SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 10. julija 2012(*)
„Nepogodbena odgovornost – Zunanji odnosi – Javni razpis EAR glede izvedbe del na mejnem prehodu Preševo (Srbija), financiranja teh del in drugih povezanih ukrepov – Neobstoj vzročne zveze“
V zadevi T‑587/10,
Holding kompanija Interspeed a.d. s sedežem v Beogradu (Srbija), ki jo zastopa M. Bošnjak, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata F. Erlbacher in B. Rous, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je povrnitev škode, ki naj bi nastala zaradi del, ki so bila opravljena na mejnem prehodu Preševo (Srbija) na podlagi pogodbe, ki jo je financirala EAR,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi O. Czúcz, predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias (poročevalec), sodnik,
sodna tajnica: J. Weychert, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. februarja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Pravni okvir, v katerega so umeščene dejavnosti EAR
1 Pomoč Skupnosti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Zvezni republiki Jugoslaviji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji se je od leta 1996 izvajala na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1628/96 z dne 25. julija 1996 o pomoči Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Zvezni republiki Jugoslaviji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji (UL L 204, str. 1).
2 Evropska agencija za obnovo (v nadaljevanju: EAR) je bila ustanovljena z Uredbo Sveta (ES) št. 2454/1999 z dne 15. novembra 1999 o spremembah Uredbe št. 1628/96, zlasti z ustanovitvijo EAR (UL L 299, str. 1), zaradi zagotavljanja koordinacije pomoči Skupnosti na kraju samem. Najprej je delovala samo na Kosovu.
3 Leta 2000 je bila zakonodaja, ki ureja pomoč Skupnosti, spremenjena.
4 Uredba št. 1628/96 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 2666/2000 z dne 5. decembra 2000 o pomoči Albaniji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Zvezni republiki Jugoslaviji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1628/96 in o spremembah uredb (EGS) št. 3906/89 in (EGS) št. 1360/90 ter sklepov 97/256/ES in 1999/311/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 34, str. 301).
5 Določbe glede EAR iz Uredbe št. 2454/1999 so bile sprejete v Uredbo Sveta (ES) št. 2667/2000 z dne 5. decembra 2000 o Evropski agenciji za obnovo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 34, str. 308) in z njo spremenjene.
6 Uredba št. 2667/2000 določa pravila glede organizacije in delovanja EAR. Člen 1 te uredbe v različici, ki se uporablja v tem sporu, določa, da lahko Komisija Evropskih skupnosti med drugim prenese izvajanje pomoči Skupnosti za Državno skupnost Srbije in Črne gore iz člena 1 Uredbe (ES) št. 2666/2000 na EAR. Člen 2(1)(b) in (c) te uredbe določa, da EAR to pomoč izvaja po potrebi z uporabo storitev izvajalcev, izbranih z razpisom, da pripravlja osnutke programov za obnovo Državne skupnosti Srbije in Črne in da jo Komisija lahko zadolži za vse dejavnosti, potrebne za izvajanje teh programov. Člen 3 navedene uredbe pa določa, da je EAR pravna oseba.
7 Člen 13(2) Uredbe št. 2667/2000 določa:
„V primeru nepogodbene odgovornosti [EAR] skladno s splošnimi načeli, skupnimi državam članicam, povrne kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih nalog.
Sodišče Evropskih skupnosti je pristojno za spore v zvezi z odškodnino za kakršno koli škodo.“
8 Skupnost, ki jo zastopa Komisija, je s prenehanjem veljavnosti Uredbe št. 2667/2000, torej 1. januarja 2009, prevzela pravice in obveznosti EAR (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. septembra 2011 v zadevi CMB in Christof proti Komisiji, T‑407/07, neobjavljena v ZOdl., točka 40).
Izbira „investitorja“ za mejni prehod Preševo s strani srbskih organov
9 Zvezna republika Jugoslavija je 15. februarja 1995 s tožečo stranko, družbo Holding kompanija Interspeed a.d., sklenila dve pogodbi z oznakama D‑1477 in D‑1477/1, v katerih je bila tožeča stranka opredeljena kot „investitor“.
10 Tožeča stranka se je s pogodbo D‑1477 med drugim zavezala, da bo na mejnem prehodu Preševo (Srbija) projektirala in zgradila blagovno carinski terminal. V zameno je pridobila pravico, da tam opravlja pridobitne dejavnosti v obdobju 20 let (člen 4).
11 S pogodbo D‑1477/1 se je tožeča stranka zavezala, da bo za Zvezno republiko Jugoslavijo projektirala in zgradila več objektov na območju mejnega prehoda Preševo. V zameno je pridobila pravico zgraditi štiri brezcarinske prodajalne za lastno uporabo, v katerih bi lahko poslovala 20 let (člen 4).
12 Vlada Republike Srbije je julija 2003 sprejela akt, ki ga stranki imenujeta „sklep“ in ki ima številko 351-4462/2003-1 (v nadaljevanju: sklep iz julija 2003). Ta se je v skladu s členom 1 nanašal med drugim na „projekt gradnje“ na mejnem prehodu Preševo, v členu 2 pa je določal, da med drugim nepremičnine, ki so na tem mejnem prehodu, postanejo lastnina Republike Srbije. Poleg tega je v istem členu določal, da srbska vlada prevzema vlogo „investitorja“ in s tem povezane pravice in obveznosti. Nazadnje, v skladu členom 3 navedenega sklepa je bila družba GDS zadolžena, da za Republiko Srbijo prevzame pravice in obveznosti „investitorja“ iz člena 2.
Financiranje obnovitvenih del na mejnem prehodu Preševo s strani Skupnosti
13 Komisija je 14. maja 2004 za Državno skupnost Srbije in Črne gore ter za Republiko Srbijo sprejela akcijski program za leto 2004 iz člena 3 Uredbe št. 2666/2000. V točki 5.1.5 je bilo navedeno, da bo Evropska skupnost še naprej izvajala pomoč za obnovo najpomembnejših mejnih prehodov, med drugim mejnega prehoda Preševo.
14 Finančni sporazum, sklenjen med Skupnostjo, ki jo je zastopala Komisija, na eni strani in Državno skupnostjo Srbije in Črne gore ter Republiko Srbijo na drugi, je začel veljati 30. julija 2004.
15 EAR je z družbo B. 24. septembra 2004 sklenila pogodbo 04SER01/05/001, katere predmet so bili preverjanje projekta, pomoč pri javnem razpisu in nadzor del na mejnem prehodu Preševo.
16 EAR je 19. decembra 2006 na podlagi finančnega sporazuma, navedenega v točki 14 zgoraj, objavila javni razpis 04SER01/05/004 za zgraditev infrastrukture in stavb na mejnem prehodu Preševo (faza „Ia“). V njem je bilo navedeno, da bo EAR zagotovila financiranje projekta in da bo odgovorna za objavo javnega razpisa, ocenitev ponudb in oddajo javnega naročila. Poleg tega je bilo pojasnjeno, da bo prejemnik financiranja družba GDS, ki bo nastopala kot naročnica.
17 Naročnik, družba GDS, je maja 2007 z izbranim ponudnikom, družbo PU, sklenil pogodbo 04SER01/05/004 o izvedbi del. V njej je bilo določeno, da bo EAR kot organ, odgovoren za plačilo, sopodpisala to pogodbo (endorsed). Poleg tega je člen 5 pogodbe določal, da prispevek EAR ne bo presegel 4.980.696,99 EUR in da EAR na podlagi te pogodbe ne bo odgovarjala za nobene obveznosti, ki bi presegale ta prispevek.
18 EAR je v imenu in na račun Republike Srbije 4. septembra 2008 podpisala pogodbi, ki sta se nanašali na sklopa št. 1 in št. 2 iz pogodbe 06SER01/02/009 in katerih predmet je bila dobava opreme, ki jo bodo uporabljali carinski organi in policija na nekaterih mejnih prehodih na srbskih mejah. Te pogodbe so bile pozneje spremenjene z aneksi. Pred tem je EAR v imenu in na račun Republike Srbije podpisala pogodbi s tehnično vsebino, in sicer pogodbo 05SER01/06/11/001, katere predmet je „tehnična pomoč za nadzor nad izvedbo dobav za veterinarske in fitosanitarne prostore na mejni kontrolni točki Preševo“, in pogodbo 05SER01/06/10/001 z naslovom „Popravilo napak gelske permeacijske kromatografije“.
19 Skupnost, ki jo je zastopala Komisija, je v imenu in na račun Republike Srbije 16. decembra 2008 sklenila pogodbo 06SER01/02/008, katere predmet je bil „dodatni nadzor“ del na mejnem prehodu Preševo.
20 Dela, predvidena s pogodbo 04SER01/05/004, navedeno v točki 17 zgoraj (in sicer dela, ki so se nanašala na fazo „Ia“ projekta mejnega prehoda), so bila 15. septembra 2010 dokončana in družba GDS jih je sprejela.
Ukrepanje tožeče stranke pri EAR
21 Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. februarja 2005 EAR obvestila, da je s srbskimi organi v sporu v zvezi z mejnim prehodom Preševo. V tem dopisu je navedla, da je na podlagi pogodb D‑1477 in D‑1477/1 (navedeni v točkah od 9 do 11 zgoraj) pridobila pravice za 20 let. Dodala je, da bi ji zaradi kršitve teh pravic morala biti izplačana odškodnina. Tožeča stranka je navedla, da bo pred nacionalnimi sodišči od srbskih organov zahtevala, da ji izplačajo odškodnino za celotno nastalo škodo, če z njimi ne bo dosegla dogovora glede zneska te odškodnine.
22 Tožeča stranka je z dopisom z dne 28. junija 2005 EAR opomnila na vsebino svojega dopisa z dne 21. februarja 2005.
23 EAR je z dopisom z dne 8. julija 2005 tožeči stranki odgovorila, da se spor, o katerem jo je obvestila, ne nanaša nanjo in da je zadeva „v rokah vlade Srbije“. Srbskim organom je bila poslana kopija tega dopisa.
24 Tožeča stranka je z dopisoma z dne 4. in 19. februarja 2007 EAR obvestila, da ji srbski organi niso izplačali nobene odškodnine za škodo, ki ji je nastala. Dodala je, da ni mogoče, da bi se izvedba del, navedenih v javnem naročilu 04SER01/05/004, začela pred razrešitvijo njenega spora s srbskimi organi.
25 Tožeča stranka je z dopisom z dne 12. oktobra 2007 EAR opomnila na vsebino svojih prejšnjih dopisov. Poleg tega je EAR prosila, naj se neposredno vključi v rešitev spora z Republiko Srbijo.
26 EAR je z dopisom z dne 16. novembra 2007 tožečo stranko obvestila, da je njen dopis posredovala pristojnim organom. Dodala je, da je družba GDS naročnik projekta v Preševu, in pojasnila, da je ministrstvo, pristojno za infrastrukturo, tej družbi izdalo gradbeno dovoljenje in dovoljenje za začetek del. Nazadnje, EAR je trdila, da ni pristojna za rešitev spora, o katerem jo je tožeča stranka obvestila.
27 Tožeča stranka je z dopisom z dne 13. marca 2008 EAR med drugim prosila, naj stori vse, kar je v njeni moči, da druge stranke v sporu prepriča, da je treba spoštovati pravne postopke („in order to show the need for the legal procedure“). Zato je EAR predlagala, naj s predstavniki družbe GDS in srbskimi organi organizira usklajevalni sestanek.
28 EAR je z dopisom z dne 19. marca 2008 tožečo stranko spomnila na vsebino svojih prejšnjih dopisov in jo opozorila, da sta njeni nalogi samo financiranje in tehnična pomoč pri načrtovanem projektu v Preševu.
29 Tožeča stranka je v dopisu z dne 5. novembra 2008 navedla, da je družbi GDS predlagala sestanek, vendar ta na predlog ni odgovorila. Poleg tega je EAR prosila, naj uporabi svoj vpliv, da navedeno družbo prepriča o nujnosti takega sestanka.
Posledice ukrepanja tožeče stranke pri EAR
30 Ni sporno, da je EAR nameravala financirati projekt obnove mejnega prehoda Preševo. Tako je bilo najprej predvideno, da ne bo financirala samo faze „Ia“ tega projekta, ampak tudi fazo „Ib“. Kot je bilo navedeno v točki 17 zgoraj, se je EAR dejansko odločila financirati pogodbo 04SER01/05/004, ki se nanaša na fazo „Ia“ projekta. EAR pa je z dopisom z dne 18. aprila 2008 srbske organe obvestila, da je „razveljavila“ postopek javnega razpisa glede faze „Ib“ projekta. Tako je bilo odločeno po sestanku, ki so se ga 27. julija 2006 udeležili predstavniki družbe GDS in EAR in na katerem je bilo pojasnjeno, da z izvedbo faze „Ia“ projekta tožeči stranki ne bi nastala škoda.
Postopek in predlogi strank
31 Tožeča stranka je 29. decembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo. Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– Komisiji naloži plačilo odškodnine v znesku 131.879.601 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, ki se izračunajo na podlagi obrestne mere, ki jo za zadevno obdobje določi Evropska centralna banka za operacije glavnega financiranja, povečane za dve odstotni točki;
– postavi izvedenca, opravi ogled na kraju samem in zasliši njenega zakonitega zastopnika;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
32 Komisija je 5. aprila 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila odgovor na tožbo. Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov ali – podredno – če odškodninskemu zahtevku ne bi bilo ugodeno, odloči v skladu s členom 87(3) Poslovnika Splošnega sodišča in vsaki stranki naloži, da nosi svoje stroške.
33 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je bil odgovor na tožbo vložen v sodno tajništvo Splošnega sodišča pred iztekom roka, ki je bil Komisiji za to določen v skladu s členoma 46(1) in 102(2) Poslovnika in je znašal dva meseca ter je bil zaradi oddaljenosti podaljšan za enkratno obdobje desetih dni. Ker je tožba na Komisijo prispela 27. januarja 2011, kot je razvidno iz povratnice, se je rok namreč iztekel 6. aprila 2011.
34 Replika in duplika sta bili v sodno tajništvo Splošnega sodišča vloženi 30. maja 2011 in 14. septembra 2011.
35 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki jo je v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložila 16. novembra 2011, predlagala, naj predsednik Splošnega sodišča odloči, da se zadeva obravnava prednostno, ta predlog pa je bil zavrnjen s sklepom z dne 13. decembra 2001.
36 Na podlagi poročila sodnika poročevalca se je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo začeti ustni postopek in v okviru ukrepov procesnega vodstva, ki jih določa člen 64 Poslovnika, Komisijo pozvalo, naj predloži več listin, obe stranki pa, naj pisno odgovorita na več vprašanj.
37 Stranki sta na obravnavi 28. februarja 2012 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
38 V skladu s sodno prakso mora biti za obstoj nepogodbene odgovornosti Evropske unije izpolnjenih več pogojev, in sicer, prvič, da je očitano ravnanje mogoče pripisati instituciji ali organu Unije, drugič, da to ravnanje ni zakonito, tretjič, da obstaja dejanska in gotova škoda, in četrtič, da obstaja neposredna vzročna zveza med navedenim ravnanjem in zatrjevano škodo. Tožbo je treba v celoti zavrniti, če eden od teh pogojev ni izpolnjen, ne da bi bilo treba preveriti, ali so drugi pogoji izpolnjeni (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. maja 2006 v zadevi Galileo International Technology in drugi proti Komisiji, T‑279/03, ZOdl., str. II‑1291, točki 76 in 77 in navedena sodna praksa).
39 V zvezi s pogojem, ki se nanaša na obstoj vzročne zveze, je treba poudariti, da taka zveza obstaja, če obstaja dovolj neposredna vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo, pri čemer mora to zvezo dokazati tožeča stranka. Očitano ravnanje mora torej biti odločilni vzrok za zatrjevano škodo (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 18. decembra 2009 v združenih zadevah Arizmendi in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑440/03, T‑121/04, T‑171/04, T‑208/04, T‑365/04 in T‑484/04, ZOdl., str. II‑4883, točka 85 in navedena sodna praksa).
40 Natančneje, če je ravnanje, ki se očita instituciji ali organu Unije, del širšega procesa, pri katerem so sodelovale tretje osebe, in je zatrjevana škoda neposredna posledica posega ene od teh tretjih oseb, mora sodišče Unije preveriti, ali se temu posegu ni bilo mogoče izogniti samo zato, ker je bilo očitano ravnanje storjeno, oziroma ali je bil, nasprotno, ta poseg izraz samostojne volje. V zadnjem primeru mora ugotoviti, da vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo ne obstaja, ker to ravnanje ne more biti odločilni vzrok za zatrjevano škodo (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 30. aprila 2009 v zadevi CAS Succhi di Frutta proti Komisiji, C‑497/06 P, neobjavljena v ZOdl., točki 61 in 62, in z dne 18. marca 2010 v zadevi Trubowest Handel in Makarov proti Svetu in Komisiji, C‑419/08 P, ZOdl., str. I‑2259, točka 59; sodbi Splošnega sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T‑175/94, Recueil, str. II‑729, točki 56 in 57, in z dne 25. junija 1997 v zadevi Perillo proti Komisiji, T‑7/96, Recueil, str. II‑1061, točka 42, ter zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Arizmendi in drugi proti Svetu in Komisiji, točki 92 in 93).
41 Predloge tožeče stranke v zvezi z odškodnino je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.
Obstoj odgovornosti Unije zaradi obnovitvenih del na mejnem prehodu Preševo, njihovega financiranja in izbire njihovega izvajalca
Razlogi, iz katerih po mnenju tožeče stranke obstaja odgovornost Unije
42 S to tožbo tožeča stranka uveljavlja nepogodbeno odgovornost Unije.
43 V utemeljitev te tožbe tožeča stranka navaja, da ji je s pogodbama D‑1477 in D‑1477/1 priznan status „investitorja“ na območju mejnega prehoda Preševo. Kot taka naj bi za Zvezno republiko Jugoslavijo opravila različna gradbena dela, v zameno pa naj bi pridobila posebne pravice: na podlagi pogodbe D‑1477 naj bi imela pravico do pridobivanja prihodkov na območju blagovno carinskega terminala, in sicer za 20 let; na podlagi pogodbe D‑1477/1 pa naj bi imela pravico zgraditi in prav tako 20 let uporabljati štiri prodajalne, vendar je bila do danes zgrajena le ena.
44 Tožeča stranka navaja tudi, da je na podlagi odločbe z dne 15. maja 2007, ki je bila sprejeta v skladu s „prostorskim načrtom za mejni prehod Preševo“, objavljenim v uradnem listu Republike Srbije št. 26/02, pridobila dovoljenje, da v bližini navedenega mejnega prehoda zgradi nakupovalno središče. Leta 2009 naj bi bilo nakupovalno središče skorajda zgrajeno. Poleg tega naj bi bile sklenjene pogodbe za najem poslovnih prostorov.
45 Po teh navedbah tožeča stranka trdi, prvič, da so ji bile z deli, opravljenimi na podlagi pogodbe 04SER01/05/004, kršene pravice, ki jih je pridobila na podlagi pogodb D‑1477 in D‑1477/1 ter na podlagi odločbe z dne 15. maja 2007 (navedena v točki 44 zgoraj). Meni, da to pomeni kršitev načela pravne varnosti in pravice do mirnega uživanja premoženja iz člena 1 Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ki je priznano kot splošno načelo, skupno državam članicam Unije. Poleg tega naj bi bila navedena kršitev pretirana glede na namen del, zanjo pa naj ne bi bila izplačana primerna denarna odškodnina, zato naj bi bilo s to kršitvijo kršeno načelo sorazmernosti.
46 Drugič, tožeča stranka trdi, da ji je zaradi zadevnih del škoda nastala trikrat.
47 Najprej, dejanski gradbeni posegi naj bi od decembra 2007 onemogočali nadaljnje poslovanje prodajalne tožeče stranke, čeprav je imela tožeča stranka na podlagi pogodbe D‑1477/1 v njej pravico poslovati 20 let.
48 Dalje, onemogočili naj bi ji nadaljnje opravljanje pridobitnih dejavnosti, čeprav bi jih na podlagi pogodbe D‑1477 na blagovno carinskem terminalu lahko opravljala 20 let. Zaradi teh posegov naj bi se namreč 7. maja 2009 ta blagovno carinski terminal zaprl: navedenega dne so bile postavljene betonske pregrade, zato da bi se promet preusmeril skozi potniški terminal.
49 Nazadnje, navedeni dejanski gradbeni posegi naj bi tožeči stranki onemogočili pridobivanje prihodkov iz nakupovalnega središča, ki ga je v skladu z odločbo z dne 15. maja 2007 (navedena v točki 44 zgoraj) lahko zgradila v bližini mejnega prehoda. To nakupovalno središče naj bi bilo zdaj namreč odrezano od glavne prometnice. Onemogočen naj bi bil dostop potnikov in vozil, ki prihajajo iz smeri Beograda (Srbija). Ker pentlja, ki je bila predvidena v „prostorskem načrtu mejnega prehoda Preševo“, ni bila zgrajena, naj bi bil vozilom za oskrbo in dostavo onemogočen dostop do navedenega nakupovalnega središča.
50 Tretjič, tožeča stranka trdi, da je škoda, ki jo navaja, nastala zaradi ravnanja EAR.
51 Tožeča stranka namreč meni, da je Republika Srbija s sklepom iz julija 2003 za novega „investitorja“ zgraditve mejnega prehoda Preševo določila EAR. To naj bi potrjevalo tudi njeno sklepanje pogodb.
52 Natančneje, EAR naj bi kot investitor najprej objavila javni razpis glede zgraditve infrastrukture in stavb na mejnem prehodu Preševo (faza „Ia“) in naj bi to naročilo oddala družbi PU.
53 EAR naj bi nato sklenila pogodbo 04SER01/05/004 v zvezi z navedenim javnim naročilom in financirala dela, predvidena s to pogodbo, čeprav naj bi vedela, da z njimi krši pravice tožeče stranke.
54 Pozneje naj bi EAR sklenila pogodbe v zvezi s projektiranjem in nadzorom nad navedenimi deli.
55 Nazadnje naj bi EAR s pogodbo 06SER01/02/009, navedeno v točki 18 zgoraj, kupila opremo za mejni prehod.
Preučitev pogojev za obstoj odgovornosti Unije s strani Splošnega sodišča
56 Ker so pogoji za obstoj odgovornosti Unije kumulativni (glej točko 38 zgoraj), odgovornosti Unije ni, že če se ugotovi, da eden od njih ni izpolnjen.
57 Splošno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru primerno, da se najprej preuči pogoj obstoja vzročne zveze med vsakim od štirih ravnanj, ki se očitajo EAR (glej točke od 52 do 55 zgoraj), in vso očitano škodo, ki naj bi bila po mnenju tožeče stranke neposredna posledica dejanske gradnje na mejnem prehodu Preševo na podlagi pogodbe 04SER01/05/004 (glej točke od 46 do 49 zgoraj).
58 Kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 39 zgoraj, morajo biti za izpolnitev tega pogoja očitana ravnanja odločilni vzrok za zatrjevano škodo.
– Vzročna zveza med prvim in drugim očitanim ravnanjem na eni strani ter zatrjevano škodo na drugi
59 Kot je razvidno iz točke 52 zgoraj, se EAR najprej očita objava javnega razpisa v zvezi z naročilom zgraditve infrastrukture in stavb na mejnem prehodu Preševo (faza „Ia“) ter oddaja tega naročila družbi PU. Drugo očitano ravnanje je „sklenitev“ pogodbe 04SER01/05/004 in financiranje del, predvidenih s to pogodbo (glej točko 53 zgoraj).
60 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da EAR v nasprotju s trditvami tožeče stranke ni sklenila pogodbe 04SER01/05/004, temveč jo je le sopodpisala kot investitor.
61 Dalje je sicer treba poudariti, da je EAR na podlagi finančnega sporazuma, navedenega v točki 14 zgoraj, sprejela odgovornost za objavo javnega razpisa, ocenitev ponudb ter oddajo in financiranje naročila, navedenega v točki 59 zgoraj (glej točki 16 in 17 zgoraj).
62 Vendar je treba ugotoviti, da ta ravnanja EAR spadajo v okvir obnove mejnega prehoda Preševo, ki je bila izvedena na račun srbskih organov.
63 Kakor je razvidno iz členov od 1 do 3 sklepa iz julija 2003, so srbski organi svobodno odločili, da nepremičnine, ki so na mejnem prehodu Preševo, postanejo lastnina Republike Srbije, da tam v okviru „projekta gradnje“ prevzamejo vlogo „investitorja“ v smislu, ki ga ima ta pojem v srbskem pravu, in da družbo GDS pooblastijo, da zanje prevzame s tem povezane pravice in obveznosti. V nasprotju z očitki, navedenimi v točki 20 tožbe, pa se sklep iz julija 2003 sploh ni nanašal na EAR. Tako je družba GDS pogodbo 04SER01/05/004 sklenila na račun srbskih organov, in ne na račun EAR, prav tako so bila dela, predvidena s to pogodbo, opravljena za te organe. Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 13 zgoraj, je Komisija šele po sklepu iz julija 2003, 14. maja 2004, sprejela akcijski program, v katerem je v točki 5.1.5 navedla, da namerava Skupnost še naprej izvajati pomoč za obnovo najpomembnejših mejnih prehodov, med drugim mejnega prehoda Preševo.
64 Tudi če se domneva, da so ravnanja EAR, opisana v točki 61 zgoraj, eden od dejavnikov, zaradi katerih bi lahko nastala zatrjevana škoda, opredeljena v točki 57 zgoraj, ta ravnanja v teh okoliščinah ne bi mogla biti odločilni vzrok zanjo.
65 Vsekakor se med ta ravnanja in škodo umešča pravni akt, in sicer pogodba 04SER01/05/004. Ta pogodba je izraz svobodne volje pravnih oseb, ki niso EAR, in ne neizogibna posledica ravnanja, ki se lahko pripiše tej agenciji. Kot je bilo navedeno v točki 17 zgoraj, EAR ni bila stranka te pogodbe, temveč zgolj njena sopodpisnica zaradi zagotovitve financiranja. Poleg tega iz nobene od uredb, navedenih v točkah od 1 do 8 zgoraj, niti iz drugega predpisa prava Skupnosti ne izhaja, da sta bila družba GDS ali podjetje, izbrano na razpisu, zaradi okoliščine, da je navedeno pogodbo financirala Skupnost, zavezana skleniti pogodbo. Taka obveznost ne izhaja niti iz finančnega sporazuma, navedenega v točki 14 zgoraj, niti iz te pogodbe. Poleg tega tožeča stranka tega niti ne trdi.
– Vzročna zveza med tretjim očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo
66 Kot je bilo navedeno v točki 54 zgoraj, je tretje očitano ravnanje EAR sklenitev dveh pogodb, in sicer o „projektiranju“ in „nadzoru“ del, opravljenih na mejnem prehodu Preševo.
67 Ugotoviti je treba, da je med to ravnanje in zatrjevano škodo, kakor je opredeljena v točki 57 zgoraj, umeščena pogodba 04SER01/05/004, iz katere izhaja sporna dejanska gradnja. V teh okoliščinah in ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točki 65 zgoraj, tretjega očitanega ravnanja ni mogoče šteti za odločilni vzrok za zatrjevano škodo.
– Vzročna zveza med četrtim očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo
68 Kot je navedeno v točki 55 zgoraj, gre pri četrtem očitanem ravnanju za nakup opreme za mejni prehod Preševo.
69 Vendar nikakor ni mogoče šteti, da je EAR s tem, da je 4. septembra 2008 „v imenu in na račun Republike Srbije“ podpisala sklopa št. 1 in št. 2 pogodbe 06SER01/02/009, katerih predmet je bila dobava opreme, kot so montažne stavbe ali pisarniški material, prispevala k nastanku škode, opredeljene v točki 57 zgoraj. Ta je namreč celo po besedah tožeče stranke posledica posebnih posegov, in sicer dejanske gradnje na podlagi pogodbe 04SER01/05/004.
70 Nepogodbena obveznost Unije zaradi štirih ravnanj, ki jih tožeča stranka očita EAR, zato ne more obstajati, saj pogoj, da med navedenimi ravnanji in zatrjevano škodo obstaja vzročna zveza, ni izpolnjen.
Obstoj odgovornosti Unije zaradi ravnanja, ki pomeni kršitev pravice do „poštenega postopka“ in načela preglednosti
71 Poleg glavnih trditev tožeča stranka trdi še, da odgovornost Unije obstaja zaradi ravnanja, ki pomeni kršitev pravice do „poštenega postopka“ in načela preglednosti.
Obstoj odgovornosti Unije zaradi ravnanja, ki pomeni kršitev pravice do „poštenega postopka“
72 Tožeča stranka zatrjuje, da je EAR obvestila o vsebini svojih pogodbenih pravic, kljub temu pa ji „nikoli ni bilo omogočeno, da bi kakorkoli vplival[a] ali […] aktivno sodeloval[a] pri urejanju razmerij na področju [m]ejnega prehoda Preševo“. To po njenem mnenju pomeni, da je EAR kršila njeno pravico do „poštenega postopka“.
73 Šteti je treba, da tožeča stranka s to trditvijo navaja, da zaradi ravnanja EAR ni mogla začeti postopka, zlasti sodnega, za varstvo pravic, ki so ji bile priznane glede mejnega prehoda Preševo.
74 Vendar tožeča stranka, ki nosi dokazno breme, Splošnemu sodišču nikakor ni predložila nobenega dokaza za to, da zaradi ravnanja EAR ni mogla „vplivati ali […] aktivno sodelovati pri urejanju razmerij na področju mejnega prehoda Preševo“. Natančneje, ne sklicuje se na noben dokaz za to, da jo je med korespondenco z EAR ta agencija odvrnila od sprožitve upravnega ali pravdnega postopka za varstvo njenih pravic ali ji to preprečila.
75 Nasprotno, tožeča stranka je v točki 51 tožbe priznala, da je „sprožal[a] tudi upravne in pravdne postopke pred državnimi organi Republike Srbije z namenom, da bi zaustavil[a] protipravne posege v nje[ne] pravice ter doseg[la] vrnitev v prejšnje stanje“. Iz tega je razvidno, da je v nasprotju z njenimi navedbami lahko učinkovito sprožila postopke, med drugim pravdne, za varstvo svojih pravic.
76 Obstoj ravnanja, ki se očita v točki 72 zgoraj, zato ni dokazan. Torej ne more povzročiti odgovornosti Unije.
Obstoj odgovornosti Unije zaradi ravnanja, ki pomeni kršitev načela preglednosti
77 Tožeča stranka trdi, da je bilo načelo preglednosti kršeno, ker „nikoli ni bil[a] ustrezno seznanjen[a] z dogajanji in postopki, ki so se nanašali […] nanj[o]“, in je „do vseh relevantnih informacij“ lahko prišla le „posredno“.
78 Šteti je treba, da tožeča stranka s to trditvijo navaja, da je EAR ni obvestila o svojih ravnanjih, navedenih v točki 61 zgoraj, in o napredku del na mejnem prehodu Preševo.
79 Vendar je treba to trditev zavrniti. Neobstoj informacij o postopku javnega razpisa, delih ali njihovem financiranju – če se dokaže – namreč ni tak, da bi sam neposredno povzročil škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka in ki je opredeljena v točkah od 46 do 49 zgoraj. Zato ne more povzročiti odgovornosti Unije.
80 Iz vsega navedenega je razvidno, da je treba odškodninski zahtevek, ki ga je vložila tožeča stranka, zavrniti kot neutemeljen.
Pripravljalni ukrepi, ki jih je predlagala tožeča stranka
81 Iz člena 66(1) Poslovnika je razvidno, da je le Splošno sodišče pristojno za presojo koristnosti pripravljalnih ukrepov, kot so dokazovanje z izvedenci, ogled ali zaslišanje prič, za rešitev spora (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 27. aprila 2006 v zadevi L proti Komisiji, C‑230/05 P, neobjavljen v ZOdl., točka 47).
82 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da ni nujno odrediti ukrepa dokazovanja z izvedencem, ki ga je predlagala tožeča stranka, opraviti ogleda ali zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke.
83 Prvič, predlagani ukrep dokazovanja z izvedencem je namenjen ugotovitvi obsega škode, ki naj bi nastala tožeči stranki. Tako bi bil povsem nekoristen, saj v obravnavanem primeru ravnanja, ki jih tožeča stranka očita EAR, bodisi niso odločilni vzrok za zatrjevano škodo bodisi njihov obstoj sploh ni ugotovljen.
84 Drugič, ogled, torej potovanje do mejnega prehoda Preševo, bi bil namenjen samo ugotovitvi obsega škode, ki naj bi nastala tožeči stranki. Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki, bi bil torej vsekakor nekoristen.
85 Tretjič, že iz besedila člena 59 Poslovnika je razvidno, da lahko stranka poda ustne navedbe le po svojem zastopniku, svetovalcu ali odvetniku. Tako lahko tožeča stranka s predlogom, naj se zasliši njen zastopnik, predlaga le, da je zaslišan kot priča. Vendar korist takega zaslišanja ni razvidna iz nobenega dokumenta v spisu.
86 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
87 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Holding kompanija Interspeed a.d. nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. julija 2012.
Podpisi