Zadeva T‑462/12 R
Pilkington Group Ltd
proti
Evropski komisiji
„Začasna odredba – Konkurenca – Objava odločbe o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Zavrnitev prošnje za zaupno obravnavo podatkov, za katere domnevno velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti – Predlog za izdajo začasne odredbe – Nujnost – Fumus boni juris – Tehtanje interesov“
Povzetek – Sklep predsednika Splošnega sodišča z dne 11. marca 2013
1. Sodni postopek – Intervencija – Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Interes za rešitev zadeve v postopku za izdajo začasne odredbe – Presoja glede na posledice za gospodarski ali pravni položaj intervenientk
(Statut Sodišča, člen 40)
2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi –Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe
(členi 256(1), 278 in 279 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104(2))
3. Začasna odredba – Odlog izvršitve –Pogoji za izdajo – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Odlog izvršitve odločbe Komisije v zvezi z zaupno obravnavo informacij iz ene izmed njenih odločb – Potreba po ohranitvi polnega učinka odločbe Splošnega sodišča v postopku v glavni stvari
(člen 278 PDEU)
4. Začasna odredba – Odlog izvršitve –Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme – Resna in nepopravljiva škoda, nastala tožeči stranki – Poseg v njen interes – Poseg v interes delavcev družbe predlagateljice – Izključitev
(člen 278 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104(2))
5. Temeljne pravice – Spoštovanje zasebnega življenja – Pojem zasebnega življenja – Uporaba za podjetja – Obseg
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7)
6. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi –Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Tveganje resnega in nepopravljivega posega v temeljne pravice
(člen 6(1), prvi odstavek, PEU, člena 278 in 279 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 47)
7. Začasna odredba – Odlog izvršitve –Pogoji za izdajo – Resna in nepopravljiva škoda – Škoda, povzročena z odločbo Komisije, s katero je bila zavrnjena prošnja za varstvo zaupnosti dokumentov, kopiranih med preiskavo na podlagi člena 14 Uredbe št. 17 – Neobstoj
(člen 278 PDEU) (člen 278 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104(2))
8. Začasna odredba – Odlog izvršitve –Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Prima facie preizkus razlogov, navedenih v utemeljitev tožbe v glavni stvari – Tožba zoper odločbo Komisije o zavrnitvi zaupne obravnave informacij iz ene izmed njenih odločb o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Razlogi, ki se nanašajo na zaupnost informacij, zajetih s poslovno skrivnostjo – Na prvi pogled neutemeljeni razlogi
(člena 278 in 339 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 47)
9. Konkurenca – Upravni postopek – Poklicna tajnost – Določitev informacij, zajetih s poklicno tajnostjo – Tehtanje med splošnim interesom preglednosti dejavnosti Unije in zakonitimi interesi za nasprotovanje razkritju
(člen 339 PDEU; Uredba Parlamenta in Sveta št. 1049/2001)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 15 do 17 in 20.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 24, 25 in 36.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 28 do 33.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 40.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 44.)
6. Glede na pogoj nujnosti je treba, s pridržkom preizkusa pogoja fumus boni juris, predlagane začasne odredbe izdati, če bi bile z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe lahko resno in nepopravljivo kratene temeljne pravice tožeče stranke.
Najpozneje od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, s katero je bila Listina o temeljnih pravicah povzdignjena na raven primarnega prava Unije in ki določa, da ima ta akt enako pravno veljavnost kot Pogodbi, je namreč treba neposredno nevarnost za resno in nepopravljivo kršitev temeljnih pravic sámo po sebi opredeliti kot škodo, ki upravičuje sprejetje predlaganih ukrepov za začasno varstvo.
(Glej točki 45 in 53.)
7. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 56.)
8. V postopku za izdajo začasne odredbe je pogoj fumus boni juris izpolnjen, kadar se vsaj eden izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, zdi na prvi pogled upošteven in nikakor ne neutemeljen, ker razkriva obstoj kompleksnih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna in torej zasluži temeljito presojo, ki je ne opravi sodnik za začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami pokaže na obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni vnaprej jasna.
V okviru predloga za odlog izvršitve odločbe Komisije, s katero je ta zavrnila prošnjo tožeče stranke, naj ne objavi zaupnih informacij iz ene izmed njenih odločb, lahko sodnik za začasne odredbe – če naj upošteva postranskost in začasnost, ki ju v svojem bistvu vključuje postopek za izdajo začasne odredbe, ter neposredno nevarnost izničenja temeljnih pravic, ki jih uveljavlja stranka, ki želi pridobiti njihovo začasno varstvo – načeloma sklepa o neobstoju fumus boni juris samo, če je očitno, da zadevne informacije niso zaupne. Tako bi bilo na primer, če bi bile informacije, ki bi pomenile poslovne skrivnosti in katerih zaupnost bi bilo treba varovati, navedene v javnem letnem poročilu tožeče stranke ali aktu, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije.
(Glej točki 58 in 59.)
9. Sodnik za začasne odredbe ne more prima facie izključiti tega, da bi razkritje informacij o določenem podjetju, ki so znane le omejenemu številu oseb, lahko povzročilo resno in nepopravljivo škodo tožeči stranki, in to čeprav so te informacije stare pet let ali več. Zadevna oseba lahko namreč dokaže, da te informacije kljub starosti še vedno vsebujejo bistvene podatke o njenem tržnem položaju. Niti ne more biti očitno, da člen 4(7) Uredbe št. 1049/2001 – v skladu s katerim se lahko zaupnost poslovnih interesov ali dokumentov občutljive narave izjemoma varuje 30 let, če je to potrebno, pa tudi dlje – ne bi mogel vplivati na presojo, ki jo je treba opraviti v obravnavanem primeru.
V zvezi s tem je, če je mogoče te informacije šteti za poslovne skrivnosti tožeče stranke, za odgovor na vprašanje, ali so objektivno vredne zaščite, potrebno tehtanje med interesom tožeče stranke za to, da se ne razkrijejo, in splošnim interesom, ki zahteva, naj dejavnosti institucij Unije potekajo čim bolj javno. Táko tehtanje različnih interesov pa zahteva skrbno presojo, ki jo je treba prepustiti sodišču, ki odloča o glavni stvari.
(Glej točke od 70 do 72.)