Združeni zadevi C-402/05 P in C-415/05 P
Yassin Abdullah Kadi in Al Barakaat International Foundation
proti
Svetu Evropske unije
in
Komisiji Evropskih skupnosti
„Skupna zunanja in varnostna politika (SZVP) – Omejevalni ukrepi zoper osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani – Združeni narodi – Varnostni svet – Resolucije, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov – Izvajanje v Skupnosti – Skupno stališče 2002/402/SZVP – Uredba (ES) št. 881/2002 – Ukrepi, ki se nanašajo na posameznike in subjekte, vključene na seznam, ki ga je sestavil organ Združenih narodov – Zamrznitev sredstev in gospodarskih virov – Odbor Varnostnega sveta, ustanovljen na podlagi odstavka 6 Resolucije Varnostnega sveta 1267 (1999) (sankcijski odbor) – Vključitev teh posameznikov in subjektov v prilogo I k Uredbi (ES) št. 881/2002 – Ničnostna tožba – Pristojnost Skupnosti – Pravna podlaga, ki jo sestavljajo členi 60 ES, 301 ES in 308 ES – Temeljne pravice – Pravica do spoštovanja lastnine, pravica do izjave in pravica do učinkovitega sodnega nadzora“
Povzetek sodbe
1. Akti institucij – Izbira pravne podlage – Uredba o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani
(členi 57(2) ES, 60 ES, 133 ES in 301 ES; Uredba Sveta št. 881/2002)
2. Akti institucij – Izbira pravne podlage – Akti Skupnosti, ki se nanašajo na enega od ciljev, ki izhajajo iz Pogodbe EU s področja zunanjih odnosov – Člen 308 ES – Nedopustnost
(členi 60 ES, 301 ES in 308 ES; člen 3 EU)
3. Akti institucij – Izbira pravne podlage – Uredba o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani
(členi 60 ES, 301 ES in 308 ES; Uredba Sveta št. 881/2002)
4. Evropske skupnosti – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Akt za izvajanje resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov – Posredni nadzor nad zakonitostjo odločb Varnostnega sveta – Izključitev
(člen 220 ES; Uredba Sveta št. 881/2002)
5. Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Upoštevanje Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic
(členi 220 ES, 307 ES in 6(1) EU)
6. Mednarodno javno pravo – Ustanovna listina Združenih narodov – Resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov
7. Evropske skupnosti – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Uredba o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani
8. Evropske skupnosti – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Uredba o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani
9. Evropske skupnosti – Sodni nadzor nad zakonitostjo aktov institucij – Uredba o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani
10. Ničnostna tožba – Ničnostna sodba – Učinki – Omejitev, ki jo določi Sodišče – Uredba o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani
(člen 231 ES)
1. Če se sprejme razlaga členov 60 ES in 301 ES, da zadostuje, da se zadevni omejevalni ukrepi, ki so določeni v Resoluciji 1390(2002) Varnostnega sveta Združenih narodov in ki jih izvaja Uredba št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, nanašajo na posameznike ali subjekte, ki so v tretji državi oziroma so z njo v drugačni zvezi, se tem določbam da preširok obseg in se sploh ne upošteva zahteva, ki izhaja iz izrazov teh določb, da je treba ukrepe, določene na podlagi teh določb, sprejeti zoper tretje države.
Po eni strani bi razlaga člena 301 ES, v skladu s katero ta vzpostavlja postopkovni most med Skupnostjo in Evropsko unijo, tako da bi ga bilo treba razlagati tako široko kot zadevne pristojnosti Skupnosti, med njimi tiste, ki se nanašajo na skupno trgovinsko politiko in prosti pretok kapitala, lahko dejansko zožila področje uporabe in posledično njegov polni učinek, kajti ta določba, z vidika njenega besedila, predvideva sprejetje potencialno zelo različnih ukrepov, ki posegajo v gospodarske odnose s tretjimi državami in torej a priori ne smejo biti omejeni na področja, ki izhajajo iz drugih materialnih pristojnosti Skupnosti, kot so pristojnosti na področju skupne trgovinske politike Skupnosti ali prostega pretoka kapitala. Ta razlaga sicer nima podpore v besedilu člena 301 ES, ker daje ta Skupnosti materialno pristojnost, katere obseg je načeloma neodvisen glede na druge pristojnosti Skupnosti.
Po drugi strani, ob upoštevanju cilja in vsebine te uredbe ni mogoče šteti, da se ta uredba posebej nanaša na mednarodno menjavo, ker bi bila v bistvu namenjena spodbujanju, olajšanju ali urejanju trgovinske menjave in je ne bi mogli utemeljiti s pristojnostjo Skupnosti na področju skupne trgovinske politike. Akt Skupnosti dejansko spada v pristojnost na področju skupne trgovinske politike iz člena 133 ES le, če se posebej nanaša na mednarodno menjavo, tako da je v bistvu namenjen spodbujanju, olajšanju ali urejanju gospodarske menjave ter ima neposredni in takojšnji učinek na trgovino ali menjavo z zadevnimi proizvodi. Prav tako ni mogoče trditi, da ta uredba spada na področje uporabe določb Pogodbe ES v zvezi s prostim pretokom kapitala in plačil, ker prepoveduje prenos gospodarskih sredstev posameznikom v tretjih državah. Najprej je treba glede člena 57(2) ES ugotoviti, da zadevni omejevalni ukrepi, ki jih določa izpodbijana uredba, ne spadajo v eno izmed kategorij ukrepov, ki so našteti v tej določbi. Glede člena 60(1) ES je treba dalje navesti, da se s to določbo prav tako ne more utemeljiti zadevna uredba, ker je njeno področje uporabe določeno s členom 301 ES. Glede člena 60(2) ES je treba nazadnje ugotoviti, da ta določba ne vključuje pristojnosti Skupnosti v ta namen, saj je omejena na to, da državam članicam v določenih izjemnih okoliščinah omogoča sprejetje enostranskih ukrepov proti tretji državi v zvezi s pretokom kapitala in plačili, s pridržkom pristojnosti Sveta, da državi članici naloži, da takšne ukrepe spremeni ali odpravi.
(Glej točke 168, od 176 do 178, 183, 185, od 187 do 191 in 193.)
2. Pojmovanje, da bi člen 308 ES v posebnem kontekstu členov 60 ES in 301 ES omogočal sprejetje aktov Skupnosti, ki se ne nanašajo na enega od ciljev Skupnosti, temveč na enega od ciljev, ki izhajajo iz Pogodbe EU s področja zunanjih odnosov, med katerimi je skupna zunanja in varnostna politika (SZVP), je v protislovju z besedilom člena 308 ES.
Če je pravilno šteti, da je bil vzpostavljen most med dejavnostmi Skupnosti, ki zajemajo gospodarske sankcije na podlagi členov 60 ES in 301 ES, ter cilji Pogodbe EU na področju zunanjih odnosov, med katerimi je SZVP, pa niti besedilo določb Pogodbe ES niti njena struktura ne dajeta podlage za pojmovanje, da bi se ta most raztezal na druge določbe Pogodbe ES, zlasti na člen 308 ES.
Sklicevanje na člen 308 ES bi zahtevalo, da se načrtovani ukrep nanaša na „delovanje skupnega trga“ in da stremi k uresničitvi „enega od ciljev Skupnosti“. Tega pojma z vidika jasnih in natančnih izrazov, ki ga sestavljajo, v nobenem primeru ne bi mogli razumeti, kot da vključuje cilje SZVP.
Soobstoj Unije in Skupnosti kot združenih, vendar različnih pravnih redov ter ustavna zgradba stebrov, ki so jih želeli avtorji veljavnih pogodb, poleg tega pomenita institucionalne preudarke, ki nasprotujejo razširitvi tega mostu na druge člene Pogodbe ES in ne na tiste, s katerimi ta vzpostavlja izrecno vez.
Poleg tega člen 308 ES kot del institucionalnega reda, katerega podlaga je načelo dodeljenih pristojnosti, ne more služiti kot temelj za razširitev pristojnosti Skupnosti čez splošni okvir, ki izhaja iz celote določb te Pogodbe ES in zlasti iz določb, ki določajo naloge in ukrepanje Skupnosti.
Prav tako člen 3 EU in zlasti njegov drugi odstavek ne moreta služiti kot podlaga za razširitev pristojnosti Skupnosti onstran ciljev Skupnosti.
(Glej točke od 197 do 204.)
3. Namen člena 308 ES je dopolniti neobstoj pooblastil za ukrepanje, ki so jih posebne določbe Pogodbe izrecno ali implicitno podelile institucijam Skupnosti, če so takšna pooblastila vendarle potrebna, da bi Skupnost lahko izvrševala svoje naloge, da bi dosegla enega od ciljev, ki jih določa ta Pogodba.
Uredba št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, v delu, v katerem določa restriktivne gospodarske in finančne ukrepe, očitno izhaja iz področja uporabe ratione materiae členov 60 ES in 301 ES. Vendar ker ta člena ne predvidevata posebne ali implicitne pristojnosti ukrepanja, da se naloži takšne ukrepe naslovnikom, ki nimajo nobene zveze z vodstvenim režimom tretje države, kot so določeni v tej uredbi, je bilo zaradi omejitev področja uporabe ratione personae navedenih določb ta neobstoj pristojnosti mogoče nadomestiti s sklicevanjem na člen 308 ES kot na pravno podlago navedene uredbe poleg teh prvih dveh členov, ki akt utemeljujeta z vidika njegovega stvarnega obsega, vendar le če so izpolnjeni drugi pogoji, s katerimi je določena uporaba člena 308 ES.
Cilj te uredbe je preprečiti osebam, povezanim z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, razpolaganje z vsemi finančnimi in gospodarskimi viri, da se prepreči financiranje terorističnih dejavnosti, in ga je mogoče povezati z enim izmed ciljev Skupnosti v smislu člena 308 ES. Člena 60 ES in 301 ES, kolikor določata pristojnost Skupnosti, da naloži omejevalne gospodarske ukrepe za izvajanje ukrepov, dogovorjenih v okviru skupne zunanje in varnostne politike, izražata namreč implicitni in osnovni cilj, in sicer omogočiti sprejetje takšnih ukrepov z učinkovito rabo instrumenta Skupnosti. Za ta cilj je mogoče šteti, da je cilj Skupnosti v smislu člena 308 ES.
Izvajanje teh gospodarskih omejevalnih ukrepov z uporabo instrumenta Skupnosti ne presega splošnega okvira, ki izhaja iz vseh določb Pogodbe, ker ti ukrepi s svojimi lastnostmi pomenijo vez z delovanjem skupnega trga, pri čemer je ta vez nadaljnji pogoj za uporabo člena 308 ES. Če bi vsaka država članica naložila gospodarske in finančne ukrepe, kakršni so ukrepi, naloženi s to uredbo, bi lahko namreč množitev teh nacionalnih ukrepov vplivala na delovanje skupnega trga.
(Glej točke 211, 213, 216, 222, od 225 do 227, 229 in 230.)
4. Evropska skupnost je skupnost, ki temelji na pravu, saj se ne države članice ne institucije ne morejo izogniti nadzoru skladnosti svojih aktov s temeljno ustavno listino, Pogodbo, pri čemer je ta oblikovala celosten sistem pravnih sredstev in postopkov, ki Sodišču omogočajo nadzor nad zakonitostjo aktov institucij. Mednarodni sporazum ne more ogrožati ureditve pristojnosti, kot so jo določile pogodbe, in s tem neodvisnosti pravnega sistema Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče na podlagi izključne pristojnosti, dodeljene s členom 220 ES, pristojnosti, ki izhaja iz temeljev Skupnosti.
Glede akta Skupnosti, katerega namen je tako kot v primeru Uredbe št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, zato ni naloga sodišča Skupnosti, da v okviru izključne pristojnosti, določene v členu 220 ES, nadzira zakonitost takšne resolucije, ki jo je sprejel ta mednarodni organ, čeprav bi bil ta nadzor omejen na preizkus združljivosti te resolucije z ius cogens, temveč da nadzira zakonitosti akta Skupnosti.
Sodba sodišča Skupnosti, s katero bi bilo ugotovljeno, da je akt Skupnosti, katerega namen je izvajanje takšne resolucije, v nasprotju z višjo določbo, ki izhaja iz prava Skupnosti, ne bi omajala prednosti te resolucije na ravni mednarodnega prava.
(Glej točke 281, 282 in od 286 do 288.)
5. Temeljne pravice so del splošnih pravnih načel, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče. V ta namen se Sodišče zgleduje po ustavnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, in po podatkih iz mednarodnih pogodb o varstvu človekovih pravic, pri katerih so države članice sodelovale ali h katerim so pristopile. Evropska konvencija o človekovih pravicah ima pri tem poseben pomen. Spoštovanje človekovih pravic je tako pogoj za zakonitost aktov Skupnosti in v Skupnosti niso dopustni ukrepi, ki niso združljivi s spoštovanjem človekovih pravic.
V tej zvezi obveznosti, ki jih nalaga mednarodni sporazum, ne morejo ogroziti ustavnih načel Pogodbe ES, med katerimi se pojavlja načelo, v skladu s katerim morajo vsi akti Skupnosti spoštovati temeljne pravice, kar je pogoj za njihovo zakonitost, ki jo mora nadzirati Sodišče v okviru popolnega sistema pravnih sredstev, ki ga vzpostavlja ta Pogodba.
Načela, ki urejajo mednarodni pravni red Združenih narodov, ne implicirajo, da je sodni nadzor notranje zakonitosti Uredbe št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, glede na temeljne pravice izključen, na podlagi tega, da je namen tega akta izvajanje resolucije Varnostnega sveta, sprejete na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov. Takšna sodna imuniteta akta Skupnosti, kot posledica načela primarnosti obveznosti na ravni mednarodnega prava, zlasti tistih v zvezi z izvajanjem resolucij Varnostnega sveta Združenih narodov, sprejetih na podlagi VII. poglavja te listine, sicer nima nobene podlage v Pogodbi ES. Člen 307 ES namreč v nobenem primeru ne more omajati tam določenih načel, ki izhajajo iz temeljev pravnega reda Skupnosti, med katerimi so varstvo temeljnih pravic ter načela svobode, demokracije ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določenih v členu 6(1) Pogodbe EU, kot temelja Unije. Na podlagi člena 300(7) ES so namreč sporazumi, sklenjeni v skladu s pogoji iz tega člena, za institucije in države članice zavezujoči, zato bi na podlagi te določbe, če bi se uporabila za Ustanovno listino Združenih narodov, slednja imela prednost pred akti sekundarne zakonodaje. Vendar se ta prednost na ravni prava Skupnosti ne bi raztezala na primarno pravo, zlasti na splošna načela, katerih del so temeljne pravice.
Sodišča Skupnosti morajo torej v skladu s svojimi pristojnostmi na podlagi Pogodbe ES zagotoviti načeloma popoln nadzor zakonitosti vseh aktov Skupnosti glede na temeljne pravice, vključno z akti Skupnosti, katerih namen je, tako kot v primeru zadevne uredbe, izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov.
(Glej točke od 283 do 285, 299, 303, 304, od 306 do 308 in 326.)
6. Pristojnosti Skupnosti je treba izvrševati ob spoštovanju mednarodnega prava, akt, sprejet na podlagi teh pristojnosti, in njegovo omejeno področje uporabe pa je treba razlagati v okviru upoštevnih pravil mednarodnega prava.
Ppri izvajanju svoje pristojnosti sprejemanja aktov, sprejetih na podlagi členov 60 ES in 301 ES za izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, mora Skupnost pripisati poseben pomen temu, da sprejetje resolucij – s strani Varnostnega sveta na podlagi VII. poglavja te listine – v skladu s členom 24 Ustanovne listine Združenih narodov pomeni izvrševanje poglavitne pristojnosti, ki jo ima ta mednarodni organ za ohranjanje miru in varnosti v svetovnem merilu, to je odgovornost, ki v okviru tega VII. poglavja vključuje to, da določi, ali obstaja kakšno ogrožanje miru in mednarodne varnosti, ter da sprejme potrebne ukrepe za njuno ohranitev in ponovno vzpostavitev.
Vendar Ustanovna listina Združenih narodov ne daje na izbiro vnaprej določenega modela za izvajanje resolucij Varnostnega sveta, sprejetih na podlagi njenega VII. poglavja, ker mora to izvajanje nastopiti v skladu z načini, ki se v tem okviru uporabijo v nacionalnem pravnem redu vsake države članice OZN. Ustanovna listina Združenih narodov članicam OZN namreč pušča prosto izbiro med različnimi mogočimi modeli prenosa takšnih resolucij v njihov nacionalni pravni red.
(Glej točke 291, 293, 294 in 298.)
7. Glede pravic obrambe in zlasti pravice do izjave se od organov Skupnosti glede omejevalnih ukrepov, kakršni so tisti, ki jih določa Uredba št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, ne zahteva, da sporočijo razloge pred prvo vključitvijo posameznika ali subjekta na ta seznam. Takšno predhodno obvestilo bi lahko ogrozilo učinkovitost ukrepov zamrznitve sredstev in finančnih virov, ki jih nalaga ta uredba. Iz enakih razlogov, ki prav tako izhajajo iz cilja, ki mu sledi ta uredba, in učinkovitosti ukrepov, ki jih določa, organi Skupnosti tudi niso bili zavezani, da pritožnika zaslišijo pred prvo vključitvijo njunih imen na seznam v prilogi I k tej uredbi. Nujni preudarki – kar zadeva akt Skupnosti, katerega namen je izvajanje resolucije, ki jo je sprejel Varnostni svet v okviru boja proti terorizmu –, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Skupnosti in držav članic, lahko nasprotujejo temu, da so zainteresirani obveščeni o določenih okoliščinah in da so zaslišani glede teh elementov.
Vendar pravice obrambe, zlasti pravica do izjave, očitno ni bile spoštovane, ker niti zadevna uredba niti Skupno stališče 2002/402 o omejevalnih ukrepih proti Osami bin Ladnu, članom organizacije Al Kaida in talibanom ter drugim osebam, skupinam, podjetjem in subjektom v zvezi z njimi, na katero se ta sklicuje, ne predvidevata postopka za obveščanje o okoliščinah, ki utemeljujejo vključitev imen zainteresiranih subjektov v prilogo I k tej uredbi, in za njihovo zaslišanje, ki bi potekalo sočasno ali po tej vključitvi, in ker Svet pritožnikov ni obvestil o obremenilnih dokazih, s katerimi je utemeljil omejevalne ukrepe, uvedene zoper njiju, in jima ni dodelil pravice, da bi se z njimi seznanila v razumnem roku po uvedbi teh ukrepov.
(Glej točke 334, 338, 339, 341, 342, 345 in 348.)
8. Načelo učinkovitega sodnega varstva je splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Spoštovanje obveznosti, da se sporoči razloge, na katerih temelji vključitev imena posameznika na seznam priloge I k Uredbi št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, je nujno, zato da se naslovnikom omejevalnih ukrepov omogoči obramba njihovih pravic v kar najboljših okoliščinah in da se ob popolnem poznavanju razlogov odločijo, ali je smiselno, da se obrnejo na sodišče Skupnosti, ter da se sodišču Skupnosti popolnoma omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevnega akta Skupnosti, kot je za to pristojno na podlagi Pogodbe.
Ker te osebe ali subjekti niso obveščeni o obremenilnih okoliščinah – in ob upoštevanju razmerij, ki obstajajo med pravicami obrambe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva –, s tega vidika pred sodiščem Skupnosti ne morejo braniti svojih pravic v zadovoljivih pogojih, ker to ne more opraviti nadzora zakonitosti te uredbe v delu, v katerem se nanaša na osebe in subjekte, tako da je treba ugotoviti tudi obstoj kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva.
(Glej točke od 335 do 337, 349 in 351.)
9. S pomenom ciljev, ki jim sledi akt Skupnosti, se utemeljijo negativne, celo bistvene, posledice za določene subjekte, vključno s tistimi, ki nikakor niso odgovorni za okoliščino, ki je privedla do sprejetja zadevnih ukrepov, vendar se zlasti vpliva na njihovo lastninsko pravico.
Glede na cilj splošnega interesa, ki je za mednarodno Skupnost enako pomemben kot boj – skladno z Ustanovno listino Združenih narodov – z vsemi sredstvi zoper grožnje miru in mednarodni varnosti, ki jih pomenijo teroristična dejanja, ukrep zamrznitve sredstev, finančnega premoženja in drugih gospodarskih virov posameznikov, ki jih je Varnostni svet ali sankcijski odbor opredelil za povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, ne more biti neprimeren ali nesorazmeren. V tej zvezi so omejevalni ukrepi, ki jih določa Uredba št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, omejitve lastninske pravice, ki so načeloma lahko utemeljeni.
Vendar morajo postopki, ki se uporabijo, zadevni osebi ali subjektu dajati tudi ustrezno priložnost za predstavitev njegove zadeve pristojnim organom, kot zahteva člen 1 Protokola št. 1 h Konvenciji o človekovih pravicah.
Naložitev omejevalnih ukrepov, ki jih zajema ta uredba glede osebe ali subjekta, zaradi vključitve osebe ali subjekta na seznam priloge I k izpodbijani uredbi pomeni neutemeljeno omejitev njune lastninske pravice, ker je bila ta uredba sprejeta, ne da bi tej osebi ali subjektu zagotavljala kakršno koli jamstvo, v okviru katerega bi lahko pristojnim organom predstavila svojo zadevo, in to v položaju, v katerem je treba omejitev njune lastninske pravice šteti za precejšnjo – glede na splošni obseg ukrepa in dejansko trajanje ukrepov, katerih predmet je.
(Glej točke 361, 363, 366 in od 368 do 370.)
10. Če je treba za nično razglasiti uredbo, kot je Uredba št. 881/2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osamo bin Ladnom, mrežo Al Kaida in talibani, v delu, v katerem se nanaša na pritožnika, zaradi kršitve načel, ki se uporabijo v okviru postopka po sprejetju omejevalnih ukrepov, ki jih določa ta uredba, se ne more izključiti, da se lahko po temelju naložitev takšnih ukrepov zoper pritožnika vednarle izkaže za utemeljeno.
Ugotovitev ničnosti te uredbe s takojšnjim učinkom bi lahko v tem okviru resno in nepopravljivo ogrozila učinkovitost omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga ta uredba in ki jih mora izvajati Skupnost, saj bi lahko pritožnika do njene morebitne nadomestitve z novo uredbo ukrepala tako, da bi se izognila temu, da bi se ukrepi zamrznitve sredstev zanju še vedno uporabili. V teh okoliščinah se ustrezno uporabi člen 231 ES, in sicer tako, da se ohranijo učinki izpodbijane uredbe v delu, v katerem se nanaša na pritožnike, v obdobju, ki ne sme biti daljše od treh mesecev od dneva razglasitve sodbe.
(Glej točke 373, 374 in 376.)