SODBA SODIŠČA

z dne 24. oktobra 1962(*)

V zadevi 25/62,

      Podjetje      Plaumann & Co., ki ga zastopa H. Ditges, odvetnik iz Kölna, z naslovom za vročanje pri M. Audryju, Fédération des commerçants, 8, avenue de l'Arsenal v Luksemburgu,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropske gospodarske skupnosti, ki jo zastopa H. Ehring, pravni svetovalec evropskih vodstvenih kadrov, zastopnik, ki mu pomaga E. Steindorff, profesor prava na univerzi v Tuebingenu, z naslovom za vročanje pri Henriju Manzanarèsu, tajniku pravne službe evropskih vodstvenih kadrov, 2, place de Metz v Luksemburgu,

tožena stranka,

zaradi:

–        tožbe za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije S III 03079 z dne 22. maja 1962 o zavrnitvi odobritve Zvezni republiki Nemčiji, da delno opusti carine za sveže mandarine in klementine („Mandarins and Clementines, fresh“), ki se uvažajo iz tretjih držav, in

–        plačila odškodnine v višini 39.414,01 DEM,

SODIŠČE,

v sestavi A. M. Donner, predsednik, L. Delvaux in R. Lecourt, predsednika senatov, Ch. L. Hammes, R. Rossi (poročevalec), A. Trabucchi in W. Strauβ, sodniki,

generalni pravobranilec: K. Roemer,

sodni tajnik: A. Van Houtte,

izreka naslednjo

Sodbo

 Obrazložitev

 I – Ničnostna tožba

 DOPUSTNOST

Na podlagi člena 173(2) Pogodbe EGS „fizična ali pravna oseba lahko vloži tožbo zoper odločbo, ki je sprejeta navidez kot odločba, naslovljena na drugo osebo, ki jo neposredno in posamično zadeva“;

ker tožena stranka ugovarja, da se besedi „druga oseba“ v tem odstavku ne nanašata na države članice v njihovi vlogi suverenih oblasti in da zaradi tega posameznik nima pravice vložiti tožbe za ugotovitev ničnosti odločbe Komisije ali Sveta, ki je naslovljena na države članice;

ker člen 173(2) vendar dovoljuje posamezniku, da vloži tožbo zoper odločbe, naslovljene na „drugo osebo“, in tiste, ki ga neposredno in posamično zadevajo, vendar ta člen ne opredeljuje niti ne omejuje pomena teh izrazov;

ker besedilo in smisel določbe upravičujeta najširšo razlago;

ker se poleg tega določb Pogodbe glede pravice, vložiti tožbo, ne sme razlagati omejevalno;

ker Pogodba o tem molči, se take omejitve ne smejo domnevati;

ker se zaradi tega trditev tožene stranke ne more šteti za utemeljeno;

ob upoštevanju, da tožena stranka dalje zatrjuje, da je sporna odločba po svoji naravi dejansko uredba v obliki posamične odločbe in zato zoper njo posameznik ne more vložiti tožbe, enako kot niti zoper pravne akte splošne veljave;

ker iz členov 189 in 191 Pogodbe EGS izhaja, da je za odločbo značilno, da se nanaša na omejeno število oseb; za ugotovitev, ali gre za odločbo, je treba raziskati, ali se zadevni akt nanaša na določene osebe;

ker je bila sporna odločba naslovljena na Vlado Zvezne republike Nemčije in je zavrnila odobritev delne opustitve carine za določene izdelke, uvožene iz tretjih držav;

ker je zaradi tega treba izpodbijani akt obravnavati kot odločbo, ki se nanaša na določeno osebo in zavezuje samo njo;

ob upoštevanju tega, da lahko fizične osebe na podlagi člena 173(2) Pogodbe sprožijo postopke za razglasitev ničnosti odločbe, ki je naslovljena na drugo osebo, ki jih neposredno in posamično zadeva, vendar v obravnavanem primeru tožena stranka zanika, da sporna odločba neposredno in posamično zadeva tožečo stranko;

ker je najprej treba ugotoviti, ali je izpolnjen drugi pogoj za dopustnost, saj če odločba tožnika ne zadeva posamično, ni treba ugotavljati, ali ga zadeva neposredno;

ker osebe, ki niso naslovniki odločbe, lahko trdijo, da jih odločba zadeva posamično samo, če nanje učinkuje zaradi nekaterih lastnosti, ki so njihova posebnost, ali na podlagi okoliščin, ki jih ločijo od vseh drugih oseb in jih na podlagi tega posamično določajo na podoben način kot tiste, na katere je odločba naslovljena;

ker sporna odločba v tem primeru zadeva tožečo stranko kot uvoznika klementin, torej zaradi trgovinske dejavnosti, ki jo kdor koli lahko opravlja kadar koli, in torej tožeče stranke v zvezi s sporno odločbo ne označuje enako kot naslovljenca;

ker iz tega sledi, da se mora ta tožba za razglasitev ničnosti razglasiti za nedopustno.

 II – Odškodninska tožba

 DOPUSTNOST

Ob upoštevanju, da tožena stranka trdi, da odškodninska tožba v skladu s členom 38(1)(d) Poslovnika ni dopustna, saj je tožeča stranka zadevni zahtevek prvič postavila šele v odgovoru, po izteku predpisanega roka;

ker je tožeča stranka v tožbi postavila zahtevek za ugotovitev škode, ki bi morebiti izvirala iz sporne odločbe; med pisnim in ustnim postopkom je tožeča stranka podrobneje opredelila predmet tega zahtevka in ocenila znesek nastale škode;

ker iz tega sledi, da se zahtevek za plačilo odškodnine lahko šteje za dovoljeno dopolnitev že vloženega zahtevka; zato je po zgoraj omenjenem členu 38(1)(d) dopustna.

 Temelj

Ob upoštevanju, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini, ki je enaka seštevku carin in prometnega davka, ki bi ju morala plačati na podlagi odločbe, zoper katero se je pritožila in je zanjo zahtevala ugotovitev ničnosti;

ker je v takih primerih treba ugotoviti, da zatrjevana škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela, izhaja iz te odločbe in da se z zahtevkom za plačilo odškodnine dejansko zahteva odprava pravnih učinkov, ki jih ima sporna odločba za tožečo stranko;

ob upoštevanju, da v tej zadevi sporna odločba ni bila razveljavljena;

ker se upravni akt, ki ni bil razglašen za ničnega, ne more sam po sebi šteti za takega, kot da povzroča škodo tistemu, ki ga zadeva; oseba, ki je utrpela škodo, ne more na podlagi takega akta zahtevati povrnitve škode;

ker Sodišče ne more z zlorabo odškodninske tožbe sprejeti potrebnih ukrepov za odpravo pravnih učinkov odločbe, ki ni bila razglašena za nično;

ker se tožba zavrne kot neutemeljena.

 III – Stroški

Ob upoštevanju določb člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov,

ker je treba tožeči stranki, ki s svojimi predlogi ni uspela, naložiti plačilo stroškov,

na podlagi procesnih vlog,

po predstavitvi poročila sodnika poročevalca,

po tem, ko so stranke podale ustne navedbe,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca,

na podlagi členov 173(2), 176, 189, 191 in 215(2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti,

na podlagi Protokola o Statutu Sodišča Evropske gospodarske skupnosti,

na podlagi Poslovnika Sodišča Evropskih skupnosti, zlasti člena 69(2),

je

SODIŠČE

po zavrnitvi vseh drugih širših ali nasprotnih predlogov razsodilo:

1)      Ničnostna tožba se zavrže kot nedopustna.

2)      Odškodninska tožba se zavrne kot neutemeljena.

3)      Tožeča stranka nosi stroške postopka.

Donner Delvaux Lecourt

Hammes Rossi Trabucchi

      Strauβ

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. julija 1963.

Sodni tajnik       Predsednik

A. Van Houtte       A. M. Donner

* Jezik postopka: nemščina.