Zadeva C‑247/17
Denis Raugevicius
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Korkein oikeus)
„Predhodno odločanje – Državljanstvo Evropske unije – Člena 18 in 21 PDEU – Prošnja tretje države, naslovljena na državo članico, za izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je uresničeval pravico do prostega gibanja v prvonavedeni državi članici – Prošnja za izročitev, podana zaradi izvršitve kazni zapora, in ne zaradi kazenskega pregona – Prepoved izročitve, ki velja zgolj za lastne državljane – Omejitev prostega gibanja – Utemeljitev na podlagi preprečevanja nekaznovanosti – Sorazmernost“
Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 13. novembra 2018
1. Državljanstvo Unije – Določbe Pogodbe – Področje osebne uporabe – Državljan države članice, ki ima tudi državljanstvo tretje države – Vključitev
(člena 20 in 21 PDEU)
2. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Zahteva, ki jo na državo Unije naslovi tretja država in ki se nanaša na izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je v prvi državi članici izvrševal svojo pravico do prostega gibanja – Prošnja za izročitev državljana zaradi izvršitve zaporne kazni – Zaprošena država članica, ki prepoveduje izročitev lastnih državljanov za namen izvršitve kazni in ki omogoča, da se takšna v tujini izrečena kazen prestaja na njenem ozemlju – Obveznost te države članice, da državljanom Unije, ki stalno prebivajo na njenem ozemlju, zagotovi, da bodo enako obravnavani kot njeni lastni državljani
(člena 18 in 21 PDEU)
3. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Zahteva, ki jo na državo Unije naslovi tretja država in ki se nanaša na izročitev državljana Unije, ki je državljan druge države članice in je v prvi državi članici izvrševal svojo pravico do prostega gibanja – Obveznost preveriti jamstva, določena v členu 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 19)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 29.)
2. Člena 18 in 21 PDEU je treba razlagati tako, da mora, kadar tretja država vloži prošnjo za izročitev državljana Evropske unije, ki je uresničeval pravico do prostega gibanja, ne za namen kazenskega pregona, ampak za namen izvršitve kazni zapora, zaprošena država članica, katere nacionalno pravo prepoveduje izročitev lastnih državljanov izven Unije za namen izvršitve kazni in določa možnost, da se takšna v tujini izrečena kazen prestaja na njenem ozemlju, temu državljanu Unije zagotoviti, če stalno prebiva na njenem ozemlju, da bo glede izročitve enako obravnavan kot njeni lastni državljani.
Ker se lahko, tako kot je bilo opozorjeno v točki 33 te sodbe, z izročitvijo prepreči tveganje nekaznovanosti državljanov drugih držav članic, ki niso zaprošena država članica, in ker nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari omogoča izročitev državljanov drugih držav članic, ki niso Republika Finska, je treba preučiti sorazmernost te ureditve, tako da se preveri, ali ne obstajajo ukrepi, ki omogočajo, da bi se prav tako učinkovito dosegel ta cilj, ampak ki bi manj posegali v pravico do prostega gibanja zadnjenavedenih državljanov (sodba z dne 6. septembra 2016, Petruhhin, C‑182/15, EU:C:2016:630, točka 41), ob upoštevanju vseh dejanskih in pravnih okoliščin zadeve.
V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso status državljana Unije zasnovan kot temeljni status državljanov držav članic (glej zlasti sodbe z dne 20. septembra 2001, Grzelczyk, C‑184/99, EU:C:2001:458, točka 31; z dne 8. marca 2011, Ruiz Zambrano, C‑34/09, EU:C:2011:124, točka 41, in z dne 5. junija 2018, Coman in drugi, C‑673/16, EU:C:2018:385, točka 30). Vsak državljan Unije se torej lahko v vseh položajih, ki spadajo na področje uporabe ratione materiae prava Unije, sklicuje na prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva iz člena 18 PDEU, med te položaje pa spada, kot v sporu o glavni stvari, uresničevanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic iz člena 21 PDEU (glej sodbi z dne 4. oktobra 2012, Komisija/Avstrija, C‑75/11, EU:C:2012:605, točka 39, in z dne 11. novembra 2014, Dano, C‑333/13, EU:C:2014:2358, točka 59. Poleg tega, čeprav zaradi neobstoja pravil iz prava Unije glede izročitve državljanov držav članic Rusiji države članice ostajajo pristojne za sprejetje takšnih pravil, so te iste države članice dolžne izvrševati to pristojnost ob spoštovanju prava Unije, zlasti prepovedi diskriminacije, ki je določena v členu 18 PDEU, ter pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je zagotovljena s členom 21(1) PDEU.
Glede na cilj preprečevanja nevarnosti nekaznovanosti pa so finski državljani na eni strani in državljani drugih držav članic, ki stalno prebivajo na Finskem in tako izkazujejo gotovo stopnjo vključenosti v družbo te države, na drugi strani v primerljivem položaju (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2009, Wolzenburg, C‑123/08, EU:C:2009:616, točka 67). Zato člena 18 in 21 PDEU zahtevata, da se za državljane drugih držav članic, ki stalno prebivajo na Finskem in so predmet prošnje za izročitev, ki jo tretja država vloži zaradi izvršitve zaporne kazni, upošteva pravilo o prepovedi izročitve, ki se uporablja za finske državljane, in da lahko ob istih pogojih kot zadnjenavedeni prestajajo kazen na finskem ozemlju.
(Glej točke 40, od 43 do 47 in 50 ter izrek.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 49.)