SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 1. februarja 2018(*)
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Evropske unije Superior Quality Cigarettes FILTER CIGARETTES Raquel – Prejšnja mednarodna figurativna znamka Marlboro – Relativni razlog za zavrnitev – Ugled – Predložitev dokazov prvič pred odborom za pritožbe – Diskrecijska pravica odbora za pritožbe – Člen 76(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 95(2) Uredbe (EU) 2017/1001) – Pravilo 50(1) Uredbe (ES) št. 2868/95“
V zadevi T‑105/16,
Philip Morris Brands Sàrl s sedežem v Neuchâtelu (Švica), ki jo zastopa L. Alonso Domingo, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopata A. Folliard-Monguiral in M. Simandlova, agenta,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Explosal Ltd s sedežem v Larnaci (Ciper), ki jo zastopa D. McFarland, barrister,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 4. januarja 2016 (zadeva R 2775/2014‑1) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Philip Morris in Explosal,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen, I. S. Forrester (poročevalec) in E. Perillo, sodniki,
sodna tajnica: X. Lopez Bancalari, administratorka,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. marca 2016,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je EUIPO v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 26. maja 2016,
na podlagi odgovora intervenientke na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. junija 2016,
na podlagi obravnave z dne 12. maja 2017
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Explosal Ltd, je 1. julija 2011 pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke Evropske unije na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 34 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo temu opisu: „mošnjički za tobak; tobak; tobak za kajenje; tobak, cigare in cigarete; sušeni tobak“.
4 Figurativni znak, predstavljen v točki 2 zgoraj, je bil 28. maja 2013 registriran kot znamka Evropske unije.
5 Tožeča stranka, družba Philip Morris Brands Sàrl, je 15. januarja 2014 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti zadevne znamke na podlagi člena 53(1)(a) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 60(1)(a) Uredbe 2017/1001) v povezavi s členom 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 8(1)(b) Uredbe 2017/1001) in členom 8(5) Uredbe št. 2017/2009 (postal člen 8(5) Uredbe 2017/1001).
6 Zahteva za ugotovitev ničnosti je temeljila na trinajstih prejšnjih figurativnih znamkah.
7 Oddelek za izbris je z odločbo z dne 8. septembra 2014 zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti, s tem da je zaradi ekonomičnosti postopka opravil primerjavo izpodbijane znamke in te prejšnje mednarodne znamke, registrirane pod številko 1064851 (v nadaljevanju: prejšnja znamka):
8 Oddelek za izbris je ugotovil, prvič, da majhna podobnost med zadevnima znamkama ne povzroča verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in, drugič, da tožeča stranka glede člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi bil izkazan ugled prejšnje znamke.
9 Tožeča stranka je 29. oktobra 2014 vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris. Dne 10. novembra 2014 je vložila tudi zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ker ji pred odborom za pritožbe ni bila dana možnost predložitve dokaza ugleda prejšnje znamke.
10 Oddelek za izbris je 5. decembra 2014 zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje zavrnil, ker je menil, da tožeča stranka ni dokazala vse zahtevane skrbnosti, da bi spoštovala rok, predpisan za predložitev dokumentov v utemeljitev svoje zahteve za ugotovitev ničnosti. Zoper to odločbo se tožeča stranka ni pritožila.
11 Odbor za pritožbe je z odločbo z dne 4. januarja 2016 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.
12 Prvič, odbor za pritožbe je zavrnil trditve tožeče stranke glede domnevne kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. Odbor za pritožbe je ugotovil, da sta prevladujoča elementa spornih figurativnih znakov besedna elementa „marlboro“ in „raquel“, medtem ko geometrijska oblika temne barve v zgornjem delu znakov, „oblika strehe“, ki jo uveljavlja tožeča stranka, pomeni „okras“, ne pa razlikovalnega elementa. Odbor za pritožbe je menil, da zato zadevna sporna figurativna znaka ne glede na enakost zadevnih proizvodov nista podobna ali pa je njuna stopnja podobnosti izjemno nizka, kar izključuje vsakršno verjetnost zmede.
13 Drugič, odbor za pritožbe je zavrnil dokaze, ki so bili prvič predloženi pred njim, glede velikega razlikovalnega učinka, pridobljenega z uporabo prejšnje znamke, zlasti njenega grafičnega elementa „v obliki strehe“. Odbor za pritožbe se je glede tega oprl na člen 76(2) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 95(2) Uredbe 2017/1001), s katerim naj bi mu bila podeljena široka diskrecijska pravica, da odloči, ali je treba upoštevati prepozno predložene dejstva in dokaze. Poleg tega naj bi bil v skladu s pravilom 50(1) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 189) preizkus pritožb omejen na dokaze, predložene na prvi stopnji. Zato naj bi za dopustnost novih dokazov veljal pogoj, da so dopolnilni, za kar po mnenju odbora za pritožbe v obravnavanem primeru ne gre.
14 Odbor za pritožbe je preizkusil dejavnike, ki so po navedbah tožeče stranke utemeljevali neobstoj predložitve dokazov pred oddelkom za izbris, zlasti trditev tožeče stranke, da jih je nameravala predložiti po prejemu stališč intervenientke; zadnjenavedena pa ni odgovorila v predpisanem roku, zato je bil kontradiktorni del postopka končan. Odbor za pritožbe je menil, da ta utemeljitev ni prepričljiva iz teh razlogov. Prvič, pravilo 37(b)(iv) Uredbe št. 2868/95 bi bilo treba razlagati tako, da od vlagateljev zahteve za ugotovitev ničnosti zahteva, naj podajo trditve in predložijo dokaze ob vložitvi zahteve za ugotovitev ničnosti. Drugič, pravilo 40(2) Uredbe št. 2868/95 (postal člen 17(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2017/1430 z dne 18. maja 2017 o dopolnitvi Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 o blagovni znamki Evropske unije in o razveljavitvi uredb Komisije (ES) št. 2868/95 in (ES) št. 216/96 (UL 2017, L 205, str. 1)) je oddelku za izbris omogočalo, da o zahtevi za ugotovitev ničnosti odloči na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, celo brez stališč intervenientke. Tretjič, ob upoštevanju neobstoja kakršne koli časovne omejitve za vložitev zahteve za ugotovitev ničnosti naj bi imela tožeča stranka dovolj časa za zbiranje dokazov, za katere je menila, da jih je treba priložiti njeni zahtevi.
15 Ob upoštevanju vseh teh preudarkov je odbor za pritožbe odločil, da ne bo upošteval dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim.
16 Tretjič, odbor za pritožbe je zavrnil trditve tožeče stranke glede domnevne kršitve člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, ker je bil dokaz ugleda prejšnje znamke prvič predložen pred odborom za pritožbe in ga zato ni bilo mogoče upoštevati. Poleg tega je odbor za pritožbe menil, da tudi če bi bil ta ugled dokazan, izjemno nizka stopnja podobnosti med nasprotujočima si znamkama ne zadošča za to, da bi se pri javnosti lahko ustvarila povezava med njima.
Predlogi strank
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– ugotovi ničnost izpodbijane znamke ali, podredno, zadevo vrne v odločanje odboru za pritožbe, da opravi temeljitejši preizkus dokazov, predloženih glede ugleda in povečanega razlikovalnega učinka prejšnje znamke;
– EUIPO in intervenientki naloži plačilo stroškov.
18 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
19 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
20 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge glede, prvič, kršitve člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, drugič, kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in člena 76(1) te uredbe (postal člen 95(1) Uredbe 2017/1001) ter, tretjič, kršitve člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.
21 Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom v bistvu odboru za pritožbe očita, da je zavrnil upoštevanje dokazov o ugledu in velikem razlikovalnem učinku prejšnje znamke, ki jih je prvič predložila pred odborom za pritožbe. S tem naj bi odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi kršil člen 76 Uredbe št. 207/2009.
22 Drugi tožbeni razlog tožeče stranke je razdeljen na dva dela. Tožeča stranka s prvim delom odboru za pritožbe očita napake pri celoviti presoji verjetnosti zmede med izpodbijano znamko in prejšnjo znamko. Tožeča stranka z drugim delom odboru za pritožbe očita, da ni upošteval velikega razlikovalnega učinka prejšnje znamke, s čimer naj bi kršil člen 76(1) Uredbe št. 207/2009 in člen 8(1)(b) te uredbe.
23 Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom v bistvu navaja, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji, ker je menil, da tudi če bi se upošteval dokaz glede ugleda prejšnje znamke, stopnja podobnosti nasprotujočih si znakov ne bi zadoščala za to, da bi se pri javnosti lahko ustvarila povezava med njima.
24 Splošno sodišče bo za potrebe te sodbe najprej preučilo prvi tožbeni razlog in drugi del drugega tožbenega razloga skupaj, ker se oba nanašata na razlago člena 76 Uredbe št. 207/2009.
25 Tožeča stranka EUIPO očita napačno uporabo člena 76(2) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95, ker je odbor za pritožbe zavrnil dokaze o ugledu in velikem razlikovalnem učinku prejšnje znamke z obrazložitvijo, da so bili prvič predloženi pred njim.
26 Glede tega tožeča stranka trdi – pri tem pa se opira na angleško različico Uredbe št. 2868/95 – da pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 ne nasprotuje dopustitvi novih dokazov, saj sta izraza „novi“ in „dodatni“ oba v besedilu te določbe, kar pomeni, da bi odbor za pritožbe lahko upošteval nova dejstva in nove dokaze, to pomeni tiste, ki so bili prvič predloženi pred njim. Tožeča stranka poudarja očitno upoštevnost novih dokazov, ki jih je predložila pred odborom za pritožbe, to, da jih je druga stranka v postopku, to je intervenientka, lahko učinkovito izpodbijala, in očitno nasprotje med izpodbijano odločbo in prejšnjo odločbo odbora za pritožbe, izdano nekaj mesecev pred izpodbijano odločbo, ki se je nanašala na prejšnjo znamko in njen grafični element v obliki strehe.
27 Tožeča stranka, ne da bi izpodbijala diskrecijsko pravico odbora za pritožbe glede upoštevanja prepozno predloženih dejstev in dokazov, meni, da ta pravica ne sme postati samovoljna, če so taki novi elementi lahko dejansko upoštevni za izid postopka. Tožeča stranka se glede tega sklicuje na sodbo z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul (C‑29/05 P, EU:C:2007:162), da bi utemeljila, da EUIPO nikakor ni prepovedano upoštevati prepozno predloženih dejstev in dokazov. Nasprotno, preudarki glede pravne varnosti in dobrega upravljanja naj bi bili v prid sprejetja takih elementov.
28 Poleg tega tožeča stranka navaja prejšnjo odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 27. februarja 2015 v zadevi R 1585/2013‑1, ki jo je uveljavljala proti imetniku figurativne znamke Evropske unije SUPER ROLL (v nadaljevanju: SUPER ROLL) in v kateri je bilo priznano, da sta znamka Marlboro in njen grafični element v obliki strehe pridobila „velik ugled“ v upoštevni javnosti po vsej Evropski uniji.
29 Tožeča stranka trdi, da je v okviru postopka pred odborom za pritožbe predložila prepis odločbe „SUPER ROLL“ skupaj z dokazi, s katerimi je želela izkazati ugled prejšnje znamke. Vendar je odbor za pritožbe zavrnil dokaze in vsebino odločbe „SUPER ROLL“, ker je – drugače kot v navedeni odločbi – menil, da se geometrijska oblika temne barve dojema zgolj kot „okras“, ki si ga potrošniki ne bodo zapomnili.
30 Iz tega po mnenju tožeče stranke sledi, da je odbor za pritožbe kršil člen 76(1) Uredbe št. 207/2009, ker ni upošteval „splošno znanih dejstev“, to je ugleda in velikega razlikovalnega učinka grafičnega elementa v obliki strehe ter trgovskega ovitka prejšnje znamke. Tožeča stranka v bistvu trdi, da se člena 76(1) Uredbe št. 207/2009 ne bi smelo razlagati tako, da EUIPO nalaga obveznost sprejeti odločbe na podlagi očitno nepopolnih dejanskih hipotez ali takih, ki so „v nasprotju z resničnostjo“, a fortiori če so v nasprotju z vsebino prejšnjih odločb, izdanih v enakem kontekstu.
31 EUIPO trdi, da mu je s členom 76(2) Uredbe št. 207/2009 podeljena diskrecijska pravica pri odločanju, pri čemer mora na tej točki obrazložiti svojo odločitev, ali bo upošteval informacije, predložene zunaj predpisanih rokov ali ne (sodba z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 43). Vendar dokazi, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred odborom za pritožbe, niso bili dodatni, ampak popolnoma novi dokazi, zaradi česar so glede na ustaljeno sodno prakso nedopustni, če niso predloženi v prvotno predpisanem roku (sodbi z dne 26. septembra 2013, Centrotherm Systemtechnik/UUNT, C‑610/11 P, EU:C:2013:593, točke od 86 do 88 in 117, ter z dne 21. novembra 2013, Recaro/UUNT – Certino Mode (RECARO), T‑524/12, neobjavljena, EU:T:2013:604, točke od 62 do 66).
32 EUIPO poudarja, da je odbor za pritožbe kljub temu preučil, ali posebne okoliščine omogočajo utemeljitev upoštevanja dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila prepozno, preden je sklenil, da ni tako, zlasti glede na to, da ni bilo nobene časovne omejitve glede vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti in da je v obravnavanem primeru tožeča stranka namenoma opustila predložitev dokazov med postopkom na prvi stopnji.
33 EUIPO meni, da glede na načela enakosti orožij in dobrega upravljanja ter nujnosti zagotovitve pravilnega poteka in učinkovitosti postopkov odbor za pritožbe pravilno ni podelil neupravičene prednosti eni od strank v škodo druge. Tega, da je tožeča stranka „naivno“ domnevala, da bo lahko dokaze predložila naknadno, ni mogoče šteti za utemeljen razlog; nasprotno, tako ravnanje naj bi bilo treba opredeliti kot malomarno.
34 Glede domnevno svetovne poznanosti grafičnega elementa „v obliki strehe“ prejšnje znamke, ki presega zgolj okrasni element, EUIPO navaja, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, da je ta element priznan kot označba porekla. Šlo naj bi za nepopolno geometrijsko obliko, in sicer peterokotnik, katerega tri od petih stranic zarisuje oblika zavojčka cigaret. Nič naj ne bi kazalo na to, da bodo potrošniki več pozornosti namenili temu preprostemu figurativnemu elementu, ne pa razlikovalnemu besednemu elementu, to je „marlboro“.
35 Glede sklicevanja tožeče stranke na odločbo „SUPER ROLL“, s katero je bil priznan visok razlikovalni učinek prejšnje znamke, EUIPO meni, da ta odbora za pritožbe nikakor ne zavezuje, ker je tako priznanje omejeno na vsak posamezen postopek (sodba z dne 23. oktobra 2015, Calida/UUNT – Quanzhou Green Garments (dadida), T‑597/13, neobjavljena, EU:T:2015:804, točke od 42 do 48). Drugačna ugotovitev bi bila v nasprotju s pravico druge stranke v postopku za ugotovitev ničnosti do obrambe in bi napačno razširila načelo pravnomočnosti na upravno odločbo.
36 Intervenientka predlaga zavrnitev tožbe in v bistvu trdi, da v tožbeni vlogi niso natančno navedeni tožbeni razlogi in domnevna napačna uporaba prava, ki naj bi jo odbor za pritožbe storil v izpodbijani odločbi, ampak se omejuje na izražanje razočaranja in nezadovoljstva ter na splošno pritoževanje. Intervenientka navaja, da je izpodbijana odločba „trdna“ in ne temelji na nobeni napačni uporabi prava ali napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Analitična ocena zadevnih znamk, ki jo je opravil odbor za pritožbe, naj bi bila pravilna, ustrezno obrazložena in v skladu z zahtevami iz člena 8(1)(b) in (5) Uredbe št. 207/2009.
37 Najprej je treba spomniti, da pravilo 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95, ki se po analogiji uporablja za postopke za ugotovitev ničnosti, v bistvu določa, da odbor za pritožbe preizkus pritožbe omeji na dejstva in dokaze, predložene pred oddelkom za ugovore, razen če odbor za pritožbe meni, da je treba v skladu s členom 76(2) Uredbe št. 207/2009 upoštevati nova ali dodatna dejstva in dokaze. Zadnjenavedena določba določa, da lahko EUIPO spregleda dejstva, na katera se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile pravočasno.
38 Uredba št. 207/2009 torej izrecno določa, da ima odbor za pritožbe pri preizkusu pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore pravico, ki izhaja iz pravila 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 in člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, da odloči, ali bo upošteval nova in dodatna dejstva ter dokaze, ki niso bili predloženi v roku, ki ga je določil ali navedel oddelek za ugovore (glej sodbi z dne 3. oktobra 2013, Rintisch/UUNT, C‑122/12 P, EU:C:2013:628, točka 33, in z dne 24. oktobra 2014, Grau Ferrer/UUNT – Rubio Ferrer (Bugui va), T‑543/12, neobjavljena, EU:T:2014:911, točka 23 in navedena sodna praksa).
39 V zvezi s tem je Sodišče že imelo priložnost navesti, da se francoska različica pravila 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95 v bistvenem elementu razlikuje od španske, nemške in angleške različice. Medtem ko namreč slednje predvidevajo, da lahko oddelek za pritožbe upošteva samo „dodatna ali dopolnilna“ dejstva in dokaze, so v francoski različici besedila ta ista dejstva in dokazi „nouveaux ou supplémentaires“ („novi ali dodatni“).
40 Sodišče je z opiranjem na splošno sistematiko in namen ureditve, katere element je pravilo 50(1) Uredbe št. 2868/95 in zlasti člen 76(2) Uredbe št. 207/2009, ki pomeni njegovo pravno podlago, ugotovilo, da mora EUIPO, če v zvezi z dokazom uporabe znamke v roku, ki ga določi, ni predložen noben dokaz, po uradni dolžnosti zavrniti ugovor. Nasprotno pa je predložitev dodatnih dokazov mogoča, če so bili dokazi predloženi v roku, ki ga je določil EUIPO (glej sodbo z dne 21. julija 2016, EUIPO/Grau Ferrer, C‑597/14 P, EU:C:2016:579, točke od 24 do 26 in navedena sodna praksa).
41 Sodišče je poudarilo, da je treba v zvezi z dokazom o obstoju, veljavnosti in obsegu varstva znamke uporabiti enako razlago člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, saj navedena določba vsebuje pravilo, ki ima horizontalno vlogo v sistemu te uredbe, saj se uporablja neodvisno od narave zadevnega postopka. Iz tega sledi, da pravila 50 Uredbe št. 2868/95 ni mogoče razlagati tako, da razširja diskrecijsko pravico odborov za pritožbe na nove dokaze (sodba z dne 21. julija 2016, EUIPO/Grau Ferrer, C‑597/14 P, EU:C:2016:579, točka 27), ampak samo na tako imenovane „dopolnilne“ ali „dodatne“ dokaze k upoštevnim dokazom, ki so bili predloženi v predpisanem roku (glej sodbo z dne 11. decembra 2014, CEDC International/UUNT – Underberg (Oblika travne bilke v steklenici), T‑235/12, EU:T:2014:1058, točka 89 in navedena sodna praksa).
42 Zato je treba ugotoviti, ali je bilo dokaze, predložene prvič pred odborom za pritožbe, mogoče opredeliti kot „dopolnilne“ ali „dodatne“ v smislu pravila 50(1), tretji pododstavek, Uredbe št. 2868/95.
43 Ni sporno, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o ugledu prejšnje znamke na podlagi pravila 37(b)(iv) Uredbe št. 2868/95, in sicer niti ob vložitvi zahteve za ugotovitev ničnosti niti ne kadar koli med postopkom pred oddelkom za izbris, čeprav je v dopisu z dne 15. januarja 2014, priloženem zahtevi za ugotovitev ničnosti, navedla, da bo „v primernem času“ predložila dokaz o ugledu prejšnje znamke skupaj s trditvami v zvezi s tem.
44 V obravnavanem primeru se ne izpodbija, da se ta namera nikakor ni konkretizirala, preden je oddelek za izbris več kot šest mesecev pozneje, to je 21. julija 2014, končal postopek.
45 Glede trditve tožeče stranke na obravnavi, da bi jo moral oddelek za izbris pozvati, naj dopolni spis s tem, da predloži med drugim dokaze o ugledu prejšnje znamke, je treba navesti, da je zakonodajalec bistveno razlikoval med, prvič, pogoji, ki jih mora izpolnjevati zahteva za ugotovitev ničnosti, da bi bila dopustna, ter drugič, pogoji glede predložitve dejstev, dokazov, stališč in dokazil v utemeljitev te zahteve, ki spadajo v okvir preizkusa te zahteve. Samo glede pogojev za dopustnost zahteve za ugotovitev ničnosti je zakonodajalec v pravilu 38(1) Uredbe št. 2868/95 (postalo člen 146(7) Uredbe 2017/1001) in pravilu 39(3) te uredbe (postalo člen 15(4) Delegirane uredbe 2017/1430) predvidel, da je oddelek za izbris zavezan zadevni stranki dovoliti, da odpravi pomanjkljivosti v njeni zahtevi za ugotovitev ničnosti, če bi lahko pripeljale do zavrženja navedene zahteve kot nedopustne, medtem ko ni nobene podobne obveznosti glede pogojev za razglasitev utemeljenosti zahteve za ugotovitev ničnosti (glej po analogiji sodbo z dne 13. junija 2002, Chef Revival USA/UUNT – Massagué Marín (Chef), T‑232/00, EU:T:2002:157, točka 54, ter v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 17. junija 2008, El Corte Inglés/UUNT – Abril Sánchez in Ricote Saugar (BoomerangTV), T‑420/03, EU:T:2008:203, točka 66 in navedena sodna praksa).
46 Zato – drugače kot trdi tožeča stranka – ni nobena določba Uredbe št. 2868/95 oddelka za izbris zavezovala, da tožečo stranko obvesti o tem, da njena zahteva za ugotovitev ničnosti ni podprta z dokazi glede ugleda prejšnje znamke.
47 V teh okoliščinah je trditev o obstoju ugleda prejšnje znamke, izražena v dopisu, priloženem zahtevi za ugotovitev ničnosti z dne 15. januarja 2014, zgolj trditev, ki ni podprta s konkretnimi dokazi, zato dokazov, predloženih pred odborom za pritožbe, ni mogoče šteti za „dopolnilne“ ali „dodatne“ dokaze k dokazom, ki jih je tožeča stranka že predložila.
48 V teh okoliščinah je bil odbor za pritožbe v skladu s pravilom 50(1) Uredbe št. 2868/95 in členom 76(2) Uredbe št. 207/2009 načeloma zavezan, da jih ne upošteva.
49 Vendar je treba preučiti še trditev tožeče stranke, da naj bi bilo v bistvu neupoštevanje odločbe „SUPER ROLL“ v nasprotju s preudarki glede dobrega upravljanja.
50 Iz listin v spisu je razvidno, da se je odločba „SUPER ROLL“ nanašala na postopek z ugovorom, ki ga je tožeča stranka vložila zoper registracijo figurativne znamke Evropske unije SUPER ROLL na podlagi svoje znamke Evropske unije št. 4179801.
51 Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je odbor za pritožbe opravil v odločbi „SUPER ROLL“, je razvidno, da Marlboro „uživa velik ugled in [da ima] njegova dobro znana embalaža s trikotnim elementom […] močan razlikovalni učinek“ ter da „[sta] znamka Marlboro in grafični element v obliki strehe (ki je del znamke Marlboro) […] pridobila velik ugled pri upoštevni javnosti v vsej Evropi“.
52 Ker se je tožeča stranka pred odborom za pritožbe sklicevala na upoštevnost odločbe „SUPER ROLL“, je bila njena trditev v točki 51 izpodbijane odločbe zavrnjena z obrazložitvijo, da se je prejšnja odločba nanašala na drugačen položaj, na drugačno poznejšo znamko Evropske unije in da so bili dokazi o ugledu prejšnje znamke v celoti predloženi pred oddelkom za ugovore.
53 V nasprotju s to presojo tožeča stranka v bistvu trdi, da bi moral obstoj odločbe „SUPER ROLL“ zadoščati za to, da odbor za pritožbe prizna ugled prejšnje znamke kot „znano dejstvo“, ne da bi sprejel odločbo v nasprotju s prejšnjimi ugotovitvami, sprejetimi v enakih okoliščinah.
54 Te trditve ni mogoče sprejeti, ker želi tožeča stranka v bistvu doseči avtomatično priznanje ugleda prejšnje znamke zgolj na podlagi prejšnje prakse odločanja EUIPO.
55 V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč za odločbe, ki jih morajo sprejemati odbori za pritožbe v skladu z Uredbo št. 207/2009, velja izvrševanje vezane pristojnosti, in ne diskrecijske pravice. Zato je treba zakonitost navedenih odločb presojati samo na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi prejšnje prakse odločanja (glej sklep z dne 14. aprila 2016, KS Sports/EUIPO, C‑480/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:266, točka 36 in navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da to, da odbor za pritožbe prizna morebiten ugled prejšnje znamke, ne sme biti odvisno od priznanja navedenega ugleda v okviru ločenega postopka, ki se nanaša na drugačne pravne in dejanske elemente (glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2015, dadida, T‑597/13, neobjavljena, EU:T:2015:804, točka 43).
56 Vsaka stranka, ki se sklicuje na ugled svoje prejšnje znamke, mora torej v omejenem okviru vsakega postopka, v katerem sodeluje, in na podlagi dejanskih elementov, za katere meni, da so primerni, dokazati, da je navedena znamka pridobila tak ugled, ne da bi se lahko zadovoljila z zatrjevanjem, da je predložila tak dokaz s priznanjem takega ugleda, vključno s to znamko, v okviru ločenega upravnega postopka (glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2015, dadida, T‑597/13, neobjavljena, EU:T:2015:804, točka 45).
57 Če bi zadoščalo, da bi se tožeča stranka za dokaz ugleda prejšnje znamke opirala na prejšnjo odločbo odbora za pritožbe, bi to, prvič, kršilo pravico intervenientke do obrambe, ker slednja ne bi mogla preučiti, oceniti in izpodbijati dejanskih elementov, na podlagi katerih je odbor za pritožbe utemeljil svojo odločbo, in bi, drugič, napačno razširilo načelo pravnomočnosti na upravno odločbo, ki se je nanašala na druge stranke, kot so stranke v postopku, s čimer bi se oviral nadzor zakonitosti upravne odločbe, ki ga opravi sodni organ, kar je očitno v nasprotju z načelom zakonitosti (glej po analogiji sodbo z dne 23. oktobra 2015, dadida, T‑597/13, neobjavljena, EU:T:2015:804, točka 46).
58 Iz teh preudarkov izhaja, da – drugače, kot trdi tožeča stranka – EUIPO ni bil nikakor zavezan avtomatično priznati ugleda prejšnje znamke samo na podlagi ugotovitev, opravljenih v okviru drugega postopka, v katerem je bila izdana druga odločba, v obravnavanem primeru odločba „SUPER ROLL“.
59 Tudi očitek tožeče stranke, da bi bilo treba ugled prejšnje znamke priznati po uradni dolžnosti na podlagi člena 76(1) Uredbe št. 207/2009, je treba zavrniti, ker iz te določbe izhaja, da je obveznost, naložena EUIPO, da po uradni dolžnosti preuči dejstva, omejena na upoštevna dejstva, na podlagi katerih bi moral EUIPO med postopkom registracije navedene znamke uporabiti absolutne razloge za zavrnitev pri preučitvi prijave znamke Evropske unije, ki jo opravijo preizkuševalci in ob pritožbi odbori za pritožbe. Nasprotno, v okviru postopka, kot je zadevni postopek v glavni stvari, mora imetnik prejšnje znamke dokazati obstoj, veljavnost in obseg varstva navedene znamke (glej glede postopka z ugovorom sodbo z dne 28. septembra 2016, Pinto Eliseu Baptista Lopes Canhoto/EUIPO – University College London (CITRUS SATURDAY), T‑400/15, neobjavljena, EU:T:2016:569, točka 38).
60 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da ugleda prejšnje znamke ni mogoče dokazati z domnevami, ampak mora temeljiti na konkretnih in objektivnih elementih, ki ga dokazujejo.
61 Z dokazi, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred odborom za pritožbe, pa se je sledilo prav temu cilju. Tožeča stranka v bistvu trdi, da so bili preudarki glede pravne varnosti in dobrega upravljanja v korist sprejetja prepozno predloženih dokazov.
62 Glede tega je treba poudariti, da mora EUIPO izvajati svoje pristojnosti v skladu s splošnimi načeli prava Unije, kot sta načelo enakega obravnavanja in načelo dobrega upravljanja (sodba z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 73). V skladu s členom 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pravica do dobrega upravljanja vključuje med drugim pravico vsake osebe do tega, da se njene zadeve obravnavajo pošteno.
63 Vendar je očitno v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, da lahko odbor za pritožbe odloča ob poznavanju vseh upoštevnih okoliščin, kadar odloča v okviru postopkov, začetih pred njim. Zato mora skrbno in nepristransko preučiti dejanske in pravne elemente, nujne za izvrševanje njegove diskrecijske pravice.
64 V obravnavanem primeru ni sporno, da je vsebina odločbe „SUPER ROLL“, ki je bila sprejeta samo enajst mesecev pred izpodbijano odločbo, pritegnila pozornost odbora za pritožbe in da je bil zato seznanjen z ugotovitvami, opravljenimi v tej odločbi glede „velikega ugleda“ znamke Marlboro in njenega „grafičnega elementa v obliki strehe“, ki je sestavni del prejšnje znamke v obravnavani zadevi.
65 Posledično, glede na sodno prakso, ki od EUIPO zahteva, da upošteva odločbe, ki so že bile sprejete, in posveti posebno pozornost vprašanju, ali je treba odločiti v enakem smislu (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2011, Agencja Wydawnicza Technopol/UUNT, C‑51/10 P, EU:C:2011:139, točka 74), je odločba „SUPER ROLL“ očitno pomenila indic, da je prejšnja znamka lahko uživala ugled v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.
66 V teh okoliščinah so bili dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila pred odborom za pritožbe, lahko nedvomno dejansko upoštevni za izid postopka, ker so se nanašali na dokazovanje ugleda prejšnje znamke v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Zato je odbor za pritožbe s tem, ko je zavrnil preučitev dokaza, ker je bil prepozen, opustil preučitev potencialno upoštevnega dejavnika pri uporabi te določbe.
67 Brez poseganja v razlago pravila 50 Uredbe št. 2868/95 in člena 76(2) Uredbe št. 207/2009, kot je bila navedena v točkah od 40 do 42 zgoraj, in v ugotovitev v točki 50 zgoraj EUIPO zaradi široke diskrecijske pravice, ki jo ima pri izvrševanju svojih nalog, ni mogoče oprostiti dolžnosti zbiranja vseh dejanskih in pravnih elementov, nujnih za izvajanje njegove diskrecijske pravice v primerih, v katerih bi zavrnitev upoštevanja nekaterih prepozno predloženih elementov pripeljala do nasprotovanja načelu dobrega upravljanja.
68 Zato bi moral odbor za pritožbe v posebnih okoliščinah obravnavanega primera v skladu z dolžnostjo dobrega upravljanja sprejeti dokaze o ugledu prejšnje znamke, predložene prvič pred njim, tudi če le zato, da bi jih zavrgel.
69 Te ugotovitve ni mogoče omajati s trditvijo EUIPO, da bi, če bi odbor za pritožbe zadevne dokaze priznal za dopustne, to pripeljalo do kršitve načela enakosti orožij.
70 Glede tega je treba spomniti, da lahko v skladu s členom 75, drugi stavek, Uredbe št. 207/2009 (postal člen 94(1), drugi stavek, Uredbe 2017/1001) odločbe EUIPO temeljijo samo na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe. Ta določba se nanaša na dejanske in pravne razloge ter dokaze (sodba z dne 4. oktobra 2006, Freixenet/UUNT (Oblika bele matirane steklenice), T‑190/04, neobjavljena, EU:T:2006:291, točka 28).
71 Vendar je v obravnavanem primeru iz elementov v spisu razvidno, da so bili dokazi o ugledu prejšnje znamke, ki so bili predloženi v fazi postopka pred odborom za pritožbe, in stališča intervenientke glede teh dokazov v celoti predloženi med kontradiktorno razpravo. Iz spisa je med drugim razvidno, da je bila vloga z dne 8. januarja 2015, v kateri so bili navedeni tožbeni razlogi in ki jo je tožeča stranka vložila pri odboru za pritožbe ter je zajemala dokaze o ugledu prejšnje znamke, dejansko sporočena intervenientki, s čimer so bile spoštovane njene postopkovne pravice in ji je bila dana možnost podati mnenje v zvezi s tem. Iz spisa je tudi razvidno, da je bila intervenientka celo upravičena do podaljšanja roka, preden je 14. maja 2015 predložila stališča. Poleg tega je treba poudariti, da je intervenientka v teh stališčih podala mnenje glede dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v utemeljitev ugleda prejšnje znamke, tako da je izpodbijala njihovo upoštevnost in jih ocenila za pomanjkljive.
72 V teh okoliščinah ni sporno, da je imela intervenientka na voljo vse možnosti in vse roke, potrebne za uveljavljanje mnenja, ter za preučitev, presojo in izpodbijanje dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Zato, če bi odbor za pritožbe izvrševal svojo diskrecijsko pravico v skladu z zahtevami po dobrem upravljanju, tako da bi se glede na posebne okoliščine obravnavanega primera odločil upoštevati navedene dokaze, mu ne bi bilo mogoče očitati nobene kršitve načela enakosti orožij.
73 Tudi ugotovitve v točki 67 zgoraj ni mogoče omajati z mnenjem odbora za pritožbe, ki je v točki 50 izpodbijane odločbe in v skladu s katerim, tudi če bi bil ugled prejšnje znamke dokazan, stopnja podobnosti med nasprotujočima si znamkama vsekakor ne bi zadoščala za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, za to, da bi se pri javnosti lahko ustvarila povezava med tema znamkama.
74 Glede tega je treba navesti, da je – kot je tožeča stranka navedla v okviru tretjega tožbenega razloga – to mnenje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero je treba obstoj povezave med prejšnjo znamko in izpodbijano znamko v smislu člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavane zadeve, med katerimi je zlasti stopnja podobnosti med nasprotujočima si znamkama in med proizvodi, ki jih te znamke predstavljajo, ter intenzivnost ugleda in stopnja razlikovalnega učinka prejšnje znamke (sodba z dne 24. marca 2011, Ferrero/UUNT, C‑552/09 P, EU:C:2011:177, točka 64).
75 Poleg tega, ker člen 8(5) Uredbe št. 207/2009 ne zahteva, da lahko obstoječa podobnost zadevno javnost pripelje do tega, da zamenjuje nasprotujoča si znaka, temveč zgolj to, da ju povezuje, to pomeni, da med njima vzpostavi povezavo, se varstvo, ki ga ta določba daje znamkam z ugledom, lahko uporablja, tudi če je stopnja podobnosti med nasprotujočima si znakoma nižja (sodba z dne 10. decembra 2015, El Corte Inglés/UUNT, C‑603/14 P, EU:C:2015:807, točka 42).
76 Iz tega sledi, da tudi če bi bila stopnja podobnosti med nasprotujočima si znamkama nizka, na podlagi tega ne bi bilo mogoče sklepati – v nasprotju z ugotovitvijo odbora za pritožbe – da je uporaba člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 nujno izključena. Zato bi morebitno sprejetje dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred odborom za pritožbe, in njihova preučitev lahko vplivala na izid postopka v zvezi z uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009.
77 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe s tem, da je menil, da se dokazov, ki jih je tožeča stranka prvič predložila pred njim, ne sme upoštevati, ker so bili predloženi prepozno, storil postopkovno napako in kršil načelo dobrega upravljanja.
78 Vendar pa postopkovna nepravilnost nima za posledico delne ali celotne razveljavitve odločbe, razen če se ugotovi, da bi bila odločba brez te nepravilnosti vsebinsko drugačna (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2005, Wilfer/UUNT (ROCKBASS), T‑315/03, EU:T:2005:211, točka 33).
79 V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno že v točkah 65 in 66 zgoraj, ni bilo mogoče izključiti, da bi bilo z dokazi, katerih upoštevanje je odbor za pritožbe neupravičeno zavrnil, mogoče spremeniti vsebino izpodbijane odločbe, natančneje glede uporabe člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Zato je posledica tega, da odbor za pritožbe ni preučil dokazov, razveljavitev te odločbe. Zato je treba prvemu tožbenemu razlogu in drugemu delu drugega tožbenega razloga ugoditi ter izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti preostale tožbene razloge.
80 Glede drugega dela predlogov tožeče stranke, da naj Splošno sodišče ugotovi ničnost izpodbijane znamke ali, podredno, zadevo vrne v odločanje odboru za pritožbe, da opravi temeljitejši preizkus, je treba spomniti, da reformatorično pooblastilo, ki je Splošnemu sodišču priznano v skladu s členom 65(3) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 72(3) Uredbe 2017/1001), temu ne daje možnosti, da presojo odbora za pritožbe pri EUIPO nadomesti s svojo presojo, še manj pa, da opravi presojo glede predmeta, do katerega se ta odbor še ni opredelil. Izvajanje reformatoričnega pooblastila mora biti zato načeloma omejeno na položaje, v katerih – po izvedbi nadzora presoje odbora za pritožbe – ugotovljene dejanske in pravne okoliščine Splošnemu sodišču omogočajo sprejetje odločitve, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe (glej sodbo z dne 5. julija 2011, Edwin/UUNT, C‑263/09 P, EU:C:2011:452, točki 71 in 72 ter navedena sodna praksa).
81 V obravnavanem primeru pa ni tako. Ker je izpodbijana odločba razveljavljena z obrazložitvijo, da je odbor za pritožbe napačno zavrnil upoštevanje dokazov o ugledu prejšnje znamke, ter ker se mora odbor za pritožbe znova izreči o dokazni vrednosti navedenih dokazov in nato o ničnosti izpodbijane znamke, se Splošno sodišče še ne more izreči o navedenem vprašanju. Zadeva se zaradi razveljavitve izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti vrne v odločanje EUIPO v nov preizkus, zato se vsekakor ni treba izreči o predlogih tožeče stranke za vrnitev zadeve v odločanje odboru za pritožbe.
82 Zato je treba zavrniti drugi del predlogov tožeče stranke.
Stroški
83 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Člen 134(2) Poslovnika poleg tega določa, da če je neuspelih strank več, Splošno sodišče odloči o porazdelitvi stroškov.
84 Ker v obravnavani zadevi EUIPO in intervenientka nista uspela, se jima v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Odločba prvega odbora za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 4. januarja 2016 (zadeva R 2775/2014‑1) se razveljavi.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. EUIPO in družba Explosal Ltd poleg svojih stroškov nosita stroške družbe Philip Morris Brands Sàrl.
Frimodt Nielsen | Forrester | Perillo |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 1. februarja 2018.
Podpisi