SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
HENRIKA SAUGMANDSGAARDA ØEJA,
predstavljeni 18. februarja 2016(1)
Zadeva C‑19/15
Verband Sozialer Wettbewerb e.V.
proti
Innova Vital GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija))
„Varstvo potrošnikov – Uredba (ES) št. 1924/2006 – Člen 1(2) – Področje uporabe – Prehranske in zdravstvene trditve na živilih, namenjenih končnemu potrošniku – Trditve pri komercialnem obveščanju, namenjenem izključno strokovnim krogom“
I – Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija), se nanaša na razlago člena 1(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih(2).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med združenjem, ki varuje komercialne interese svojih članov, in družbo, ki prodaja prehransko dopolnilo, v zvezi s trditvami v reklamnem dopisu, ki ga je ta družba poslala samo zdravnikom. Sodišče je prvič pozvano, naj ugotovi, ali se zahteve iz navedene uredbe uporabljajo, če so prehranske in zdravstvene trditve o živilu, namenjenem potrošnikom, navedene pri komercialnem obveščanju, ki ni naslovljeno neposredno na te potrošnike, ampak izključno na strokovne kroge.
II – Pravni okvir
3. V uvodnih izjavah 1, 4, 9, 16, 23 in 29 Uredbe št. 1924/2006 je navedeno:
„(1) V Skupnosti obstaja vedno večje število živil, ki so označena in oglaševana s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami. Da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in olajšali njihovo izbiro, bi morali biti izdelki, ki so dani v promet, vključno z uvoženimi izdelki, varni in ustrezno označeni.
[…]
(4) Ta uredba bi se morala uporabljati za vse prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, vključno z, med drugim, splošnim oglaševanjem živil in promocijskimi kampanjami, kakor so tiste, ki jih v celoti ali deloma podpirajo javni organi. Ne uporablja pa se za trditve pri nekomercialnem obveščanju, kot na primer za prehranske smernice ali nasvete organov javnega zdravstva ali za nekomercialna sporočila ter informacije v tiskanih medijih in v znanstvenih publikacijah. […]
[…]
(9) Obstajajo številna hranila in druge snovi […] s hranljivim ali fiziološkim učinkom, ki so lahko prisotne v živilih in so lahko predmet trditve. Zato bi bilo treba določiti splošna načela, uporabna za vse trditve na živilih, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, dali potrošnikom potrebne informacije za izbiro ob popolnem poznavanju dejstev, ter da bi oblikovali enake konkurenčne pogoje za prehrambeno industrijo.
[…]
(16) Pomembno je, da potrošnik razume trditve na živilih ter da se vse potrošnike primerno zaščiti pred zavajajočimi trditvami. […]
[…]
(23) Zdravstvene trditve bi morale biti za uporabo v Skupnosti odobrene samo na osnovi znanstvene ocene na najvišji ravni. Da se zagotovi usklajeno znanstveno oceno teh trditev, bi morala ta ocenjevanja izvajati Evropska agencija za varno hrano. […]
[…]
(29) Da se zagotovi, da so zdravstvene trditve resnične, jasne, zanesljive in koristne za potrošnika, ki se odloča za zdravju koristno prehrano, bi bilo treba pri mnenju Evropske agencije za varno hrano in pri postopkih, ki mu sledijo, upoštevati besedilo in predstavitev zdravstvene trditve.“
4. Člen 1(1) in (2) te uredbe določa:
„1. Ta uredba usklajuje določbe zakonov ali drugih predpisov v državah članicah, ki se nanašajo na prehranske in zdravstvene trditve, da bi zagotovili učinkovito delovanje notranjega trga ob istočasnem zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov.
2. Ta uredba se uporablja za prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju, in sicer označevanju, predstavljanju ali oglaševanju živil, namenjenih končnemu potrošniku. […]“
5. Člen 2(1)(a) Uredbe št. 1924/2006 za uporabo zadnjenavedenega člena napotuje na opredelitve pojmov „živilo“ in „končni potrošnik“ v členih 2 in 3, točka 18, Uredbe (ES) št. 178/2002.(3) V točkah 1, 4 in 5 odstavka 2 navedenega člena je opredeljeno, kaj pomenijo izrazi „trditev“,„prehranska trditev“ in „zdravstvena trditev“ v smislu Uredbe št. 1924/2006.
6. Poglavje II Uredbe št. 1924/2006, ki vsebuje člene od 3 do 7, določa splošna načela uporabe prehranskih in zdravstvenih trditev.
7. Člen 3, naslovljen „Splošna načela za vse trditve“, določa, da se „[p]rehranske in zdravstvene trditve […] lahko uporabljajo pri označevanju, predstavitvi in oglaševanju živil, danih v promet v Skupnosti, le, če so skladne z določbami te uredbe“. Dodaja, da „[b]rez poseganja v Direktivi 2000/13/ES[(4)] in 84/450/EGS[(5)] uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev [zlasti] ne sme biti napačna, dvoumna in zavajajoča“.
8. Člen 5(1) in (2), naslovljen „Splošni pogoji“, določa, da je uporaba prehranskih in zdravstvenih trditev dovoljena le, če so izpolnjeni pogoji, našteti v tem členu, in „če se od povprečnega potrošnika lahko pričakuje, da bo razumel ugodne učinke, izražene v trditvi“.
9. Poglavje III Uredbe št. 1924/2006, ki vsebuje člena 8 in 9, določa pogoje uporabe prehranskih trditev.
10. Poglavje IV iste uredbe, v katerega so vključeni členi od 10 do 19, vsebuje posebne določbe, ki se uporabljajo za zdravstvene trditve.
11. Člen 10(1) in (2), naslovljen „Posebni pogoji“, določa:
„1. Prepovedane so zdravstvene trditve, ki niso v skladu s splošnimi zahtevami iz poglavja II in s posebnimi zahtevami iz tega poglavja ter niso odobrene v skladu s to uredbo in vključene v sezname dovoljenih trditev iz členov 13 in 14.
2. Zdravstvene trditve se dovolijo le, če so pri označevanju ali […] pri predstavljanju in oglaševanju navedeni […] podatki[, ki jih določa ta odstavek].“
12. Člen 13 omogoča, da so zdravstvene trditve, ki jih navaja, uporabljene „brez opravljen[ih] postopk[ov] odobritve iz členov od 15 do 18“, pod pogojem, da „so vključene v seznam iz odstavka 3“ tega člena, da „temeljijo na splošno sprejetih znanstvenih podatkih“ in da „jih povprečni potrošnik dobro razume“.
13. Člen 14 omogoča uporabo „trdit[ev] v zvezi z zmanjšanjem tveganja za bolezen“ in „trdit[ev] v zvezi z razvojem in zdravjem otrok“, „kadar so odobrene v skladu s postopkom, določenim v členih 15, 16, 17 in 19“ te uredbe.
III – Spor o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
14. Verband Sozialer Wettbewerb e.V. (v nadaljevanju: Verband Sozialer Wettbewerb) je nemško združenje, katerega naloga je v skladu s statutom varovati komercialne interese svojih članov, predvsem pa skrbeti za spoštovanje pravil poštene konkurence.
15. Nemška družba Innova Vital GmbH (v nadaljevanju: Innova Vital), katere poslovodja je zdravnik, trži emulzijo, ki vsebuje vitamin D3 in se daje v obliki kapljic, imenovano „Innova Mulsin® Vitamin D3“.
16. Poslovodja družbe Innova Vital je novembra 2013 izključno poimensko navedenim zdravnikom poslal dopis, v skladu s katerim naj bi to prehransko dopolnilo prispevalo k preprečevanju bolezni, ki jih povzroča prenizka raven vitamina D, in v katerem je bilo navedeno:
„Poznate položaj: 87 % otrok v Nemčiji ima v krvi manj kot 30 ng/ml vitamina D. Po podatkih nemške zveze za prehrano [(Deutsche Gesellschaft für Ernährung, DGE)] bi morala biti ta raven med 50 in 75 ng/ml.
Kakor je bilo že opisano v številnih študijah, vitamin D pomembno prispeva k preprečevanju več bolezni, kot so npr. atopični dermatitis, osteoporoza, sladkorna bolezen in MS [(multipla skleroza)]. V skladu s temi študijami je prenizka raven vitamina D že v otroštvu odgovorna za poznejši nastanek navedenih bolezni.
[…]
Kot specialist imunolog sem razmišljal o tem in izpopolnil emulzijo vitamina D3 (Innova Mulsin® D3), ki se lahko daje v obliki kapljic.
[…]
Prednosti emulzij Mulsin®:
[…]
– hitro preprečevanje ali odstranjevanje pomanjkanja (pomanjkanje vitamina D3 je pozimi opisano pri 80 % prebivalstva)
[…]
Pogoji za neposredno naročilo in brezplačno informativno gradivo za vašo ambulanto so vam na voljo na številki […].“(6)
17. Ta dopis je vseboval slikovno predstavitev zadevnega proizvoda, informacije o njegovi sestavi, prodajno ceno in dnevne stroške zdravljenja glede na priporočeno odmerjanje ene kapljice na dan oziroma glede na priporočilo zdravnika. Pojasnil je, da bodo „pri prodajni ceni 26,75 EUR […] vaši bolniki vložili 0,11 EUR na dan v uravnotežen vnos vitamina D3“.
18. Združenje Verband Sozialer Wettbewerb je pri predložitvenem sodišču proti družbi Innova Vital vložilo opustitveno tožbo na podlagi nemškega zakona o preprečevanju nelojalne konkurence (Gesetz gegen den unlauteren Wettbewerb).(7) Tožbo je oprlo na kršitev Uredbe št. 1924/2006, pri čemer se je sklicevalo predvsem na dve izmed zgoraj omenjenih izjav.(8)
19. Verband Sozialer Wettbewerb v podporo predlogu trdi, da se določbe Uredbe št. 1924/2006 uporabljajo za oglaševanje, namenjeno tako strokovnim kot nestrokovnim krogom. Primarno trdi, da člen 10(1) te uredbe prepoveduje zdravstvene trditve, razen če so bile take trditve odobrene v skladu s to uredbo in vključene v sezname dovoljenih trditev iz člena 13 te uredbe, kar pa naj ne bi veljalo za zadevne trditve. Dodaja, da zadevno prehransko dopolnilo glede na sestavo in učinkovitost ni skladno s splošnimi pogoji, določenimi v členu 5(1) navedene uredbe. Podredno navaja kršitev člena 10(2) iste uredbe, ker v spornem oglasu niso navedene obvezne izjave, določene v tej določbi.
20. Družba Innova Vital pa, nasprotno, trdi, da se člena 5 in 10 Uredbe št. 1924/2006 ne uporabljata za trditve v zadevnem dopisu, ker je bil ta namenjen le zdravnikom in ker se ta uredba ne more uporabljati za oglaševanje, namenjeno strokovnim krogom.
21. V teh okoliščinah je Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I) z odločbo z dne 16. decembra 2014, ki je na Sodišče prispela 19. januarja 2015, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 1(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006 razlagati tako, da veljajo določbe te uredbe tudi za prehranske in zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju v okviru oglaševanja živil, namenjenih končnemu potrošniku, če je komercialno obveščanje oziroma oglaševanje namenjeno izključno strokovnim krogom?“
22. Pisna stališča so predložile družba Innova Vital, grška in francoska vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.
IV – Analiza
A – Uvodne ugotovitve
23. Glede na pisna stališča, predložena Sodišču, je očitno, da je treba predhodno, to je, preden bom lahko odgovoril na vprašanje za predhodno odločanje, preučiti več vprašanj, ki se nanašajo na stvarno področje uporabe Uredbe št. 1924/2006.
24. Takoj moram poudariti, da po mnenju predložitvenega sodišča ni sporno, prvič, da je v skladu s pogoji uporabe, določenimi v členu 1(2) te uredbe, proizvod, ki je predmet dopisa, obravnavanega v postopku v glavni stvari, živilo, namenjeno končnemu potrošniku, in drugič, da je bil namen obveščanja s strani družbe Innova Vital oglaševanje tega živila.
1. Opredelitev spornih izjav glede na Uredbo št. 1924/2006
25. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdila, da dopis, ki je predmet njene tožbe, vsebuje „zdravstvene trditve“, ki so z Uredbo št. 1924/2006 prepovedane. Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I) o tej opredelitvi ne dvomi, vendar poudarja, da se njegovo vprašanje za predhodno odločanje brez razlikovanja nanaša na „prehranske“ in „zdravstvene“ trditve iz te uredbe.
26. Francoska vlada se sprašuje o pravilnosti te predpostavke. Po njenem mnenju sporne izjave niso niti prehranske niti zdravstvene trditve, kot so opredeljene v členu 2(2) Uredbe št. 1924/2006, in zato ne spadajo na področje njene uporabe. Te izjave naj bi spadale bolj v kategorijo informacij o živilih, ki tem pripisujejo lastnosti, kot so preprečevanje, zdravljenje ali ozdravljenje bolezni pri ljudeh, kar je načeloma prepovedano s členom 7 Uredbe št. 1169/2011/EU.(9) Vendar meni, da mora Sodišče odgovoriti na postavljeno vprašanje,(10) ker neuporaba Uredbe št. 1924/2006 v obravnavanem primeru ni očitna, saj je odvisna od pravne opredelitve izpodbijanih izjav.
27. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je nacionalno sodišče tisto, ki mora presoditi in opredeliti dejansko stanje v sporu o glavni stvari ter uporabiti upoštevne določbe prava Unije v skladu z razlago teh določb, ki jo je podalo Sodišče.(11) Sodišče je to pravilo že uporabilo predvsem v zvezi z določbami Uredbe št. 1924/2006.(12) Vseeno moram pojasniti, da tako kot Komisija menim, da to vprašanje za predhodno odločanje ni hipotetično, ker ob upoštevanju zgoraj navedenih podatkov o sporu izpodbijane trditve dejansko spadajo pod pojem „zdravstvene trditve“ v smislu te uredbe, kot se razlaga v sodbah Sodišča o tem pojmu.(13)
2. Povezava med Uredbo št. 1924/2006 in Direktivo 2000/13
28. Komisija meni, da se je treba vprašati, ali v položaju, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, uporaba spornih izjav ni prepovedana že s členom 2(1)(b) Direktive 2000/13 v povezavi z odstavkom 3 tega člena, ki določa splošno načelo, v skladu s katerim informacije o živilu, ki so navedene med drugim v oglasu, temu živilu ne smejo pripisovati lastnosti, kot je preprečevanje bolezni pri ljudeh.(14)
29. Enako v bistvu meni francoska vlada, ker trdi, da take izjave lahko spadajo v okvir določb v členu 7(3) in (4) Uredbe št. 1169/2011, ki so enakovredne zgoraj navedenim določbam Direktive 2000/13. Ker pa je bila Direktiva 2000/13 s to uredbo razveljavljena od 13. decembra 2014 dalje,(15) torej po času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari,(16) se ta uredba za obravnavano zadevo ne uporablja ratione temporis.
30. Opozoriti je treba, da se Direktiva 2000/13, ki se med drugim nanaša na oglaševanje živil, uporablja vzporedno z Uredbo št. 1924/2006, in ne v njeno škodo. V skladu z uvodno izjavo 3 te uredbe namreč ta dopolnjuje splošna načela v Direktivi 2000/13(17) in določa posebne pogoje glede uporabe prehranskih in zdravstvenih trditev na živilih, namenjenih potrošniku. Člen 3, drugi odstavek, Uredbe št. 1924/2006 pridržuje uporabo Direktive 2000/13 na splošno, razen za izjeme, določene v tej uredbi. Zlasti člen 14(1) navedene uredbe izrecno dovoljuje odstopanje od člena 2(1)(b) te direktive pri uporabi dveh točno določenih vrst zdravstvenih trditev – in sicer trditev v zvezi z zmanjšanjem tveganja za bolezen in trditev v zvezi z razvojem in zdravjem otrok – če so bile take trditve dovoljene v skladu s strogimi pogoji, določenimi v navedeni uredbi.
31. Kot Komisija sama ugotavlja, okoliščina, da lahko Direktiva 2000/13 eventualno pokriva spor, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, nikakor ni nezdružljiva s preučitvijo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker je tako uporaba Uredbe št. 1924/2006 dopolnitev k uporabi te direktive, in ne alternativa zanjo. Sicer pa izvajanje določb navedene uredbe v sporu o glavni stvari jasno predvideva predložitveno sodišče, ki edino lahko presodi upoštevnost in koristnost vprašanja, ki ga postavlja, za rešitev spora, o katerem odloča.(18)
B – Uporaba Uredbe št. 1924/2006 za komercialno obveščanje, poslano izključno strokovnim krogom
32. Vprašanje, predloženo v tej zadevi, se nanaša na morebitno uporabo Uredbe št. 1924/2006 za prehranske ali zdravstvene trditve pri komercialnem obveščanju o živilih, namenjenih končnim potrošnikom, če tako obveščanje ni namenjeno njim, ampak izključno strokovnim krogom, ki so v obravnavani zadevi zdravstveni delavci.(19) Sodišče še nikoli ni odločalo o takem predlogu za razlago, pri čemer pa so praktične posledice velike.(20)
33. Stranki v postopku v glavni stvari zagovarjata nasprotni stališči glede uporabe te uredbe v takih okoliščinah. Predložitveno sodišče navaja, da je postavljeno vprašanje tudi v nemški pravni literaturi rešeno različno, in podrobno predstavlja to strokovno razpravo.
34. Iz stališč, predloženih Sodišču, izhaja, da le družba Innova Vital trdi, da komercialnega obveščanja, poslanega izključno strokovnim krogom, ne urejajo določbe Uredbe št. 1924/2006. Nasprotno pa tako nemška in francoska vlada kot Komisija menijo, da področje uporabe te uredbe zajema tak primer. Tudi sam se strinjam s tem zadnjim mnenjem.
35. Različni preudarki, ki se nanašajo ne le na jezikovno, ampak tudi na teleološko in kontekstualno razlago, podpirajo pritrdilen odgovor, ki ga tako svetujem za vprašanje za predhodno odločanje.
1. Besedilo upoštevnih določb Uredbe št. 1924/2006
36. Družba Innova Vital se sklicuje na uvodne izjave 1, od 8 do 10, 15 in 28 ter člen 5(2) Uredbe št. 1924/2006, ko trdi, da se ta akt ne sme uporabljati za oglaševanje, namenjeno strokovni javnosti, ker je poudarek teh določb na potrošnikih in ker v njih strokovni krogi niso nikjer omenjeni.
37. Res je sicer, da ta uredba vsebuje številna sklicevanja na potrošnike, pri čemer je treba med drugim ugotoviti, da je to, kako lahko „povprečni potrošnik“ dojema prehranske in zdravstvene trditve, v njej večkrat uporabljeno kot merilo.(21)
38. Vendar glede na besedilo člena 1(2) in vseh drugih določb Uredbe št. 1924/2006 po mojem mnenju nič ne dovoljuje izključitve možnosti, da ta ureja hkrati komercialno obveščanje, ki je neposredno naslovljeno na potrošnike, in komercialno obveščanje, ki je sicer naslovljeno izključno na strokovne kroge, vendar je v resnici njegov namen posredno doseči potrošnike, ki lahko pridobijo zadevno živilo.
39. Zakonodajalec namreč ni vzpostavil nobenega razlikovanja glede na status naslovnika obveščanja, ki vsebuje prehranske in zdravstvene trditve, ki so predmet navedene uredbe. Edine zahteve, navedene v tej uredbi, se nanašajo na predmet in naravo tega obveščanja. To se mora na eni strani nanašati na živila, namenjena končnemu potrošniku,(22) in na drugi strani biti „komercialno“ bodisi v obliki označevanja ali predstavljanja takih živil bodisi – kot v sporu o glavni stvari – v obliki njihovega oglaševanja.(23) Torej mora biti potrošnikom nujno namenjen sam proizvod, in ne obveščanje, katerega predmet je.(24)
40. Merilo komercialne narave je po mojem mnenju ter tudi po mnenju grške vlade in Komisije dejavnik, ki je pomemben za odgovor na vprašanje, postavljeno v tej zadevi.(25) V zvezi s tem je v uvodni izjavi 4 navedene uredbe vzpostavljeno jasno razlikovanje med komercialnim obveščanjem, za katero se ta akt uporablja, in nekomercialnim obveščanjem, ki ne spada na področje uporabe tega akta, hkrati pa je navedeno, da je namen komercialnega obveščanja „oglaševanje“ ali „promocija“.(26)
41. Čeprav Uredba št. 1924/2006 ne vsebuje izrecne opredelitve tega merila, je iz drugih aktov prava Unije, kot navaja Komisija, razvidno, da komercialna narava na splošno pomeni obveščanje, katerega namen je zagotoviti „neposredno“(27) ali celo „posredno“(28) ekonomsko promocijo proizvodov ali storitev in tako vplivati na odločitve potencialnih kupcev. Poudarjam, da je bil podoben pristop na mednarodni ravni uporabljen v „smernicah za uporabo prehranskih in zdravstvenih trditev“, ki jih je sprejel Codex Alimentarius(29) in na katere se izrecno sklicuje uvodna izjava 7 te uredbe.(30)
42. Besedilo Uredbe št. 1924/2006 njenega področja uporabe ne omejuje na obveščanje, katerega naslovniki so neposredno končni potrošniki, saj komercialna narava tega obveščanja ni nujno odvisna od take oblike. V položaju, kakršnega obravnava predložitveno sodišče, so namreč potrošniki, tudi če ne prejmejo sami obvestila, ki vsebuje trditve, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, v resnici osebe, na katere se ta komercialni ukrep posredno nanaša, ker je živilo, ki je predmet obvestila, hipotetično namenjeno za prodajo potrošnikom, in ne strokovnim krogom, ki so reklamni dopis prejeli.(31) V takem primeru so strokovni krogi dejansko le posredniki, na katere se podjetje iz živilskega sektorja obrne prav zato, ker lahko olajšajo promocijo proizvoda, ki ga prodaja, saj komercialne informacije o tem proizvodu posredujejo potencialnim kupcem ali jim celo priporočijo njegov nakup.
43. Strokovni krogi pa običajno lahko znatno vplivajo na potrošnike, ki se obrnejo nanje, in to toliko bolj, če gre za zdravstvene delavce, v katere imajo bolniki veliko zaupanje in ki jim pripisujejo veliko verodostojnost. Sam cilj reklamnega dopisa, kakršen se obravnava v postopku v glavni stvari, je, da bi zdravniki, ki so ga prejeli, svojim bolnikom svetovali uživanje zadevnega proizvoda. Vendar ni zagotovljeno, da bodo lahko vsi zaprošeni strokovnjaki, preden bi eventualno bolnike spodbujali k temu, bili sposobni preveriti trditve, navedene v tem komercialnem obvestilu, in se znali, če bi bilo potrebno, izogniti tej nalogi.(32)
44. Menim, da za uporabo Uredbe št. 1924/2006 ni pomembno, da strokovni krogi potrošnikom posredujejo prejeti dokument kot tak ali le njegovo vsebino, ker je po mojem mnenju bistveno, da se s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami, navedenimi v tem dokumentu, ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe, seznanijo končni potrošniki, tudi posredno, kot velja v obravnavanem primeru.(33)
2. Namen Uredbe št. 1924/2006
45. Razlaga, ki jo predlagam Sodišču glede na besedilo upoštevnih določb Uredbe št. 1924/2006, je potrjena z vidika ciljev te uredbe.
46. Ni sporno, da je dvojni namen te uredbe „zagotoviti učinkovito delovanje notranjega trga“, kar zahteva med drugim „oblikovanje enakih konkurenčnih pogojev“ v zvezi s povečevanjem vrednosti proizvodov ter „zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov“,(34) predvsem tako, da se potrošnikom omogoči, da živilo izberejo na podlagi objektivnih informacij, ki temeljijo na dokazih.(35)
47. V ta namen dovoljuje uporabo prehranskih in zdravstvenih trditev pri komercialnem obveščanju, ker so take informacije lahko koristne za potrošnike, če so jasne in resnične,(36) vendar to uporabo ureja strogo. Predvsem za uporabo zdravstvenih trditev veljajo posebne omejitve, navedena uredba pa dovoljuje njihovo uporabo šele potem, ko Evropska agencija za varnost živil (v nadaljevanju: EFSA) opravi hkrati neodvisno in usklajeno znanstveno oceno ter ko Komisija izda dovoljenje Skupnosti.(37)
48. Taki cilji in načela zahtevajo dovolj široko dojemanje področja uporabe Uredbe št. 1924/2006, da se omogoči, da njihovo uresničevanje in spoštovanje nista ogrožena, kar je v skladu s pristopom, ki ga je Sodišče do zdaj uporabljalo ob poskusih gospodarskih subjektov v živilski industriji, ki so želeli omejiti stvarni obseg te uredbe.(38) V obravnavani zadevi je treba, ker potrošniki niso izrecno opredeljeni kot edini potencialni naslovniki, po mojem mnenju sklepati, da se navedena uredba uporablja tudi za komercialno obveščanje, namenjeno izključno strokovnim krogom, kakršno se obravnava v postopku v glavni stvari, ki izpolnjuje druge pogoje, določene v tem aktu.
49. Strokovni krogi so sicer res načeloma(39) bolj preudarni in bolj obveščeni kot povprečen potrošnik. Vendar imata v praksi tako filtriranje, ki ga lahko izvajajo, kot branik, ki ga lahko postavijo za potrošnike, svoje meje, saj ni mogoče izključiti, da ne bodo tudi njih zavedle netočne ali zavajajoče, celo lažne trditve. Kot navaja grška vlada, je dejansko nemogoče, da bi stalno razpolagali z vsem specializiranim in posodobljenim znanjem, ki je potrebno za ocenitev vsakega živila in vsake vrste z njim povezane trditve.
50. Tako kot francoska vlada menim, da če bi bilo dovoljeno, da se določbe Uredbe št. 1924/2006 ne uporabljajo za prehranske in zdravstvene trditve, če so navedene pri komercialnem obveščanju, namenjenem strokovnim krogom, bi lahko bile konkretne posledice paradoksalno še hujše in bolj škodljive za potrošnika, kot če bi bili oglasi naslovljeni neposredno nanj. Potrošnik bo namreč običajno zaupal mnenju strokovnjakov, ki bi mu v dobri veri svetovali zadevni proizvod, in bo verjetno ravnal celo manj premišljeno in manj oklevajoče, kot če bi proizvod presojal sam kot laik. V primeru, na katerega se nanaša vprašanje za predhodno odločanje, je zato varstvo potrošnikov pred trditvami, ki bi bile netočne, prav tako in celo bolj potrebno kot pa v primerih, ko sami prejmejo oglas in se sami odločajo za živila.
51. Poleg tega bi izključitev te kategorije obveščanja s področja uporabe navedene uredbe povzročila, da bi ta izgubila del svojega polnega učinka, zlasti zato, ker bi neobstoj ocene, ki bi jo predhodno opravila EFSA, omogočil uporabo zdravstvenih trditev, ki ne temeljijo na znanstvenih dokazih. V praksi bi lahko bila za podjetja v živilskem sektorju možnost razširjanja trditev med potrošniki prek strokovnih krogov preprost način, da obidejo stroge zahteve iz Uredbe št. 1924/2006. Vsekakor bi se zaradi take razlage lahko spremenilo dobro delovanje notranjega trga in zmanjšala raven varstva potrošnikov, ki pa sta cilja te uredbe.
52. Teleološke razlage, ki jo priporočam, po mojem mnenju ni mogoče ovreči s trditvami, ki jih je zoper tak pristop predstavila družba Innova Vital, ki se opira na teze, ki jih glede na navedbe v njenih stališčih in predložitveni odločbi podpira del nemške doktrine.
53. Prvič, družba Innova Vital se sklicuje na neujemanje med zavezujočim sistemom, določenim v Uredbi št. 1924/2006, in znanjem, ki ga imajo izvedenci, ki sestavljajo strokovne kroge. V bistvu trdi, da če bi bila komercialna obveščanja, naslovljena nanje, vključena na področje uporabe te uredbe, bi bila uporaba tehnične ali znanstvene terminologije v prehranskih in zdravstvenih trditvah prepovedana na podlagi njenega člena 5(2),(40) ker takih izrazov „povprečni potrošnik“ ne bi mogel razumeti, medtem ko jih specialisti, na katere je oglas naslovljen, poznajo.
54. Vendar je ta trditev po mojem mnenju brezpredmetna, saj v okoliščinah, kakršne se obravnavajo v sporu o glavni stvari, namen reklamnega dopisa ni, da se kot tak izroči potrošniku, ampak da se izroči strokovnim krogom, ki so implicitno pozvani, naj potrošniku pojasnijo, kako je zadevni proizvod zanj zanimiv.(41) Dobro razumevanje trditev, ki jih vsebuje komercialno obvestilo, kot se zahteva v navedenem členu 5(2), se v tem primeru zagotovi prek strokovnjakov, ki so zadolženi za posredovanje informacij laikom, pri čemer jih po potrebi preoblikujejo.
55. Drugič, družba Innova Vital omenja škodljiv vpliv ureditve, določene v Uredbi št. 1924/2006, na obveščanje med strokovnjaki, ker imajo ti drugačna pričakovanja kot potrošniki, zlasti v zvezi z objektivnim obveščanjem o novih razvojnih dosežkih v znanosti.(42)
56. Res je, da če Sodišče dopusti, da se določbe Uredbe št. 1924/2006 uporabljajo v kontekstu, kakršen se obravnava v sporu o glavni stvari, bi to lahko vplivalo na obveščanje med strokovnjaki ali ga celo omejilo. Vendar je za to, da se uporablja sistem o omejevanju prehranskih in zdravstvenih trditev, predviden v tej uredbi, potrebno, da namen zadevnega obveščanja načeloma ni zagotavljanje popolnoma tehničnih informacij, ampak razširjanje „komercialnih“ izjav v skladu s členom 1(2), prvi pododstavek, te uredbe. Opozoriti moram, da je v uvodni izjavi 4 navedene uredbe sicer izrecno izključena njena uporaba za „nekomercialna sporočila […] v znanstvenih publikacijah“. V okviru neposrednega trženja in torej nenevtralnega obveščanja se mi zdi naravno, da legitimni cilj varstva potrošnikov pred netočnimi trditvami prevlada nad željo, da se omogoči posredovanje informacij med strokovnjaki.
57. Zato menim, da je treba člen 1(2) Uredbe št. 1924/2006 razlagati tako, da se ta uredba uporablja, če se prehranske ali zdravstvene trditve navajajo pri komercialnem obveščanju, ki je sicer res namenjeno izključno strokovnim krogom, vendar je v praksi njegov namen posredno doseči končne potrošnike, ki so jim hipotetično namenjena živila, ki so predmet teh trditev.
V – Predlog
58. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija), odgovori:
Člen 1(2) Uredbe (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih je treba razlagati tako, da se določbe te uredbe uporabljajo za prehranske in zdravstvene trditve na živilih, namenjenih končnemu potrošniku, ki se navajajo pri komercialnem obveščanju, če je to namenjeno izključno strokovnim krogom, hkrati pa je njegov cilj posredno prek teh strokovnih krogov doseči potrošnike.