Zadeva T-193/04

Hans-Martin Tillack

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) o razkritju zaupnih podatkov – Sum podkupovanja in kršitve varstva poslovne skrivnosti – Posredovanje podatkov o zadevah, ki bi lahko imele za posledico kazenski pregon, nacionalnim sodnim organom – Hišna preiskava in preiskava pisarne novinarja – Ničnostna tožba – Dopustnost – Odškodninska tožba – Vzročna zveza – Dovolj pomembna kršitev“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki

(člen 230 ES; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1073/1999, člen 10(2))

2.      Odškodninska tožba – Samostojnost v primerjavi z ničnostno tožbo in tožbo zaradi nedelovanja

(členi 230, četrti odstavek, ES, 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj pomembna kršitev prava Skupnosti

(člen 288, drugi odstavek, ES)

1.      Akti in odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 230 ES, pomenijo ukrepe z zavezujočimi pravnimi učinki, saj vplivajo na interese tožeče stranke, ker pomembno spremenijo njen pravni položaj.

Pri aktu, s katerim Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) na podlagi člena 10(2) Uredbe št. 1073/1999 nacionalnim sodnim organom pošlje podatke v zvezi s sumom o kršitvi varstva poslovne skrivnosti in podkupovanjem, ni tako.

Člen 10(2) Uredbe št. 1073/1999 določa namreč le pošiljanje podatkov nacionalnim sodnim organom, ki so v okviru svojih pristojnosti prosti, da presodijo vsebino in obseg navedenih podatkov in tako o ukrepih, ki jih je v določenem primeru treba sprejeti. Posledično morebitni začetek sodnega postopka po tem, ko je OLAF poslal podatke, in nadaljnji pravni akti, izhajajo samo in izključno iz odgovornosti nacionalnih organov.

Ta svoboda nacionalnih sodnih organov ni vprašljiva zaradi načela lojalnega sodelovanja, ki določa, da morajo ti organi, kadar jim OLAF pošlje podatke na podlagi člena 10(2) Uredbe št. 1073/1999, skrbno preizkusiti navedene podatke in posledično ravnati ustrezno, da bi zagotovili spoštovanje prava Skupnosti. Taka obveznost skrbnega preizkusa ne določa, da je treba zadevne prenose razlagati strogo, tako, da bi morali nacionalni organi sprejeti posebne ukrepe, saj naj bi taka razlaga spreminjala razporeditev nalog in odgovornosti, kot je določena za izvajanje Uredbe št. 1073/1999.

(Glej točke 67, 68, 70 in 72.)

2.      Tožba zaradi odgovornosti je samostojna tožba, ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno vlogo in za katero so določeni pogoji za izvajanje glede na njen poseben namen. Medtem ko je namen tožbe za razglasitev ničnosti in tožbe zaradi nedelovanja kaznovati nezakonitost pravno zavezujočega akta ali neobstoj takega akta, je namen tožbe zaradi odgovornosti povračilo za škodo, ki je nastala zaradi akta ali nezakonitega ravnanja, ki se očita instituciji ali organu Skupnosti.

Ker posamezniki, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 230, četrti pododstavek, ES, ne morejo neposredno izpodbijati nekaterih aktov ali ukrepov Skupnosti, imajo možnost, da zaradi ravnanja, ki ne more biti predmet odločanja in zato ne more biti predmet ničnostne tožbe, vložijo tožbo za nepogodbeno odgovornost, ki je določena v členih 235 ES in 288 ES, drugi pododstavek, če bi bilo to ravnanje takšno, da bi bila Skupnost odgovorna.

(Glej točki 97 in 98.)

3.      Nepogodbena odgovornost Skupnosti za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 288, drugi odstavek, ES je podana ob izpolnitvi vseh pogojev, in sicer nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, dejanskega obstoja škode in obstoja vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. V zvezi s prvim pogojem mora biti ugotovljena dovolj pomembna kršitev pravnega predpisa, katerega cilj je podelitev pravic posameznikom.

V zvezi s tem samo načelo dobre uprave ne daje pravic posamezniku, razen če zajema posebne pravice, kot so pravica, da se njegove zahteve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, pravica biti slišan, pravica dostopa do spisa, pravica do obrazložitve odločbe v smislu člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Poleg tega dejstvo, da je varuh človekovih pravic ravnanje institucije Skupnosti opredelil kot „akt slabega upravljanja“, samo po sebi ne pomeni, da je to ravnanje dovolj pomembna kršitev pravnega predpisa. Z ustanovitvijo varuha človekovih pravic je Pogodba državljanom Unije, podrobneje uradnikom ter drugim uslužbencem Skupnosti, namreč ponudila alternativno sredstvo tožbi pred sodiščem Skupnosti, da bi zagovarjali svoje interese. Ta izvensodna alternativna sredstva ustrezajo posebnim merilom in nimajo nujno istega cilja kot sodno varstvo.

(Glej točke 116, 117, 127 in 128.)