Language of document : ECLI:EU:C:2016:199

Zadeva C‑689/13

Puligienica Facility Esco SpA (PFE)

proti

Airgest SpA

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Consiglio di giustizia amministrativa per la Regione siciliana)

„Predhodno odločanje – Javna naročila storitev – Direktiva 89/665/EGS – Člen 1(1) in (3) – Revizijski postopki – Tožba za odpravo odločbe o oddaji javnega naročila, ki jo je vložil ponudnik, čigar ponudba ni bila sprejeta – Nasprotna tožba izbranega ponudnika – Pravilo nacionalne sodne prakse, ki nalaga predhodno preučitev nasprotne tožbe, in če je ta utemeljena, razglasitev nedopustnosti glavne tožbe brez njene vsebinske preučitve – Skladnost s pravom Unije – Člen 267 PDEU – Načelo primarnosti prava Unije – Pravno načelo, sprejeto na občni seji vrhovnega upravnega sodišča države članice – Nacionalna ureditev, ki določa zavezujoč učinek te odločitve za senate tega sodišča – Obveznost senata, ki odloča o vprašanju glede prava Unije, da v primeru nestrinjanja z odločitvijo, sprejeto na občni seji, to vprašanje predloži občni seji – Pravica ali obveznost senata, da Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 5. aprila 2016

1.        Približevanje zakonodaj – Revizijski postopki oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje – Direktiva 89/665/EGS – Dolžnost držav članic določiti revizijski postopek – Dostop do revizijskih postopkov – Nacionalna postopkovna pravila, ki določajo nedopustnost revizije ponudnika, katere namen je izključitev drugega ponudnika zaradi prednostne obravnave njegove nasprotne tožbe – Nedopustnost

(Direktiva Sveta 89/665, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66, člen 1(1) in (3))

2.        Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Pristojnosti nacionalnih sodišč – Obseg – Nacionalna ureditev, ki od senata nacionalnega sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, zahteva, da zadevo predloži občni seji tega sodišča, če se ne strinja z usmeritvijo odločitve, sprejete na občni seji tega sodišča – Nemožnost sodišča, ki mu je bila v skladu z nacionalnim pravom zadeva veljavno predložena, da bi Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe – Nedopustnost

(Člen 267 PDEU)

3.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost nacionalnega sodišča – Uporaba določb, ki jih je razlagalo Sodišče – Nacionalna ureditev, ki sodišču preprečuje, da bi izključilo nacionalne določbe, ki so v nasprotju s pravom Unije – Nedopustnost

(Člen 267 PDEU)

1.        Člen 1(1), tretji pododstavek, in (3) Direktive 89/665 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2007/66, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se glavna tožba, ki jo je vložil ponudnik, ki ima interes za pridobitev določenega javnega naročila in ki mu je nastala škoda ali bi mu lahko nastala škoda z domnevno kršitvijo zakonodaje Unije na področju javnih naročil ali nacionalnih predpisov o izvajanju te zakonodaje, in se nanaša na izključitev drugega ponudnika, razglasi za nedopustno ob uporabi nacionalnih postopkovnih pravil, ki določajo prednostno preučitev nasprotne tožbe, ki jo je vložil drugi ponudnik.

Prvič, vsaka stranka v sporu ima namreč legitimen interes za izključitev ponudbe drugih konkurentov. Drugič, ni izključeno, da imajo tudi druge ponudbe, predložene v okviru postopka oddaje javnega naročila, eno od nepravilnosti, ki upravičujejo izključitev ponudbe izbranega ponudnika in ponudnika, ki izpodbija odločitev naročnika o oddaji naročila, kar lahko vodi do tega, da mora naročnik začeti nov postopek. V zvezi s tem število udeleženih v zadevnem postopku oddaje javnega naročila in število tistih udeleženih, ki so vložili tožbo, in razhajanje v njihovih tožbenih razlogih, niso upoštevni.

(Glej točke od 28 do 30 in izrek 1.)

2.        Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, če se ta določba razlaga tako, da mora senat sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, v primeru vprašanja o razlagi ali veljavnosti prava Unije, če se ne strinja z usmeritvijo iz odločitve, sprejete na občni seji tega sodišča, to vprašanje predložiti tej občni seji in torej ne more predložiti vprašanja za predhodno odločanje Sodišču.

Nacionalna sodišča imajo najširšo diskrecijsko pravico, da predložijo Sodišču vprašanje o razlagi upoštevnih določb prava Unije, ta pravica pa se v primeru sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji, spremeni v obveznost, z izjemami. Pravilo nacionalnega prava ne more preprečiti, da nacionalno sodišče to pravico po potrebi uporabi ali da to obveznost izpolni. Ta pravica in ta obveznost sta lastni sistemu sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, uvedenemu s členom 267 PDEU, in nalogam sodišča – pristojnega za uporabo prava Unije – ki so s to določbo zaupane nacionalnim sodiščem. Zato ima nacionalno sodišče, ki odloča v neki zadevi, če meni, da se v tej zadevi postavlja vprašanje razlage ali veljavnosti prava Unije, glede na primer pravico ali obveznost predložiti vprašanja za predhodno odločanje Sodišču, ne da bi bila ta pravica ali obveznost lahko ogrožena z nacionalnimi pravili, ki izhajajo iz zakonodaje ali sodne prakse.

(Glej točke od 32 do 34, 36 in izrek 2.)

3.        Člen 267 PDEU je treba razlagati tako, da mora senat sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, po tem, ko prejme odgovor Sodišča Evropske unije na vprašanje o razlagi prava Unije, ki mu ga je postavilo, ali če je že iz sodne prakse Sodišča Evropske unije jasno razviden odgovor na to vprašanje, sam storiti vse potrebno za uporabo te razlage prava Unije.

Vsaka določba nacionalnega pravnega reda in vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, na podlagi katere bi bila zmanjšana učinkovitost prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo določbe nacionalne zakonodaje, ki bi lahko ovirale polni učinek predpisov Unije, namreč ne bi bila skladna z zahtevami, ki so neločljivo povezane z naravo prava Unije

(Glej točke 41, 42 in izrek 3.)