SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 16. marca 2016(*)
„Damping – Uvoz solarnega stekla s poreklom iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Status podjetja, ki deluje v razmerah tržnega gospodarstva – Člen 2(7)(b) in (c), tretja alinea, Uredbe (ES) št. 1225/2009 – Bistveno izkrivljanje, ki se prenaša iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva – Davčne ugodnosti“
V zadevi T‑586/14,
Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd s sedežem v Anhuiju (Kitajska), ki jo zastopata Y. Melin in V. Akritidis, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. Flynn in T. Maxian Rusche, agenta,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 470/2014 z dne 13. maja 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 142, str. 1, in popravek v UL 2014, L 199, str. 11),
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi M. Prek, predsednik, I. Labucka (poročevalka), sodnica, in V. Kreuschitz, sodnik,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 9. septembra 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje in izpodbijana uredba
1 Tožeča stranka, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd, je družba s sedežem na Kitajskem, ki proizvaja in izvaža v Evropsko unijo solarno steklo, na katero se nanaša Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 470/2014 z dne 13. maja 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 142, str. 1, in popravek v UL 2014, L 199, str. 11, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).
2 Edini delničar tožeče stranke je družba Xinyi Solar (Hongkong) Ltd s sedežem v Hongkongu (Kitajska) (v nadaljevanju: XSolarHK), ki je uvrščen na hongkongško borzo.
3 Evropska komisija je 26. novembra 2013 sprejela Uredbo (ES) št. 1205/2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL L 316, str. 8, v nadaljevanju: začasna uredba).
4 Iz izpodbijane uredbe je razvidno, da se je postopek, v okviru katerega je bila sprejeta začasna uredba, začel 28. februarja 2013 na podlagi pritožbe, vložene v imenu proizvajalcev, ki dosegajo več kot 25 % celotne proizvodnje solarnega stekla v Uniji (uvodna izjava 2 izpodbijane uredbe).
5 Iz izpodbijane uredbe je prav tako razvidno, da je po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila uvedena začasna protidampinška dajatev (v nadaljevanju: začasno razkritje), več zainteresiranih strani, med njimi tožeča stranka, predložilo pisna stališča v zvezi z začasnimi ugotovitvami (uvodna izjava 4 izpodbijane uredbe).
6 Komisija je nadaljevala z zbiranjem in preverjanjem vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za oblikovanje končnih ugotovitev. Po preučitvi ustnih in pisnih pripomb, ki so jih predložile zainteresirane strani, so bile začasne ugotovitve po potrebi spremenjene (uvodna izjava 5 izpodbijane uredbe).
7 Nato je Komisija vse strani, med njimi tožečo stranko, obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Kitajske ter dokončno pobrati zneske, zavarovane z začasno dajatvijo (v nadaljevanju: dokončno razkritje). Za vse strani je bil določen rok, v katerem so lahko predložile pripombe k dokončnemu razkritju (uvodna izjava 6 izpodbijane uredbe).
8 Tožeča stranka je 21. maja 2013 vložila zahtevek za odobritev tržnogospodarske obravnave (v nadaljevanju: TGO) in 6. junija 2013 predložila odgovore na protidampinški vprašalnik Komisije.
9 Tožeča stranka je 21. junija 2013 odgovorila na dopis Komisije, v katerem jo ta poziva k predložitvi dodatnih informacij.
10 Podatki, ki jih je tožeča stranka posredovala v obrazcu za zahtevek za odobritev TGO, in njeni odgovori na vprašalnik Komisije so bili preverjeni na sedežu tožeče stranke na Kitajskem med 21. in 26. junijem 2013.
11 Tožeča stranka je konec junija in julija 2013 v dogovoru s Komisijo in v skladu z njenim zahtevami podala dodatne informacije.
12 Komisija je z dopisom z dne 22. avgusta 2013 (v nadaljevanju: dopis Komisije z dne 22. avgusta 2013) tožečo stranko obvestila, da meni, da ne more ugoditi njenemu zahtevku za odobritev TGO le zato, ker ne izpolnjuje tretjega merila za odobritev tega statusa. Komisija je tožečo stranko pozvala, naj predloži pripombe. Sicer pa se je štelo, da je tožeča stranka izpolnjevala preostala štiri merila za odobritev TGO.
13 Komisija je v dopisu z dne 22. avgusta 2013 menila:
„Preiskava je pokazala, da je bila [tožeča stranka] upravičena do različnih davčnih ugodnosti glede svojega davka od dohodka, kot je:
– program ‚2 Free 3 Halve‘. Ta davčni režim družbam s tujim kapitalom omogoča, da so v obdobju dveh let upravičene do davčne oprostitve v celoti (0 %) in v naslednjih treh letih do 12,5‑odstotne davčne stopnje, namesto običajne 25‑odstotne davčne stopnje;
– davčni režim visokotehnoloških podjetij. Na podlagi tega režima velja za družbo nižja 15‑odstotna davčna stopnja, namesto običajne 25‑odstotne davčne stopnje. Ta preferenčna davčna stopnja pomeni subvencijo, ki jo je mogoče tako rekoč stalno prilagajati in katere namen bi bil lahko tudi privabljanje naložb po nižjih stopnjah, kar bi povzročilo izkrivljanje konkurence.
Šteje se, da nižje davčne stopnje povzročajo znatne davčne ugodnosti, tako da [tožeči stranki] ni uspelo dokazati, da njeni proizvodni stroški in njen finančni položaj niso predmet nobenega bistvenega izkrivljanja, ki se prenaša iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva […]
Zato Komisija predlaga zavrnitev zahtevka [tožeče stranke za odobritev] TGO.“
14 Tožeča stranka je 1. septembra 2013 predložila pripombe, na katere je Komisija odgovorila v svoji dokončni odločitvi glede zahtevka za odobritev TGO z dne 13. septembra 2013 (v nadaljevanju: dopis Komisije z dne 13. septembra 2013), s katero je potrdila zavrnitev zahtevka tožeče stranke za odobritev TGO.
15 Komisija je v dopisu z dne 13. septembra 2013 med drugim ugotovila:
„Režim obdavčitve dohodkov, ki ugodno obravnava nekatere družbe ali nekatere gospodarske sektorje, za katere vlada šteje, da so strateškega pomena, pomeni, da ta davčni režim ne spada v sistem tržnega gospodarstva, ampak da je še vedno pod močnim vplivom državnega načrtovanja in ga je zato mogoče presojati na podlagi tretjega merila [člen 2(7)(c), tretja alinea, Uredbe (ES) št. 1225/2009]. Uporaba režima preferenčnih davčnih stopenj spreminja znesek dobička pred obdavčitvijo, ki ga mora ustvariti družba, da bi lahko privabila vlagatelje […]
V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo za [tožečo stranko] mogoče uporabiti nižjo davčno stopnjo (14,01 %), ker je lahko davčni režim visokotehnoloških podjetij združila z drug režimom, in sicer s programom ‚Two Free 3 Halve‘. Njun skupni učinek je bila občutno nižja stopnja v primerjavi z običajno stopnjo (25 %), ki bi lahko, med drugim, sledila cilju privabljanja kapitala po nižji stopnji in tako vplivala na finančni in gospodarski položaj celotne družbe.
[…]
Nazadnje trdite, da presoja Komisije, v skladu s katero se davčni režim tako rekoč stalno prilagaja, ni utemeljena. Vaše trditve o tem, da sta oba davčna režima časovno omejena, so bile uvzete na znanje. Vendar, dejstvo, da oba davčna režima nista bila stalna, ne bi moglo nasprotovati dejstvu, da […] je bil njun namen vplivati na finančni in gospodarski položaj podjetja.“
16 Po začasnem razkritju in nato po dokončnem razkritju je tožeča stranka trdila, da je Komisija storila napako, s tem ko je zavrnila njen zahtevek za TGO. Ta trditev je bila podana že v začasni fazi in jo je Komisija zavrnila v uvodnih izjavah 43 in 47 začasne uredbe (uvodna izjava 32 izpodbijane uredbe).
17 Zato so bile ugotovitve, navedene v uvodnih izjavah od 34 do 47 začasne uredbe, v skladu s katerimi je bilo treba zavrniti vse zahtevke za TGO, potrjene v izpodbijani uredbi (uvodna izjava 34 izpodbijane uredbe).
18 V uvodnih izjavah od 34 do 47 začasne uredbe je navedeno:
„(34) V skladu s členom 2(7)(b) [Uredbe (ES) št. 1225/2009] se v protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom iz [Kitajske] normalna vrednost določi v skladu s členom 2, od (1) do (6) [Uredbe (ES) št. 1225/2009] za tiste proizvajalce izvoznike, ki izpolnjujejo merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe.
(35) Ta merila so zgolj zaradi lažjega sklicevanja na kratko povzeta v nadaljevanju:
(1) Poslovne odločitve se sprejemajo glede na tržne razmere in brez večjega vmešavanja države, pri čemer stroški odražajo tržne vrednosti.
(2) Podjetja imajo jasno določeno zbirko osnovnih računovodskih evidenc, ki se revidirajo neodvisno v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo za vse namene.
(3) Ni znatnega izkrivljanja, ki bi se preneslo iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva.
(4) Pravno varnost in stabilnost zagotavljata stečajno pravo in pravo lastninskih razmerij.
(5) Menjave valute se opravljajo po tržnem tečaju.
(36) Deset sodelujočih družb je zahtevalo TGO v skladu s členom 2(7)(b) [Uredbe (ES) št. 1225/2009] in v predpisanem roku izpolnilo obrazec zahtevka za TGO. V skladu s členom 2(7)(d) [Uredbe (ES) št. 1225/2009] je bilo preverjanje v zvezi s TGO opravljeno za družbe, ki so bile vključene v vzorec, in za družbo, ki ji je bila odobrena individualna preiskava (glej uvodno izjavo (48)).
(37) Iz tega izhaja, da je bila TGO določena za naslednje štiri družbe ali skupine družb.
Vzorčene družbe:
– […];
– [tožeča stranka] in [XSolarHK];
– […]
Družba, za katero je bila izvedena individualna preiskava:
– […].
(38) Komisija je zbrala vse potrebne informacije in v prostorih zadevnih družb preverila vse informacije iz zahtevkov za TGO.
(39) V primeru povezanih strani Komisija preveri, ali skupina povezanih družb kot celota izpolnjuje pogoje za TGO. Zato se preiskava v zvezi s TGO, kadar je v proizvodnjo ali prodajo zadevnega izdelka neposredno ali posredno vključena podrejena družba ali katera koli druga družba, povezana z vlagateljem iz [Kitajske], izvede za vsako družbo posebej in za skupino družb kot celoto.
(40) V skladu s tem so bili preiskani zahtevki [za TGO] štirih proizvajalcev izvoznikov (skupin družb), sestavljenih iz enajstih pravnih oseb.
(41) Med preverjanjem je bilo ugotovljeno, da nobeden od štirih proizvajalcev izvoznikov (skupin družb), ki so zahtevali TGO, ni dokazal, da izpolnjuje vsa merila iz člena 2(7)(c) [Uredbe (ES) št. 1225/2009].
(42) […]
(43) Poleg tega nobeden od štirih proizvajalcev izvoznikov, samostojno ali kot skupina, ni dokazal, da niso izpostavljeni znatnim izkrivljanjem, prenesenim iz sistema netržnega gospodarstva. Zato te družbe ali skupina družb ni izpolnjevala merila št. 3 v zvezi s TGO. Natančneje, vsi štirje proizvajalci izvozniki ali skupine proizvajalcev izvoznikov so uživali ugodnosti preferenčnih davčnih režimov.
(44) […]
(45) Komisija je razkrila rezultate preiskave v zvezi s TGO zadevnim družbam, [kitajskim] organom […] in pritožniku ter jih pozvala k predložitvi pripomb.
(46) Prejete pripombe niso zadostovale za spremembo predhodnih ugotovitev Komisije. Vsi vložniki so bili 13. septembra 2013 po posvetovanju z državami članicami v skladu s členom 2(7)(c) individualno in uradno obveščeni o dokončni odločitvi Komisije v zvezi z njihovimi zahtevki za TGO.
(47) Ugotovljeno je bilo, da nobeden od štirih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov ali skupin proizvajalcev izvoznikov iz [Kitajske], ki so zahtevali TGO, ni mogel dokazati, da izpolnjuje vsa merila iz člena 2(7)(c) [Uredbe (ES) št. 1225/2009], zato so bili njihovih zahtevki za TGO zavrnjeni.“
Postopek in predlogi strank
19 Tožeča stranka je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. avgusta 2014 vložila to tožbo.
20 Komisija je v okviru pisnega dela postopka v dupliki Splošnemu sodišču predlagala, naj na podlagi člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 sprejme ukrep procesnega vodstva, s katerim je tožeča stranka pozvana, naj dokaže, da je dobila soglasje družbe, naslovnice dokumenta, priloženega repliki, za njegovo predložitev, ker je treba, če soglasja ni dobila, ta dokument, ki se nanaša na četrti tožbeni razlog, s katerim se zatrjuje kršitev pravice do obrambe, izločiti iz spisa.
21 Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
22 Splošno sodišče je na podlagi člena 64(2)(a) Poslovnika z dne 2. maja 1991 strankam predložilo vprašanja z namenom, da na njih pisno odgovorijo pred obravnavo.
23 Stranke so na ta vprašanja odgovorile v predpisanem roku.
24 Tožeča stranka je z dopisom, naslovljenim na sodno tajništvo Splošnega sodišča, 8. septembra 2015 na podlagi člena 85(3) Poslovnika Splošnega sodišča vložila kopijo obvestila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 12. decembra 1997 o obravnavi nekdanjih držav brez tržnega gospodarstva v protidampinških postopkih in o predlogu uredbe Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (COM(97) 677 final).
25 Splošno sodišče je istega dne Komisiji v skladu s členom 85(4) Poslovnika posredovalo dokaz tožeče stranke in navedlo, da lahko stališče o zadevnem dokumentu poda na obravnavi.
26 Stranke so podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja, ki jih je Splošno sodišče postavilo na obravnavi 9. septembra 2015.
27 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na njo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov;
28 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Zamuda pri predložitvi dokaza
29 Tožeča stranka je, kot je bilo opozorjeno v točki 24 zgoraj, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča dan pred obravnavo vložila neki dokument kot nov dokaz.
30 Na obravnavi je Komisija Splošnemu sodišču predlagala, naj tega dokumenta na podlagi člena 85(3) Poslovnika ne vloži v spis.
31 V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko v skladu s členom 85(3) Poslovnika „[i]zjemoma […] glavne stranke predložijo dokaze ali podajo dokazne predloge še pred koncem ustnega dela postopka ali pred odločitvijo Splošnega sodišča, da bo odločilo brez ustnega dela postopka, če upravičijo zamudo pri njihovi predložitvi oziroma podaji“.
32 V obravnavani zadevi tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi upravičil zamudo pri predložitvi zadevnega dokumenta.
33 Vendar čeprav lahko sodišče Unije pri odločanju o sporu, katerega okvir določijo stranke, odloča zgolj o predlogu strank, ne more biti vezano samo na argumente, ki so jih v podporo svojim predlogom navedle stranke, sicer bi se lahko zgodilo, da bi moralo svojo odločitev opreti na napačne pravne ugotovitve (glej sodbo z dne 5. oktobra 2009, Komisija/Roodhuijzen, T‑58/08 P, ZOdl., EU:T:2009:385, točka 35 in navedena sodna praksa).
34 Zlasti v sporu, v katerem se stranke, kot v tej zadevi, ne strinjajo glede razlage in uporabe določbe prava Unije, je sodišče Unije za njegovo rešitev dolžno uporabiti ustrezna pravna pravila glede na dejstva, ki jih navajajo stranke. V skladu z načelom iura novit curia opredelitev smisla zakona ne spada na področje uporabe načela prostega razpolaganja strank v sporu (glej zgoraj v točki 33 navedeno sodbo Komisija/Roodhuijzen, EU:T:2009:385, točka 36 in navedena sodna praksa).
35 Vendar zadevni dokument pomeni pripravljalni dokument za spremembo regulativnega okvira, ki je veljal v času dejanskega stanja, ki je bil podlaga za Uredbo Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 343, str. 51, in popravek v UL 2010, L 7, str. 22, v nadaljevanju: osnovna uredba). Tako bi se ta dokument lahko nanašal na pravne okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati pri razlagi, zlasti zgodovinski, obsega člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
36 Zato je treba predlog Komisije, naj se zadevni dokument ne vloži v spis, zavrniti.
Vsebinska presoja
37 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, in trdi, da je Komisija v izpodbijani uredbi napačno ugotovila, da so bili njeni proizvodni stroški in njen finančni položaj predmet bistvenih izkrivljanj, ki so se v smislu te določbe prenesla iz nekdanjega sistema netržnega gospodarstva.
38 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da se v skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe in z odstopanjem od pravil, določenih v odstavkih od 1 do 6 tega člena, pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva normalna vrednost načeloma določi na podlagi cene ali računsko določene vrednosti v tretji državi s tržnim gospodarstvom. Namen navedene določbe je namreč preprečiti upoštevanje cen in stroškov, ki veljajo v državah, ki nimajo tržnega gospodarstva, ker tam ti dejavniki niso običajna posledica delovanja tržnih sil (glej sodbo z dne 19. julija 2012, Conseil/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, C‑337/09 P, ZOdl., EU:C:2012:471, točka 66 in sodna praksa).
39 Vendar se v skladu s členom 2(7)(b) osnovne uredbe pri protidampinških preiskavah v zvezi z uvozom med drugim iz Kitajske normalna vrednost določi v skladu s členom 2, od (1) do (6), osnovne uredbe, za nekatere proizvajalce, če se na podlagi ustrezno utemeljenih zahtevkov enega ali več proizvajalcev v preiskavi in v skladu z merili in postopki, določenimi v istem odstavku 7(c), dokaže, da za tega proizvajalca ali proizvajalce prevladujejo razmere tržnega gospodarstva glede proizvodnje in prodaje zadevnega podobnega izdelka (glej v tem smislu zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Conseil/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, EU:C:2012:471, točka 67).
40 Razlog za uvedbo člena 2(7)(b) in (c) v osnovno uredbo je bilo dejstvo, da so reforme, med drugim na Kitajskem, bistveno spremenile njeno gospodarstvo in pripeljale do nastanka podjetij, za katera veljajo razmere tržnega gospodarstva, tako da se je ta država premaknila iz gospodarskega položaja, zaradi katerega se je sistematično uporabljala metoda primerljive države (zgoraj v točki 38 navedena sodba Conseil/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, EU:C:2012:471, točka 68).
41 Ker pa Kitajska kljub tej reformi še vedno ni država s tržnim gospodarstvom, za katero se pri izvozu samodejno uporabljajo pravila iz člena 2, od (1) do (6), osnovne uredbe, mora v skladu z odstavkom 7(c) istega člena vsak proizvajalec, ki želi, da se zanj uporabljajo ta pravila, predložiti zadostne dokaze, določene z zadnjenavedeno določbo, da deluje v razmerah tržnega gospodarstva (zgoraj v točki 38 navedena sodba Conseil/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, EU:C:2012:471, točka 69).
42 V ta namen nosi dokazno breme proizvajalec, ki želi, da se mu na podlagi člena 2(7)(b) osnovne uredbe odobri TGO. Isti odstavek 7(c), prva alinea, določa, da mora zahtevek, ki ga tak proizvajalec predloži, vsebovati zadostne dokaze, da deluje v razmerah tržnega gospodarstva, kot so opredeljeni v zadnji določbi. Institucijama Unije zato ni treba dokazati, da proizvajalec ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za odobritev navedene obravnave (sodba z dne 2. februarja 2012, Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet, C‑249/10 P, ZOdl., EU:C:2012:53, točka 32).
43 Svet Evropske unije in Komisija pa morata presoditi, ali podatki, ki jih je predložil zadevni proizvajalec, zadostujejo za dokaz, da so merila iz člena 2(7)(c) osnovne uredbe izpolnjena, zato da se mu prizna TGO, sodišče Unije pa mora preveriti, ali ta presoja ni očitno napačna (zgoraj v točki 42 navedena sodba Brosmann Footwear (HK) in drugi/Svet, EU:C:2012:53, točka 32, in zgoraj v točki 38 navedena sodba Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, EU:C:2012:471, točka 70).
44 V tej zadevi je iz besedila dopisa Komisije z dne 22. avgusta 2013, povzetega v točki 13 zgoraj, iz dopisa Komisije z dne 13. septembra 2013, povzetega v točki 15 zgoraj, ter iz uvodnih izjav od 34 do 47 začasne uredbe, ki so povzete v točki 18 zgoraj in na katere se sklicuje izpodbijana uredba v uvodni izjavi 34, katere besedilo je povzeto v točki 17 zgoraj, razvidno, da je Komisija tožeči stranki zavrnila odobritev TGO samo zato, ker ni dokazala, da je izpolnjevala merilo iz člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
45 V skladu s to določbo mora proizvajalec predložiti zadostne dokaze, s katerimi lahko dokaže, da deluje v razmerah tržnega gospodarstva, in sicer, da „[n]jegovi proizvodni stroški in [n]jegova finančna situacija niso podvrženi bistvenemu izkrivljanju, ki se prenaša še iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, zlasti v zvezi z amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovne menjave in plačila prek kompenzacij dolgov“.
46 Ne glede na amortizacijo sredstev, druge vrste odpisov, blagovno menjavo in plačila prek kompenzacij dolgov, ki so v osnovni uredbi navedeni le primeroma, kot to izhaja iz uporabe prislova „med drugim“, in nikakor niso upoštevni v obravnavani zadevi, zadevna določba vzpostavlja dvojni kumulativni pogoj, ki se nanaša, prvič, na obstoj bistvenega izkrivljanja proizvodnih stroškov in finančnega položaja zadevnega podjetja, in drugič, na dejstvo, da se je navedeno izkrivljanje preneslo iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva.
47 V tej zadevi tožeča stranka Komisiji očita, da je povzročila nezakonitost izpodbijane uredbe s tem, ko je med drugim ugotovila, da so davčne ugodnosti, do katerih je bila upravičena, pomenile izkrivljanja, prenesena iz sistema netržnega gospodarstva v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe.
48 V tem smislu v bistvu trdi, da izraz „se prenaša“ kaže na kontinuiteto predhodno obstoječega elementa, kot naj bi bilo razvidno iz razvoja pravnega okvira Unije, in da za navedene ugodnosti ni mogoče šteti, da spadajo v sistem s popolnoma ali skoraj popolnoma monopolno trgovino in v katerem domače cene določa država, torej država z državno trgovino.
49 Nasprotno, zadevne davčne ugodnosti naj nikakor ne bi bile povezane s centraliziranim gospodarskim režimom in netržnim gospodarstvom, ker so v velikem številu tržnih gospodarstev običajne za privabljanje tujih naložb in spodbujanje nekaterih dejavnosti. To naj bi veljalo v Uniji zlasti glede na prakso Komisije na področju državnih pomoči v obliki davčnih spodbud, tako da naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, ko je v dopisu z dne 13. septembra 2013 ugotovila, da režim davka od dohodka, na podlagi katerega so nekatere družbe ali nekateri gospodarski sektorji, ki jih vlada šteje za strateško pomembne, upravičene do ugodnosti, pomeni, da zadevni davčni režem ni režim tržnega gospodarstva, ampak je še vedno pod močnim vplivom državnega načrtovanja.
50 Glede preferenčnega davčnega režima za družbe s tujo udeležbo tožeča stranka navaja, da je Kitajska želela privabiti tuj kapital in tuje naložbe, kar je popolnoma legitimen cilj, ki je skupen vsem državam po svetu, tudi večini držav članic Unije, zlasti Irski, Nizozemski in Belgiji.
51 Komisija meni, da se trditve tožeče stranke opirajo na povsem dobesedno razlago člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, kot da gre za pravilo izključitve vseh pravil, ki so se ohranila iz prejšnjih sistemov, medtem ko je predmet te določbe to, da se v okviru manj ostrega pristopa upošteva prehod Kitajske v tržno gospodarstvo.
52 Najprej, nižja stopnja obdavčitve dobička družb, in sicer 15‑odstotna namesto 25‑odstotna, za visokotehnološka podjetja naj bi bila dodeljena na podlagi diskrecijske pravice kitajske uprave, ki naj bi bila dolžna upoštevati dvanajsti petletni načrt, ki velja na Kitajskem, ki voltaično solarno energijo umešča v strateški sektor v nastajanju, in ta nižja stopnja naj bi bila sprejeta v okviru izvedbe nacionalnega načrta za srednje- in dolgoročni znanstveni in tehnološki razvoj (2006–2020), tako naj bi Komisija utemeljeno ugotovila, da je bila ta davčna ugodnost prenesena iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva.
53 Enako naj bi veljalo za nižjo stopnjo za družbe s tujo udeležbo.
54 Dalje, Komisija v tem dvojnem kontekstu trdi, da svoje analize ni oprla zgolj na dejstvo, da je bila tožeča stranka upravičena do vseh davčnih ugodnosti, ampak na nesporno dejstvo, da je bila taka ugodna obravnava posledica opredelitve tožeče stranke kot družbe, ki spada v sektor visoke tehnologije in novih tehnologij, ter kot družbe s tujo udeležbo.
55 Pomoč, ki so jo dodelili kitajski javni organi, naj ne bi bila izraz horizontalne politike, katere namen je med drugim izboljšanje kakovosti okolja, spodbujanje regionalnega razvoja ali spodbujanje vseh drugih ciljev v skupnem interesu v okviru tržnega gospodarstva, ampak „utelešenje netržnega gospodarstva“.
56 Poleg tega naj bi bilo sklicevanje tožeče stranke na davčno politiko držav članic vsekakor napačno, kajti čeprav je res, da so nekaterim državam članicam priznane davčne ugodnosti za nekatere dejavnosti, naj se te ugodnosti nikoli ne bi nanašale na vse dohodke zadevnih podjetij in naj bi bile dodeljene le zato, ker gre za tujo naložbo.
57 Nazadnje Komisija trdi, da se glede zmanjšanja davka od dohodkov pravnih oseb, do katerega so upravičena podjetja iz sektorja visoke tehnologije in novih tehnologij, ni oprla na dejstvo, da je bil ta ukrep povezan s petletnimi načrti Kitajske, da bi ugotovila, da tožeča stranka ni izpolnila zahtev dokaznega bremena, ki ga je imela v zvezi s tretjim merilom odobritve TGO. Vendar naj bi bilo dejstvo, da so podlaga za ukrep petletni načrti, upošteven indic, zaradi katerega naj bi v povezavi z drugimi elementi, kot je položaj države brez tržnega gospodarstva, v katerem je Kitajska, privilegirani položaj sektorja, v katerega spada tožeča stranka, značilnosti in obseg zadevnih davčnih režimov ter neobstoj nasprotnega dokaza, ugotovila, da so bili ti režimi razlog za izkrivljanja.
58 Tožeča stranka naj ne bi upoštevala bistvene razlike, ki obstaja med spodbujanjem neke dejavnosti in spodbujanjem vseh dejavnosti, ki jih opravlja podjetje, ki pripada sektorju, glede katerega se je država odločila, da ga obravnava ugodneje kot vse druge. Ugodna davčna obravnava, do katere je bila upravičena tožeča stranka, naj bi spadala v zadnjo kategorijo in naj je ne bi bilo več v ukrepih, sprejetih v tržnem gospodarstvu.
59 V zvezi s tem je treba opozoriti, da imajo institucije Unije na področju skupne trgovinske politike in predvsem na področju ukrepov trgovinske zaščite zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti, široko diskrecijsko pravico. Sodni nadzor nad tako presojo mora biti tako omejen na preučitev, ali so bila spoštovana procesna pravila, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ali ni bila morda storjena kakšna očitna napaka pri oceni dejstev in ali niso bila zlorabljena pooblastila. Enako velja za dejanske, pravne in politične razmere v zadevni državi, ki jih morajo institucije Unije oceniti, da lahko ugotovijo, ali izvoznik deluje v tržnih razmerah brez večjega posredovanja države in se mu zato lahko odobri TGO. Toda čeprav na področju ukrepov trgovinske zaščite in še posebej protidampinških ukrepov sodišče Unije ne more posegati v presojo, ki je v pristojnosti organov Unije, razen v primerih očitne napake pri presoji in zlorabe pooblastil, se mora vsekakor prepričati, da so institucije upoštevale vse upoštevne okoliščine primera in da so presodile vse dele spisa z vso potrebno skrbnostjo (glej sodbo z dne 18. septembra 2012, Since Hardware (Guangzhou)/Svet, T‑156/11, ZOdl., EU:T:2012:431, točke od 182 do 184 in navedena sodna praksa).
60 V tem smislu je bilo glede izjeme iz člena 2(7)(b) in (c) osnovne uredbe odločeno, da zahteva po ozki razlagi ne dopušča, da bi institucije to določbo razlagale in uporabljale v neskladju z njenim besedilom in ciljem (zgoraj v točki 38 navedena sodba Svet/Zhejiang Xinan Chemical Industrial Group, EU:C:2012:471, točka 93).
61 Glede na vse navedeno se vprašanje, ki ga mora Splošno sodišče obravnavati v okviru svoje presoje prvega tožbenega razloga, nanaša na to, ali je Komisija, kot trdi tožeča stranka, storila očitno napako pri presoji, ko je zavrnila njene trditve, s katerimi je ta želela dokazati, da njeni proizvodni stroški in njen finančni položaj niso bili predmet nikakršnega izkrivljanja, prenesenega iz predhodnega sistema netržnega gospodarstva, z namenom odobritve TGO, ne glede na zadevne davčne režime, ki so veljali zanjo.
62 V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da je presoja Komisije očitno napačna.
63 Poudariti je namreč treba, da se ugodnosti, prenesene iz netržnega gospodarstva v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, ne morejo nanašati na katero koli ugodnost, ki jo dodelijo pristojnih kitajski organi, ne da bi se omajala polni učinek in ilustrativni obseg primerov, navedenih v tej določbi.
64 Iz besedila člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe je razvidno, da so se morala izkrivljanja finančnega položaja podjetij prenesti iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva. Jezikovne različice osnovne uredbe potrjujejo, da izraz „se prenaša“ – med drugim „induit“ v francoščini, „carried over“ v angleščini, „infolge“ v nemščini, „voortvloeien“ v nizozemščini in „derivanti“ v italijanščini – pomeni, da je moral prejšnji sistem netržnega gospodarstva privesti do zadevnih izkrivljanj. Zato se ugodnosti, ki so podlaga za zatrjevana izkrivljanja, ne nanašajo na vsako ugodnost, ki jo podelijo pristojni kitajski organi, ampak le na ugodnost, ki izhaja iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva.
65 Ni pa mogoče ugotoviti, da so zadevne davčne ugodnosti prenesene iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva v smislu, da iz njega izhajajo ali so njegova posledica.
66 Znano je namreč, da tudi države s tržnim gospodarstvom podjetjem podeljujejo davčne ugodnosti v obliki davčnih oprostitev v nekem obdobju ali nižje davčne stopnje, kot to med drugim izhaja iz sodne prakse Sodišča na področju državnih pomoči, zlasti iz sodb z dne 29. januarja 1998, Komisija/Italija (C‑280/95, Recueil, EU:C:1998:28, točka 2); z dne 21. marca 2002, Španija/Komisija (C‑36/00, Recueil, EU:C:2002:196, točka 4) in z dne 28. julija 2011, Diputación Foral de Vizcaya in drugi/Komisija (od C‑471/09 P do C‑473/09 P, EU:C:2011:521, točka 6).
67 S trditvami Komisije v zvezi z izjemno naravo in dvomljivo zakonitostjo teh režimov glede na pravo Unije ni mogoče izpodbijati obstoja davčnih režimov, ki so podobni zadevnim režimom glede na dejstvo, da so bili primerljivi davčni režimi sprejeti v okviru tržnega gospodarstva. Namreč, čeprav davčne ugodnosti, kot so nižje davčne stopnje, v zvezi s katerimi domneva poseg države, lahko usmerijo delovanje podjetja v smer, ki je drugačna od tiste, ki izhaja iz sil tržnega gospodarstva, je treba ugotoviti, da taki ukrepi obstajajo tudi v državah s tržnim gospodarstvom. Tako obstoj takih ukrepov ne zadošča za to, da so opredeljeni, kot da so se prenesli iz netržnega gospodarstva.
68 Te presoje ni mogoče izpodbijati s trditvami, ki jih je Komisija navedla v svojih pisanjih in med obravnavo.
69 Najprej, trditev glede neposredne povezanosti zadevnih davčnih ugodnosti z različnimi načrti, izpeljanimi na Kitajskem, izhaja iz čezmernega formalizma, saj ohranitev navedenih načrtov ne pomeni nujno, da so bili navedeni režimi preneseni iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva na Kitajskem, razen če bi se ugotovilo, da so bili vsi ukrepi, sprejeti na Kitajskem in povezani z načrtom, preneseni iz njenega prejšnjega sistema netržnega gospodarstva, kar bi členu 2(7)(b) in (c), osnovne uredbe, odvzelo polni učinek.
70 Dalje, za zavrnitev trditve Komisije glede zatrjevane nehorizontalnosti zadevnih davčnih ugodnosti in zatrjevane diskrecijske narave njihove dodelitve zadošča navesti, da je tožeča stranka med obravnavo jasno navedla, da pristojni organi navedenih ugodnosti niso dodelili na podlagi diskrecijske pravice, ampak ker so bili izpolnjeni objektivni pogoji za njihovo dodelitev, in sicer pripadnost zadevnega podjetja sektorju za visoko tehnologijo ali udeležba tujega kapitala v njem.
71 Vsekakor je iz člena 28 Corporate income tax law of the Peoples’s Republic of China (zakon Ljudske republike Kitajske o davku od dohodkov podjetij) in člena 93 podrobnih pravil za njegovo uporabo razvidno, da se davčne ugodnosti, dodeljene podjetjem, ki spadajo v sektor visoke tehnologije, kot je tožeča stranka, česar Komisija ne izpodbija, dodelijo le, če so izpolnjeni nekateri objektivni pogoji, in sicer med drugim, da zadevna podjetja delujejo v sektorju naprednih novih tehnologij, da so imetniki pravic intelektualne lastnine, da njihovi proizvodi ali storitve spadajo na področje sektorjev visoke tehnologije, ki jih posebej podpira država, da stroški raziskav in razvoja dosegajo neki odstotek vseh izdatkov, da dohodki, ustvarjeni z navedenimi proizvodi ali storitvami, dosegajo neki odstotek vseh njihovih dohodkov in da število njihovih tehnikov pomeni neki odstotek vseh zaposlenih.
72 Poleg tega je iz člena 27 Corporate income tax law of the Peoples’s Republic of China in člena 88 podrobnih pravil za njegovo uporabo razvidno tudi, da se davčne ugodnosti podjetjem, katerih kapital je v lasti tujih vlagateljev, kot je tožeča stranka, česar Komisija ne izpodbija, dodelijo le, če so izpolnjeni nekateri objektivni pogoji, in sicer med drugim, da so zadevna podjetja dejavna pri projektih varstva okolja na področju energije ali ohranjanja vodnih virov, kot so tehnološke inovacije za prihranek energije in zmanjšanje nekaterih emisij.
73 Tako so bile zadevne davčne ugodnosti tožeči stranki dodeljene, ker je spadala v neko kategorijo podjetij, in ne iz osebnih razlogov na podlagi diskrecijske pravice, kar je Komisija na obravnavi tudi priznala.
74 V zvezi s tem Komisija ne more prepričati s trditvijo, da zadevni davčni režimi ne sledijo legitimnim ciljem, kot so varstvo okolja, javnega zdravja oziroma regionalnega razvoja.
75 Ni namreč sporno, da spodbujanje nekaterih sektorjev dejavnosti, kot so visoke tehnologije, ki naj bi bile strateškega pomena za dano državo, pomeni legitimen cilj v tržnem gospodarstvu, ki ni odvisen od vprašanja zakonitosti zadevnih ukrepov zlasti glede na pravo Unije na področju državnih pomoči.
76 Poleg tega ni mogoče ugotoviti, da je cilj privabljanja tujih naložb prenesen iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva, ker takemu cilju sledi veliko držav s tržnim gospodarstvom in ker je tak cilj vsaj v teoriji diametralno nasproten od načina organizacije gospodarstva, ki temelji na kolektivni ali državni lastnini podjetij, za katera veljajo proizvodni cilji, opredeljeni s centraliziranim načrtom, kar je značilno za sistem netržnega gospodarstva.
77 Nazadnje, trditve Komisije, da zadevne davčne ugodnosti niso izključno vplivale na stroške, neposredno povezane s ciljem, ki se mu sledi, ampak na celotni finančni rezultat tožeče stranke in torej na splošni ekonomski položaj, ni mogoče sprejeti.
78 Tako trditev, tudi če bi bila utemeljena, bi bilo namreč mogoče upravičeno uveljavljati le glede razsežnosti izkrivljanja proizvodnih stroškov in finančnega položaja tožeče stranke v smislu člena 2(7)(c), tretja alinea, osnovne uredbe, vendar ne za ugotovitev, da je bilo navedeno izkrivljanje preneseno iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva, v tej zadevi iz sistema Kitajske, v smislu te določbe.
79 Zato je treba razsoditi, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je ugotovila, da so bili, kljub dokazom, ki jih je v zvezi s tem navedla tožeča stranka, proizvodni stroški in finančni položaj slednje predmet izkrivljanja, prenesenega iz prejšnjega sistema netržnega gospodarstva, zato da ji je zavrnila odobritev TGO.
80 Zato je treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ne da bi bilo treba preučiti druge tri razloge v utemeljitev tožbe in posledično odločiti o predlogu Komisije za izvedbo ukrepa procesnega vodstva, saj je bil ta predlog izključno vezan na preizkus četrtega tožbenega razloga.
Stroški
81 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 470/2014 z 13. maja 2014 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz solarnega stekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Xinyi PV Products (Anhui) Holdings Ltd.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
M. Prek | I. Labucka | V. Kreuschitz |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 16. marca 2016.
Podpisi