Zadeva C‑113/14

Zvezna republika Nemčija

proti

Evropskemu parlamentu

in

Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba – Izbira pravne podlage – Člen 43(2) PDEU ali člen 43(3) PDEU – Skupna ureditev trgov kmetijskih proizvodov – Uredba (EU) št. 1308/2013 – Člen 7 – Uredba (EU) št. 1370/2013 – Člen 2 – Ukrepi za določitev cen – Referenčni pragi – Intervencijska cena“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 7. septembra 2016

1.        Ničnostna tožba – Predmet – Razglasitev delne ničnosti – Zahteva – Ločljivost izpodbijanih določb

(člen 263 PDEU)

2.        Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Ukrepi za izvajanje – Določitev cen – Pristojnosti Sveta – Člen 43(1) in (3) PDEU – Področja uporabe

(člen 43(2) in (3) PDEU)

3.        Akti institucij – Izbira pravne podlage – Merila – Člen 7 Uredbe št. 1308/2013 o vzpostavitvi referenčnih pragov, ki so podlaga za določitev intervencijskih cen na področju skupne ureditve kmetijskih trgov – Sprejetje na podlagi člena 43(2) PDEU – Nedopustnost – Obveznost, da taka določba temelji na členu 43(3) PDEU

(člen 43(2) in (3) PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1308/2013, člen 7))

4.        Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Omejitev s strani Sodišča – Ohranitev učinkov izpodbijanega akta do njegove nadomestitve v razumnem roku – Utemeljitev iz razlogov pravne varnosti

(člen 264, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1308/2013, člen 7; Uredba Sveta št. 1370/2013, člen 2)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 27.)

2.      Ukrepi, ki vključujejo politično izbiro, ki je pridržana zakonodajalcu Unije, ker so nujni za doseganje ciljev skupne kmetijske in ribiške politike, morajo imeti podlago v členu 43(2) PDEU. Nasprotno pa za sprejetje ukrepov o določitvi in dodelitvi ribolovnih možnosti v skladu s členom 43(3) PDEU taka izbira ni potrebna, saj so taki ukrepi večinoma tehnični in naj bi se sprejemali za izvajanje določb, sprejetih na podlagi člena 43(2) PDEU.

Poleg tega člen 43(2) PDEU in člen 43(3) PDEU uresničujeta različne cilje in imata vsak svoje posebno področje uporabe, tako da ju je mogoče uporabiti ločeno za podlago sprejetja ukrepov, določenih v okviru skupne kmetijske politike, pri čemer velja, da mora Svet, kadar sprejme akte na podlagi člena 43(3) PDEU, ukrepati v okviru meja svojih pristojnosti ter, če je to primerno, v pravnem okviru, ki je že določen na podlagi člena 43(2) PDEU. V zvezi s tem ni mogoče veljavno trditi, da obstaja hierarhija med obema spornima določbama. Svet lahko namreč uporabi pristojnosti, ki mu jih priznava člen 43(3) PDEU, čeprav zakonodajalec Unije še ni določil pravnega okvira z izvajanjem pristojnosti, ki mu jih priznava člen 43(2) PDEU.

(Glej točke 55, 58 in 59.)

3.      Izbira pravne podlage akta Unije mora temeljiti na objektivnih dejstvih, ki jih je mogoče sodno preizkusiti, med katerimi sta zlasti cilj in vsebina tega akta. Glede določitve referenčnih pragov, ki se uporabljajo izključno kot osnovni elementi za določitev intervencijskih cen za zadevne proizvode, s členom 7 Uredbe št. 1308/2013 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov, je iz odstavka 2 te določbe razvidno, da je treba te prage preveriti glede na objektivna merila, zlasti razvoj proizvodnje, stroške proizvodnje in tržne trende. Tako preverjanje zahteva večinoma tehnične in znanstvene presoje in ga je treba torej razlikovati od ukrepov, ki vključujejo politične odločitve, ki so pridržane zakonodajalcu Unije. Presoja večinoma tehničnih elementov za sprejetje ukrepov v zvezi z določitvijo cen pa je pravica, ki jo člen 43(3) PDEU pridržuje Svetu.

Ker v Uredbi št. 1308/2013 ne obstaja noben drug element, na podlagi katerega bi lahko veljavno razlikovali med preverjanjem zadevnih pragov in njihovo prvo določitvijo ter glede na okoliščino, v skladu s katero intervencijske cene izhajajo iz referenčnih pragov, je treba sklepati, da je določitev teh pragov ukrep za določitev cen. Zato bi moral biti člen 7 Uredbe št. 1308/2013 sprejet na podlagi člena 43(3) PDEU. Te ugotovitve ne ovrže trditev, da člen 7 navedene uredbe uresničuje cilje iz člena 43(2) PDEU in člena 43(3) PDEU, tako da se glede na prevlado ciljev iz člena 43(2) PDEU člen 7 te uredbe ne more razglasiti za ničnega. Člen 43(2) PDEU in člen 43(3) PDEU namreč uresničujeta različne cilje in imata vsak svoje posebno področje uporabe. Zato mora zakonodajalec Unije – tako kot mora Svet spoštovati omejitev svojih pristojnosti, ko sprejema ukrepe na podlagi člena 43(3) PDEU – spoštovati meje svojih pristojnosti, ko sprejema ukrepe na podlagi člena 43(2) PDEU.

(Glej točke 61, 65 in od 70 do 74.)

4.      Iz razlogov pravne varnosti je mogoče ohraniti učinke akta, ki ga Sodišče razglasi za ničnega, med drugim če bi takojšnje posledice njegove ničnosti povzročile resne negativne posledice za zadevne osebe, zakonitost izpodbijanega akta pa se ne izpodbija iz razlogov v zvezi z njegovim ciljem ali vsebino, temveč zaradi nepristojnosti avtorja tega akta ali bistvene kršitve postopka. Ti razlogi vključujejo zlasti napake v zvezi s pravno podlago izpodbijanega akta.

V zvezi s tem, ker člen 7 Uredbe št. 1308/2013 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in člen 2 Uredbe št. 1370/2013 o opredelitvi ukrepov za določitev nekaterih pomoči in nadomestil v zvezi s skupno ureditvijo trgov za kmetijske proizvode določata cene, za katere je treba izvesti javno intervencijo, in ker ta zagotavlja stabilizacijo trgov in primeren življenjski standard za kmetijsko skupnost, bi razglasitev ničnosti teh določb s takojšnjim učinkom povzročila težke posledice za zadevne osebe. V teh okoliščinah obstajajo utemeljeni razlogi pravne varnosti, da Sodišče ugodi predlogu za ohranitev učinkov člena 7 Uredbe št. 1308/2013 in člena 2 Uredbe št. 1370/2013.

(Glej točke 81, 83 in 84.)