SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 29. septembra 2011

Zadeva F‑56/05

Peter Strobl

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Imenovanje – Kandidati, vpisani na rezervni seznam pred začetkom veljavnosti novih kadrovskih predpisov – Razvrstitev v naziv na podlagi novih, manj ugodnih pravil – Člen 12 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom – Zaupanje v pravo – Načelo enakosti – Diskriminacija na podlagi starosti“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero P. Strobl predlaga predvsem razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 7. oktobra 2004, s katero je bila določena njegova razvrstitev v naziv A*6.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške. Svet, intervenient, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga XIII, člen 12(3); Uredba Sveta št. 723/2004)

2.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 5(3)(c) in 31; Priloga XIII, člen 12(3))

3.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 7(1), 27, prvi odstavek, in 29(1); Priloga XIII, členi 12(3); Uredba Sveta št. 723/2004)

4.      Uradniki – Zaposlovanje – Imenovanje v naziv – Uvedba nove karierne strukture z Uredbo št. 723/2004 – Prehodne določbe za razvrstitev v naziv – Izbrani kandidati na splošnih natečajih, zaposleni med 1. majem 2004 in 30. aprilom 2006 – Uporaba novih določb – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 3; Priloga XIII, člena 12(3) in 13(2))

5.      Uradniki – Razporeditev – Usklajenost med nazivom in delovnim mestom – Razporeditev na delovno mesto v višjem nazivu – Pravica do prerazporeditve – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 7(1) in 62, prvi odstavek)

1.      Uradnik se ne more sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo, da bi izpodbijal zakonitost nove določbe predpisov, predvsem na področju, na katerem ima zakonodajalec široko diskrecijsko pravico glede nujnosti reform Kadrovskih predpisov. Poleg tega ima pravico zahtevati varstvo zaupanja v pravo vsak posameznik, ki je v položaju, v katerem je uprava Unije pri njem vzbudila utemeljena pričakovanja s tem, da mu je dala natančna jamstva v obliki natančnih, brezpogojnih in skladnih informacij, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov, vendar se nikakor ni mogoče sklicevati na kršitev tega načela ob pomanjkanju natančnih jamstev, ki naj bi mu jih zagotovila uprava.

Res je upravičeno pričakovanje, da se bodo ohranila stara merila Kadrovskih predpisov glede razvrstitve v naziv, po potrebi lahko izhajalo iz ustreznih natančnih in doslednih jamstev. Vendar tako upravičeno pričakovanje nikakor ne more biti upravičeno v primeru opozorila, domnevno nenatančnega, da se pripravljajo novi kadrovski predpisi, in še manj v primeru navedbe, prav tako nejasne, naziva, v katerega bi bila oseba razporejena ob zaposlitvi.

(Glej točki 39 in 44.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 11. julij 2007, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, T‑58/05, točke 9, 13 in 98.

2.      Člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom kot posebna prehodna določba povzroča odstopanje od splošnih pravil v stalnih določbah Kadrovskih predpisov, tako da ni protislovja med tem členom na eni strani in členom 5(3)(c) ali členom 31 Kadrovskih predpisov na drugi strani.

Poleg tega člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom nima retroaktivnega učinka in ne krši domnevnih pravic, ki jih pridobijo izbrani kandidati na natečajih, napovedanih pred 1. majem 2004.

(Glej točki 45 in 46.)

Napotitev na:

Sodišče: 22. december 2008, Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, C‑443/07 P, točki 62 in 101;

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, točka 48 in naslednje;

Sodišče za uslužbence: 30. september 2010, De Luca proti Komisiji, F‑20/06, točka 86.

3.      Zakonodajalec je v okviru reforme Kadrovskih predpisov lahko določil, da so s kandidati, ki so bili uspešni na natečajih, za katere je bila zaposlitev v nazivu A 7 predvidena pred 1. majem 2004, od tedaj sklenjene pogodbe o zaposlitvi v nazivu A*6, in ob tej priložnosti znižal osebne prejemke, ki ustrezajo tem nazivom.

Zakonodajalec s takim ukrepanjem ni kršil načela enakosti in še posebej prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi starosti, ker se v tabeli ustreznosti med nazivi iz člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom in v tabeli osnovnih mesečnih plač očitno nikakor – neposredno ali posredno – ne upošteva starost zadevnih oseb.

Poleg tega v skladu s pravilom, ki izhaja iz člena 7(1), člena 27, prvi odstavek, in člena 29(1) Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega se raven delovnih mest določi glede na njihovo vrsto, pomen in obseg neodvisno od kvalifikacij zadevnih oseb, tabela ustreznosti med nazivi iz člena 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom razlikuje osnovni naziv A*5 od višjega naziva A*6, da bi se upoštevale izkušnje, potrebne za delovna mesta na tej ravni.

Zato člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom organu, pristojnemu za imenovanja, nalaga, da to upošteva v interesu službe pri objektivni določitvi ravni prostih delovnih mest.

(Glej točko 54.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 30. september 1998, Ryan proti Računskemu sodišču, T‑121/97, točki 98 in 104; 29. november 2006, Campoli proti Komisiji, T‑135/05, točka 105;

Sodišče za uslužbence: 19. junij 2007, Davis in drugi proti Svetu, F‑54/06, točka 81.

4.      Načelo enakosti ne sme omejiti svobode zakonodajalca, da lahko v pravila Kadrovskih predpisov kadar koli vnese spremembe, ki se mu zdijo združljive z interesom službe, čeprav bi se te določbe izkazale za manj ugodne za uradnike od nekdanjih, saj bi bil sicer preprečen vsakršen zakonodajni razvoj.

Poleg tega iz člena 3 Kadrovskih predpisov izhaja, da je podlaga za imenovanje uradnika nujno enostranski akt organa, pristojnega za imenovanja (OPI) in da lahko izbrani kandidat na natečaju šele po prejemu take odločbe zahteva funkcijo uradnika in posledično ugodno rešitev na podlagi določb Kadrovskih predpisov.

Uradnike, imenovane od 1. maja 2004, je bilo mogoče zakonito razvrstiti v naziv samo na podlagi novih meril, veljavnih na ta datum. V prehodnem obdobju od 1. maja 2004 do 30. aprila 2006 so bila ta merila določena v členu 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom.

Poleg tega se zakonitost izpodbijanega akta presoja glede na dejanske in pravne elemente, ki so obstajali ob njegovem sprejetju, OPI pa ima široko diskrecijsko pravico za določitev pogojev za pripustitev k natečajem glede na potrebe službe. Zato uradnik ne more sklepati, da člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom krši načelo enakosti samo zaradi dejstva, da so bili glede na potrebe služb natečaji za zaposlitev uradnikov v višje nazive od njegovega organizirani po reformi Kadrovskih predpisov. Enako sklepanje velja za dejstvo, da so bila prosta delovna mesta na posebnih področjih namenjena kandidatom, ki so imeli višje nazive od zadevne osebe.

Poleg tega možnost, ki jo institucijam daje člen 13(2) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, da zaposlijo uradnike kot pravnike lingviste z nazivom A*7, pojasnjujejo njihov posebni poklicni značaj na trgu dela in zlasti težave, ki jih lahko imajo institucije pri njihovem iskanju za zaposlitev.

Nazadnje, člen 12(3) Priloge XIII h Kadrovskim predpisom oziroma izpodbijana odločba, sprejeta na podlagi te določbe, ni diskriminatoren za uradnike, ki so kariero v Evropski uniji začeli mlajši kot zadevna oseba. V teh okoliščinah se v celotni karieri zaznajo posledice neupoštevanja vseh izkušenj, pridobljenih pred zaposlitvijo v instituciji, pri prvotni razvrstitvi v naziv. V tem primeru se izkušnje, koristne za prosta delovna mesta, določijo objektivno glede na potrebe službe pri določitvi ravni teh delovnih mest v obvestilu o natečaju, uprava pa pri določitvi koristnih izkušenj sledi legitimnemu cilju brez samovoljnega ali očitno neustreznega razlikovanja. Poleg tega glede na cilj evropske javne službe osebe, ki so delale kot uradniki, načeloma niso v položaju, primerljivem s položajem oseb, ki so izkušnje pridobile zunaj institucij. V nasprotju z zunanjimi osebami uradniki namreč običajno pridobijo upoštevne izkušnje v institucijah, ker so že dokazali svoje sposobnosti za opravljanje nalog v okviru posebnosti evropske upravne organizacije in delovnih razmerij, ki so s Kadrovskimi predpisi predvidena predvsem na področju podrejenosti, ocenjevanja in discipline, ter v večkulturnem okolju z različnimi tradicijami.

(Glej točke 79, 81, 82 in 87.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Campoli proti Komisiji, točka 105; zgoraj navedena sodba Centeno Mediavilla in drugi proti Komisiji, točki 86 in 113; 13. december 2006, Heus proti Komisiji, T‑173/05, točke 43, 44 in 52; 15. november 2001, Van Huffel proti Komisiji, T‑142/00, točka 52;

Sodišče za uslužbence: 15. junij 2006, Mc Sweeney in Armstrong proti Komisiji, F‑25/05, točka 39; 3. maj 2007, Bracke proti Komisiji, F‑123/05, točki 51 in 56; zgoraj navedena sodba Davis in drugi proti Svetu, točka 81.

5.      Iz člena 7(1) v povezavi s členom 62, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, na podlagi katerega je uradnik upravičen do osebnih prejemkov, ki ustrezajo njegovima nazivu in plačilnemu razredu, izhaja, da uradniku po določitvi naziva in s tem ravni njegove plače ne more biti dodeljeno delovno mesto, ki ne ustreza temu nazivu. Z drugimi besedami, naziv in s tem plača, do katere je uradnik upravičen, določata naloge, ki se mu lahko naložijo. Zato načelo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom vsakemu uradniku tudi dovoljuje, da zavrne razporeditev na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, in s tem dokončno zavrne funkcije, ki ne ustrezajo njegovim osebnim prejemkom.

Čeprav uradnik sprejme delovno mesto v nazivu, ki je višje od njegovega, mu načelo usklajenosti med nazivom in delovnim mestom ne daje nobene pravice do prerazporeditve njegovega delovnega mesta v višji naziv.

(Glej točki 90 in 92.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 7. maj 1991, Jongen proti Komisiji, T‑18/90, točka 27; 20. marec 2002, LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, točka 367; 22. december 2005, Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu, T‑146/04, točka 141.