitve. Četrti tožbeni razlog se nanaša na neobstoj kršitve zaradi cilja. Peti tožbeni razlog se nanaša na krajevno nepristojnost Komisije, da v obravnavanem primeru uporabi člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma EGP.
58 Tožeča stranka s šestim tožbenim razlogom izpodbija globo, ki ji je bila naložena, ter predlaga njeno razveljavitev ali znižanje njenega zneska. Ta tožbeni razlog se nanaša na napake pri izračunu zneska globe in kršitev Smernic iz leta 2006 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti.
[…]
1. Predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa
[…]
a) Peti tožbeni razlog: krajevna nepristojnost Komisije
71 Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija v točki 660 obrazložitve izpodbijanega sklepa napačno ugotovila, da je krajevno pristojna za uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP v obravnavanem primeru, ker se je protikonkurenčno ravnanje izvajalo na svetovni ravni, vključno z EGP, medtem ko je bilo protikonkurenčno ravnanje usmerjeno v Azijo in se v EGP ni izvajalo niti tam ni imelo pomembnega učinka.
72 Komisija te trditve izpodbija.
73 V zvezi z ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP je treba spomniti, da pravilo Unije o konkurenci, navedeno v členu 101 PDEU, prepoveduje sporazume in ravnanja, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence „na notranjem trgu“.
74 Poleg tega je treba poudariti, da so pogoji za ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU izpolnjeni v dveh primerih.
75 Na prvem mestu, uporaba člena 101 PDEU je utemeljena, če se ravnanja, na katera se nanaša, izvajajo na ozemlju notranjega trga, in to ne glede na kraj začetka njihovega izvajanja. Če bi bila namreč uporaba prepovedi, določenih v konkurenčnem pravu, odvisna od kraja sklenitve omejevalnega sporazuma, bi bilo to za podjetja očitno sredstvo, s katerim bi se zlahka izognila navedenim prepovedim (sodba z dne 27. septembra 1988, Ahlström Osakeyhtiö in drugi/Komisija, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, EU:C:1988:447, točka 16).
76 Poleg tega za določitev, ali je kraj, v katerem se izvaja omejevalni sporazum, v EGP, na eni strani ni pomembno, ali so udeleženci omejevalnega sporazuma uporabili hčerinske družbe s sedežem v EGP, da bi vzpostavili stike med seboj in s kupci, ki imajo tam sedež (sodba z dne 27. septembra 1988, Ahlström Osakeyhtiö in drugi/Komisija, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, EU:C:1988:447, točka 17). Na drugi strani je to merilo izvajanja omejevalnega sporazuma kot navezna okoliščina, ki ga povezuje z ozemljem Unije, izpolnjeno že s prodajo kartelnega izdelka v Uniji, ne glede na to, kje so viri dobave in proizvodni obrati (glej sodbo z dne 9. septembra 2015, LG Electronics/Komisija, T‑91/13, neobjavljena, EU:T:2015:609, točka 149 in navedena sodna praksa).
77 Na drugem mestu, uporaba člena 101 PDEU je upravičena tudi z vidika mednarodnega javnega prava, če je mogoče predvideti, da bodo imela ravnanja, na katera se nanaša, neposreden in bistven učinek na notranjem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 1971, Béguelin Import, 22/71, EU:C:1971:113, točka 11).
78 V obravnavanem primeru je Komisija v točki 660 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je krajevno pristojna za uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP na podlagi člena 56 Sporazuma EGP, ker se je omejevalni sporazum izvajal na svetovni ravni, vključno z EGP.
79 V zvezi s tem je Komisija menila, najprej, da so bili udeleženci omejevalnega sporazuma sicer podjetja s sedežem na Japonskem in da so protikonkurenčni stiki potekali na Japonskem, vendar so ti imeli svetovno razsežnost, tako da so vključevali EGP, ali pa so EGP neposredno zadevali. Zlasti je bila povezava z EGP upravičena z dejstvom, da so udeleženci omejevalnega sporazuma, vključno s tožečo stranko, v obdobju kršitve elektrolitske kondenzatorje prodajali v EGP. Dalje, udeleženci omejevalnega sporazuma so, na eni strani, izmenjevali informacije o strankah s sedežem v EGP ali strankah, ki imajo v EGP proizvodne obrate, in, na drugi strani, usklajevali svojo trgovinsko politiko, zlasti glede na nihanja menjalnega tečaja valut, vključno z eurom, in zvišanje cen surovin, brez geografske omejitve. Nazadnje, izmenjane informacije so zajemale vso prodajo, naj bo to na Japonsko ali v tujino in ne glede na to, ali gre za japonske ali tuje stranke (točke od 665 do 672 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
80 Res je sicer, da tožeča stranka, na eni strani, izpodbija obstoj povezave med nekaterimi protikonkurenčnimi stiki in EGP, kar bo Splošno sodišče analiziralo v okviru drugega in tretjega tožbenega razloga, in, na drugi strani, trdi, da je bila povezava med omejevalnim sporazumom in EGP omejena, kar bo preučeno v okviru drugega, tretjega in šestega tožbenega razloga.
81 Vendar tožeča stranka ne zanika, da so udeleženci omejevalnega sporazuma, vključno z njo, neposredno ali posredno prodajali elektrolitske kondenzatorje na svetovni ravni, vključno z Evropo, čeprav trdi, da je bila prodaja na tem geografskem območju zelo omejena in da so jo izvajale njene hčerinske družbe.
82 Iz tega sledi, da je merilo izvajanja omejevalnega sporazuma kot navezna okoliščina, ki ga povezuje z ozemljem Unije, v obravnavanem primeru izpolnjeno in da kršitev iz izpodbijanega sklepa torej spada na področje uporabe člena 101(1) PDEU. Zato je Komisija upravičeno ugotovila, da je pristojna za namene uporabe člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP.
83 Peti tožbeni razlog je torej treba zavrniti.
[…]
d) Tretji tožbeni razlog: neobstoj enotne in trajajoče kršitve
308 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da Komisija ni dokazala obstoja enotne in trajajoče kršitve, ki je zajemala vse elektrolitske kondenzatorje ves čas trajanja zatrjevane kršitve.
309 Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele. Prvi del se nanaša na neobstoja dokaza celovitega načrta. Drugi del se nanaša na neobstoj dokaza o medsebojnem dopolnjevanju protikonkurenčnih stikov. Tretji del se nanaša na to, da Komisija ni upoštevala heterogenosti industrije kondenzatorjev, ki naj bi onemogočala obstoj zatrjevane kršitve.
[…]
314 Komisija je v obravnavanem primeru menila, da so različni protikonkurenčni stiki, opisani v oddelku 4.3.6 izpodbijanega sklepa, del celovitega načrta z enotnim protikonkurenčnim ciljem. Cilj, ki so ga želele uresničiti stranke in ki se je kazal v teh izmenjavah, je bil preprečiti cenovno konkurenco in uskladiti njihovo prihodnje ravnanje v zvezi s prodajo elektrolitskih kondenzatorjev ter tako zmanjšati negotovost na trgu (točki 730 in 731 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
315 Ta enotni protikonkurenčni cilj se je uresničeval z razpravami o cenah, vključno s prihodnjimi cenami, razpravami o ponudbi in povpraševanju, vključno s prihodnjo ponudbo in povpraševanjem (zlasti v zvezi z obsegom proizvodnje ali povečanjem oziroma zmanjšanjem pošiljk), ter v nekaterih primerih s sklepanjem, izvajanjem in spremljanjem dogovorov o cenah (točki 62 in 715 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
316 Komisija je menila, da čeprav se je omejevalni sporazum s časom razvijal, pa se cilj ni spremenil, saj je 113 protikonkurenčnih stikov, opisanih v izpodbijanem sklepu, imelo skupne značilnosti glede udeležencev, narave in vsebinskega obsega razprav, ki so se prekrivale. Tako se je večstranskih sestankov, organiziranih pod različnimi imeni (sestanki ECC od leta 1998 do 2003, sestanki ATC od leta 2003 do 2005, sestanki MK od leta 2005 do 2012 in sestanki CUP od leta 2006 do 2008), v različnih obdobjih udeležilo devet udeležencev omejevalnega sporazuma, ki so obravnavali elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala. Vzporedno so po potrebi potekali dvostranski in tristranski stiki, pri katerih so se obravnavala posebna vprašanja. V protikonkurenčne stike so bili vključeni isti posamezniki oziroma njihovi nasledniki (točke od 70 do 75, 726, 732, 741 in 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
317 Komisija je ugotovila, da se je kršitev neprekinjeno nadaljevala kljub spremembam gospodarskih razmer, spremembam v organizacijski strukturi nekaterih zadevnih podjetij in spremembam osebja, ki je sodelovalo pri tem ravnanju (točke 76, 729, 742 in 745 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
1) Prvi del tretjega tožbenega razloga: neobstoj celovitega načrta
318 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni dokazala obstoja celovitega načrta, ker v bistvu, na prvem mestu, ni dokazala, da je imel vsak protikonkurenčni stik isti enotni cilj, medtem ko naj bi dejstvo, da je bil na sestankih CUP uporabljen drugačen „mehanizem“ kot na drugih sestankih, dokazovalo razliko v ciljih med različnimi protikonkurenčnimi stiki. Na drugem mestu, opis celovitega načrta v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah in v izpodbijanem sklepu naj bi bil preveč nejasen in nenatančen, medtem ko naj bi pojem celovitega načrta zahteval sklicevanje na konkretne izdelke, geografsko območje in tajno dogovorjeni mehanizem. Na tretjem mestu, dokazi, ki jih je navedla Komisija, naj ne bi dokazovali, da se je enotnemu protikonkurenčnemu cilju sledilo v celotnem obdobju kršitve.
319 Komisija te trditve izpodbija.
320 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da elementi, ki jih Komisija razkrila v izpodbijanem sklepu in zlasti tisti, ki so navedeni v točkah od 314 do 317 zgoraj, v zvezi s skupnimi značilnostmi protikonkurenčnih stikov, katerih končni cilj je bila uskladitev ravnanj v zvezi z določanjem cen, glede na zahteve, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 150 in 151 ter 310 in 311 zgoraj, zadostujejo za dokaz, da so imeli isti cilj in da so bili del celovitega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja.
321 Utemeljitev tožeče stranke ne omaja te ugotovitve.
322 Na prvem mestu, Komisiji ni bilo treba preveriti, ali je bil vsak od različnih protikonkurenčnih stikov namenjen spoprijemanju z eno ali več posledicami običajne konkurence in je z medsebojnim vplivanjem prispeval k nastanku vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru celovitega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. Vse protikonkurenčne posledice, ki so jih želeli udeleženci omejevalnega sporazuma, namreč tvorijo celovit načrt, kot je predviden v sodni praksi iz točke 313 zgoraj.
323 Poleg tega tožeča stranka ne navaja nobenih konkretnih dokazov, ki bi kazali na to, da so imela določena ravnanja značilnosti, ki bi kazale na to, da niso imela istega protikonkurenčnega cilja in da zato niso bila del istega celovitega načrta.
324 V zvezi s tem tožeča stranka napačno trdi, da so imeli sestanki CUP drugačen cilj, kar naj bi bilo razvidno iz dejstva, da se je na teh sestankih uporabljal drugačen „mehanizem“ kot na drugih sestankih. Vsekakor je res, da je Komisija ugotovila, da so udeleženci sestankov CUP sklenili dogovore o cenah in vzpostavili sistem poročanja o ukrepih podjetij za namene nadzora nad njihovo strategijo zviševanja cen (glej točko 72 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Vendar je bil, kot je razvidno iz točke 315 zgoraj, ta „mehanizem“ spremljanja ali nadzora strategije zviševanja cen le eden od načinov za doseganje končnega cilja uskladitve ravnanj v zvezi z določanjem cen. Poleg tega je Komisija ugotovila tudi, da je ta „mehanizem“ nadzora del splošne strategije, s katero so podjetja na splošno in torej tudi zunaj sestankov CUP nadzirala medsebojno ravnanje (glej točko 716 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
325 Čeprav so si udeleženci na sestankih CUP prizadevali za dogovore o cenah in sistem nadzora strategije cen, medtem ko so si na drugih sestankih izmenjevali informacije o cenah ali ponudbi in povpraševanju, za sestanke CUP ni mogoče šteti, da je bil njihov cilj drugačen od cilja drugih protikonkurenčnih stikov.
326 Iz navedenega sledi, da je treba trditev tožeče stranke, da Komisija ni dokazala, da so imeli protikonkurenčni stiki, opisani v izpodbijanem sklepu, enoten cilj, glede na domnevno drugačen cilj sestankov CUP, zavrniti.
327 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je opis celovitega načrta v izpodbijanem sklepu „preveč nejasen in nenatančen“ in je „zgolj splošno sklicevanje na izkrivljanje konkurence na trgu“.
328 Zagotovo je res, da kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 312 zgoraj, pojem enotnega cilja ne more biti določen s splošnim sklicevanjem na izkrivljanje konkurence na trgu, ki ga zadeva kršitev.
329 Vendar so v obravnavanem primeru trditve tožeče stranke, ki temeljijo na nezadostnem opisu celovitega načrta v okviru obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, brezpredmetne. Akt, ki je predmet te tožbe, je namreč izpodbijani sklep in ne obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki je poleg tega le začasen akt. Čeprav morajo biti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedeni vsi bistveni elementi, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, je to obvestilo lahko v obliki povzetka in ni nujno, da je sklep kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem sta presoja dejanskega stanja in pravna presoja le začasni (glej sodbo z dne 5. decembra 2013, SNIA/Komisija, C‑448/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:801, točki 41 in 42 ter navedena sodna praksa).
330 Poleg tega, v nasprotju s trditvijo tožeče stranke opis celovitega načrta ni „nejasen“ v zvezi z izdelki, tajno dogovorjenimi mehanizmi in zadevnimi trgi. Vsi ti elementi namreč jasno izhajajo iz opisa v izpodbijanem sklepu, kot je povzet v členu 1 tega sklepa, v skladu s katerim je zadevna kršitev potekala od 26. junija 1998 do 23. aprila 2012 na celotnem ozemlju EGP in je zajemala dogovore in/ali usklajena ravnanja, katerih namen je bilo usklajevanje cenovnih politik v zvezi s ponudbo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala (glej točko 14 zgoraj).
331 Nazadnje je treba ugotoviti, da utemeljitev tožeče stranke v podporo „nejasnemu“ opisu celovitega načrta v veliki meri temelji na točkah 767, 769 in 770 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki vsebujejo odgovor Komisije na trditve tožeče stranke v njenem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah in dopis o ugotovljenih dejstvih (glej točko 10 zgoraj). Kot trdi Komisija, je tožeča stranka prezrla točke od 730 do 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki vsebujejo razloge, iz katerih je Komisija ugotovila obstoj celovitega načrta s skupnim ciljem.
332 Iz točk od 730 do 743 obrazložitve izpodbijanega sklepa in drugih točk obrazložitve, navedenih v točkah od 314 do 316 zgoraj, izhaja, da je Komisija, na eni strani, celovit načrt opredelila kot način preprečevanja cenovne konkurence in usklajevanja prihodnjega ravnanja udeležencev pri prodaji elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, da bi se tako zmanjšala negotovost na trgu. Na drugi strani, Komisija je pojasnila, kako se je ta skupni cilj poskušal uresničiti in zakaj so protikonkurenčni stiki, opisani v izpodbijanem sklepu, pomenili trajajoče ravnanje za dosego enotnega gospodarskega cilja v smislu sodne prakse, navedene v točki 310 zgoraj.
333 Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da dokazi, ki jih je navedla Komisija, ne dokazujejo, da se je enotnemu protikonkurenčnemu cilju sledilo v celotnem obdobju kršitve.
334 V zvezi s tem trditvi tožeče stranke, da se je Komisija oprla le na dokaze v zvezi s sestanki ECC in ATC, ne da bi navedla temeljni namen drugih sestankov, neposredno nasprotuje sama vsebina izpodbijanega sklepa. Trditev tožeče stranke namreč temelji zlasti na točki 733 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ne vsebuje izčrpnega seznama elementov, ki dokazujejo cilj udeležencev, temveč so v njej nekateri elementi iz oddelka 4.3.6 izpodbijanega sklepa navedeni samo kot „primer“.
335 Oddelek 4.3.6 izpodbijanega sklepa pa vsebuje popolno kronologijo protikonkurenčnih stikov s podrobnostmi o vsakem večstranskem sestanku in vsakem dvostranskem ali tristranskem stiku ter v opombah navedbo dokazov, na katere se je oprla Komisija. Poleg tega točke od 77 do 105 obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebujejo kratek pregled protikonkurenčnih stikov glede datumov, lokacij, udeležencev in tem, obravnavanih v različnih skupinah sestankov in stikov. Dokazi, na katere se je oprla Komisija, so navedeni tudi v opombah k tem točkam obrazložitve.
336 Glede na navedeno je treba zavrniti tudi utemeljitev tožeče stranke, s katero izpodbija pravilnost izjav strank na nekaterih sestankih ATC – ker naj te izjave ne bi bile zapisane v zapisnikih in naj ne bi odražale širšega cilja – ki jih je Komisija navedla v točki 733 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Razlogovanje tožeče stranke namreč temelji na napačni predpostavki, da je Komisija skupni cilj omejevalnega sporazuma ugotovila zgolj na podlagi navedenih izjav, medtem ko so te navedene kot primer in je ugotovitev Komisije o tem skupnem cilju temeljila na več drugih dokazih. Tako tudi če bi bila utemeljitev tožeče stranke glede pravilnosti izjav strank na nekaterih sestankih ATC utemeljena, to ne more ovreči ugotovitve Komisije o obstoju skupnega cilja vseh protikonkurenčnih stikov.
337 Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 148 in 149 zgoraj, ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje Komisija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo. Tako se indici, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, da bi dokazala, da je podjetje kršilo člen 101(1) PDEU, ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota.
[…]
345 Vsekakor neobstoj izrecnega sklicevanja na EGP na nekaterih sestankih ne pomeni, da vsi protikonkurenčni stiki, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, ne dokazujejo obstoja povezave z EGP. Kot je razvidno iz točke 271 zgoraj, v obravnavanem primeru, na eni strani, obstaja sklenjen krog skladnih dokazov, ki zadostuje za sklepanje o povezavi med spornimi stiki kot celoto in EGP. Na drugi strani, Komisija je upravičeno menila, da so udeleženci omejevalnega sporazuma, vključno s tožečo stranko, neposredno prodajali elektrolitske kondenzatorje v EGP. V tem okviru Komisiji za dokazovanje povezave z EGP ni bilo treba dokazati, da je tožeča stranka prodajala v EGP vsem strankam, navedenim v protikonkurenčnih stikih.
346 Iz vsega navedenega sledi, da je Komisija pravilno sklepala o obstoju celovitega načrta.
347 Prvi del tretjega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
[…]
3) Tretji del tretjega tožbenega razloga: heterogenost industrije kondenzatorjev
388 Tožeča stranka trdi, da je zaradi heterogenosti industrije kondenzatorjev tajno dogovarjanje, ki se nanaša na vse elektrolitske kondenzatorje, nemogoče. Tožeča stranka v bistvu trdi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala obstoja enotne in trajajoče kršitve, ki na splošno zajema vse elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala. Kondenzatorji naj bi namreč bili zelo raznoliki izdelki, ki naj bi se razlikovali po številnih lastnostih in za katere naj zaradi prevladujočega modela dobave ne bi bilo enotne tržne cene. Zato zadevna kršitev ni mogla zajemati celotne prodaje elektrolitskih kondenzatorjev v EGP. Dve različni kategoriji elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala naj bi namreč zajemali veliko različnih vrst izdelkov, zlasti glede njihove cene in zadevnega geografskega območja. Izmenjave splošnih informacij, ki so potekale med protikonkurenčnimi stiki, naj ne bi zadostovale za zmanjšanje negotovosti na trgu in olajšanje usklajevanja cen med konkurenti, zlasti ker naj ne bi bile vse vrste elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala predmet teh izmenjav.
389 Komisija te trditve izpodbija.
390 Uvodoma je treba poudariti, da tožeča stranka napačno razlaga izpodbijani sklep, ko trdi, da je Komisija menila, da obstaja enotna in trajajoča kršitev, ki kot celota zajema vse vrste elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala.
391 Iz izpodbijanega sklepa in zlasti točke 736 obrazložitve je namreč razvidno, da je Komisija po preučitvi vseh sestankov in z njimi povezanih dokazov ugotovila, da so se vsi protikonkurenčni stiki na splošno nanašali na elektrolitske kondenzatorje iz aluminija ali tantala ali celo na oboje.
392 V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisiji ni treba opredeliti zadevnega trga na podlagi ekonomskih meril. Člani omejevalnega sporazuma sami določijo izdelke, ki so predmet njihovih razprav in usklajenih ravnanj (glej v tem smislu sodbo z dne 15. junija 2005, Tokai Carbon in drugi/Komisija, T‑71/03, T‑74/03, T‑87/03 in T‑91/03, neobjavljena, EU:T:2005:220, točka 90).
393 Poleg tega se izdelki, na katere se nanaša omejevalni sporazum, določijo na podlagi listinskih dokazov o dejanskem protikonkurenčnem ravnanju v zvezi s posameznimi izdelki (glej v tem smislu sodbo z dne 11. decembra 2003, Adriatica di Navigazione/Komisija, T‑61/99, EU:T:2003:335, točka 27).
394 Prav tako je treba poudariti, da se Komisija v zvezi s tem ne more opreti na domnevo, ki ni podprta z nobenim dokazom (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2019, ABB/Komisija, C‑593/18 P, EU:C:2019:1027, točki 44 in 45).
395 Vendar je v obravnavanem primeru Komisija, prvič, v izpodbijanem sklepu navedla, da je bilo iz vseh protikonkurenčnih stikov, zlasti iz sestankov z dne 29. avgusta 2002, 22. decembra 2006, 25. junija 2008 in 20. decembra 2010, ki so navedeni kot primeri, razvidno, da izmenjane informacije niso bile omejene na določene podvrste elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, temveč so se na splošno nanašale na elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala (glej točko 796 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
396 Drugič, izmenjane informacije so se nanašale tudi na konkretne razmisleke, pomembne za namene določitve prodajne cene izdelkov, kot sta zvišanje stroškov surovin in nihanje menjalnega tečaja, ki niso bili omejeni na določene podvrste elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala (glej zlasti točko 796 obrazložitve ter opombi 1417 in 1418 izpodbijanega sklepa).
397 Tretjič, udeleženci omejevalnega sporazuma v svojih izjavah podjetij niso uvedli nobenih omejitev glede opredelitve izdelkov, zajetih z omejevalnim sporazumom (glej točko 797 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
398 Četrtič, večina predstavnikov udeležencev omejevalnega sporazuma je bila odgovorna za izdelavo in/ali prodajo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala na splošno in ne za paleto natančno določenih izdelkov (glej točko 798 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
399 V teh okoliščinah in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 151 in od 392 do 394 zgoraj, Komisiji ni mogoče očitati, da je menila, da so informacije, izmenjane ob protikonkurenčih stikih, upoštevane kot celota, zajemale vse elektrolitske kondenzatorje iz aluminija in tantala in da je zato enotna in trajajoča kršitev zajemala vse te izdelke.
400 Iz tega sledi, da je treba tretji del tretjega tožbenega razloga in zato tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.
[…]
f) Šesti tožbeni razlog: napake pri izračunu zneska globe in kršitev Smernic iz leta 2006 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti
[…]
1) Prvi del šestega tožbenega razloga: napake pri izračunu vrednosti prodaje
[…]
ii) Drugi očitek prvega dela šestega tožbenega razloga: napaka v delu, v katerem vrednost prodaje vključuje prodajo, ki so jo ustvarile hčerinske družbe tožeče stranke
460 Tožeča stranka v bistvu izpodbija dejstvo, da je Komisija izračunala vrednost prodaje tako, da je vključila prodajo skupine Nippon Chemi-Con in zlasti družbe Europe Chemi-Con, fakturirano vsem strankam s sedežem v EGP. Na prvem mestu, Komisija naj ne bi upoštevala dejstva, da tožeča stranka ni sama ustvarila prodaje v EGP in da je ravnanje, opisano v izpodbijanem sklepu, le v manjši meri zadevalo stranke skupine Nippon Chemi-Con. Od šestdesetih strank, navedenih v izpodbijanem sklepu, naj bi bili le dve svetovni stranki družbe United Chemi-Con in le štiri naj bi bile svetovne stranke družbe Europe Chemi-Con. Na drugem mestu, Komisija naj ne bi upoštevala dejstva, da sta družbi Europe Chemi-Con in United Chemi-Con imeli pooblastilo za samostojno določanje cen v zvezi s svojimi lokalnimi strankami in svetovnimi strankami s sedežem v Evropi, pri čemer to pooblastilo zadostuje za zavrnitev domneve, da sta ti hčerinski družbi, ki sta v 100‑odstotni lasti tožeče stranke, del istega podjetja. Na tretjem mestu, Komisija naj ne bi ugotovila, da je bila prodaja skupine Nippon Chemi-Con njenim lokalnim in svetovnim strankam neposredno ali posredno povezana s kršitvijo, niti da je ta imela posebne učinke v EGP.
461 Komisija te trditve izpodbija.
462 V skladu z ustaljeno sodno prakso se konkurenčno pravo Unije, zlasti člen 101 PDEU, nanaša na dejavnost podjetij in pojem „podjetje“ zajema vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravno obliko in njihov način financiranja (glej sodbi z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točka 54 in navedena sodna praksa, in z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 140 in navedena sodna praksa).
463 V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, prvič, da je treba pojem „podjetje“ v tem okviru razumeti tako, da označuje gospodarsko enoto, čeprav s pravnega vidika to gospodarsko enoto sestavlja več fizičnih ali pravnih oseb, in, drugič, da mora tak gospodarski subjekt, če krši pravila konkurence, po načelu osebne odgovornosti za to kršitev odgovarjati sam (glej sodbo z dne 26. oktobra 2017, Global Steel Wire in drugi/Komisija, C‑457/16 P in od C‑459/16 P do C‑461/16 P, neobjavljena, EU:C:2017:819, točka 82 in navedena sodna praksa).
464 Še vedno glede pojma podjetje, tokrat v okviru izračuna globe, je treba opozoriti, da je za odmero globe dopustno upoštevati celotni promet podjetja, ki je, čeprav približen in nepopoln, pokazatelj njegove velikosti in gospodarske moči, ter del prometa, ki je bil ustvarjen z izdelki, ki so predmet kršitve, in je lahko pokazatelj njenega obsega (glej sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 145 in navedena sodna praksa). Delež celotnega prometa od prodaje izdelkov, ki so predmet kršitve, namreč lahko najbolje odraža gospodarski pomen te kršitve (glej sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 149 in navedena sodna praksa).
465 Poleg tega v posebnem primeru, v katerem ima matična družba v lasti ves ali skoraj ves kapital svoje hčerinske družbe, ki je kršila pravila Unije o konkurenci, obstaja izpodbojna domneva, da ta matična družba dejansko odločilno vpliva na hčerinsko družbo (glej v tem smislu sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 54 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑97/08 P, EU:C:2009:536, točka 63). Taka domneva, razen če je ovržena, pomeni, da se dejansko izvajanje odločilnega vpliva matične družbe na hčerinsko družbo šteje za dokazano in Komisiji omogoča, da prvonavedeno šteje za odgovorno za ravnanje drugonavedene, ne da bi ji bilo treba predložiti kakršne koli dodatne dokaze (glej sodbo z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točka 55 in navedena sodna praksa).
466 Res je, da je bila v sodni praksi domneva nesamostojnosti hčerinskih družb razvita, da bi bilo mogoče ravnanje enega pravnega subjekta (hčerinske družbe) pripisati drugemu (matični družbi). Vendar ta domneva nesamostojnosti hčerinskih družb velja tudi, kadar gre, kot v obravnavanem primeru, za določitev vrednosti prodaje, upoštevne za izračun osnovnega zneska globe, ki se naloži matični družbi, ki je neposredno sodelovala pri kršitvi in ki je v obdobju kršitve izdelke, ki so predmet te kršitve, prodajala v EGP prek svojih hčerinskih družb.
467 V obravnavanem primeru ni sporno, da je imela tožeča stranka ves čas kršitve 100‑odstotni delež v družbi Europe Chemi-Con in tudi 100-odsotni delež v družbi United Chemi-Con (glej točko 1 zgoraj). Iz tega sledi, da sta tožeča stranka in njeni hčerinski družbi del iste gospodarske enote in tako v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 463 zgoraj, tvorita eno samo podjetje v smislu člena 101 PDEU. Iz tega pa sledi tudi, da obstaja izpodbojna domneva nesamostojnosti zadevnih hčerinskih družb.
468 Vendar tožeča stranka ne navaja nobenih konkretnih dokazov, s katerimi bi ovrgla to domnevo nesamostojnosti in podprla domnevno pooblastilo za samostojno določanje cen svojih hčerinskih družb. Nasprotno, iz analize drugega tožbenega razloga izhaja, da so bile nekatere stranke družb Europe Chemi-Con in United Chemi-Con, ki so imele sedež ali proizvodne obrate v Evropi, predmet razprav med nekaterimi protikonkurenčnimi stiki (glej točke 249, 280 in 296 zgoraj), kar poleg tega tožeča stranka sama priznava v tožbi.
469 Ugotoviti je torej treba, da v obravnavanem primeru domneva nesamostojnosti hčerinskih družb tožeče stranke ni bila ovržena.
470 Poleg tega je treba poudariti, da mora vrednost prodaje, upoštevne za izračun osnovnega zneska globe, ustrezati vrednosti prodaje blaga ali storitev, ki jo je „podjetje“ ustvarilo v EGP in je neposredno ali posredno povezana s kršitvijo (glej točko 434 zgoraj). To pomeni, da mora v obravnavanem primeru vrednost prodaje vključevati prodajo elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, ki jo je v EGP ustvarila gospodarska enota, ki jo tvorijo tožeča stranka in njeni hčerinski družbi v 100‑odstotni lasti.
471 Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je za določitev vrednosti prodaje, ki jo je ustvarilo podjetje in je neposredno ali posredno povezana s kršitvijo, v skladu s točko 13 Smernic iz leta 2016 upoštevala znesek prodaje elektrolitskih kondenzatorjev iz aluminija in tantala, ki sta jo hčerinski družbi tožeče stranke fakturirali strankam s sedežem v Evropi (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 150).
[…]
474 Drugi očitek prvega dela šestega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družba Nippon Chemi-Con Corporation nosi svoje stroške in stroške Evropske komisije.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 29. septembra 2021.
Podpisi