Zadeva T‑143/12
Zvezna republika Nemčija
proti
Evropski komisiji
„Državne pomoči – Poštno področje – Financiranje dodatnih stroškov plač in prispevkov socialnega varstva za del osebja družbe Deutsche Post prek subvencij in prihodkov, ustvarjenih s plačevanjem storitev po reguliranih cenah – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom – Pojem prednosti – Sodba ‚Combus‘ – Dokazovanje obstoja gospodarske in selektivne prednosti – Neobstoj“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 14. julija 2016
1. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči
(člena 107(1) PDEU in 296 PDEU)
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Ukrep, ki zmanjša stroške podjetja – Prihodki, ustvarjeni iz zakonito subvencionirane dejavnosti podjetja – Navzkrižno subvencioniranje konkurenčnih dejavnosti tega podjetja – Vključitev
(člen 107 PDEU)
3. Ničnostna tožba – Razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom
(člen 107 PDEU)
4. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Pravica Komisije, da vloži tožbo – Diskrecijsko izvajanje – Sodni nadzor – Meje
(člen 258 PDEU)
5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev ugodnosti prejemnikom – Ukrepi, katerih namen je izravnati stroške, naložene podjetju na podlagi zakonskih določb, ki odstopajo od splošnih pravil, ki veljajo za konkurenčna podjetja – Izključitev – Pogoji
(člen 107(1) PDEU)
6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Presoja z vidika člena 107(1) PDEU – Upoštevanje prejšnje prakse – Izključitev
(člen 107(1) PDEU)
7. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Diskrecijska pravica Komisije – Opredelitev ukrepa pomoči v smislu člena 107(1) PDEU – Presoja združljivosti navedenega ukrepa z notranjim trgom – Sodni nadzor – Obseg
(člen 107 PDEU)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 59 do 66.)
2. Cilj člena 107 PDEU je preprečiti, da bi prednosti, ki jih odobrijo javni organi in ki v različnih oblikah izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, škodovale trgovini med državami članicami. Pojem državne pomoči zato ne zajema le pozitivnih storitev, kot so subvencije, temveč tudi ukrepe, ki na različne načine zmanjšujejo bremena, ki jih mora podjetje običajno nositi in sicer strogo dobesedno ne predstavljajo subvencij, vendar jih je glede na vrsto in učinek z njimi mogoče enačiti.
Natančneje, na podlagi pravilne uporabe prava Unije je treba preveriti, ali prihodki, ustvarjeni iz zakonito subvencionirane dejavnosti, niso namenjeni financiranju drugih dejavnosti tega podjetja, pri čemer ima Komisija določeno diskrecijsko pravico v zvezi s sprejetjem najbolj primerne metode, da bi se prepričala, da ne obstaja navzkrižno subvencioniranje konkurenčnih dejavnosti.
Torej, ne le, da člen 107(1) PDEU ne nasprotuje preverjanju obstoja morebitnega navzkrižnega subvencioniranja, ampak, nasprotno, iz te določbe izhaja, da je treba opraviti tovrstno preverjanje.
(Glej točke od 73 do 75.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 78 do 85.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 79)
5. Opredelitev kot državne pomoči iz člena 107(1) PDEU vključuje izpolnjevanje štirih meril, in sicer, da gre za državni poseg ali poseg iz državnih sredstev, da ta poseg lahko prizadene trgovino med državami članicami, da svojemu upravičencu omogoča prednost in da izkrivlja konkurenco ali grozi, da jo bo izkrivljal.
Kar zadeva tretje merilo, mora Komisija že pri presoji pojma prednosti dokazati, da preučeni ukrep pomeni gospodarsko in selektivno prednost.
Pri preverjanju obstoja gospodarske prednosti mora Komisija – kot upoštevni okvir – upoštevati vse posebnosti pravne ureditve, katere del je obravnavani nacionalni ukrep. Glede tega ukrep – zaradi katerega podjetja, za katera se uporablja, ne pridobijo ugodnejšega konkurenčnega položaja glede na konkurenčna podjetja – ni zajet s členom 107(1) PDEU, ki državnih ukrepov ne razlikuje na podlagi razlogov ali ciljev, ampak jih opredeljuje glede na njihov učinek.
Ker je edini namen člena 107(1) PDEU samo prepovedati ugodnosti za določena podjetja, koncept pomoči pa zajema samo ugodnosti ali oprostitev bremen, ki so ponavadi predvidena v proračunu podjetja, in morajo veljati za gospodarsko ugodnost, ki je upravičeno podjetje ne bi pridobilo pod običajnim tržnimi pogoji.
Ta pojem „stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja“, ne vključuje stroškov, naloženih samo enemu podjetju na podlagi zakonskih določb, ki odstopajo od splošnih pravil, ki veljajo za konkurenčna podjetja, in katerih učinek je temu podjetju naložiti obveznosti, ki ne bremenijo konkurenčnih podjetij. Glede tega bi bilo nepravilno trditi, da je del običajnih stroškov podjetja pretirano visok strošek za splošni pokojninski sistem, ki je določen s predpisi države članice.
Tako naložitev podjetju, z aktom javne oblasti obveznosti, da se v celoti nosi stroške pokojnin svojih uslužbencev, ki imajo status uradnika, in ne za prispevanje v pokojninsko zavarovanje, izključuje možnost, da bi se financiranje tega stroška s strani države članice opredelilo za prednost, če to financiranje ne presega tega, kar je nujno za to, da se obveznosti navedene družbe izenačijo z obveznostmi njej konkurenčnih podjetij. V tem primeru je torej obstoj prednosti mogoč le, če zadevno financiranje presega ta prag. Povsem je namreč mogoče, da je družba po navedenem financiranju v manj neugodnem položaju kot prej, da pa glede na svoje konkurente ostaja v neugodnem položaju ali pa da je z njimi izenačena ter da posledično nima prednosti.
(Glej točke 88, 106, 108, 110, 130, 132, 143, 144 in 147.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 126.)
7. Na področju državnih pomoči sodišče Unije izvaja celovit nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 107(1) PDEU. Iz tega izhaja, da mora sodišče Unije preveriti, ali so dejstva, ki jih je navedla Komisija, materialno pravilna in ali so taka, da je mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki utemeljujejo opredelitev „pomoči“ v smislu člena 107(1) PDEU.
Poleg tega, ker člen 107(3)(c) PDEU daje Komisiji diskrecijsko pravico, katere izvrševanje zajema kompleksno gospodarsko in socialno presojo, se nadzor sodišča Unije glede takšnih presoj nanaša na vprašanja, ali so bila spoštovana pravila postopka, ali je obrazložitev zadostna, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali je prišlo do očitne napake pri presoji ter zlorabe pooblastil.
(Glej točko 152.)