SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 11. marca 2013(*)
„Začasna odredba – Konkurenca – Objava odločbe o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Zavrnitev prošnje za zaupno obravnavo podatkov, za katere domnevno velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti – Predlog za izdajo začasne odredbe – Nujnost – Fumus boni juris – Tehtanje interesov“
V zadevi T‑462/12 R,
Pilkington Group Ltd s sedežem v St Helensu, Merseyside (Združeno kraljestvo), ki jo zastopajo J. Scott, S. Wisking in K. Fountoukakos-Kyriakakos, solicitors,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo M. Kellerbauer, P. Van Nuffel in G. Meeßen, zastopniki,
tožena stranka,
zaradi predloga za odlog izvršitve Odločbe Komisije C(2012) 5718 final z dne 6. avgusta 2012 o zavrnitvi prošnje za zaupno obravnavo, ki jo je vložila družba Pilkington Group Ltd na podlagi člena 8 Sklepa predsednika Komisije 2011/695/EU z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (zadeva COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo), ter predloga za izdajo začasne odredbe, s katero se odredi ohranitev zaupne obravnave za nekatere podatke o tožeči stranki glede Odločbe Komisije C(2008) 6815 final z dne 12. novembra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo),
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
izdaja naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Ta postopek za izdajo začasne odredbe se nanaša na Odločbo Komisije C(2012) 5718 final z dne 6. avgusta 2012 o zavrnitvi prošnje za zaupno obravnavo, ki jo je vložila družba Pilkington Group Ltd na podlagi člena 8 Sklepa predsednika Komisije 2011/695/EU z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (zadeva COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
2 Evropska komisija je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za ohranitev nezaupne različice svoje odločbe C(2008) 6815 final z dne 12. novembra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo) (v nadaljevanju: odločba iz leta 2008), kakor je bila februarja 2010 objavljena na spletni strani Generalnega direktorata za konkurenco.
3 Komisija je v odločbi iz leta 2008 ugotovila kršitev člena 81 ES, ki so jo med letoma 1998 in 2003 na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora (EGP) storile tožeča stranka Pilkington Group Ltd in druge družbe v njeni skupini, več družb iz francoske skupine Saint-Gobain in japonske skupine Asahi – tej pripada zlasti družba AGC Glass Europe – ter belgijska družba Soliver, in sicer v zvezi s prodajo stekla, ki se uporablja za nova vozila in originalne rezervne dele za motorna vozila (v nadaljevanju: kartel za avtomobilsko steklo). Zato je Komisija članicam tega kartela naložila globe v skupnem znesku več kot 1,3 milijarde EUR, pri čemer je globa, naložena skupini tožeče stranke, znašala 370 milijonov EUR.
4 Komisija je po upoštevanju prošenj za zaupno obravnavo, ki so jih vložile naslovnice odločbe iz leta 2008, februarja 2010 na svoji spletni strani objavila celotno začasno nezaupno različico te odločbe. Tožeča stranka tej objavi ni nasprotovala.
5 Komisija je z dopisom z dne 28. aprila 2011 tožečo stranko obvestila, da namerava zaradi preglednosti objaviti podrobnejšo nezaupno različico odločbe iz leta 2008 in zato zavrniti več prošenj za zaupno obravnavo, ki jih je prejela od nje, prvič, v zvezi z imeni strank, imeni in opisi proizvodov ter drugimi informacijami, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati nekatere stranke (v nadaljevanju: informacije kategorije I), drugič, v zvezi s številom delov, ki jih je tožeča stranka dobavila, poslovnimi deleži določenih proizvajalcev avtomobilov, izračuni cen, spremembami cen itd. (v nadaljevanju: informacije kategorije II) in, tretjič, v zvezi z informacijami, na podlagi katerih bi bilo po mnenju tožeče stranke mogoče prepoznati nekatere člane njenega osebja, domnevno vpletene v izvajanje omejevalnega sporazuma (v nadaljevanju: informacije kategorije III). Komisija je tožečo stranko pozvala, naj v primeru nestrinjanja zadevo predloži pooblaščencu za zaslišanje na podlagi Sklepa predsednika Komisije 2011/695/EU z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (UL L 275, str. 29).
6 Tožeča stranka je ugotovila, da predlagana podrobnejša različica vsebuje številne informacije, ki februarja 2010 zaradi zaupnosti niso bile objavljene, zato je z dopisom z dne 30. junija 2011 obvestila pooblaščenca za zaslišanje, da nasprotuje objavi različice odločbe iz leta 2008, ki bi bila podrobnejša od različice, objavljene februarja 2010, pri čemer je trdila, da je treba informacije kategorij I in II zaščititi, ker pomenijo poslovne skrivnosti, medtem ko bi razkritje informacij kategorije III omogočilo prepoznanje fizičnih oseb, to je uslužbencev tožeče stranke, ki so bili domnevno vpleteni v izvajanje omejevalnega sporazuma. Tožeča stranka je torej zahtevala zaupno obravnavo vseh teh informacij.
7 Pooblaščenec za zaslišanje je v izpodbijani odločbi, podpisani „[z]a Komisijo“, sicer priznal zaupnost nekaterih podatkov, ki jih je navedla tožeča stranka, a kljub temu zavrnil večino njenih prošenj.
8 Izpodbijana odločba je bila tožeči stranki vročena 9. avgusta 2012.
9 Tožeča stranka je 19. oktobra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. V podporo tožbi v bistvu trdi, da sporna objava pomeni po eni strani kršitev obveznosti zaupnosti, ki za Komisijo velja na podlagi člena 339 PDEU in člena 28 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101 PDEU] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), ter po drugi strani kršitev obveznosti varstva osebnih podatkov, ki za to institucijo velja na podlagi člena 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL 2010, C 83, str. 389, v nadaljevanju: Listina), saj podrobnejša različica odločbe iz leta 2008 vsebuje poslovne tajnosti, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, in informacije, na podlagi katerih je mogoče prepoznati uslužbence tožeče stranke.
10 Tožeča stranka je istega dne v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z ločeno vlogo vložila ta predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem predsedniku Splošnega sodišča v bistvu predlaga, naj:
– odloži izvršitev izpodbijane odločbe, dokler Splošno sodišče ne odloči o tožbi v glavni stvari;
– Komisiji odredi, naj na svoji spletni strani ne objavi različice odločbe iz leta 2008, ki bi bila, kar zadeva tožečo stranko, podrobnejša od različice, objavljene februarja 2010;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
11 Komisija v stališčih glede predloga za izdajo začasne odredbe, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 11. januarja 2013, predsedniku Splošnega sodišča predlaga, naj:
– predlog za izdajo začasne odredbe zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
12 Potem ko je Komisija vložila stališča, je bilo tožeči stranki dovoljeno odgovoriti nanje, kar je storila z vlogo z dne 18. februarja 2013. Komisija je nato odgovorila z vlogo z dne 6. marca 2013.
13 Z vlogami, vloženimi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. in 22. januarja 2013, so nemške zavarovalnice HUK-Coburg, LVM, VHV in Württembergische Gemeinde-Versicherung predlagale, naj se jim v tem postopku za izdajo začasne odredbe dovoli intervencija v podporo predlogom Komisije. Ta predlogom za intervencijo ni ugovarjala, medtem ko je tožeča stranka z vlogo z dne 12. februarja 2013 njihovi ugoditvi nasprotovala.
Pravo
Predlogi za intervencijo
14 V skladu s členom 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, navedenega statuta, se lahko oseba pridruži postopku, ki teče pred Splošnim sodiščem, če izkaže interes za rešitev spora.
15 Glede tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se pojem interes za rešitev spora razume kot neposreden in dejanski interes za to, da se ugodi samim predlogom, in ne kot interes v zvezi z uveljavljanimi razlogi. Razlikovati je namreč treba med predlagatelji intervencije z izkazanim neposrednim pravnim interesom v zvezi z odločitvijo glede specifičnega akta, za kateri je predlagana razglasitev ničnosti, in tistimi, katerih interes za rešitev spora je zaradi podobnosti njihovega položaja s položajem ene od strank le posreden (glej sklep predsednika Sodišča z dne 15. januarja 2013 v zadevi Stichting Woonlinie in drugi proti Komisiji, C‑133/12 P, točka 7 in navedena sodna praksa; glej tudi sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 26. julija 2004 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T‑201/04 R, ZOdl., str. II‑2977, točka 32).
16 Če se predlog za intervencijo vloži v okviru postopka za izdajo začasne odredbe, se interes za rešitev spora razume kot interes za rešitev zadeve za izdajo začasne odredbe. Tako kot rešitev zadeve v glavni stvari lahko namreč tudi rešitev zadeve v postopku za izdajo začasne odredbe negativno poseže v interese tretjih ali pa jim je v korist. Iz tega izhaja, da je treba v postopku za izdajo začasne odredbe interes predlagateljev intervencije presojati glede na posledice izdaje predlagane začasne odredbe ali zavrnitve predloga za izdajo take odredbe na njihov ekonomski ali pravni položaj (zgoraj navedeni sklep Microsoft proti Komisiji z dne 26. julija 2004, točka 33).
17 V vsakem primeru sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, pri presoji interesa za rešitev spora, ki ga obravnava, ne posega v presojo Splošnega sodišča, ki jo to opravi, če mu je predložen predlog za intervencijo v postopku v glavni stvari (zgoraj navedeni sklep Microsoft proti Komisiji z dne 26. julija 2004, točka 35).
18 To so premisleki, z vidika katerih je treba presoditi, ali ima četverica predlagateljic intervencije interes za rešitev obravnavanega spora.
19 Štiri predlagateljice intervencije, ki so vse dejavne v sektorju zavarovanja avtomobilskega stekla, zatrjujejo, da so decembra 2010 ter septembra in decembra 2011 pri LG Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) vložile odškodninske tožbe proti družbi „AGC Glass Europe in drugim“. S temi tožbami, ki so vse še nerešene pred nacionalnim sodiščem, zahtevajo odškodnine za škodo, nastalo zaradi umetno visokih cen v nasprotju s členom 101 PDEU, ki naj bi jih članice kartela za avtomobilsko steklo zaračunavale med letoma 1998 in 2003 ter ki naj bi se uporabljale kot osnova za plačilo pri zavarovanju avtomobilskega stekla. Kot pojasnjujejo predlagateljice intervencije, jim je zelo težko količinsko opredeliti nastalo škodo brez podrobnih informacij o kartelu za avtomobilsko steklo, ki jih Komisija zdaj namerava objaviti. Za navedene predlagateljice naj bi bilo zelo pomembno, da Komisija objavi različico odločbe iz leta 2008, ki bi bila podrobnejša od različice, objavljene februarja 2010, in da tožeča stranka tega ne bi mogla preprečiti.
20 V zvezi s tem zadošča opozorilo, da se po eni strani izpodbijana odločba v obravnavanem primeru nanaša na prošnjo za zaupno obravnavo, ki jo je vložila samo tožeča stranka, in da so bile po drugi strani odškodninske tožbe, na katere se sklicujejo predlagateljice intervencije, vložene na nacionalni ravni proti družbi „AGC Glass Europe in drugim“, pri čemer te predlagateljice niso navedle, da „drugi“ vključujejo tožečo stranko. Zato lahko sodnik za začasne odredbe domneva le, da se ta izraz nanaša na družbe, ki pripadajo japonski skupini Asahi (glej točko 3 zgoraj). Poleg tega je tožeča stranka v stališčih z dne 12. februarja 2013 potrdila, da ni ena izmed toženih strank v zadevnih nacionalnih postopkih, temveč da je v njih zgolj intervenirala v podporo predlogom družbe AGC Glass Europe. Torej informacije, ki bi jih bilo Komisiji dovoljeno objaviti v primeru zavrnitve tožbe za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, predlagateljicam intervencije v njihovih odškodninskih tožbah ne bi koristile, saj ne bi zadevale družbe AGC Glass Europe. Predlagateljice intervencije torej ne navajajo neposrednega in dejanskega interesa za rešitev spora v smislu člena 40 Statuta Sodišča. Takega interesa jim ni mogoče priznati niti zgolj zaradi okoliščine, da bi se lahko odločile pri nacionalnem sodišču vložiti odškodninsko tožbo tudi zoper tožečo stranko, saj bi táko priznanje povzročilo tolikšno povečanje števila morebitnih intervenientov, da bi to lahko močno ogrozilo učinkovitost postopka pred sodišči Unije (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 8. junija 2012 v zadevi Schenker proti Air France in Komisiji, C‑589/11 P(I), točka 24).
21 Vsekakor predlagateljice intervencije niso dokazale posebnega interesa za rešitev zadeve v postopku za izdajo začasne odredbe, ker bi bilo zanje nesprejemljivo čakati na odločitev v sporu o glavni stvari. Zlasti niso dokazale, da bi bila v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe povzročena škoda njihovemu ekonomskemu ali pravnemu položaju. Poleg tega se zdi, da okoliščina, da postopek zaradi odškodninske tožbe, ki jo je vložila družba HUK-Coburg, pred nacionalnim sodiščem poteka od decembra 2010, ne da bi ta predlagateljica intervencije omenila neposredno nevarnost neugodnega izida zanjo, prej kaže na to, da bi bilo mogoče nacionalno sodišče ustrezno prepričati, po potrebi s predlogi za prekinitev postopka, naj počaka sodbo v postopku v glavni stvari in šele nato ob upoštevanju te sodbe nadaljuje odškodninske postopke.
22 Zato je treba predloge za intervencijo zavrniti.
Predlog za izdajo začasne odredbe
23 Iz povezanega branja členov 278 PDEU in 279 PDEU na eni strani ter člena 256(1) PDEU na drugi izhaja, da lahko sodnik za začasne odredbe, če meni, da okoliščine to zahtevajo, odloži izvršitev akta, ki se izpodbija pred Splošnim sodiščem, ali sprejme potrebne začasne odredbe.
24 Člen 104(2) Poslovnika Splošnega sodišča določa, da je treba v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti predmet spora, okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlagane začasne odredbe. Tako lahko sodnik za začasne odredbe odlog izvršitve in druge začasne odredbe izda, če je ugotovljeno, da je njihova izdaja na prvi pogled dejansko in pravno upravičena (fumus boni juris) in da so nujne, torej da jih je treba zaradi preprečitve nastanka velike in nepopravljive škode, kar zadeva interese stranke, ki jih predlaga, izdati in morajo učinkovati pred odločbo o tožbi v glavni stvari. Ti pogoji so kumulativni, zato je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, kadar kateri od njih ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe po potrebi tudi tehta zadevne interese (sklepa predsednika Sodišča z dne 14. oktobra 1996 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, C‑268/96 P(R), Recueil, str. I‑4971, točka 30, in z dne 23. februarja 2001 v zadevi Avstrija proti Svetu, C‑445/00 R, Recueil, str. I‑1461, točka 73).
25 V okviru celovitega preizkusa ima sodnik za začasne odredbe široko diskrecijsko pravico in je prost pri tem, da glede na posebnosti posamezne zadeve določi način, na kateri je treba preizkusiti izpolnjevanje teh različnih pogojev, in vrstni red preizkusa, saj mu nobeno pravno pravilo ne nalaga vnaprej določene sheme analize za presojo potrebe po začasnem odločanju (sklepa predsednika Sodišča z dne 19. julija 1995 v zadevi Komisija proti Atlantic Container Line in drugim, C‑149/95 P(R), Recueil, str. I‑2165, točka 23, in z dne 3. aprila 2007 v zadevi Vischim proti Komisiji, C‑459/06 P(R), neobjavljen v ZOdl., točka 25).
26 Sodnik za začasne odredbe glede na podatke iz spisa meni, da ima vse potrebne elemente za odločitev o tem predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer ni potrebe, da bi se prej pridobila ustna pojasnila strank.
27 V okoliščinah obravnavanega primera je treba najprej tehtati interese in preizkusiti, ali je izpolnjen pogoj nujnosti.
Tehtanje interesov in nujnost
28 V skladu z ustaljeno sodno prakso tehtanje različnih prisotnih interesov za sodnika za začasne odredbe pomeni ugotovitev, ali interes stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za njeno izdajo prevlada nad interesom, ki ga pomeni takojšnja uporaba spornega akta, tako da, natančneje, preizkusi, ali bi morebitna razglasitev ničnosti tega akta s strani sodišča, ki odloča o glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila takojšnja izvršitev akta, v prejšnje stanje in, obratno, ali bi odlog izvršitve tega akta lahko preprečeval njegov polni učinek v primeru, da bi bila tožba v glavni stvari zavrnjena (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 11. maja 1989 v združenih zadevah RTE in drugi proti Komisiji, 76/89 R, 77/89 R in 91/89 R, Recueil, str. 1141, točka 15, in z dne 26. junija 2003 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 R in C‑217/03 R, Recueil, str. I‑6887, točka 142).
29 Natančneje, glede tega, da mora biti mogoče pravni položaj, ki ga ustvari sklep o izdaji začasne odredbe, vrniti v prejšnje stanje, je treba navesti, da je cilj postopka za izdajo začasne odredbe zagotovitev polnega učinka prihodnje meritorne odločitve (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi Komisija proti Akzo in Akcros, C‑7/04 P(R), ZOdl., str. I‑8739, točka 36). Zato je narava tega postopka v celoti pomožna glede na postopek v glavni stvari, na kateri se nanaša (sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 12. februarja 1996 v zadevi Lehrfreund proti Svetu in Komisiji, T‑228/95 R, Recueil, str. II‑111, točka 61), tako da mora biti odločitev, ki jo sprejme sodnik za začasne odredbe, začasna v smislu, da niti ne prejudicira smeri prihodnje meritorne odločbe niti zaradi nje ta ne postane iluzorna s tem, da ji navedena odločitev odvzame polni učinek (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 17. maja 1991 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90 R, Recueil, str. I‑2557, točka 24, in sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 12. decembra 1995 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točka 16).
30 Iz tega nujno sledi, da interes, ki ga brani stranka v postopku za izdajo začasne odredbe, ne zasluži varstva, če ta stranka sodniku za začasne odredbe predlaga sprejetje odločbe, ki bi imela – še zdaleč ne popolnoma začasna – za posledico prejudiciranje smeri prihodnje meritorne odločbe ali bi ta zaradi nje postala iluzorna s tem, da bi ji prva odvzela polni učinek. Poleg tega je bil iz enakega razloga predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim se je sodniku za začasne odredbe predlagalo „začasno“ razkritje domnevno zaupnih informacij, ki jih je imela Komisija, razglašen za nedopusten, saj bi sklep, s katerim bi se ugodilo temu predlogu, lahko vnaprej nevtraliziral posledice poznejše meritorne odločbe (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 23. januarja 2012 v zadevi Henkel in Henkel France proti Komisiji, T‑607/11 R, točke od 23 do 25).
31 Splošno sodišče bo moralo v obravnavanem primeru v okviru spora o glavni stvari odločiti, ali je treba izpodbijano odločbo – s katero je Komisija zavrnila prošnjo tožeče stranke, naj ne objavi spornih informacij – razglasiti za nično zlasti zaradi neupoštevanja zaupnosti teh informacij, ker bi njihovo razkritje pomenilo kršitev člena 339 PDEU in člena 8 Listine. V zvezi s tem je očitno, da mora biti zato, da se ohrani polni učinek sodbe, s katero bi bila izpodbijana odločba razglašena za nično, tožeči stranki omogočeno, da prepreči, da bi Komisija nezakonito objavila sporne informacije. Sodba, s katero bi bila razglašena ničnost, pa bi bila iluzorna in ne bi imela polnega učinka, če bi bil ta predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, saj bi zaradi te zavrnitve Komisija lahko takoj objavila zadevne informacije in torej dejansko prejudicirala smer prihodnje meritorne odločbe, in sicer v smislu zavrnitev ničnostne tožbe.
32 Teh preudarkov ne omaje okoliščina, da verjetno tudi dejanska objava spornih informacij tožečim strankam ne bi odvzela pravnega interesa glede razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe. To velja zlasti zato, ker bi vsaka drugačna razlaga povzročila to, da bi bila dopustnost tožbe odvisna od tega, ali je Komisija navedene informacije razkrila ali ne, in tej instituciji omogočila, da se izogne sodnemu nadzoru s tem, da s takim razkritjem, čeprav bi bilo nezakonito, ustvari dovršeno dejstvo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. oktobra 2007 v zadevi Pergan Hilfsstoffe für industrielle Prozesse proti Komisiji, T‑474/04, ZOdl., str. II‑4225, točke od 39 do 41). Ta formalna ohranitev pravnega interesa za potrebe spora o glavni stvari pa ne preprečuje tega, da sodba o razglasitvi ničnosti, izrečena po objavi zadevnih informacij, ne bi imela nobenega koristnega učinka za tožečo stranko.
33 Zato nad interesom Komisije za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe še toliko bolj prevlada interes tožeče stranke, saj izdaja predlaganih začasnih odredb ne bi pomenila drugega kot to, da se za omejeno obdobje ohrani status quo, ki obstaja od februarja 2010 (glej v tem smislu zgoraj navedeni sklep RTE in drugi proti Komisiji, točka 15).
34 Kar zadeva ugovor Komisije, da javnost že več kot štiri leta čaka na popolno objavo odločbe iz leta 2008 in da bi bilo nesprejemljivo, če bi lahko tožeča stranka táko objavo zadržala za več let zgolj z navedbo, da so informacije, ki naj bi bile objavljene, zaupne, je treba ugotoviti, da je tožena institucija samo zatrdila, da so se njene službe spopadale z dolgotrajnim postopkom, v katerem so morale obravnavati številne prošnje za zaupnost, ne da bi to trditev podkrepila s kakršnim koli listinskim dokazom. Komisija torej ni pravno zadostno dokazala, da je bila za odločitev o objavi celotne različice odločbe iz leta 2008 primorana čakati do 28. aprila 2011. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da je Komisija v precejšnjem obsegu sama odgovorna za očitano izgubo časa. Vsekakor Komisija ni pojasnila, zakaj ni – četudi zgolj iz previdnosti – odgovora na tožbo, vloženega 8. januarja 2013 v zadevi v glavni stvari, dopolnila s predlogom za obravnavanje po hitrem postopku na podlagi člena 76a Poslovnika, da bi poskusila delno nadoknaditi izgubljeni čas. Ker se je odpovedala možnosti za hitro obravnavanje spora o glavni stvari, ne more utemeljeno očitati tožeči stranki, da je ta izkoristila procesno pravico za doseganje odloga izvršitve izpodbijane odločbe.
35 Komisija se sklicuje tudi na interes morebitnih oškodovancev kartela za avtomobilsko steklo, ki naj bi potrebovali informacije kategorij I in II za dokazovanje utemeljenosti svojih odškodninskih tožb – v smislu vzročne zveze in količinske opredelitve škode – ki bi jih vložili zoper tožečo stranko pri nacionalnih sodiščih. Kot navaja Komisija, bi lahko odškodninske tožbe nekaterih od teh oškodovancev že zastarale, zlasti v državah članicah s kratkimi zastaralnimi roki, če bi bila objava teh informacij odložena do razglasitve sodbe v zadevi v glavni stvari.
36 Toda čeprav se lahko interesi tretjih oseb, na katere bi morebitni odlog izvršitve izpodbijane odločbe neposredno vplival, upoštevajo pri tehtanju interesov (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2001 v zadevi Petrolessence in SG2R proti Komisiji, T‑342/00 R, Recueil, str. II‑67, točka 51), ta trditev Komisije ne prevlada nad interesom tožeče stranke. Kar namreč po eni strani zadeva zatrjevana nacionalna pravila o zastaranju, je trditev Komisije preveč nejasna, saj ta institucija zlasti ne navaja, kaj naj bi navedenim oškodovancem preprečevalo pravočasno vložitev odškodninskih tožb ob doseganju prekinitve nacionalnih postopkov do razglasitve sodbe v zadevi v glavni stvari. Poleg tega se edini konkretni primeri, navedeni v tem okviru, nanašajo na odškodninske tožbe, ki so jih štiri predlagateljice intervencije v letih 2010 in 2011 vložile pri nacionalnem sodišču, očitno ne da bi bili podani ugovori zastaranja (glej točki 19 in 21 zgoraj). Kot je bilo po drugi strani pravkar poudarjeno v točki 34 zgoraj, je treba precejšnji del zamude pri popolni objavi odločbe iz leta 2008 in morebitno počasnost postopka v zadevi v glavni stvari pripisati Komisiji, ne tožeči stranki.
37 Nazadnje, čeprav drži, da lahko oškodovanci kartela za avtomobilsko steklo prav tako uveljavljajo pravico do učinkovitega sodnega varstva v povezavi s svojimi odškodninskimi tožbami, vloženimi zoper članice tega kartela, kot je tožeča stranka, je treba ugotoviti, da bi bilo uveljavljanje te pravice v primeru izdaje začasne odredbe, ki jo predlaga tožeča stranka, zgolj odloženo, kar bi pomenilo časovno omejitev uporabe te pravice, medtem ko bi bila v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe enaka pravica tožeče stranke izničena. Interes tožeče stranke mora torej prevladati nad interesom oškodovancev kartela.
38 Ker se torej rezultat tehtanja interesov nagiba na stran tožeče stranke, je očitno nujno zaščititi interes, ki ga brani ta stranka, če obstaja tveganje, da ji bo v primeru zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne odredbe nastala velika in nepopravljiva škoda. V tem okviru tožeča stranka v bistvu trdi, da položaja, ki bi nastal z objavo podrobnejše različice odločbe iz leta 2008, ne bi bilo mogoče več odpraviti.
39 Tožeča stranka glede informacij kategorije III poudarja, da bi njihova objava močno in nepopravljivo posegla v pravico do varstva osebnih podatkov, ki se s členom 8 Listine priznava njenim zaposlenim, domnevno vpletenim v izvajanje omejevalnega sporazuma.
40 V zvezi s tem je treba takoj opozoriti, da mora tožeča stranka v skladu z ustaljeno sodno prakso dokazati, da je odlog izvršitve potreben za zaščito njenih interesov, medtem ko se za dokazovanje nujnosti ne more sklicevati na škodovanje interesu, ki zanjo ni oseben, na primer na poseganje v pravice tretje osebe. Zato se tožeča stranka za utemeljitev nujnosti predlaganega odloga izvršitve ne more uspešno sklicevati na škodo, ki bi jo utrpeli samo njeni zaposleni (glej v tem smislu sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 19. julija 2007 v zadevi Du Pont de Nemours (France) in drugi proti Komisiji, T‑31/07 R, ZOdl., str. II‑2767, točka 147 in navedena sodna praksa, ter z dne 25. januarja 2012 v zadevi Euris Consult proti Parlamentu, T‑637/11 R, točka 26), pač pa mora dokazati, da bi lahko taka škoda pomenila resno in nepopravljivo osebno škodo zanjo (glej v tem smislu sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 20. decembra 2001 v zadevi Österreichische Postsparkasse proti Komisiji, T‑213/01 R, Recueil, str. II‑3963, točka 71).
41 V obravnavanem primeru pa tožeča stranka tega ni storila, saj samo zatrjuje, da bi razkritje informacij kategorije III [zaupno](1). Tožeča stranka torej zgolj podaja nejasno in hipotetično trditev, ne da bi jo natančneje pojasnila ali podkrepila z dokazi. Enako velja za pripombo, da bi lahko njeni zaposleni zoper njo vložili tožbe, očitajoč ji, da jih ni zaščitila. Zlasti ni tožeča stranka zatrdila, še manj pa dokazala, da bi bilo v interesu dobrega izvajanja sodne oblasti, da bi zagotovila kolektivno obrambo interesov zadevnih zaposlenih, ker od njih zaradi njihove številnosti ni mogoče zahtevati, naj vlagajo individualne tožbe za zagotovitev varstva svojih osebnih podatkov. Zato tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi zatrjevano škodovanje interesom njenih zaposlenih pomenilo resno in nepopravljivo škodo za njeno podjetje sámo po sebi.
42 Iz tega je mogoče ugotoviti, da pogoj nujnosti ni izpolnjen, kar zadeva objavo informacij kategorije III. Glede na to, da sta ta pogoj in pogoj fumus boni juris (glej točko 24 zgoraj) kumulativna, je treba torej že tu zavrniti predlog za izdajo začasne odredbe v povezavi s temi informacijami.
43 Tožeča stranka glede informacij kategorij I in II navaja, da poznejša razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe zaradi kršitve člena 339 PDEU, ko bi bile zaupne informacije enkrat objavljene, ne bi izničila učinkov objave. Stranke, konkurenti in dobavitelji tožeče stranke, finančni analitiki ter tudi širša javnost bi namreč lahko dostopali do zadevnih informacij in jih prosto uporabljali, kar bi tožeči stranki povzročilo resno in nepopravljivo škodo. Zato naj bi bila tožeča stranka prikrajšana za učinkovito sodno varstvo, če bi bile sporne informacije objavljene pred rešitvijo spora o glavni stvari.
44 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi se lahko tožeča stranka – če bi se v sporu o glavni stvari izkazalo, da so zadevne informacije zaupne in da je njihovo razkritje, kakršno načrtuje Komisija, v nasprotju z varstvom poslovne skrivnosti na podlagi člena 339 PDEU – za nasprotovanje tej objavi sklicevala na to določbo, s katero se ji podeljuje temeljna pravica. Kot je Sodišče priznalo v sodbi z dne 14. februarja 2008 v zadevi Varec (C‑450/06, ZOdl., str. I‑581, točki 47 in 48) ob sklicevanju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), je namreč lahko potrebna prepoved razkritja nekaterih informacij, ki so opredeljene kot zaupne, zato da se ohrani temeljna pravica podjetja do spoštovanja zasebnega življenja iz člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in iz člena 7 Listine, pri čemer je pojasnilo, da pojma „zasebno življenje“ ni mogoče razlagati, kot da izključuje gospodarske dejavnosti pravnih oseb. Sodišče je še dodalo, po eni strani, da je varstvo poslovne skrivnosti že priznalo kot splošno načelo in, po drugi strani, da bi lahko zadevnemu podjetju nastala „resna škoda“, če bi se nekatere informacije nezakonito razkrile (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Varec, točki 49 in 54).
45 Ker lahko Komisija v primeru zavrnitve tega predloga za izdajo začasne odredbe takoj objavi informacije kategorij I in II, se poraja skrb, da bi temeljna pravica tožeče stranke do varstva njenih poslovnih skrivnosti iz člena 339 PDEU in člena 8 EKČP ter člena 7 Listine nepovratno izgubila ves smisel, kar zadeva te informacije. Hkrati bi bila lahko ogrožena temeljna pravica tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 6 EKČP in člena 47 Listine, če bi Komisija lahko objavila zadevne informacije, preden bi Splošno sodišče razsodilo v sporu o glavni stvari. Ker bi bile torej lahko temeljne pravice tožeče stranke resno in nepopravljivo kratene, je treba ob upoštevanju preizkusa pogoja fumus boni juris (kar zadeva tesno povezavo med tem pogojem in pogojem nujnosti, glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 8. aprila 2008 v združenih zadevah Ciper proti Komisiji, T‑54/08 R, T‑87/08 R, T‑88/08 R in od T‑91/08 R do T‑93/08 R, neobjavljen v ZOdl., točki 56 in 57) nujno izdati predlagano začasno odredbo v zvezi z informacijami kategorij I in II.
46 Teh premislekov ne more ovreči nobena nasprotna trditev, ki jo navaja Komisija.
47 Tako je pripomba Komisije, da tožeča stranka ni navedla nobene kršitve temeljne pravice, brez dejanske podlage. Tožeča stranka se je namreč s trditvijo, da bi bila prikrajšana za učinkovito sodno varstvo, če bi bile sporne informacije objavljene pred odločitvijo v sporu o glavni stvari, implicitno, a nujno sklicevala na člen 6 EKČP in člen 47 Listine, ki oba določata temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Poleg tega je sicer tožeča stranka navedla samo kršitev člena 339 PDEU, a v zvezi s tem zadošča opozorilo, da je bilo varstvo poslovne skrivnosti, zagotovljeno s to določbo, v smislu člena 8 EKČP in člena 7 Listine povzdignjeno na raven temeljne pravice (glej točko 44 zgoraj), tako da sklicevanje na člen 339 PDEU nujno pomeni tudi sklicevanje na preostali navedeni določbi.
48 Komisija nato ob sklicevanju na sodno prakso ESČP (glej sodbo ESČP z dne 3. aprila 2012 v zadevi Gillberg proti Švedski, točki 67 in 72) poudarja, da se člen 8 EKČP v obravnavanem primeru ne uporablja, ker se oseba nanj ne more sklicevati za pritožbo nad škodo, ki je predvidljiva posledica njenih dejanj, kot je kaznivo dejanje. Iz tega Komisija sklepa, da tožeča stranka ne more preprečiti objave spornih informacij z uveljavljanjem pravice do zasebnega življenja, ker se v obravnavanem primeru uporabljajo samo za opis njenega kršitvenega ravnanja.
49 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je – pri čemer še zdaleč ne gre za preučevanje, ali je sporni švedski ukrep „pomenil kršitev pravice do nerazkritja zaupnih informacij, ki naj bi izhajala iz člena 8 [EKČP]“ – ESČP le preizkusilo, ali je kazenska obsodba C. Gillberga sama po sebi pomenila kršitev njegove pravice do spoštovanja zasebnega življenja (zgoraj navedena sodba Gillberg proti Švedski, točke 56, 64, 65 in 68). Na to vprašanje je odgovorilo nikalno, ker so škodljivi učinki take obsodbe v osebnem, družbenem, psihološkem in finančnem smislu „predvidljive posledice storitve kaznivega dejanja[, na katere] se torej […] ni mogoče sklicevati pri zatrjevanju, da kazenska obsodba sama po sebi pomeni kršitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja v smislu člena 8 [EKČP]“ (zgoraj navedena sodba Gillberg proti Švedski, točka 68).
50 V tem postopku pa ne gre za vprašanje, ali lahko tožeča stranka na podlagi člena 8 EKČP nasprotuje naložitvi globe s strani Komisije zaradi kršitve člena 101 PDEU, javni označbi za članico kartela za avtomobilsko steklo ali drugim „predvidljivim“ negativnim učinkom take sankcije na njeno poslovanje. V obravnavanem primeru gre bolj za to, da mora sodišče Unije ugotoviti, ali je treba informacijam kategorij I in II zagotoviti zaupno obravnavo na podlagi navedenega člena 8 ali jih lahko, na drugi strani, Komisija uporabi za zelo podroben javni opis kršitvenega ravnanja tožeče stranke. Ker táko vprašanje glede zaupnosti ali nezaupnosti nekaterih natančno določenih informacij ni bilo predmet zgoraj navedene sodbe Gillberg proti Švedski, trditev Komisije, ki se nanaša na to odločitev ESČP, ne more uspeti.
51 Komisija ob sklicevanju na več sklepov predsednikov Sodišča in Splošnega sodišča dodaja, da nikakor ne zadošča, da tožeča stranka zatrjuje kršitev temeljne pravice do varstva poslovne skrivnosti ali poslovne tajnosti, temveč da bi morala poleg tega dokazati, da bi ji lahko ta kršitev povzročila resno in nepopravljivo premoženjsko ali nepremoženjsko škodo. Nastanek take škode pa naj v tem primeru ne bi bil dokazan.
52 Komisija v tem okviru najprej napotuje na sklepa predsednika Splošnega sodišča z dne 7. novembra 2003 v zadevi Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji (T‑198/03 R, Recueil, str. II‑4879) in z dne 22. decembra 2004 v zadevi Microsoft proti Komisiji (T‑201/04 R, ZOdl., str. II‑4463), v katerih je sodnik za začasne odredbe v odgovor na trditev v zvezi z nepopravljivostjo objave občutljivih informacij, ki bi se lahko uporabile v odškodninskih tožbah zoper zadevno osebo, škodo, ki bi tej osebi lahko nastala zaradi uporabe navedenih informacij, opredelil kot izključno finančno, finančne škode pa običajno ni mogoče šteti za nepopravljivo (glej zgoraj navedeni sklep Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točke 45, 47, 52 in 53), pri čemer je treba pojasniti, da razkritje kake prej zaupne informacije – bodisi zaradi obstoja pravice intelektualne lastnine na njej bodisi ker pomeni poslovno skrivnost – ne pomeni nujno tudi nastanka velike škode, in to čeprav poznavanja take informacije ni več mogoče izbrisati iz spomina (glej zgoraj navedeni sklep Microsoft proti Komisiji z dne 22. decembra 2004, točki 253 in 254).
53 Vendar je treba glede tega poudariti, da pristopa, ki mu je na področju varstva domnevno zaupnih informacij sledil sodnik za začasne odredbe v zgoraj navedenih sklepih Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji in Microsoft proti Komisiji z dne 22. decembra 2004, ni mogoče uporabiti, saj se v tem pristopu ne upoštevajo temeljne pravice, ki jih uveljavlja predlagatelj začasnega varstva teh informacij. Najpozneje od 1. decembra 2009, to je datuma začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, s katero je bila Listina povzdignjena na raven primarnega prava Unije in ki določa, da ima ta akt enako pravno veljavnost kot Pogodbi (člen 6(1), prvi pododstavek, PEU), je namreč treba neposredno nevarnost za resno in nepopravljivo kršitev temeljnih pravic, zagotovljenih s členoma 7 in 47 Listine (ter povezanimi določbami EKČP) na tem področju, sámo po sebi opredeliti kot škodo, ki upravičuje sprejetje predlaganih ukrepov za začasno varstvo.
54 Komisija se dalje sklicuje na sklep predsednika Sodišča z dne 15. aprila 1998 v zadevi Camar proti Komisiji in Svetu (C‑43/98 P(R), Recueil, str. I‑1815, točki 46 in 47), v katerem je bila zavrnjena trditev v zvezi z nepopravljivostjo zatrjevane škode z obrazložitvijo, da „nejasno zatrjevanje kršitve temeljnih pravic, v tem primeru lastninske pravice in pravice do svobodnega opravljanja poklicnih dejavnosti, ni zadosten dokaz, da bi bila škoda, ki bi lahko pri tem nastala, nujno nepopravljiva“. Vendar je treba upoštevati, da se je zadeva, v kateri je bil izdan ta sklep, nanašala na uvoznika, ki je menil, da mu ni bilo podeljenih dovolj uvoznih dovoljenj, in je želel pridobiti dodatna dovoljenja. Čeprav je torej ta uvoznik uveljavljal lastninsko pravico in pravico do svobodnega opravljanja poklicnih dejavnosti, je izdaja domnevno nezadostnega števila uvoznih dovoljenj pomenila zgolj omejitev izkoriščanja zadevnih temeljnih pravic. Ker je zadevna oseba ti pravici še naprej izkoriščala, je sodnik za začasne odredbe zahteval dokaz o resnosti in nepopravljivosti omejevanja teh pravic. Po drugi strani bi bile v obravnavanem primeru tožeči stranki, če bi bil njen predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, uveljavljane temeljne pravice v celoti odvzete, kar bi pomenilo popolno izgubo teh pravic ter torej največjo in najbolj nepopravljivo mogočo škodo. Torej zgoraj navedeni sklep Camar proti Komisiji in Svetu za preizkus pogojev nujnosti v tem postopku ni upošteven.
55 Enako – in iz istih razlogov – velja za sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 18. marca 2011 v zadevi Westfälisch-Lippischer Sparkassen- und Giroverband proti Komisiji (T‑457/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 48), v skladu s katerim navedba očitne kršitve temeljne pravice ni zadosten dokaz o resnosti in nepopravljivosti škode, ki bi lahko nastala s kršitvijo. V zadevi, v kateri je bil izdan ta sklep, je namreč manjšinski delničar neke banke ugovarjal gospodarskim posledicam izvajanja pogoja, na kateri je Komisija vezala odobritev državne pomoči, dodeljene tej banki, pri čemer se je navedeni delničar s tem pogojem načelno strinjal (zgoraj navedeni sklep Westfälisch-Lippischer Sparkassen- und Giroverband proti Komisiji, točka 47). V nasprotju z obravnavanim primerom je šlo torej samo za omejitev izkoriščanja lastninske pravice in pravice do enakega obravnavanja, ki ju je uveljavljala zadevna oseba.
56 Kar zadeva sklep predsednika Sodišča z dne 27. septembra 2004 v zadevi Komisija proti Akzo in Akcros (C‑7/04 P(R), ZOdl., str. I‑8739), ki se je nanašal na zaupnost oziroma nezaupnost dokumentov, ki jih je Komisija zasegla v okviru preiskave, pri njem ni šlo za dostop javnosti do teh dokumentov, ampak za vprašanje, ali je Komisija upravičena do vpogleda vanje. Torej je bilo v zelo posebnih okoliščinah, ki niso primerljive z okoliščinami obravnavanega primera, presojeno, da čeprav seznanitev Komisije z zadevnimi dokumenti, ne da bi bili ti uporabljeni v postopku glede kršitve pravil o konkurenci, morebiti lahko vpliva na poslovno tajnost, to sámo po sebi ne utemeljuje, da je izpolnjen pogoj nujnosti (zgoraj navedeni sklep Komisija proti Akzo in Akcros, točka 41). Če bi bila namreč odločba, s katero je Komisija odredila preiskavo, razglašena za nično, Komisija zato za potrebe postopka v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci ne bi mogla uporabiti listin ali dokazov, ki bi jih zbrala v okviru te preiskave, saj bi sicer tvegala, da bi sodišče Unije odločbo glede kršitve, kolikor bi se opirala na take dokaze, razglasilo za nično (zgoraj navedeni sklep Komisija proti Akzo in Akcros, točka 37). V takih okoliščinah zgolj dejstvo, da so bile zaupne informacije razkrite Komisiji, javnemu organu, ki je tudi sam zavezan varovanju poslovne skrivnosti, očitno ni moglo pomeniti resne in nepopravljive kršitve uveljavljane temeljne pravice.
57 Ker je torej pogoj nujnosti izpolnjen, kar zadeva informacije kategorij I in II, je treba v zvezi s tem preizkusiti obstoj oziroma neobstoj fumus boni juris.
Fumus boni juris
58 Pogoj fumus boni juris je v skladu z ustaljeno sodno prakso izpolnjen, kadar se vsaj eden izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, zdi na prvi pogled upošteven in nikakor ne neutemeljen, ker razkriva obstoj kompleksnih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna in torej zasluži temeljito presojo, ki je ne opravi sodnik za začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami pokaže na obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni vnaprej jasna (glej sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 19. septembra 2012 v zadevi Grčija proti Komisiji, T‑52/12 R, točka 13 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sklep predsednika Sodišča z dne 8. maja 2003 v zadevi Komisija proti Artegodan in drugim, C‑39/03 P‑R, Recueil, str. I‑4485, točka 40).
59 Kar natančneje zadeva spor v zvezi z začasnim varstvom domnevno zaupnih informacij, je treba dodati, da lahko sodnik za začasne odredbe – če naj upošteva postranskost in začasnost, ki ju v svojem bistvu vključuje postopek za izdajo začasne odredbe (glej točke od 29 do 31 zgoraj), ter neposredno nevarnost izničenja temeljnih pravic, ki jih uveljavlja stranka, ki želi pridobiti njihovo začasno varstvo (glej točki 44 in 45 zgoraj) – načelno sklepa o neobstoju fumus boni juris samo, če je očitno, da zadevne informacije niso zaupne. Tako bi bilo na primer, če bi bile informacije, za katere se zahteva varstvo, navedene v javnem letnem poročilu tožeče stranke ali aktu, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije.
60 Tožeča stranka v obravnavanem primeru v okviru drugega tožbenega razloga, ki ga navaja v podporo tožbi v zadevi v glavni stvari, Komisiji zlasti očita, da je z odločitvijo za objavo informacij, ki bi se morale šteti za poslovne skrivnosti ter katerih zaupnost bi bilo zato treba zaščititi, kršila člen 339 PDEU ter člena 28(1) in 30(2) Uredbe št. 1/2003. Poleg tega naj bi Komisija napačno presodila, ali obstajajo nujni razlogi, ki omogočajo razkritje zadevnih informacij.
61 Tožeča stranka trdi, da so informacije kategorij I in II poslovno občutljive, tajne in javnosti neznane, ker bi sporna objava strankam, konkurentom, dobaviteljem in širši javnosti razkrila podatke v zbirni obliki o njenih glavnih strankah in odnosih, ki jih vzdržuje z njimi, na primer o znamkah in modelih avtomobilov, za katere dobavlja dele. Ta vrsta informacij naj bi bila očitno občutljiva, kar naj bi veljalo tudi za informacije o številu dobavljenih delov, poslovnih deležih določenih proizvajalcev avtomobilov v dejavnosti, cenah, izračunih cen, posebnih popustih, odstotkih itd. Te informacije naj bi namreč prikazovale poslovne prakse tožeče stranke v zvezi s proizvajalci, ki so še vedno njene stranke, in naj bi jih lahko poleg tega drugi proizvajalci uporabili v poslovnih stikih z njo.
62 Ker Komisija zanika, da bi bile sporne informacije zaupne, ker so starejše od petih let, tožeča stranka odgovarja, da ni vnaprej določenega praga glede tega, kdaj podatki postanejo zastareli, saj je resnična zastarelost podatkov odvisna od posebnosti zadevnega trga. Poleg tega naj bi Sodišče v sodbi z dne 28. junija 2012 v zadevi Komisija proti Agrofert Holding (C‑477/10 P, točka 67) poudarilo, da v skladu s členom 4(7) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) izjeme v zvezi s poslovnimi interesi ali dokumenti občutljive narave lahko veljajo 30 let, če je to potrebno, pa tudi dlje.
63 Tožeča stranka pojasnjuje, da [zaupno]. Zato naj informacije kategorije I v zbirni obliki ne bi izgubile zaupnosti zaradi preteklega časa, saj naj bi njihovo razkritje konkurentom in strankam omogočilo pridobitev izjemno podrobnega seznama strank tožeče stranke in posebnih vidikov njenih odnosov s strankami.
64 Informacije kategorije II naj bi ostale zaupne in poslovno občutljive zaradi posebnih značilnosti trga z avtomobilskim steklom, na katerem se pogodbe pogosto sklepajo več let pred proizvodnjo. Šlo naj bi za dolgoročne in pogosto obnovljene pogodbe, ker dobavitelji avtomobilskega stekla proizvajalce oskrbujejo za več generacij modela. Ob upoštevanju te strukture trga naj bi predlagano razkritje privedlo do velike preglednosti, kar bi lahko pomembno spremenilo značilnosti trga in škodilo interesom tožeče stranke. Tožeča stranka namreč [zaupno]. Te informacije pa naj bi vsebovale konkretne ciljne podatke v zvezi s cenami proizvodov, ki so še vedno pomembne za poslovno dejavnost tožeče stranke. Njihova objava naj bi strankam in konkurentom omogočila ekstrapolacijo v sedanje cene, privedla do splošne preglednosti cen na trgu in tako škodila položaju tožeče stranke, ker bi lahko njene stranke te informacije uporabile pri pogajanjih, drugi subjekti pa za to, da bi jo postavili v manj ugoden konkurenčni položaj.
65 Skratka, tožeča stranka Komisiji očita, da je prezrla vprašanje, ali informacije kategorij I in II kot celota, gledane ne posamezno, ampak skupaj, in objavljene v zbirni različici ter dostopne na spletu, ostanejo zaupne. Ob skupni objavi naj bi bile te informacije izjemno občutljive, ker bi se z njo širši javnosti zagotovil celovit in zelo podroben vpogled v občutljive poslovne odnose tožeče stranke z večino njenih pomembnih strank. Tako bi se lahko tudi eksponentno in umetno povečala preglednost trga z avtomobilskim steklom z omogočenjem dostopa vsaki od strank tožeče stranke do občutljivih informacij o njenih poslovnih odnosih z drugimi strankami. Poleg tega naj bi te informacije postale dostopne potencialnim strankam in širši javnosti, kar bi lahko resno škodovalo interesom tožeče stranke.
66 Komisija v bistvu odgovarja, da so bile prošnje za zaupnost, ki jih je tožeča stranka predložila pooblaščencu za zaslišanje – razen v zelo omejenem številu primerov – preveč nejasne in presplošne, da bi bilo mogoče z njimi utemeljiti zahtevano zaupno obravnavo, in da tožeča stranka tudi pred sodnikom za začasne odredbe v zvezi z vsemi konkretnimi informacijami, ki jih navaja, ni dokazala, da bi jih bilo treba zaščititi kot poslovne skrivnosti. Poleg tega naj bi se sporne informacije izmenjevale znotraj kartela za avtomobilsko steklo in naj bi bile torej znane drugim družbam, ki so članice tega kartela. Zato naj jih ne bi bilo več mogoče šteti za tajne. Vsekakor so zadevne informacije stare pet let ali več in naj bi jih bilo zato treba obravnavati kot zastarele, saj naj tožeča stranka ne bi dokazala, da kljub starosti še vedno vsebujejo pomembne podatke o njenem tržnem položaju.
67 V zvezi s tem je treba ne glede na veljavnost trditev Komisije, katerih utemeljenost bo preučilo sodišče, ki odloča o glavni stvari, ugotoviti, da spis ne omogoča sklepanja o očitnem neobstoju fumus boni juris.
68 Po eni strani namreč odločba iz leta 2008, ki je predmet sporne nezaupne objave, vsebuje 731 uvodnih izjav in 882 opomb. Kot izhaja iz točke 6 izpodbijane odločbe, se prošnje za zaupnost, ki jih je vložila tožeča stranka in zadevajo informacije kategorije I, nanašajo na 270 uvodnih izjav in 46 opomb, prošnje za zaupnost v zvezi z informacijami kategorije II pa na 64 uvodnih izjav in 19 opomb. Na prvi pogled je torej očitno, da se pri preizkusu, ali je Komisija z zavrnitvijo večine teh prošenj za zaupnost storila napake, postavljajo kompleksna vprašanja, katerih rešitev zahteva temeljito presojo, ki je ne more opraviti sodnik za začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari.
69 Po drugi strani dejstvo, da je pooblaščenec za zaslišanje priznal tajnost nekaterih informacij kategorije I in kategorije II, sámo po sebi kaže, da na prvi pogled spornih informacij, če se obravnavajo skupaj, že zaradi njihove narave ni mogoče opredeliti, kot da so očitno netajne ali nezaupne. Zdi se, da to priznanje tajnosti nekaterih informacij tudi izpodbija trditev, da so informacije zgolj zato, ker so bile predmet izmenjave med članicami kartela za avtomobilsko steklo, postale splošno znani podatki zunaj družbe, ki je tožeča stranka v tem postopku. Ker Komisija v tem okviru napotuje na sklep predsednika prvega senata Splošnega sodišča z dne 5. avgusta 2003 v zadevi Glaxo Wellcome proti Komisiji (T‑168/01, neobjavljen v Recueil, točka 43) in sklep predsednika osmega senata Splošnega sodišča z dne 8. maja 2012 v zadevi Spira proti Komisiji (T‑108/07, točka 52), se nikakor ne zdi očitno, da bi bilo treba okoliščino, da je tožeča stranka s spornimi informacijami seznanila druge članice kartela za avtomobilsko steklo, ne pa tudi svojih dobaviteljev, strank in konkurentov, ki niso člani kartela, razlagati tako, da so te informacije dostopne če že ne širši javnosti, pa vsaj nekaterim strokovnim okoljem v smislu navedenih dveh sklepov.
70 Če poleg tega Komisija trdi, da so vse sporne informacije starejše od petih let in so zato izgubile tajnost, je sicer res, da je treba informacije o podjetju, ki štejejo pet let ali več, praviloma šteti za zastarele. Vendar lahko zadevna oseba dokaže, da kljub starosti še vedno vsebujejo bistvene podatke o njenem tržnem položaju (glej v tem smislu sklep predsednika četrtega senata Splošnega sodišča z dne 22. februarja 2005 v zadevi Hynix Semiconductor proti Svetu, T‑383/03, ZOdl., str. II‑621, točka 60 in navedena sodna praksa). Ne zdi se, da bi bila trditev tožeče stranke, predstavljena v točkah od 63 do 65 zgoraj, na prvi pogled neupoštevna za dokazovanje, da informacije kategorij I in II ostanejo tajne že po naravi. Niti ne more biti očitno, da člen 4(7) Uredbe št. 1049/2001 – v skladu s katerim se lahko zaupnost poslovnih interesov ali dokumentov občutljive narave izjemoma varuje 30 let, če je to potrebno, pa tudi dlje – ne bi mogel vplivati na presojo, ki jo je treba opraviti v obravnavanem primeru.
71 Zato sodnik za začasne odredbe ne more na prvi pogled izključiti možnosti, da je s spornimi informacijami seznanjeno le omejeno število ljudi ter da bi lahko njihovo razkritje tožeči stranki povzročilo resno in nepopravljivo škodo v smislu sodbe Splošnega sodišča z dne 30. maja 2006 v zadevi Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji (T‑198/03, ZOdl., str. II‑1429, točka 71).
72 Nazadnje, če je mogoče sporne informacije šteti za poslovne skrivnosti tožeče stranke, bo za odgovor na vprašanje, ali so objektivno vredne zaščite, potrebno tehtanje med interesom tožeče stranke za to, da se ne razkrijejo, in splošnim interesom, ki zahteva, naj dejavnosti institucij Unije potekajo čim bolj javno (zgoraj navedena sodba Bank Austria Creditanstalt proti Komisiji, točka 71). Táko tehtanje različnih prisotnih interesov – naj se nanaša na splošno na sámo naravo informacij kategorij I in II ali na vsako izmed več kot 300 uvodnih izjav in 60 opomb, ki so navedene – pa bo zahtevalo skrbno presojo, ki jo je treba prepustiti sodišču, ki odloča o glavni stvari. Vsekakor iz spisa ne izhaja, da bi se rezultat tega tehtanja očitno nagibal na stran interesa, ki ga brani Komisija.
73 Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da se v tej zadevi postavljajo kompleksna in občutljiva vprašanja, ki se na prvi pogled ne morejo šteti za očitno neupoštevna, temveč katerih rešitev zahteva poglobljeno obravnavo v okviru postopka v glavni stvari. Zato je treba priznati obstoj fumus boni juris.
74 Ker so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji, je torej treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi v delu, v katerem se želi Komisiji prepovedati objava informacij kategorij I in II, v preostalem pa ta predlog zavrniti.
Iz teh razlogov je
PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA
sklenil:
1. Predlogi za intervencijo HUK-Coburg, LVM, VHV in Württembergische Gemeinde-Versicherung se zavrnejo.
2. Izvršitev Odločbe Komisije C(2012) 5718 final z dne 6. avgusta 2012 o zavrnitvi prošnje za zaupno obravnavo, ki jo je vložila družba Pilkington Group Ltd na podlagi člena 8 Sklepa predsednika Komisije 2011/695/EU z dne 13. oktobra 2011 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih postopkih o konkurenci (zadeva COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo), se odloži glede dveh kategorij informacij, kot so navedene v točki 6 Odločbe C(2012) 5718 final ter ki se nanašajo po eni strani na imena strank, imena in opise proizvodov ter druge informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati nekatere stranke, in po drugi strani na število delov, ki jih je dobavila družba Pilkington Group, poslovne deleže določenih proizvajalcev avtomobilov ter izračune in spremembe cen itd.
3. Evropski komisiji se odredi, naj ne objavi različice Odločbe C(2008) 6815 final z dne 12. novembra 2008 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39.125 – Avtomobilsko steklo), ki bi bila glede obeh kategorij informacij, navedenih v točki 2 zgoraj, podrobnejša od različice, ki jo je na svoji spletni strani objavila februarja 2010.
4. Predlog za izdajo začasne odredbe se v preostalem zavrne.
5. Odločitev o stroških se pridrži.
V Luxembourgu, 11. marca 2013.