SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 16. septembra 2015(*)
„REACH – Pristojbina za registracijo snovi – Znižanja za mikro, mala in srednje velika podjetja – Napaka v izjavi o velikosti podjetja – Odločba, s katero je bila naložena upravna taksa – Priporočilo 2003/361/ES –Tožba, ki je očitno brez pravne podlage“
V zadevi T‑89/13,
Calestep, SL, s sedežem v Estepi (Španija), ki jo zastopa E. Cabezas Mateos, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski agenciji za kemikalije (ECHA), ki jo zastopajo M. Heikkilä, A. Iber in M. C. Schultheiss, zastopnice, skupaj s C. Garcio Molyneuxom, odvetnikom,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Odločbe ECHA SME (2012) 4028 z dne 21. decembra 2012, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za znižanje pristojbine, ki je določeno za mala podjetja, in s katero ji je bila naložena upravna taksa.
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen, predsednik, F. Dehousse (poročevalec) in A. M. Collins, sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, Calestep, SL, je 29. novembra 2010 sprožila postopek registracije dveh snovi na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, str. 1).
2 Tožeča stranka je v postopku registracije navedla, da je družba Calestep „malo“ podjetje v smislu Priporočila Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednje velikih podjetij (UL L 124, str. 36). Zaradi te izjave je bila upravičena do znižanja pristojbine, ki jo je treba na podlagi člena 6(4) Uredbe št. 1907/2006 plačati za vsako registracijo. V skladu s členom 74(1) te uredbe je bila navedena pristojbina opredeljena v Uredbi Komisije (ES) št. 340/2008 z dne 16. aprila 2008 o pristojbinah in taksah, plačljivih Evropski agenciji za kemikalije na podlagi Uredbe št. 1907/2006 (UL L 107, str. 6). V Prilogi I k Uredbi št. 340/2008 so navedeni zneski pristojbin za registracije, predložene na podlagi člena 6 Uredbe št. 1907/2006, in znižanja, ki se priznajo mikro, malim in srednje velikim podjetjem. Kadar fizična ali pravna oseba, ki trdi, da je upravičena do znižanja ali opustitve pristojbine, ne more dokazati, da ima pravico do takšnega znižanja ali opustitve, Evropska agencija za kemikalije (ECHA) v skladu s členom 13(4) Uredbe št. 340/2008 zaračuna polno pristojbino ali takso in tudi upravno takso. V zvezi s tem je upravni odbor ECHA 12. novembra 2010 sprejel odločbo MB/D/29/2010 o klasifikaciji storitev, za katere se pobira taksa (v nadaljevanju: odločba MB/D/29/2010). V členu 2 in tabeli 1 te odločbe v različici, veljavni v času dejanskega stanja, je navedeno, da znaša upravna taksa iz člena 13(4) Uredbe št. 340/2008 za velika podjetja 20.700 EUR, za srednje velika podjetja 15.500 EUR, za mala podjetja 8300 EUR in za mikro podjetja 2070 EUR.
3 ECHA je 29. novembra 2010 izdala dva računa (št. 10024188 in 10024196), oba za znesek v višini 9300 EUR. Ta znesek je v skladu s Prilogo I k Uredbi št. 340/2008 v različici, veljavni v času dejanskega stanja, ustrezal pristojbini za mala podjetja v okviru skupne predložitve za snovi v količini, večji od 1000 ton.
4 ECHA je 28. februarja 2011 tožečo stranko pozvala, naj ji predloži nekatere dokumente, da bi preverila njeno izjavo, da je družba Calestep malo podjetje.
5 Po izmenjavi dokumentov in elektronske pošte je ECHA 21. decembra 2012 tožeči stranki poslala odločbo SME (2012) 4028, v kateri je podala ugotovitev, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za znižanje pristojbine, ki je določeno za mala podjetja, in s katero ji je naložila upravno takso (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). S to odločbo je ECHA tožečo stranko obvestila, da je treba družbo Calestep šteti za srednje podjetje in da ji bo poslala račun za razliko med prvotno plačano pristojbino in pristojbino, ki jo dejansko dolguje, ter račun za 14.500 EUR za plačilo upravne takse.
6 ECHA je v okviru izvrševanja izpodbijane odločbe 23. januarja in 8. februarja 2013 tožeči stranki poslala tri račune za zneske v višini 6975 EUR, 6975 EUR in 14.500 EUR.
Postopek in predlogi strank
7 Tožeča stranka je 18. maja 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
8 Tožeča stranka je 19. februarja 2013 vložila predlog za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve plačila računov z dne 23. januarja in 8. februarja 2013.
9 Sodnik za izdajo začasne odredbe je s sklepom Calestep/ECHA z dne 11. marca 2013 (T‑89/13 R, EU:T:2013:123) ta predlog zavrnil in pridržal odločitev o stroških.
10 Po spremembi senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, ki mu je bila zato 27. septembra 2013 dodeljena tudi ta zadeva.
11 Stranki sta bili 9. januarja 2015 na podlagi ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 pozvane, da predložijo svoja stališča glede morebitne upoštevnosti sodbe z dne 2. oktobra 2014, Spraylat/ECHA (T‑177/12, ZOdl., EU:T:2014:849), za obravnavani spor in odgovorijo na vprašanje. Stranki sta se na ta poziv odzvali v predpisanem roku.
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– ECHA naloži plačilo stroškov.
13 ECHA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno;
– podredno, zavrne tožbo in potrdi pravno veljavnost izpodbijane odločbe;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
14 V skladu s členom 126 Poslovnika lahko Splošno sodišče, če je tožba očitno brez pravne podlage, na predlog sodnika poročevalca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.
15 V obravnavani zadevi Splošno sodišče meni, da je dovolj seznanjeno z listinami v spisu, zato bo odločilo, ne da bi nadaljevalo postopek.
Pristojnost Splošnega sodišča
16 Splošno sodišče uvodoma meni, da se je kljub temu, da stranki ne izpodbijata pristojnosti Splošnega sodišča, primerno izreči o njegovi pristojnosti za odločanje o tej ničnostni tožbi. V zvezi s tem je treba spomniti, da ker je pristojnost Splošnega sodišča eno od vprašanj javnega reda, lahko torej po uradni dolžnosti presodi o pristojnosti (glej sodbo z dne 15. marca 2005, GEF/Komisija, T‑29/02, ZOdl., EU:T:2005:99, točka 72 in navedena sodna praksa).
17 Člen 94(1) Uredbe št. 1907/2006 določa, da se na „[Splošnem sodišču] ali na Sodišču […] lahko v skladu s členom [263 PDEU] vloži tožba, s katero se izpodbija odločitev, ki jo je sprejela komisija za pritožbe oziroma [ECHA] v primeru odločitev, zoper katere se ni mogoče pritožiti pri komisiji za pritožbe“.
18 Člen 91(1) Uredbe št. 1907/2006 določa, da se lahko pri komisiji za pritožbe vloži „[p]ritožba […] zoper odločitve [ECHA], sprejete v skladu s členi 9, 20, 27(6), 30(2) in (3) ter 51 [Uredbe št. 1907/2006]“.
19 Vendar pa izpodbijana odločba ni bila sprejeta v skladu z določbami, navedenimi v členu 91(1) Uredbe št. 1907/2006, ampak v skladu s členom 13(4) Uredbe št. 340/2008 in členom 2 odločbe MB/D/29/2010. Obenem je treba poudariti, da ne Uredba št. 340/2008 ne odločba MB/D/29/2010 nista bili sprejeti na podlagi določb, navedenih v členu 91(1) Uredbe št. 1907/2006.
20 Poudariti je treba še, da se določbe členov 9, 27, 30 in 51 Uredbe št. 1907/2006, ki so navedene v členu 91(1) te uredbe, nanašajo na odločitve, ki niso povezane s pristojbino, ki jo morajo plačati podjetja, ki so registracijski zavezanci.
21 Člen 20 Uredbe št. 1907/2006 se nanaša na „naloge [ECHA]“. Odstavek 5 tega člena določa, da se „[p]roti odločitvam [ECHA] iz odstavka 2 tega člena […] lahko vloži pritožba v skladu s členi 91, 92 in 93“ Uredbe št. 1907/2006. Odstavek 2 se nanaša na preverjanje „popolnost[i]“ posameznih registracij s strani ECHA, vključno s plačilom pristojbine. Vendar je treba poudariti, da to preverjanje „ne vključuje ocene kakovosti ali ustreznosti predloženih podatkov ali dokazil“. Poleg tega člen 20(2) Uredbe št. 1907/2006 določa, da ECHA „registracijo zavrne“, če je „nepopolna“ in je registracijski zavezanec „ne dopolni v predpisanem roku“. Vendar pa v obravnavani zadevi izpodbijana odločba ni sprejeta na podlagi člena 20(2) Uredbe 1907/2006 niti se z njo ne zavrača registracija zadevnih snovi.
22 Zato je treba ob upoštevanju zgoraj navedenega ugotoviti, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o tej tožbi.
Dopustnost tožbe
23 ECHA navaja, da sta v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe kot podatka za vzpostavitev stika z zastopnikom tožeče stranke navedena sedež tožeče stranke in elektronski naslov podjetja, ki pripada isti skupini podjetij kot tožeča stranka. To naj bi vzbujalo dvome glede neodvisnosti zastopnika tožeče stranke pred Splošnim sodiščem. Dokumenti, ki jih je tožeča stranka predložila v repliki, naj teh dvomov ne bi odpravili. Predvsem bi bil zastopnik tožeče stranke povsem lahko registriran kot neodvisni odvetnik, istočasno pa bi bil tudi v delovnem razmerju z delodajalcem.
24 Tožeča stranka v repliki navaja, da je njen zastopnik vpisan v imenik seviljske odvetniške zbornice (Španija) od leta 1975 ter zastopa le stranke, ki jih izbere sam in katerim izda račun, na katerem obračuna davek na dodano vrednost (DDV) po ustrezni stopnji. Povedano drugače, odvetnik tožeče stranke naj v odnosu s tožečo stranko ne bi bil v podrejenem položaju delavca do delodajalca. V tožbi naj bi bila stalni naslov in elektronski naslov tožeče stranke navedena le za olajšanje komunikacije in naj ne bi pomenila nikakršnega razmerja podrejenosti. Poleg tega je tožeča stranka repliki priložila več dokumentov v zvezi z dejavnostjo svojega zastopnika.
25 Člen 19, prvi, tretji in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53 istega statuta uporablja tudi za Splošno sodišče, določa:
„Države članice in institucije Unije pred Sodiščem zastopa zastopnik, ki je imenovan za vsako zadevo posebej; zastopniku lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.
[…]
Druge stranke mora zastopati odvetnik.
Le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga“.
26 Člen 21, prvi odstavek, statuta Sodišča med drugim določa:
„Zadeva se predloži Sodišču s tožbo, naslovljeno na sodnega tajnika. Tožba mora vsebovati ime in stalni naslov tožnika ter zaposlitev podpisanega […]“.
27 Člen 43(1), prvi pododstavek, Poslovnika z dne 2. maja 1991, določa:
„Izvirnik vsakega procesnega akta mora podpisati zastopnik ali odvetnik stranke.“
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso iz predhodno navedenih določb, zlasti iz uporabe izraza „zastopati“ iz člena 19, tretji odstavek, Statuta Sodišča, izhaja, da pri vložitvi tožbe pri Splošnemu sodišču „stranka“ v smislu tega člena ne sme nastopati sama, ampak jo mora zastopati tretja oseba, ki mora biti vpisana v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (sklepi z dne 5. decembra 1996, Lopes/Sodišče, C‑174/96 P, Recueil, EU:C:1996:473, točka 11; z dne 8. decembra 1999, Euro-Lex/UUNT (EU‑LEX), T‑79/99, Recueil, EU:T:1999:312, točka 27, in z dne 19. novembra 2009, EREF/Komisija, T‑40/08, EU:T:2009:455, točka 25).
29 Navedena zahteva po zastopanju po tretji osebi je v skladu z naravo vloge, ki jo ima odvetnik in po kateri velja za sodelavca pravosodja, ki je poklican, da popolnoma neodvisno in v višjem interesu varstva prava nudi stranki potrebno pravno pomoč. Navedena narava ustreza pravnim izročilom, ki so skupna državam članicam, in ima, kot to izhaja prav iz člena 19 Statuta Sodišča, svoje mesto tudi v pravnem redu Unije (sklepi EU‑LEX, EU:T:1999:312, točka 28, in sklep EREF/Komisija, EU:T:2009:455, točka 26).
30 V obravnavani zadevi čeprav lahko navedba sedeža tožeče stranke in elektronskega naslova podjetja, ki pripada isti skupini kot tožeča stranka, kot podatkov za vzpostavitev stika z odvetnikom tožeče stranke a priori vzbuja dvome glede neodvisnosti slednjega, te dvome odpravijo listine, ki so bile predložene med razpravami in pojasnila, podana v repliki.
31 Zlasti iz listin, priloženih k repliki, namreč izhaja, prvič, da je odvetnik tožeče stranke vpisan v imenik seviljske odvetniške zbornice od leta 1975 kot odvetnik „por cuenta propia“ (za lastni račun), kar ga loči od odvetnikov „por cuenta ajena“ (za račun tretje stranke); drugič, odvetnik tožeče stranke ima svoj naslov, telefonsko številko in številko telefaksa; tretjič, odvetnik tožeče stranke ima v svojem imenu prijavljenega enega zaposlenega z nazivom „upravni pomočnik“; četrtič, iz davčnih obračunov dohodnine in DDV je razvidno, da je odvetnik tožeče stranke prijavil dejavnosti, pri katerih s tožečo stranko ni povezan kot odvetnik. Poleg tega je tožeča stranka v repliki izrecno navedla, da je z njenim odvetnikom ne veže nikakršno razmerje podrejenosti zaposlenega delodajalcu.
32 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je torej treba to tožbo razglasiti za dopustno.
Utemeljenost
33 Ta tožba temelji na enem samem tožbenem razlogu, ki se v bistvu nanaša na napačno opredelitev tožeče stranke kot „srednje veliko“ podjetje.
34 Natančneje, tožeča stranka ob sklicevanju na člen 2(2) Priloge k Priporočilu 2003/361 trdi, da čeprav skupina, kateri pripada, dejansko zaposluje več kot 50 oseb, ne izpolnjuje drugih pogojev v zvezi z letnim prometom ali letno bilančno vsoto. Tožeča stranka bi torej morala biti opredeljena kot „malo“ in ne kot „srednje veliko“ podjetje.
35 ECHA izpodbija to razlago. Člen 2(2) Priloge k Priporočilu 2003/361 naj ne bi dopuščal nikakršnega dvoma glede dejstva, da lahko podjetje šteje za malo podjetje le, če izpolnjuje oba kumulativna pogoja, ki sta manj kot 50 zaposlenih in promet ali letna bilančna vsota, ki ne presega 10 milijonov EUR. To naj bi izhajalo iz dobesedne vsebine navedenega člena, pa tudi iz sodne prakse Unije.
36 Uvodoma je treba poudariti, da tožeča stranka izpodbija izključno razlago člena 2(2) Priloge k Priporočilu 2003/361, po katerem naj bi bil pogoj glede števila zaposlenih podjetja kumulativni pogoj za to, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot „malo“ podjetje.
37 V zvezi s tem se tako Uredba št. 1907/2006, v členu 3, kot Uredba št. 340/2008, v uvodni izjavi 9 in členu 2, kar zadeva opredelitev mikro, malih in srednje velikih podjetij, sklicujeta na Priporočilo 2003/361. Natančneje, člen 2 Uredbe št. 340/2008 določa, da malo podjetje pomeni „malo podjetje v smislu Priporočila 2003/361“.
38 Priporočilo 2003/361 vsebuje prilogo, katere naslov 1 se nanaša na „opredelitev mikro, malih in srednje velikih podjetij, ki jo je sprejela Komisija“. Člen 2 navedenega naslova ima naslov „Število zaposlenih in najvišje finančne vrednosti, ki določajo vrsto podjetja“.
39 Člen 2(2) Priloge k Priporočilu 2003/361 določa, da „se [kot] malo podjetje opredeljuje […] tisto [podjetje], ki ima manj kot 50 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR“.
40 Iz dobesednega razlage te določbe izhaja, da sta merili, ki se nanašata na število zaposlenih podjetja (v nadaljevanju: merilo števila zaposlenih) na eni strani in najvišje finančne vrednosti (v nadaljevanju: finančno merilo) na drugi strani, kumulativni merili v okviru člena 2(2) Priloge k Priporočilu 2003/361. To očitno izhaja iz uporabe prirednega veznika „in“, ki označuje kumulativni značaj meril, za razliko od uporabe veznika „ali“, ki označuje možnost izbire (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 1997, Ferriere Nord/Komisija, C‑219/95 P, Recueil, EU:C:1997:375, točke od 13 do 15, in z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, ZOdl., EU:T:2012:260, točka 139).
41 Poleg tega je treba poudariti, da je merilo števila zaposlenih odločilno pri odločanju, ali je podjetje mikro, malo ali srednje veliko v smislu Priporočila 2003/361. Zato, kot ECHA pravilno ugotavlja v svojih pisanjih, je v skladu z uvodno izjavo 4 Priporočila k Uredbi 2003/361 „merilo števila zaposlenih zagotovo še vedno eno najpomembnejših in ga je treba uporabljati kot glavno merilo, vendar pa je njegova dopolnitev s finančnim merilom nujna za razumevanje prave velikosti podjetja, njegove uspešnosti in položaja glede na konkurenco“. Poudariti je treba tudi, da morajo države članice, Evropska investicijska banka (EIB) in Evropski investicijski sklad kljub temu, da jim je v skladu s členom 2 Priporočila 2003/361 dovoljeno, da določijo nižje najvišje vrednosti in da pri izvajanju nekaterih politik celo ne upoštevajo finančnega merila, merilo števila zaposlenih vedno upoštevati.
42 Nazadnje je treba poudariti, da je bilo v sodni praksi pri razlagi Priporočila Komisije 96/280/ES z dne 3. aprila 1996 v zvezi z opredelitvijo malih in srednje velikih podjetij (UL L 107, str. 4), ki je bilo nadomeščeno s Priporočilom 2003/361 in vsebuje v bistvu podoben prikaz merila števila zaposlenih in finančnega merila, ugotovljeno, da sta navedeni merili kumulativni (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2004, Dalmine/Komisija, T‑50/00, ZOdl., EU:T:2004:220, točki 285 in 286).
43 Tako je razlaga tožeče stranke, v skladu s katero naj bi se podjetje, ki ima več kot 50 zaposlenih, kot je to v tem primeru, lahko štelo za malo podjetje v smislu Priporočila 2003/361, očitno napačna.
44 Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba edini tožbeni razlog tožeče stranke in s tem tožbo v celoti zavrniti, ker je očitno brez pravne podlage.
Stroški
45 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi ECHA naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
sklenilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Calestep, SL, poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki jih je priglasila Evropska agencija za kemikalije (ECHA), vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
V Luxembourgu, 16. septembra 2015
E. Coulon | | S. Frimodt Nielsen |