SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 21. septembra 2023(1)
Zadeva C‑334/22
Audi AG
proti
GQ
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Uredba (EU) 2017/1001 – Člen 9(2) in (3) – Pravice, podeljene z blagovno znamko EU – Uporaba enakega ali podobnega znaka s strani tretje osebe v gospodarskem prometu – Avtomobilski rezervni deli – Maske hladilnika – Pritrdilni element za vstavitev emblema proizvajalca avtomobila – Člen 14(1)(c) in člen 14(2) – Omejitev učinkov blagovne znamke EU – Uporaba enakega ali podobnega znaka zaradi označevanja namena izdelka kot dodatka ali rezervnega dela – Dobri poslovni običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah – Merila presoje“
I. Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 9(2) in (3) Uredbe (EU) 2017/1001(2) ter člena 14(1)(c) in člena 14(2) navedene uredbe.
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Audi AG, proizvajalcem avtomobilov in dodatkov za avtomobile, in GQ, trgovcem na debelo z rezervnimi deli, ki te izdelke prodaja na spletni strani. Spor se nanaša na domnevno kršitev pravic, podeljenih družbi Audi AG s figurativno znamko EU, katere imetnica je, s strani družbe GQ.
3. Obravnavana zadeva se osredotoča na obseg varstva izključne pravice, podeljene z blagovno znamko EU njenemu imetniku, in na omejitve učinkov te znamke, da se tretji osebi omogoči njena uporaba v gospodarskem prometu. Primer je priložnost za Sodišče, da razvije sodno prakso o razlagi Uredbe 2017/1001 v zvezi s trženjem rezervnih delov, zlasti za avtomobile.
II. Pravni okvir
A. Uredba 2017/1001
4. Člen 9 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Pravice, podeljene z blagovno znamko EU“, določa:
„1. Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.
2. Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:
(a) je znak enak blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU;
(b) je znak enak ali podoben blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake ali podobne blagu ali storitvam, za katere je registrirana blagovna znamka EU, ter zaradi tega obstaja verjetnost zmede v delu javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja znaka in blagovne znamke;
[…].
3. V skladu z odstavkom 2 se lahko prepove zlasti:
(a) opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;
(b) ponujanje blaga, označenega s tem znakom, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene oziroma ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…].“
5. Člen 14 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Omejitev učinkov blagovne znamke EU“, določa:
„1. Imetnik blagovne znamke EU tretji osebi nima pravice prepovedati, da bi v gospodarskem prometu uporabljala:
[…]
(c) blagovno znamko EU za namen opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, zlasti kadar je uporaba te blagovne znamke potrebna zaradi označevanja predvidenega namena proizvoda ali storitve, predvsem za dodatke ali nadomestne dele.
2. Odstavek 1 se uporablja le, če je uporaba s strani tretje osebe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.“
B. Uredba (ES) št. 6/2002
6. Člen 19 Uredbe (ES) št. 6/2002(3), naslovljen „Pravice iz modela Skupnosti“, določa:
„1. Registrirani model Skupnosti imetniku podeljuje izključno pravico do njegove uporabe in do tega, da prepreči njegovo uporabo vsaki tretji osebi, ki nima njegovega soglasja. Navedena uporaba zajema zlasti izdelovanje, ponujanje, dajanje na trg, uvažanje, izvažanje ali uporabljanje izdelka, v katerega je videz izdelka [model] vgrajen ali na katerega je pritrjen, ali skladiščenje takšnega izdelka v te namene.
[…].“
7. Člen 110 Uredbe št. 6/2002, naslovljen „Prehodne določbe“, določa:
„1. Dokler zadevne spremembe k tej uredbi na predlog Komisije ne začnejo veljati, varstvo kot v primeru modela Skupnosti ne velja za videz izdelka, ki predstavlja sestavni del kompleksnega izdelka, ki se uporablja v pomenu člena 19(1) za namen popravila tega kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz.
[…].“
III. Dejansko stanje in vprašanja za predhodno odločanje
8. Tožeča stranka Audi AG s sedežem v Ingolstadtu (Nemčija) ima izključne pravice do spodaj predstavljene figurativne znamke EU, registrirane pod številko 000018762, med drugim iz razreda 12 Nicejske klasifikacije (vozila, rezervni deli, avtomobilska oprema). Znamka je znak, sestavljen iz štirih vodoravno postavljenih prekrivajočih se krogov, ki ga tožeča stranka reproducira in uporablja kot svoj emblem:
9. Tožena stranka GQ je fizična oseba, ki prodaja avtomobilske rezervne dele. Teh izdelkov ne ponuja neposredno potrošnikom, temveč jih prodaja drugim distributerjem. Tožena stranka je med letoma 1986 in 2017 na svoji spletni strani oglaševala in za prodajo ponujala pokrove hladilnikov (tako imenovane maske), prilagojene in oblikovane za stare modele vozil Audi iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Te maske hladilnika so, tako kot originalne maske, vsebovale izrezan predel za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov, ki se je ujemal z obrisom blagovne znamke EU tožeče stranke.
10. V začetku leta 2017 je tožeča stranka sprožila sodni postopek zoper toženo stranko, da bi preprečila ponujanje za prodajo neoriginalnih rezervnih delov, pri katerih se nekateri elementi po svoji obliki delno ali v celoti ujemajo z blagovno znamko tožeče stranke. Natančneje, tožeča stranka je maja 2020 zahtevala, da Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), predložitveno sodišče v tej zadevi, toženi stranki prepove uvoz, ponujanje, trženje in oglaševanje neoriginalnih mask hladilnikov, ki imajo znak, enak ali podoben blagovni znamki EU tožeče stranke. Tožeča stranka je zahtevala tudi, da se uniči 70 kosov takih avtomobilskih mask hladilnikov, ki jih je zasegla carina.
11. Predložitveno sodišče meni, da mora za odločitev v tej zadevi ugotoviti, ali obseg varstva blagovne znamke EU tožeče stranke – ki je po mnenju tega sodišča zelo prepoznavna, splošno znana na Poljskem in jasno povezana s tožečo stranko – zajema tudi element, ki omogoča vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov na masko hladilnika in ki je po obliki tej znamki enak ali zavajajoče podoben.
12. Natančneje, predložitveno sodišče dvomi predvsem, prvič, ali element za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobila na masko hladilnika opravlja funkcijo znamke, označuje namreč izvor izdelka. Ta dvom se pojavi, tudi če domnevamo, da se navedeni element ujema z obliko emblema proizvajalca in ga je torej mogoče šteti za enakega ali vsaj zavajajoče podobnega njegovi blagovni znamki EU.
13. V zvezi s tem predložitveno sodišče Sodišče opozarja na neobstoj določbe v pravu blagovnih znamk EU, ki bi bila enakovredna členu 110(1) Uredbe št. 6/2002 – klavzuli o popravilih – ki glede modelov EU izključuje varstvo modela, ki pomeni sestavni del kompleksnega izdelka, ki se uporablja za namen popravila tega kompleksnega izdelka, da bi se obnovil njegov prvotni videz. Meni tudi, da je treba pri razlagi člena 9(2) in (3) Uredbe 2017/1001 upoštevati cilj prava blagovnih znamk EU, ki je zaščita neizkrivljene konkurence in interesa potrošnikov, da lahko izbirajo med nakupom originalnega in neoriginalnega avtomobilskega rezervnega dela.
14. Drugič, če bi veljalo, da element za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov na masko hladilnika opravlja funkcijo znamke, bi se po mnenju predložitvenega sodišča postavilo tudi vprašanje, ali bi člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 prodajalcu rezervnih delov dovoljeval trženje neoriginalnih mask s takšnim elementom. Če je odgovor pritrdilen, se predložitveno sodišče sprašuje, katera merila presoje je treba uporabiti, da se ugotovi, ali se blagovna znamka EU uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah, kakor določa člen 14(2) Uredbe 2017/1001.
15. V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1(a) Ali je treba člen 14(1)(c) [Uredbe (EU) 2017/1001] razlagati tako, da nasprotuje temu, da imetnik znamke/sodišče tretji osebi v gospodarskem prometu prepove uporabo znaka, ki je enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki EU, v zvezi z rezervnimi deli avtomobila (maske hladilnika), če ta pomeni pritrdilni element za avtomobilski dodatek (znak, ki odraža blagovno znamko EU), in:
– kadar je tehnično mogoče na rezervni del avtomobila (maska hladilnika) namestiti originalni znak, ki odraža blagovno znamko EU, ne da bi se na tem delu reproduciral znak, ki je enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki EU,
ali v položaju,
– v katerem tehnično ni mogoče namestiti originalnega znaka, ki odraža blagovno znamko EU, na rezervni del avtomobila (masko hladilnika), ne da bi se na tem delu reproduciral znak, ki je enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki EU?
Če je odgovor na katero koli od vprašanj iz točke 1(a) pritrdilen:
(b) Katera ocenjevalna merila bi bilo treba uporabiti v takšnih primerih, da se ugotovi, ali je uporaba blagovne znamke EU v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah?
(c) Ali je treba člen 9(2) in člen 9(3)(a) [Uredbe 2017/1001] razlagati tako, da kadar je znamka element oblike avtomobilskega sestavnega dela in [v navedeni uredbi] ni klavzule, enakovredne klavzuli o popravilih iz člena 110(1) [Uredbe št. 6/2002], blagovna znamka v tem primeru nima označevalne funkcije?
(d) Ali je treba člen 9(2) in člen 9(3)(a) [Uredbe 2017/1001] razlagati tako, da kadar je pritrdilni element znamke, ki odraža obliko znamke ali ji je zavajajoče podoben, zajet v obliki avtomobilskega dela in [v navedeni uredbi] ni klavzule, enakovredne klavzuli o popravilih iz člena 110(1) [Uredbe št. 6/2002], pritrdilnega elementa ni mogoče šteti za blagovno znamko z označevalno funkcijo, tudi če je blagovni znamki enak ali ji je zavajajoče podoben?“
IV. Presoja
16. Z vprašanji predložitveno sodišče najprej sprašuje, prvič, ali je člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 mogoče razlagati tako, da prodajalec neoriginalnih avtomobilskih rezervnih delov, namreč mask hladilnikov, sme tržiti tiste dele, ki vključujejo element za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov in ki so po obliki enaki ali zavajajoče podobni blagovni znamki EU tega proizvajalca.
17. Predložitveno sodišče postavlja to vprašanje glede na dva verjetna primera, in sicer, ali je tehnično mogoče ali tehnično nemogoče vstaviti in pritrditi emblem tega proizvajalca, ne da bi se reproducirala njegova znamka (prvo vprašanje, točka (a)). Če bi bil odgovor na prejšnje vprašanje pritrdilen v obeh primerih ali enem primeru, se predložitveno sodišče sprašuje, kakšna bi bila merila za presojo, ali je ta uporaba v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah, kakor določa člen 14(2) Uredbe 2017/1001 (drugo vprašanje, točka (b)).
18. Drugič, predložitveno sodišče želi preveriti, ali je element v maski hladilnika, ki je namenjen vstavitvi in pritrditvi emblema proizvajalca avtomobila in torej poustvarja obliko figurativne znamke EU, katere imetnik je ta proizvajalec, mogoče šteti za znamko, ki opravlja funkcijo označbe izvora v skladu s členom 9(2) in (3) Uredbe 2017/1001 (vprašanje 1, točka (c) in točka (d)).(4)
19. Presoja pogojev za uporabo omejitev izključne pravice, ki izhaja iz blagovne znamke EU, kot je določena v členu 14 Uredbe 2017/1001, je relevantna le, če gre za kršitev te izključne pravice, katere področje uporabe je opredeljeno v členu 9 Uredbe 2017/1001.(5) Zato bom najprej odgovorila na točki (c) in (d) prvega vprašanja skupaj ter nato na točki (a) in (b) istega vprašanja.
A. Prvo vprašanje, točki (c) in (d)
20. Prvo vprašanje, točki (c) in (d), se nanaša na razlago člena 9(2) in (3) Uredbe 2017/1001. Obe točki vprašanja v bistvu zahtevata, da Sodišče ugotovi, ali vključitev elementa s strani neodvisnega proizvajalca v avtomobilsko masko hladilnika za namen vstavitve in pritrditve emblema proizvajalca avtomobila, ki posnema obliko znamke EU tega proizvajalca, pomeni uporabo znaka v gospodarskem prometu v smislu teh določb.
21. Predhodno ugotavljam, da je pomembno poudariti, da v skladu s členom 9(1) Uredbe 2017/1001 registracija blagovne znamke EU imetniku podeljuje izključne pravice, na podlagi katerih je v skladu s členom 9(2) navedene uredbe upravičen, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega ali njenega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli enak ali podoben znak, če so izpolnjeni določeni pogoji.
22. V členu 9(3) Uredbe 2017/1001 so netaksativno naštete vrste uporabe, ki jih lahko imetnik blagovne znamke EU prepove. Te vključujejo opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom (točka (a)), ponujanje blaga, označenega s tem znakom, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene (točka (b)) in uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom (točka (c)).(6)
23. Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da je izključna pravica imetnika blagovne znamke EU podeljena zato, da bi ta lahko zaščitil svoje posebne interese kot imetnik te znamke, tj. da bi se zagotovilo, da lahko zadnjenavedena izpolnjuje svoje funkcije. Uveljavljanje te pravice mora biti zato pridržano za primere, v katerih uporaba znaka s strani tretje osebe posega ali bi lahko posegala v funkcije znamke. Med te ne spada samo bistvena funkcija znamke, potrošnikom jamčiti za poreklo proizvoda ali storitve, ampak tudi njene druge funkcije, kot so med drugim zagotavljanje kakovosti tega proizvoda ali storitve, sporočanje, investiranje ali oglaševanje.(7)
24. Iz tega izhaja, da imetnik blagovne znamke EU ne more nasprotovati uporabi znaka, ki je enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki, na podlagi člena 9 Uredbe 2017/1001, če ta uporaba ne more škodovati nobeni od funkcij te znamke.(8)
25. V obravnavani zadevi moram poudariti, prvič, da so zadevni izdelki iz postopka v glavni stvari neoriginalne maske hladilnikov za avtomobile, ki v skladu s pravom modelov poustvarjajo originalne modele.(9) Te maske so rezervni deli za pokritje in zaščito hladilnika avtomobila kot sestavnega dela hladilnega sistema motorja. Maske hladilnika so zunanji in vidni deli karoserije avtomobila in pomembno vplivajo na njegov videz spredaj. Zaradi njihovega položaja so zelo občutljive v primeru nesreče s čelnim trčenjem. Poleg tega proizvajalci avtomobilov maske hladilnikov svojih vozil navadno oblikujejo tako, da vanje vključijo element za vstavitev in pritrditev svojega emblema, pogosto v kromirani izvedbi, ki posnema predhodno registrirano znamko, katere imetniki so.
26. Emblem proizvajalca avtomobila se vstavi v sestavni del maske hladilnika in nanj pritrdi, navadno v srednji zgornji tretjini prednjega dela vozila. Ta element ima izrezan prostor za vstavitev emblema in niz odprtin za njegovo pritrditev. Podobno so na zadnji strani emblema žeblji za njegovo pritrditev na masko. Pomembno je upoštevati, da se vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče v tej zadevi, ne nanaša na reprodukcijo emblema proizvajalca avtomobila kot takega, temveč na mesto, predvideno za namestitev tega dodatka na masko hladilnika, ki se po obliki ujema z obrisom emblema.
27. Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali prej opisani element lahko posega v funkcije znamke, kot zahteva sodna praksa, navedena v točki 24 zgoraj, želim poudariti, da pojem „znak“ iz člena 9(2) Uredbe 2017/1001 ni opredeljen v nobeni drugi določbi navedene uredbe. Vendar kot trdijo Republika Poljska, Komisija in tožena stranka v postopku v glavni stvari, je pojem „znak“ v bistvu pogojen s prepoznavnostjo in avtonomnostjo glede na proizvod, ki ga označuje. Z drugimi besedami, da bi lahko sklepali, da element izdelka deluje kot znak, ga je treba obravnavati neodvisno in ločeno od samega izdelka.
28. Opažam, da je Sodišče to razumevanje pojma „znak“ večkrat potrdilo s tem, da je odločilo, kot trdi tožena stranka, da znak ne more biti zgolj lastnost zadevnega proizvoda.(10) To v bistvu pomeni, da znaka ni mogoče enačiti s sestavnimi deli tega izdelka, zlasti ne s tistimi, ki opravljajo le določeno funkcijo in se ne razumejo kot znak, čeprav vplivajo na celotni videz tega izdelka.
29. To je nazorno obrazložil generalni pravobranilec Léger v sklepnih predlogih v zadevi Dyson,(11) kjer je v bistvu ugotovil, da funkcionalni element, ki je del videza izdelka – zbiralne prozorne posode ali komore za zbiranje, ki je del površine sesalnika – ne izpolnjuje pogojev, da bi se štel za znak, saj z njim blaga in storitev nekega podjetja ni mogoče razlikovati od blaga in storitev drugih podjetij.(12)
30. Po mojem mnenju to velja tudi za zadevni element v obravnavani zadevi, ki je, kot sem že opisala v točkah 25 in 26 teh sklepnih predlogov, nosilec za emblem proizvajalca avtomobilov na maski hladilnika, torej je del samega izdelka in ima zgolj tehnično funkcijo. Zadnja je očitna, če upoštevamo, da se izrezani prostor v maski hladilnika uporablja le za vstavitev in pritrditev dodatka – emblema – in da mora biti za ta namen nujno prilagojen obrisu tega dodatka.
31. V zvezi s tem je treba upoštevati, da je namen avtomobilskih rezervnih delov nadomestiti prvotno sestavljene dele.(13) Pri zunanjih elementih je namen rezervnih delov predvsem obnovitev prvotnega videza popravljenega avtomobila. Drugače bi lahko zamenjava sestavljenega dela v avtomobilu spadala v prakso predelave, s katero lahko avtomobil prav tako pridobi nov videz, vendar se konceptualno razlikuje od popravila avtomobila z namenom obnovitve njegovega prvotnega videza. Sodišče je dejansko potrdilo to razumevanje in poudarilo, da je namen popravila mogoče doseči le z deli, ki so po videzu enaki originalnim.(14)
32. Po mojem mnenju je očitno, da je prvotni videz vozila mogoče posnemati samo, če je mesto v maski hladilnika zasnovano tako, da omogoča vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobila, kot je zasnovan v originalni maski hladilnika. Posledično se lahko maske hladilnika uporabljajo kot rezervni del za obnovitev prvotnega videza avtomobila samo, če mesto za namestitev emblema dosledno posnema mesto na originalni maski. Pomembno je poudariti, da mora biti v nasprotju z drugimi vrstami rezervnih delov, kot so platišča in okrasni pokrovi, maska hladilnika enaka originalnemu izdelku, sicer z njo videza avtomobila ni mogoče popolnoma obnoviti, saj je na sprednjem delu karoserije avtomobila. To pojasnjuje, zakaj samostojni proizvajalci na trgu redko ponujajo maske, ki niso enake originalnim, razen če so namenjene predelavi, kot sem že omenila.
33. Poleg tega je treba uporabo znaka za namen označevanja, da blago ali storitve izvirajo iz določenega podjetja, presojati v okviru gospodarskega prometa.(15) To presojo je treba opraviti glede na dojemanje in presojo potrošnika, ki bi se dejansko lahko zanimal za nakup rezervnih delov za določeno znamko vozila. V zvezi s tem predložitveno sodišče v predložitveni odločbi opaža, da tožena stranka v postopku v glavni stvari prodaja svoje rezervne dele samo profesionalnim distributerjem, ki jih je torej treba šteti za povprečnega potrošnika zadevnih izdelkov v obravnavani zadevi.(16)
34. Zanimivo je, da je bila pred kratkim opravljena empirična študija, objavljena v strokovni akademski reviji, ki temelji na enakih glavnih predpostavkah tega primera, da bi se ugotovilo, kako prisotnost originalne blagovne znamke proizvajalca na rezervnem delu vpliva na dojemanje trgovskega izvora rezervnega dela in pričakovanja potrošnikov glede kakovosti, zlasti na poljskem trgu.(17)
35. Prvič, študija kaže, da lahko okoliščine uporabe znaka izničijo njegov učinek označbe trgovskega izvora izdelka, zlasti kadar, kot je bilo predstavljeno na obravnavi v tej zadevi, informacije, ki so na voljo med prodajo mask hladilnika, vključujejo naslednje glavne elemente: (i) ime izdelka in modele avtomobilov, za katere se uporablja, (ii) ceno na enoto, ki je navadno nižja od cene originalnega rezervnega dela, (iii) dodatno informacijo, da rezervni del, ki ga ponuja trgovec, ni originalen, in (iv) ime neodvisnega proizvajalca.(18)
36. Drugič, študija na podlagi izvedene ankete pojasnjuje, da je „velika večina“ poklicnih trgovcev na drobno in delavnic navedla, da so rezervni deli prišli iz neodvisnega vira, kar je pokazalo, da ti poklicni prodajalci navadno niso zavedeni glede izvora mask hladilnikov. Tudi odstotek končnih uporabnikov, ki so navedli originalnega proizvajalca, je bil razmeroma nepomemben. Na podlagi tega študija ugotavlja, da se zdi, da v okviru prodaje neodvisno pridobljenih rezervnih delov strokovnjaki dojemajo blagovno znamko EU originalnega proizvajalca kot opis značilnosti izdelka – kot element, ki izpolnjuje tehnični namen – in ne kot označbo izvora.(19)
37. Empirična študija nikakor ne more biti edini odločilni dejavnik končne presoje posameznega primera v pravu znamk, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari. Vendar zgoraj navedena študija dokazuje, da je treba za vsak primer posebej opraviti analizo okoliščin, da se opredeli stopnja dojemanja zadevnega znaka s strani upoštevnih potrošnikov. V ta namen je treba posebno pozornost med drugim nameniti informacijam, ki so na voljo med postopkom prodaje zadevnega rezervnega dela, in posebnostim zadevnega geografskega trga. Na primer, v primeru Poljske se zdi med strankami v tej zadevi nesporno, da se v to državo članico iz drugih držav članic še vedno uvaža znatno število rabljenih in poškodovanih avtomobilov. V tem okviru je trg popravil v tej državi zelo razvit in znan potrošnikom, ki so pripravljeni popraviti takšne starejše avtomobile, da bi obnovili njihov prvotni videz.(20)
38. Ta ugotovitev je skladna tudi s sodno prakso Sodišča, zlasti s sodbo Adam Opel,(21) ki je v akademski literaturi(22) navedena kot prikaz reprodukcije, s strani tretje stranke, znamke EU, katere imetnik je proizvajalec avtomobilov, ki ne opravlja funkcije označbe izvora izdelka.
39. Natančneje, v navedeni zadevi je Sodišče v zvezi z uporabo blagovne znamke EU v lasti proizvajalca avtomobilov na igračah v obliki pomanjšanega modela odločilo, da ni bilo škodljivega vpliva na funkcijo te znamke, saj upoštevna javnost avtomobilskega emblema, ki je na pomanjšanih modelih, ne bi zaznala kot podatek, da te modele izdeluje ta proizvajalec ali podjetje, ki je z njim gospodarsko povezano.(23) Spet so imele odločilno vlogo posebne okoliščine in prakse v zadevnem sektorju. Sodišče je svojo sodbo oprlo na dejansko ugotovitev predložitvenega sodišča, da je povprečni potrošnik proizvodov industrije igrač navajen na to, da se pomanjšani modeli opirajo na prave primere, in da je celo zelo pozoren na popolno skladnost z izvirnikom, tako da bo razumel, da emblem proizvajalca avtomobilov, ki je na pomanjšanih modelih, ponazarja, da gre za posnemanje v manjšem merilu, in ne kot podatek, da pomanjšani model izvira od tega proizvajalca.(24)
40. Po mojem mnenju zgornji preudarki zadoščajo, da lahko Sodišče v obravnavani zadevi ugotovi, da zgolj obris znamke EU proizvajalca avtomobilov kot del natančne reprodukcije originalne maske hladilnika, namenjen izključno tehnični vstavitvi in pritrditvi emblema tega proizvajalca, ne izpolnjuje funkcije znamke in tako ne pomeni „uporabo znaka v gospodarskem prometu“ v smislu člena 9(2) in (3) Uredbe 2017/1001, zlasti kadar nastopijo okoliščine iz točk 35 in 37 teh sklepnih predlogov, o čemer mora odločiti nacionalno sodišče.
41. Zaradi popolnosti bi poudarila tudi, da dejstvo, da v pravu znamk EU ni določbe, enakovredne „klavzuli o popravilih“ v pravu modelov Unije, kot je predložitveno sodišče navedlo v prvem vprašanju, točki (c) in (d), ne spremeni prejšnje ugotovitve. Sodišče je dejansko v zadevi Ford Motor Company(25) ugotovilo, da „klavzula o popravilih“ iz člena 110 Uredbe št. 6/2002 nalaga nekatere omejitve le za varstvo modelov, pri čemer se ne nanaša na varstvo znamk.(26) Ta razlaga Sodišča tako s formalnega vidika izključuje upoštevanje „klavzule o popravilih“ iz člena 110 Uredbe št. 6/2002 za namen razlage člena 9 Uredbe 2017/1001.
42. Vendar je v zadevah, v katerih se pravo znamk EU prepleta z drugimi področji intelektualne lastnine, Sodišče dosledno razlagalo temeljne določbe Uredbe 2017/1001 – in njene predhodne določbe – tako, da se prepreči nevtralizacija skupnih ciljev teh področij in zagotovi njihova popolna izpolnitev, zlasti z namenom zaščite sistema neizkrivljene konkurence na trgu.
43. Sodišče je na primer v zadevi Lego Juris(27), ki se nanaša na prepletanje prava znamke in patentnega prava, poudarilo potrebo po preprečitvi, da bi pravo znamk pripeljalo do tega, da bi bil nekemu podjetju podeljen monopol nad tehničnimi rešitvami ali uporabnimi značilnostmi nekega proizvoda.(28) Natančneje, Sodišče je razsodilo, da če gre pri obliki blaga le za tehnično rešitev, ki jo je razvil proizvajalec tega blaga in je bila patentirana na njegovo zahtevo, bi varstvo te oblike kot blagovne znamke po poteku patenta za to blago bistveno in trajno zmanjšalo možnost drugih podjetij, da uporabljajo to tehnično rešitev.(29) Jasno je, da odločitve, kot je ta v sodbi Lego Juris, ponazarjajo smiseln pristop Sodišča pri prizadevanju za sprejemanje dosledne in učinkovite razlage vseh področij prava intelektualne lastnine, pri čemer je v njih zajeta skrb za preprečitev nastanka monopolov in za varstvo interesov potrošnikov pri dostopanju do proizvodov in storitev iz več različnih virov.
44. V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da se dejavnost proizvodnje in distribucije rezervnih delov za motorna vozila v glavnem izvaja v treh tržnih segmentih: (a) rezervni deli, ki jih proizvajajo proizvajalci avtomobilov, (b) deli, ki jih proizvajajo izvajalci, ki niso proizvajalci, pogosto v imenu proizvajalcev avtomobilov ali v sodelovanju z njimi, in (c) deli, ki jih proizvajajo neodvisni proizvajalci in se ne dobavljajo proizvajalcem avtomobilov, vendar so izdelani v skladu s specifikacijami in proizvodnimi standardi, ki jih zagotovijo ti proizvajalci avtomobilov.(30) Očitno bi široka razlaga pojma „znak“ iz člena 9(2) Uredbe 2017/1001 posledično spodbudila nastanek monopola nad popravilom mask hladilnikov za povrnitev prvotnega videza vozil v korist proizvajalcev avtomobilov – tistih, ki delujejo samostojno, ali tistih, ki delujejo z neodvisnimi prodajalci na podlagi licenc. Ti učinki, ki lahko omejijo potrošnikove izbire in vplivajo na cilje novo predlaganih zakonodajnih instrumentov v pravu modelov Unije(31), bi bili očitni, če bi proizvajalci avtomobilov na podlagi prava znamk Unije nasprotovali trženju neoriginalnih mask hladilnikov, ki imajo element za vstavitev in pritrditev njihovega emblema, s strani neodvisnih prodajalcev.(32)
45. Čeprav se „klavzula o popravilih“, kot sem že pojasnila, v tem primeru ne uporablja in čeprav je Sodišče ugotovilo, da je člen 14 te uredbe tisti, katerega namen je uskladiti temeljne interese varstva pravic iz znamke v okviru sistema neizkrivljene konkurence,(33) je treba iz teh razlogov pri razlagi Uredbe 2017/1001 upoštevati posledice odločbe v zvezi s pravom znamke Unije, ki lahko ogrozi tudi cilje sosednjega področja prava intelektualne lastnine, in sicer prava modelov, katerih namen je razširiti izbiro potrošnikov med samostojnimi in nesamostojnimi proizvajalci pri rezervnih delih.
46. Glede na navedeno bi sklenila, da je treba člen 9(2) in (3) Uredbe 2017/1001 razlagati tako, da vključitev elementa v neoriginalno masko hladilnika za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov, ki posnema obliko figurativne znamke EU, katere imetnik je ta proizvajalec, ali ji je zavajajoče podoben, ne pomeni uporabe znaka v gospodarskem prometu v smislu teh določb, zlasti kadar nastopijo okoliščine, navedene v teh sklepnih predlogih, ki se nanašajo na prodajo teh mask hladilnikov in na upoštevni geografski trg, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
B. Prvo vprašanje, točka (a)
47. Kot sem navedla v točki 19 teh sklepnih predlogov, je predpogoj za uporabo člena 14 Uredbe 2017/1001, da se ugotovi kršitev blagovne znamke EU s strani tretje osebe. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi bilo na prvo vprašanje, točki (a) in (b), predložitvenega sodišča treba odgovoriti le, če se Sodišče ne bi strinjalo z odgovorom na prvo vprašanje, točki (c) in (d), in bi menilo, da vključitev zadevnega elementa v tej zadevi pomeni uporabo znaka v gospodarskem prometu v smislu člena 9(2) Uredbe 2017/1001.
48. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem, točka (a), zlasti ugotoviti, ali člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 prodajalcu neoriginalnih mask hladilnikov dovoljuje, da trži te izdelke, če vsebujejo element za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov, ki je po obliki enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki EU tega proizvajalca.
49. Kot sem že poudarila, v skladu s členom 9 Uredbe 2017/1001 registracija blagovne znamke EU imetniku podeljuje izključne pravice, na podlagi katerih je upravičen, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega ali njenega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli enak ali podoben znak. Izključne pravice, podeljene imetniku blagovne znamke EU, pa so predmet omejitev iz člena 14 Uredbe 2017/1001.
50. Natančneje, v skladu s členom 14(1)(c) navedene uredbe naj blagovna znamka EU imetniku ne bi dala pravice, da tretji osebi prepove uporabo blagovne znamke EU v gospodarskem prometu za namen opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, zlasti kadar je uporaba te blagovne znamke potrebna zaradi označevanja predvidenega namena izdelka ali storitve, predvsem za dodatke ali nadomestne dele.
51. Predhodno ugotavljam, da čeprav se člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001, vzet dobesedno, nanaša na uporabo „blagovne znamke EU“ s strani tretje osebe za namen opredelitve ali navajanja blaga ali storitev, je treba to določbo razumeti, kot da se uporablja, kadar ta tretja oseba ne uporablja same blagovne znamke EU, temveč znak, ki se šteje za njej enakega ali zavajajoče podobnega. Navsezadnje člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 vzpostavlja obrambo pred trditvijo, da je bil kršen člen 9 iste uredbe, ki se nanaša le na „uporabo znaka v okviru trgovanja“, kot sem že pojasnila v analizi prvega vprašanja, točki (c) in (d). V tej zadevi to pomeni, da bi se člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 še vedno lahko uporabil za dejansko stanje v sporu v glavni stvari, tudi če bi se štelo, da tožena stranka na svojih maskah hladilnikov ni uporabila blagovne znamke EU tožeče stranke, temveč le, kot ugotavlja predložitveno sodišče, zavajajoče podoben znak.
52. Poleg tega je pomembno opozoriti, da je Sodišče v sodbi Gillette Company and Gillette Group Finland(34) imelo priložnost razložiti člen 6(1)(c) Direktive 89/104/EGS.(35) Ta določba je bila razveljavljena in se trenutno uporablja za nacionalne blagovne znamke na podlagi člena 14(1)(c) Direktive (EU) 2015/2436,(36) ki ustreza členu 14(1)(c) Uredbe 2017/2001.
53. V sporu, o katerem je bila izdana sodba Gillette, je podjetje prodajalo britve, sestavljene iz ročaja in zamenljive britvice, ter tudi samo britvice, podobne tistim, ki jih trži družba Gillette Company, imetnica znamk Gillette in Sensor. Te britvice so se prodajale pod blagovno znamko Parason Flexor in njihova embalaža je bila opremljena z etiketo z napisom: „Vsi ročaji Parason Flexor in Gillette Sensor se ujemajo s to britvico“.(37) Zadevno podjetje ni bilo pooblaščeno z licenco v zvezi z blagovno znamko ali s kakršno koli drugo pogodbo za uporabo znamk, katerih imetnik je družba Gillette Company. V teh okoliščinah je zadnja pri nacionalnem sodišču vložila tožbo, v kateri je zatrjevala, da je podjetje škodovalo njenima registriranima blagovnima znamkama.
54. Iz sodbe Gillette izhaja, da je uporaba blagovne znamke EU s strani tretje osebe v skladu s členom 6(1)(c) Direktive 89/104 odvisna od tega, ali je namen te uporabe javnosti zagotoviti razumljivo in popolno informacijo o namenu proizvoda, ki ga prodaja.(38) Poleg tega mora biti taka uporaba nujna, kar pomeni, da tretja oseba teh informacij v praksi ne more sporočiti javnosti, ne da bi uporabila blagovno znamko EU, ki ji ne pripada.(39)
55. Pomembno je upoštevati, da se besedilo člena 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 nič več ne osredotoča na zahtevo glede nujnosti, ki je bila navedena le ilustrativno v zvezi z „označevanjem predvidenega namena“. Posledično naj bi bil primarni test za uporabo člena 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 to, ali uporaba blagovne znamke EU s strani tretje osebe služi izključno za opredeljevanje ali navajanje blaga ali storitev imetnika znamke („referenčna uporaba“).(40) Ta obramba pred trditvijo, da je bil kršen člen 9 iste uredbe, ni predmet zahteve glede nujnosti, postavljene v sodbi Gillette, ki se pri uporabi prava Unije uporablja le še, če gre za poseben namen označevanja predvidenega namena blaga ali storitve.(41)
56. Stranki v postopku v glavni stvari se ne strinjata, prvič, ali uporaba znaka kot elementa maske hladilnika izpolnjuje izključno nalogo opredeljevanja ali navajanja blaga ali storitev imetnika znamke. Prav tako se ne strinjata glede tega, ali se ta znak lahko uporabi za obveščanje upoštevne javnosti o predvidenem namenu maske hladilnika, in glede tega, ali je zahteva glede nujnosti, ki se uporablja v tem primeru, tehnične narave in nima informativne vrednosti.
57. V zvezi s tem menim, prvič, da uporaba zadevnega znaka v obravnavani zadevi ne služi izključni nalogi, da se blago ali storitve opredeljujejo ali navajajo kot lastne tožeči stranki iz postopka v glavni stvari. Potrošnikom mask hladilnikov je treba vsekakor omogočiti, da pridobijo informacije, da je rezervni del primeren ali namenjen za avtomobile določenega proizvajalca. Vendar je po mojem mnenju jasno, da vključitev elementa na masko hladilnika, ki je namenjena le vstavitvi in pritrditvi dodatnega dodatka – emblema proizvajalca avtomobilov – ne pomeni referenčne uporabe v smislu člena 14(1)(c) Uredbe 2017/1001. Kot sem opozorila v analizi prvega vprašanja, točki (c) in (d), ta element izpolnjuje tehnično funkcijo(42) in ne označevalne.
58. Drugič, iz podobnih razlogov menim, da znaka iz postopka v glavni stvari ni mogoče razumeti kot navedbo predvidenega namena maske hladilnika, zlasti kot dodatka ali rezervnega dela. Poleg tega, tudi ob nasprotni predpostavki, tehnična potreba po uporabi znaka, ki je enak ali podoben zadevni blagovni znamki, ne bi zadostila zahtevi glede nujnosti iz člena 14(1)(c) 2017/1001, glede na to, da obveščanje končnega potrošnika ostaja cilj, ki ga je treba izpolniti z uporabo znamke. Z drugimi besedami, pravice imetnika blagovne znamke v skladu s členom 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 ni mogoče omejiti s sklicevanjem na tehnično potrebo, ki jo je navedlo predložitveno sodišče v vprašanju 1, točka (a).
59. Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 razlagati tako, da prodajalcu avtomobilskih rezervnih delov, in sicer mask hladilnikov, ne dovoljuje trženja tistih mask, ki vključujejo element za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobila, ki je po obliki enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki EU tega proizvajalca.
C. Prvo vprašanje, točka (b)
60. Na prvo vprašanje, točka (b), je treba odgovoriti le, če je odgovor Sodišča na prvo vprašanje, točka (a), v nasprotju z mojim predlogom. V tem primeru bo moralo preučiti, ali je uporaba blagovne znamke EU skladna z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah v smislu člena 14(2) Uredbe 2017/1001.
61. Sodna praksa Sodišča v zvezi s tem zagotavlja podrobne smernice.(43)
62. Sodišče meni, da uporaba blagovne znamke ni skladna z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah, zlasti če lahko daje vtis, da obstaja poslovna povezava med tretjo osebo in imetnikom blagovne znamke. Poleg tega takšna uporaba znamke ne more vplivati na njeno vrednost z nepoštenim izkoriščanjem razlikovalnega značaja ali ugleda znamke. Uporaba znamke prav tako ni skladna s členom 14(2) Uredbe 2017/1001, če to znamko diskreditira ali očrni. Nazadnje, uporaba blagovne znamke je nezdružljiva z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah, tudi kadar tretja oseba predstavi svoj izdelek kot imitacijo ali kopijo izdelka, ki nosi to znamko.
63. Predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali je bila v okoliščinah postopka v glavni stvari uporaba znamke v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Vendar kot navaja Komisija, se zdijo glede na dejansko stanje v tej zadevi pomembni zlasti trije posebni elementi te presoje.
64. Prvič, kot sem že navedla, Sodišče je presodilo, da uporaba znamke ni v skladu z dobrimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah, če taka uporaba navedeno znamko „diskreditira ali očrni“.(44) Glede na podobnost med obliko znamke, ki se uporablja za pritrdilni element, in samo znamko – emblemom proizvajalca avtomobilov – bi moralo predložitveno sodišče med drugim ugotoviti, ali je zagotovitev kakovosti blaga, ki jo ponuja tožena stranka, v tem okviru pomembna. Slabša kakovost od tiste, ki jo zagotavljajo proizvajalci originalnih nadomestnih delov, bi lahko negativno vplivala na funkcijo zagotavljanja kakovosti blagovne znamke.
65. Drugič, Sodišče je razsodilo, da je predstavitev izdelka kot „imitacije ali kopije izdelka“ v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.(45) Zato mora nacionalno sodišče glede na naravo rezervnih delov zadevnih izdelkov in njihovo podobnost z originalnimi deli preučiti, ali je tožena stranka sprejela vse potrebne ukrepe za označitev, da jih je izdelala ona, in zagotovitev, da se ne bodo šteli za imitacije ali kopije originalnih delov.
66. Tretjič, glede na pogoje, podobne tistim iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 110(1) Uredbe št. 6/2002,(46) ima proizvajalec ali prodajalec rezervnih delov dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev za zagotovitev, da nadaljnji uporabniki ravnajo skladno z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah. Za ugotavljanje skladnosti z dobrimi poslovnimi običaji je treba zlasti oceniti, ali je proizvajalec neoriginalnih rezervnih delov izpolnil obveznost, da z jasno in vidno navedbo na izdelku, njegovi embalaži, v katalogih ali na prodajnih dokumentih obvesti nadaljnjega uporabnika v dobavni verigi, da teh delov ne proizvaja originalni proizvajalec rezervnih delov. Ugotoviti je treba tudi, ali je proizvajalec rezervnih delov z ustreznimi sredstvi, vključno s pogodbenimi, zagotovil, da nadaljnji uporabniki v dobavni verigi ne izvajajo praks, ki bi lahko zavajale glede porekla blaga ali diskreditirale zadevno znamko.
67. Glede na zgornje preudarke in če bi Sodišče menilo – v nasprotju z mojo analizo prvega vprašanja, točka (a) – da člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001 dovoljuje uporabo blagovne znamke EU v okoliščinah, kot so te v postopku o glavni stvari, bi bilo treba člen 14(2) navedene uredbe razlagati tako, da zahteva, prvič, da se z uporabo blagovne znamke EU ta znamka ne diskreditira in očrni, drugič, da je uporabnik sprejel potrebne ukrepe za označitev, da je izdelke proizvedel sam, in zagotovitev, da se ne bodo šteli za imitacije ali kopije originalnega dela, in tretjič, da za proizvajalca ali prodajalca rezervnih delov velja dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev za zagotovitev, da nadaljnji uporabniki ravnajo skladno z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.
V. Predlog
68. Na podlagi zgoraj navedene analize Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje, točki (c) in (d), ki ga je postavilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), odgovori:
1. Člen 9(2) in (3) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije
je treba razlagati tako, da vključitev elementa v neoriginalno masko hladilnika za vstavitev in pritrditev emblema proizvajalca avtomobilov, ki poustvarja obliko figurativne znamke Unije, katere imetnik je ta proizvajalec, ali ji je zavajajoče podoben, ne pomeni uporabe znaka v gospodarskem prometu v smislu teh določb, zlasti kadar nastopijo okoliščine, navedene v teh sklepnih predlogih, ki se nanašajo na prodajo teh mask hladilnikov in na upoštevni geografski trg, kar mora presoditi nacionalno sodišče.
Če bi Sodišče na prvo vprašanje, točki (c) in (d), odgovorilo nasprotno, predlagam, naj na prvo vprašanje, točka (a), odgovori:
2. Člen 14(1)(c) Uredbe 2017/1001
je treba razlagati tako, da prodajalcu avtomobilskih rezervnih delov, in sicer mask hladilnikov, ne dovoljuje trženja teh delov, če vsebujejo element, namenjen vstavitvi in pritrditvi emblema proizvajalca avtomobilov, ki je po obliki enak ali zavajajoče podoben blagovni znamki EU tega proizvajalca.
Če bi Sodišče na prvo vprašanje, točka (a), odgovorilo nasprotno, predlagam, naj na prvo vprašanje, točka (b), odgovori:
3. Člen 14(2) Uredbe 2017/1001
je treba razlagati tako, da zahteva, prvič, da se z uporabo blagovne znamke EU ta znamka ne diskreditira ali očrni, drugič, da je uporabnik sprejel potrebne ukrepe za označitev, da je izdelke proizvedel sam, in zagotovitev, da se ne bodo šteli za imitacije ali kopije originalnega dela, in tretjič, da za proizvajalca ali prodajalca rezervnih delov velja dolžnost skrbnega ravnanja v zvezi z upoštevanjem pogojev za zagotovitev, da nadaljnji uporabniki ravnajo skladno z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.