Zadeva C‑218/15

Kazenski postopek

proti

Gianpaolu Paolettiju in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunale ordinario di Campobasso)

„Predhodno odločanje – Člen 6 PEU – Člen 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Načelo retroaktivnosti ugodnejše kazenske zakonodaje – Italijanski državljani, ki so organizirali nezakonit vstop romunskih državljanov na italijansko ozemlje – Dejansko stanje pred pristopom Romunije k Uniji – Učinek pristopa Romunije na kaznivo dejanje pomoči pri nezakonitem priseljevanju – Izvajanje prava Unije – Pristojnost Sodišča“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 6. oktobra 2016

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Predlog za razlago Listine Unije o temeljnih pravicah – Nacionalni pravni položaj, ki pomeni navezno okoliščino s pravom Unije – Pristojnost Sodišča

(člen 267 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 51(1))

2.        Pravo Evropske unije – Načela – Načelo retroaktivne uporabe milejše kazni – Načelo, ki spada med splošna načela prava Unije in je zapisano v Listini Unije o temeljnih pravicah

(člen 6(3) PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 49(1))

3.        Pravo Evropske unije – Načela – Načelo retroaktivne uporabe milejše kazni – Pogoji uporabe

(člen 6(3) PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 49(1))

4.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Preprečevanje nudenja pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju – Kazenska sankcija, naložena osebam, ki so storile kaznivo dejanje pomoči pri nezakonitem priseljevanju v korist državljanov države članice – Dejanja, storjena pred pristopom te države članice k Evropski uniji – Kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu – Neobstoj

(člen 6 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 49; Direktiva Sveta 2002/90, člena 1 in 3, Okvirni Sklep Sveta 2002/946, člen 1(1))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 13 do 20.)

2.      Načelo retroaktivnosti za ugodnejšo kazensko zakonodajo, kot je določeno v členu 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je del primarnega prava Unije. Tudi pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, s katero je Listina dobila enako pravno vrednost kot Pogodbi, je bilo razsojeno, da to načelo izhaja iz skupne ustavne tradicije držav članic, zaradi česar je treba šteti, da je del splošnih načel prava Unije, ki jih mora nacionalno sodišče spoštovati pri uporabi nacionalnega prava.

(Glej točko 25.)

3.      Uporaba ugodnejše kazenske zakonodaje nujno pomeni časovno sosledje zakonov in temelji na ugotovitvi, da je zakonodajalec spremenil stališče bodisi glede kazenske kvalifikacije bodisi glede kazni, ki se uporabi za kaznivo dejanje.

(Glej točko 27.)

4.      Člen 6 PEU in člen 49 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da pristop neke države k Uniji drugi državi članici ne preprečuje, da naloži kazensko sankcijo osebam, ki so pred tem pristopom storile kaznivo dejanje pomoči pri nezakonitem priseljevanju v korist državljanov prve države.

Nacionalna kazenska zakonodaja, ki pomoč pri nezakonitem priseljevanju sankcionira z zaporno kaznijo, kar je v skladu s členom 3 Direktive 2002/90 o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju in členom 1 Okvirnega sklepa 2002/946 o krepitvi kazenskega okvirja na področju preprečevanja nudenja pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju, ki določata, da je treba take kršitve kaznovati z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračilnimi sankcijami, se namreč ne nanaša na državljane tretjih držav, ki nezakonito vstopijo na ozemlje te države članice in v njej prebivajo brez dovoljenja za prebivanje, ampak na osebe, ki navedenim državljanom pomagajo, da v to državo nezakonito vstopijo in v njej prebivajo. Samo dejstvo, da so ti državljani po njihovem nezakonitem vstopu postali državljani Unije, ker je njihova matična država pristopila k Uniji, ne more vplivati na potek kazenskih postopkov, ki tečejo zoper te osebe, ki pomagajo pri nezakonitemu priseljevanju.

Ta pridobitev državljanstva Unije je namreč dejanska okoliščina, ki ne more spremeniti elementov kaznivega dejanja pomoči pri nezakonitem priseljevanju.

Na podlagi nobene določbe navedene direktive ali drugega akta prava Unije ni mogoče šteti, da mora pridobitev državljanstva Unije odpraviti kaznivo dejanje, ki so ga storili obdolženci, ki so trgovali z delovno silo. Odločiti nasprotno bi v resnici pomenilo, da bi se spodbujala ta vrsta trgovine, takoj ko bi država začela postopek pristopa k Uniji, ker bi bili tihotapci prepričani, da bodo pozneje upravičeni do imunitete. Doseženi cilj bi bil tako nasproten temu, za katerega si prizadeva zakonodajalec Unije.

(Glej točke od 32 do 34, 36 in 42 ter izrek.)