SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 2. marca 2023(*)
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Direktiva 2003/88/ES – Člena 3 in 5 – Dnevni in tedenski počitek – Nacionalna ureditev, ki določa minimalni čas tedenskega počitka 42 ur – Obveznost zagotavljanja dnevnega počitka – Načini zagotavljanja“
V zadevi C‑477/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Miskolci Törvényszék (sodišče v Miskolcu, Madžarska) z odločbo z dne 28. junija 2021, ki je na Sodišče prispela 3. avgusta 2021, v postopku
IH
proti
MÁV-START Vasúti Személyszállító Zrt.,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, M. L. Arastey Sahún (poročevalka), sodnica, F. Biltgen, N. Wahl in J. Passer, sodniki,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za IH L. Tóth, ügyvéd,
– za MÁV-START Vasúti Személyszállító Zrt. S. Szabó in I. Tóthné Pelle, ügyvédek,
– za madžarsko vlado Zs. Biró-Tóth in M. Z. Fehér, agenta,
– za Evropsko komisijo D. Recchia in K. Talabér-Ritz, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. oktobra 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in 5 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med IH in njegovo delodajalko, družbo MÁV-START Vasúti Személyszállító Zrt. (v nadaljevanju: MÁV-START), v zvezi z zagotavljanjem dnevnega počitka v povezavi z zagotavljanjem tedenskega počitka.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V skladu s členom 1(1) Direktive 2003/88 ta direktiva „določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa“.
4 Člen 3 te direktive, naslovljen „Dnevni počitek“, določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24‑urnem obdobju.“
5 Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Tedenski počitek“, določa:
„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3.
Če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to upravičujejo, se lahko določi minimalni čas počitka 24 ur.“
6 Člen 15 iste direktive, naslovljen „Ugodnejše določbe“, določa:
„Ta direktiva ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone, podzakonske ali upravne akte, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev, ali da olajšujejo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnimi partnerji, ki so ugodnejši za varovanje zdravja in varnosti delavcev.“
Madžarsko pravo
Zakonik o delovnih razmerjih
7 Člen 104(1) munka törvénykönyvéről szóló 2012. évi I. törvény (zakon št. I iz leta 2012 o potrditvi zakonika o delovnih razmerjih) (Magyar Közlöny 2012/2., v nadaljevanju: zakonik o delovnih razmerjih) določa:
„Med koncem enega delovnega dne in začetkom naslednjega delovnega dne mora biti zagotovljen počitek najmanj 11 zaporednih ur (v nadaljevanju: dnevni počitek).“
8 Člen 105(1) tega zakonika določa:
„Dva dneva počitka se dodelita tedensko (dneva tedenskega počitka). Tudi dneva tedenskega počitka se lahko različno razporedita.“
9 Člen 106 navedenega zakonika določa:
„1. Namesto dni tedenskega počitka se lahko delavcu zagotovi neprekinjen tedenski počitek najmanj 48 ur na teden.
[…]
3. Če je razporeditev delovnega časa spremenljiva, se delavcu namesto tedenskega počitka iz odstavka 1 in ob upoštevanju uporabe odstavka 2 mutatis mutandis zagotovi neprekinjen tedenski počitek 40 ur, ki vključuje en koledarski dan. Delavcu je treba zagotoviti povprečen čas tedenskega počitka najmanj 48 ur, pri čemer se kot podlaga upošteva okvir načrtovanja delovnega časa ali obračunsko obdobje.“
Zakon št. CLXXXIII iz leta 2005 o železniškem prometu
10 Člen 68/A(4) a vasúti közlekedésről szóló 2005. évi CLXXXIII. törvény (zakon št. CLXXXIII iz leta 2005 o železniškem prometu) (Magyar Közlöny 2005/172) določa:
„Z odstopanjem od odstavkov od 1 do 3 se določbe člena 68/B(1) […] uporabljajo tudi za voznike železniških vozil, ki se ne štejejo za mobilne železniške delavce, ki opravljajo storitve v okviru čezmejne interoperabilnosti.“
11 Člen 68/B(1) tega zakona določa:
„Za mobilne železniške delavce, ki opravljajo storitve v okviru čezmejne interoperabilnosti, mora dnevni počitek na domu trajati najmanj 12 zaporednih ur v obdobju 24 ur.“
Kolektivna pogodba
12 V skladu s členom 46, točka 1, kolektivne pogodbe, sklenjene med družbo MÁV‑START in sindikalnimi organizacijami (v nadaljevanju: kolektivna pogodba), imajo strojevodje pravico do 12‑urnega dnevnega počitka (dnevni počitek na domu), ki začne teči z njihovim prihodom na dom in se konča z njihovim odhodom na delovno mesto (potovalni čas).
13 V skladu s členom 47, točka 1, te kolektivne pogodbe imajo strojevodje pravico do dvodnevnega tedenskega počitka, ki se zagotovi tako, da imajo med dvema izmenama najmanj 48 ur nepretrganega počitka.
14 Točka 4 člena 47 navedene pogodbe določa, da se lahko strojevodjem v skladu s členom 106 zakonika o delovnih razmerjih namesto počitka iz točke 1 tega člena zagotovi najmanj 42 ur nepretrganega tedenskega počitka. V tem primeru mora delavec imeti na voljo povprečen tedenski čas počitka, ki traja najmanj 48 ur, pri čemer se kot referenca upošteva okvir načrtovanja delovnega časa.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
15 IH je pri družbi MÁV-START zaposlen kot strojevodja. Njegovo delovno mesto je na območju delovanja družbe MÁV-START v Miskolcu (Madžarska). IH opravlja svoje delo izključno na Madžarskem.
16 Za IH velja kolektivna pogodba. Njegova zaposlitev spada v okvir mesečnega načrtovanja delovnega časa, ki ne vključuje dni tedenskega počitka, ampak čas tedenskega počitka, ki ga delodajalec zagotovi na podlagi tedenskega referenčnega obdobja.
17 V skladu s kolektivno pogodbo je družba MÁV-START IH med dvema obdobjema dela zagotavljala 12‑urni dnevni počitek na domu, h kateremu je bil prištet standardni potovalni čas, ki traja dvakrat 30 minut.
18 Poleg tega mu je družba MÁV-START enkrat tedensko zagotavljala čas tedenskega počitka najmanj 48 zaporednih ur. Če za neki teden odobritev takega počitka ni bila mogoča, je družba MÁV-START IH zagotovila neprekinjen čas počitka najmanj 42 ur, tako da bi ta lahko koristil povprečen tedenski čas počitka najmanj 48 ur, pri čemer je ta družba kot referenco vzela okvir mesečnega načrtovanja delovnega časa.
19 Kadar pa je bil ta tedenski počitek IH odobren ali je ta vzel dopust, mu ni bil zagotovljen niti čas dnevnega počitka niti potovalni čas.
20 IH je pri predložitvenem sodišču, Miskolci Törvényszék (sodišče v Miskolcu, Madžarska), vložil tožbo za izplačilo neplačane plače, pri čemer je trdil, da ima pravico do dnevnega počitka neposredno pred obdobjem tedenskega počitka ali dopusta ali po njem.
21 Družba MÁV-START pred tem sodiščem trdi, da je treba dnevni počitek zagotoviti med dvema obdobjema dela, ki si sledita v istem 24-urnem obdobju, in ne v primeru, ko ni predvideno nobeno novo obdobje dela, na primer kadar se odobri tedenski počitek ali dopust. Po njenem mnenju je to upravičeno zaradi cilja dnevnega počitka, ki naj bi bil delavcu omogočiti, da si med dvema obdobjema dela ponovno nabere moči. Poleg tega naj bi bilo treba v vsakem sedemdnevnem obdobju zagotoviti daljši tedenski počitek, ki bi nadomestil dnevni počitek.
22 Predložitveno sodišče poudarja, da kolektivna pogodba v skladu s pooblastili, ki izhajajo iz Direktive 2003/88 in zakonika o delovnih razmerjih, v korist delavcev odstopa od pravil o dnevnem in tedenskem počitku.
23 Dnevni počitek je namreč 12 ur, ki tako presegajo minimalen 11‑urni počitek, določen v členu 3 Direktive 2003/88, poleg tega pa jih lahko delavec zaradi standardnih potovalnih rokov v celoti preživi na svojem domu.
24 Predložitveno sodišče glede tedenskega počitka trdi, da se madžarska jezikovna različica člena 5 Direktive 2003/88 nekoliko razlikuje od angleške, nemške in francoske različice, zlasti ker je v madžarski jezikovni različici pojem „tedenski počitek“ v smislu tega člena 5 opredeljen tako, da mora biti vsakemu delavcu v vsakem sedemdnevnem obdobju zagotovljeno minimalno obdobje neprekinjenega počitka 24 ur „in“ („továbbá“) 11 ur dnevnega počitka iz člena 3 te direktive. Angleška, nemška in francoska različica namesto besede „in“, uporabljajo izraze „plus“, „zuzüglich“ in „s’ajoutent“.
25 To sodišče se tako sprašuje, ali je treba navedeni pojem „tedenski počitek“ razlagati tako, da je treba bodisi po minimalnem obdobju neprekinjenega počitka 24 ur odobriti dnevni počitek, ki traja najmanj 11 ur, bodisi – pri čemer se nagiba k tej drugi razlagi – da se 24‑urno obdobje in 11‑urno obdobje seštejeta, da skupaj tvorita minimalno obdobje tedenskega počitka, tako da mora imeti delavec, gledano v celoti, pravico do tedenskega počitka, ki traja najmanj 35 zaporednih ur.
26 V zvezi s tem navedeno sodišče poudarja, da je v madžarski ureditvi trajanje tedenskega počitka določeno na 48 ur in najmanj 42 ur ter da pojem „tedenski čas počitka“, kot je uporabljen v zakoniku o delovnih razmerjih in v kolektivni pogodbi, ne vsebuje omembe dnevnega počitka niti njegovega trajanja.
27 Nazadnje, predložitveno se sodišče sprašuje, ali je treba dnevni počitek zagotoviti med koncem zadevnega dnevnega delovnega časa in začetkom dela naslednjega dne (ali istega dne med koncem obdobja dela in začetkom naslednjega obdobja dela) ali, splošneje, med koncem delovnega dne in začetkom naslednjega delovnega dne, čeprav se ta delovni dan začne več dni pozneje.
28 V tem okviru je Miskolci Törvényszék (sodišče v Miskolcu) prekinilo postopek in Sodišču postavilo ta vprašanja za predhodno odločanje:
„1. Ali je treba člen 5 Direktive [2003/88] v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da je dnevni počitek iz člena 3 [te] direktive del tedenskega počitka?
2. […] Ali je treba člen 5 Direktive [2003/88] v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da v skladu s ciljem [te] direktive navedeni člen zgolj določa minimalno trajanje tedenskega počitka, torej mora tedenski počitek trajati najmanj 35 zaporednih ur, če ne obstajajo objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela, ki to izključujejo?
3. Ali je treba člen 5 Direktive [2003/88] v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da če pravo države članice in kolektivna pogodba, ki se uporabi, določata tedenski počitek, ki neprekinjeno traja najmanj 24 ur, je tudi po delu, ki je bilo opravljeno v delovnem dnevu pred tedenskim počitkom, obvezno zagotoviti dnevni počitek v trajanju 12 ur, ki je skupaj s tedenskim počitkom zagotovljen v upoštevnem pravu države članice in kolektivni pogodbi, ki se uporabi, če ne obstajajo objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela, ki bi to preprečevali?
4. Ali je treba člen 3 Direktive [2003/88] v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da ima delavec prav tako pravico do minimalnega počitka, ki ga je treba zagotoviti v obdobju 24 ur, če mu iz katerega koli razloga ni treba delati v naslednjih 24 urah?
5. Če je odgovor na [četrto vprašanje] pritrdilen, ali je treba člena 3 in 5 Direktive [2003/88] v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da je treba dnevni počitek zagotoviti pred tedenskim počitkom?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo in drugo vprašanje
29 Predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da je dnevni počitek iz člena 3 te direktive del tedenskega počitka iz tega člena 5, ali pa zadnjenavedeni člen določa le minimalno trajanje navedenega tedenskega počitka.
30 Najprej je treba opozoriti, da Direktiva 2003/88 z uvedbo pravice vsakega delavca do dnevnega in tedenskega počitka podrobneje opredeljuje temeljno pravico, ki je izrecno določena v členu 31(2) Listine, zato je treba to direktivo razlagati ob upoštevanju tega člena 31(2). Iz tega zlasti izhaja, da se določbe Direktive 2003/88 ne smejo razlagati ozko, tako da bi bilo to v škodo pravic, ki jih ima delavec na podlagi te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2021, Radiotelevizija Slovenija (Stalna pripravljenost na odročnem kraju), C‑344/19, EU:C:2021:182, točka 27 in navedena sodna praksa).
31 V teh okoliščinah je treba za odgovor na postavljena vprašanja to direktivo razlagati ob upoštevanju pomena temeljne pravice vsakega delavca do dnevnega in tedenskega počitka (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 33).
32 Opozoriti je treba tudi, da je namen Direktive 2003/88 določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj, ki se nanašajo predvsem na trajanje delovnega časa. Namen te harmonizacije na ravni Evropske unije na področju organizacije delovnega časa je zagotoviti boljšo zaščito varnosti in zdravja delavcev s tem, da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2020, Fetico in drugi, C‑588/18, EU:C:2020:420, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).
33 Tako morajo države članice v skladu z določbama členov 3 in 5 Direktive 2003/88 sprejeti potrebne ukrepe, da se vsakemu delavcu zagotovi pravica do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v obdobju 24 ur, v sedemdnevnem obdobju pa pravica do minimalnega neprekinjenega počitka 24 ur in do 11-urnega dnevnega počitka iz navedenega člena 3 (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 38 in navedena sodna praksa).
34 Da bi se zagotovil polni učinek Direktive 2003/88, morajo torej države članice zagotoviti spoštovanje tega minimalnega časa počitka (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 40).
35 Tako morajo države članice ob upoštevanju glavnega cilja Direktive 2003/88, ki je zagotoviti učinkovito zaščito življenjskih in delovnih razmer delavcev ter boljšo zaščito njihove varnosti in zdravja, zagotoviti, da se polni učinek teh pravic v celoti zagotovi, tako da se jim dejansko zagotovi pravica do minimalnega dnevnega in tedenskega počitka, ki ju določa ta direktiva. Iz tega izhaja, da pravila, ki jih države članice določijo za zagotovitev izvrševanja zahtev iz Direktive 2003/88, ne smejo biti taka, da bi se pravicam, določenim v členu 31(2) Listine ter v členih 3 in 5 te direktive, odvzel smisel (glej v tem smislu sodbo z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točki 42 in 43).
36 V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da je treba delavca šteti za šibkejšo stranko v delovnem razmerju, zato je treba nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegove pravice omeji (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 44 in navedena sodna praksa).
37 Ob upoštevanju teh ugotovitev je treba preučiti vprašanje, ali je dnevni počitek iz člena 3 Direktive 2003/88 del tedenskega počitka iz člena 5.
38 Na prvem mestu, v zvezi s tem je treba poudariti, da ta direktiva pravico do dnevnega počitka in pravico do tedenskega počitka določa v dveh različnih določbah, in sicer v členu 3 oziroma členu 5 te direktive. To pomeni, da gre za dve avtonomni pravici, ki – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 49 do 51 sklepnih predlogov – imata različna namena, in sicer, z dnevnim počitkom delavcu omogočiti, da se oddalji od delovnega okolja za določeno število ur, ki morajo biti ne le zaporedne, ampak morajo tudi neposredno slediti delovnemu času, in s tedenskim počitkom delavcu omogočiti, da se v vsakem sedemdnevnem obdobju spočije.
39 Zato je treba delavcem zagotoviti dejansko uveljavljanje obeh pravic.
40 Na drugem mestu, treba je opozoriti, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v točki 35 te sodbe, da podrobna pravila, ki jih države članice določijo za zagotovitev izvajanja zahtev iz Direktive 2003/88, vsebini pravic, določenih v členu 31(2) Listine ter členih 3 in 5 te direktive, ne smejo odvzeti smisla. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi razlaga, v skladu s katero je dnevni počitek del tedenskega počitka, pravici do dnevnega počitka iz člena 3 navedene direktive odvzela smisel, ker bi delavcu odvzela dejansko uveljavljanje dnevnega počitka iz te določbe, kadar bi ta uveljavljal pravico do tedenskega počitka.
41 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 5, prvi odstavek, Direktive 2003/88 ni omejen na splošno določitev minimalnega obdobja za pravico do tedenskega počitka, ampak je v njem natančno pojasnjeno, da se temu obdobju doda obdobje, ki ga je treba priznati iz naslova pravice do dnevnega počitka, s čimer je poudarjena avtonomnost teh dveh pravic. To potrjuje, da namen pravice do tedenskega počitka ni, da bi glede na okoliščine primera zajemala čas, ki ustreza pravici do dnevnega počitka, ampak jo je treba priznati poleg te pravice.
42 Poleg tega je pomembno, da se v celoti zagotovi polni učinek pravic, ki jih delavcem podeljuje Direktiva 2003/88, kar nujno pomeni obveznost držav članic, da zagotovijo spoštovanje vsake minimalne zahteve, določene s to direktivo (sodba z dne 11. aprila 2019, Syndicat des cadres de la sécurité intérieur, C‑254/18, EU:C:2019:318, točka 33).
43 Iz tega sledi, da se čas dnevnega počitka iz člena 3 Direktive 2003/88 ne doda 24‑urnemu počitku iz člena 5 te direktive, da bi se tvorilo skupno obdobje tedenskega počitka, ki traja najmanj 35 ur, ampak samostojnemu in ločenemu tedenskemu počitku najmanj 24 ur, določenemu s to določbo.
44 Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 5 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da dnevni počitek iz člena 3 te direktive ni del tedenskega počitka iz navedenega člena 5, ampak se temu doda.
Tretje vprašanje
45 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 3 in 5 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da je treba, kadar nacionalna ureditev določa čas tedenskega počitka, ki presega 35 zaporednih ur, delavcu poleg tega počitka omogočiti tudi dnevni počitek, kot je zagotovljen s členom 3 te direktive.
46 To sodišče v predložitveni odločbi navaja, prvič, da je v nacionalni ureditvi iz postopka v glavni stvari uporabljen pojem „tedenski čas počitka“, ki je načeloma določen na 48 ur in ki ne sme biti krajši od 42 ur, in drugič, da se v tej ureditvi ne omenjata niti dnevni čas počitka niti njegovo trajanje. Trajanje navedenega „tedenskega časa počitka“ pa presega 35 ur, ki izhajajo iz seštevka minimalnega 24‑urnega počitka iz člena 5 Direktive 2003/88 in minimalnega 11‑urnega počitka iz člena 3 te direktive.
47 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 5 Direktive 2003/88 ne vsebuje nobenega napotila na nacionalno pravo držav članic. Zato je treba izraze, uporabljene v tej direktivi, razumeti kot avtonomne pojme prava Unije in jih razlagati enotno na celotnem ozemlju Unije, ne glede na opredelitve, ki se uporabljajo v državah članicah (glej v tem smislu sodbo z dne 9. novembra 2017, Maio Marques da Rosa, C‑306/16, EU:C:2017:844, točka 38 in navedena sodna praksa).
48 Iz tega sledi, da pojem „tedenski čas počitka“ iz nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ne vpliva na razlago člena 5 Direktive 2003/88.
49 Ob tem pojasnilu je treba opozoriti, da je minimalni čas tedenskega počitka, ki ga določa ta določba, neprekinjenih 24 ur. Vendar člen 15 te direktive državam članicam dovoljuje, da uporabijo ali sprejmejo določbe, ki so ugodnejše za varovanje zdravja in varnosti delavcev, ali da olajšujejo ali dopuščajo izvajanje kolektivnih pogodb ali sporazumov, sklenjenih med socialnimi partnerji, ki so ugodnejši za to varovanje. Tako je bil zadevnemu delavcu v skladu s kolektivno pogodbo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, odobren najmanj 42‑urni tedenski počitek. V takih primerih tako odobrenih ur tedenskega počitka, ki presegajo minimum, ki se zahteva v členu 5 Direktive 2003/88, ne ureja ta direktiva, ampak nacionalno pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 19. novembra 2019, TSN in AKT, C‑609/17 in C‑610/17, EU:C:2019:981, točki 34 in 35).
50 Vendar se z določitvijo takih ugodnejših določb na področju tedenskega počitka, kot se – kot minimalni prag – zahtevajo z Direktivo 2003/88, delavcu ne morejo odvzeti druge pravice, ki mu jih podeljuje ta direktiva, natančneje pravica do dnevnega počitka.
51 Kot namreč izhaja iz sodne prakse Sodišča, izvajanje takih pristojnosti s strani države članice ne sme ogroziti minimalne zaščite, ki je delavcem zagotovljena z navedeno direktivo, in zlasti dejanskega upravičenja do minimalnega dnevnega počitka, določenega v členu 3 te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 4. junija 2020, Fetico in drugi, C‑588/18, EU:C:2020:420, točka 32).
52 Da bi se delavcem zagotovilo dejansko uveljavljanje pravice do dnevnega počitka, določene v členu 31(2) Listine in členu 3 Direktive 2003/88, je treba to pravico priznati ne glede na trajanje tedenskega počitka, ki ga določa nacionalna ureditev, ki se uporablja.
53 Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člena 3 in 5 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da je treba, kadar nacionalna ureditev določa čas tedenskega počitka, ki presega 35 zaporednih ur, delavcu poleg tega počitka zagotoviti tudi dnevni počitek, kot je zagotovljen s členom 3 te direktive.
Četrto in peto vprašanje
54 Predložitveno sodišče s četrtim in petim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da ima delavec, če mu je dodeljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim obdobjem tedenskega počitka.
55 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je v obravnavanem primeru družba MÁV-START čas dnevnega počitka odobrila le, če je bilo v 24 urah po koncu določenega obdobja dela predvideno novo obdobje dela. Če ni bilo določeno nobeno novo obdobje dela, na primer ko je bil odobren tedenski počitek ali dopust, po mnenju družbe MÁV-START obveznost odobritve dnevnega počitka ni več obstajala.
56 V zvezi s tem je treba spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora delavec, da se lahko dejansko spočije, imeti možnost, da se iz delovnega okolja oddalji za določeno število ur, ki morajo biti ne le zaporedne, ampak morajo tudi neposredno slediti obdobju dela, da se zadevni osebi omogoči, da se sprosti in odpravi utrujenost, ki je neločljivo povezana z opravljanjem njenih nalog (sodba z dne 14. oktobra 2010, Union syndicale Solidaires Isère, C‑428/09, EU:C:2010:612, točka 51 in navedena sodna praksa).
57 Iz tega sledi, da mora biti po obdobju dela vsak delavec takoj upravičen do dnevnega počitka, in to ne glede na to, ali temu obdobju počitka sledi obdobje dela ali ne. Poleg tega, če sta skupaj zagotovljena tako dnevni kot tedenski počitek, lahko čas tedenskega počitka začne teči šele, ko je delavec izkoristil dnevni počitek.
58 V teh okoliščinah je treba na četrto in peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine razlagati tako, da ima delavec, če mu je dodeljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim časom tedenskega počitka.
Stroški
59 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 5 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
dnevni počitek iz člena 3 te direktive ni del tedenskega počitka iz navedenega člena 5, temveč se temu doda.
2. Člena 3 in 5 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
je treba, kadar nacionalna ureditev določa čas tedenskega počitka, ki presega 35 zaporednih ur, delavcu poleg tega počitka odobriti tudi dnevni počitek, kot je zagotovljen s členom 3 te direktive.
3. Člen 3 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ima delavec, če mu je zagotovljen čas tedenskega počitka, pravico tudi do dnevnega počitka pred navedenim časom tedenskega počitka.
Podpisi