Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 30. aprila 2024(1)
Zadeva C-650/22
Fédération internationale de football association (FIFA)
proti
BZ,
intervenienti:
Union Royale Belge des Sociétés de Football-Association ASBL (URBSFA),
SA Sporting du Pays de Charleroi,
Fédération Internationale des Footballeurs Professionnels,
Union Nationale des Footballeurs Professionnels,
Fédération Internationale des Footballeurs Professionnels, Division Europe
(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour d’appel de Mons (Belgija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Prosto gibanje delavcev – Prepoved sporazumov – Pravilnik FIFE o statusu in prestopih igralcev – Predčasna prekinitev pogodbe, sklenjene med klubom in igralcem – Pravila o kaznovanju drugega kluba, pri katerem je zaposlen zadevni igralec – Prepoved izdaje certifikata, potrebnega za prestop tega igralca v ta drugi klub“
I. Uvod
1. Obravnavani predlog Cour d’appel de Mons (pritožbeno sodišče v Monsu, Belgija) za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanaša na razlago členov 45 in 101 PDEU, je bil vložen v postopku med BZ, nogometašem, in Fédération internationale de football association (mednarodna nogometna zveza; FIFA) zaradi škode, za katero igralec trdi, da jo je utrpel zaradi nekaterih pravil FIFE, ki urejajo pogodbena razmerja med igralci in klubi.
2. Zadevna pravila so povezana z odškodnino, športnimi sankcijami in izdajo obveznega mednarodnega prestopnega certifikata v položaju domnevne kršitve pogodbe brez utemeljenega razloga.
3. V teh sklepnih predlogih bom preučil, ali člena 45 in 101 PDEU ali člen 15 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) nasprotujejo izpodbijanim določbam.
II. Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje
A. Stranke v sporu
4. BZ je nekdanji poklicni nogometaš s prebivališčem v Parizu (Francija).
5. SA Sporting du Pays de Charleroi je belgijski nogometni klub.
6. FIFA je zveza, ki je bila leta 1904 ustanovljena v Parizu. Gre za zvezo švicarskega prava, ki ima sedež v Zürichu (Švica). Cilji FIFE, opisani v členu 2 njenega statuta, so med drugim „oblikovati pravila in določbe, ki urejajo nogomet in z njim povezana vprašanja, ter zagotavljati njihovo upoštevanje“(2) in „nadzirati vse zvrsti nogometa s sprejetjem ustreznih ukrepov za preprečevanje kršitev statuta, pravilnikov in sklepov FIFE ter pravil igre“.(3) Med njenimi organi so „kongres“ kot „vrhovni in zakonodajni organ“,(4) „svet“ kot „strateški in nadzorni organ“(5) ter „generalni sekretariat“ kot „izvršni, operativni in upravni organ“.(6)
7. V skladu s členoma 11 in 14 statuta FIFE lahko vsaka „zveza, ki je odgovorna za organizacijo in nadziranje nogometa“ v dani državi, postane članica FIFE, če je, med drugim, že članica ene od šestih celinskih konfederacij, ki jih priznava FIFA in na katere se nanaša člen 22 statuta FIFE. Ena od teh konfederacij je tudi Union des associations européennes de football (združenje evropskih nogometnih zvez; UEFA). Taka zveza se mora najprej zavezati, da bo ravnala v skladu s statutom, pravilniki, navodili in sklepi FIFE ter statutom, pravilniki, navodili in sklepi celinske konfederacije, ki ji ta zveza že pripada. V praksi je v FIFO trenutno včlanjenih več kot 200 nacionalnih nogometnih zvez. Te morajo kot članice v skladu s členoma 14 in 15 statuta FIFE med drugim „zagotoviti, da njihovi lastni člani upoštevajo statut, pravilnike, navodila in sklepe organov FIFE“(7) ter da v skladu s temi ravnajo tudi vsi akterji nogometa, zlasti poklicne lige, klubi in igralci. Poleg tega morajo biti „[k]lubi, lige ali druga združenja klubov, ki so vključeni v zvezo članico, […] tej zvezi članici podrejeni in jih mora ta priznavati“.(8)
B. Izpodbijane določbe
8. Dne 22. marca 2014 je FIFA sprejela pravilnik o statusu in prestopih igralcev, naslovljen „Regulations on the Status and Transfer of Players“ (v nadaljevanju: RSTP), ki je začel veljati 1. avgusta tega leta. Ta pravilnik razveljavlja in nadomešča prejšnji sklop pravil z istim naslovom.
9. Člen 9.1 RSTP določa:
„Igralec, ki je registriran pri eni zvezi, ne more biti registriran pri novi zvezi, če ta od prejšnje ni prejela mednarodnega prestopnega certifikata (v nadaljevanju: MPC). MPC se izda brezplačno in brez kakršnih koli pogojev ali časovnih omejitev. Vsakršna nasprotna določba je nična. Zveza, ki izda MPC, predloži njegovo kopijo FIFI. Upravni postopki izdaje MPC so določeni v členu 8 Priloge 3 […] k temu pravilniku.“
10. Člen 8.2, odstavek 7, RSTP določa, da „[p]rejšnja zveza ne izda MPC, če sta prejšnji klub in poklicni igralec v pogodbenem sporu zaradi okoliščin, določenih v členu 8.2, odstavek 4(b), Priloge 3 […]“.
11. Člen 8.2, odstavek 4(b), Priloge 3 k RSTP pa določa, da „[p]rejšnja zveza v sedmih dneh od datuma prošnje za izdajo MPC […] zavrne prošnjo za izdajo MPC in navede […] razlog za zavrnitev, ki je lahko bodisi to, da pogodba med prejšnjim klubom in poklicnim igralcem še ni prenehala, bodisi to, da ni bilo skupnega sporazuma o njenem predčasnem prenehanju.“
12. Člen 17 RSTP določa:
„Če je pogodba prekinjena brez utemeljenega razloga, se uporabljajo te določbe:
1. Pogodbenik, ki krši pogodbo, mora v vsakem primeru plačati odškodnino. V skladu z določbami člena 20 in Priloge 4 v zvezi z nadomestilom za vadbo ter če v pogodbi ni določeno drugače, se odškodnina za kršitev izračuna ob ustreznem upoštevanju prava zadevne države, posebnosti športa in vseh drugih objektivnih meril. Ta merila vključujejo zlasti plačila in druge prejemke, ki igralcu pripadajo po obstoječi pogodbi in/ali novi pogodbi, preostali čas trajanja obstoječe pogodbe, in sicer do največ pet let, plačane zneske ali nastale stroške prejšnjega kluba (amortizirane glede na trajanje pogodbe) in ali je bila pogodba kršena med zaščitnim obdobjem.
2. Upravičenja do odškodnine ni mogoče odstopiti tretji osebi. Če mora odškodnino plačati poklicni igralec, sta on in njegov novi klub solidarno odgovorna za njeno plačilo. Znesek se lahko določi s pogodbo ali sporazumom med pogodbenikoma.
[…]
4. Poleg obveznosti plačila odškodnine se klubu, za katerega je ugotovljeno, da je kršil pogodbo ali da je napeljeval k njeni kršitvi v času zaščitnega obdobja, naložijo športne sankcije. Če ni ugotovljeno drugače, se šteje, da je klub, ki sklene pogodbo s poklicnim igralcem, ki je brez utemeljenega razloga prekinil pogodbo, tega igralca napeljeval h kršitvi pogodbe. Takemu klubu se prepove registracija novih igralcev na nacionalni ali mednarodni ravni za dve celi zaporedni obdobji registracije. Nove igralce na nacionalni ali mednarodni ravni lahko registrira šele z naslednjim obdobjem registracije po tem, ko je bila zadevna športna sankcija v celoti prestana. Klub za registracijo igralcev pred tem obdobjem zlasti ne more uporabiti izjeme in začasnih ukrepov iz člena 6, odstavek 1, tega pravilnika.“
C. Spor o glavni stvari
13. BZ je bil med letoma 2004 in 2019 poklicni nogometaš.
14. Dne 20. avgusta 2013 je sklenil štiriletno pogodbo s poklicnim ruskim nogometnim klubom Futbolny Klub Lokomotiv (v nadaljevanju: moskovski Lokomotiv).
15. Moskovski Lokomotiv je 22. avgusta 2014 odpovedal to pogodbo in pri senatu FIFE za reševanje sporov (v nadaljevanju: DRC) vložil tožbo, s katero je predlagal, da se BZ naloži plačilo 20 milijonov EUR odškodnine, pri čemer mu je očital kršitev in „prekinitev pogodbe brez utemeljenega razloga“ v smislu člena 17 RSTP. BZ je nato vložil nasprotno tožbo, s katero je predlagal, da moskovski Lokomotiv plača neizplačane plače in odškodnino v znesku plačil, ki bi mu pripadli po pogodbi, če bi se ta iztekla do konca.
16. Pozneje je BZ začel iskati nov klub, ki bi ga lahko zaposlil, kar pa se je izkazalo za težavno. BZ trdi, da je bil razlog za to tveganje, da bi se novemu klubu naložilo, da mora skupaj z BZ solidarno plačati odškodnino, za katero bi se ugotovilo, da jo je treba plačati moskovskemu Lokomotivu.
17. BZ navaja, da mu je kljub interesu, ki ga je izrazilo več klubov, uspelo dobiti eno samo ponudbo, in sicer ponudbo kluba Sporting du Pays de Charleroi, ki mu je 19. februarja 2015 ponudilo zaposlitev ob dveh kumulativnih odložnih pogojih: (1) da je v skladu z upoštevnimi pravili in najpozneje do 30. marca 2015 registriran in upravičen nastopati za prvo moštvo kluba Sporting du Pays de Charleroi na kateri koli uradni tekmi, ki jo organizira Union Royale Belge des Sociétés de Football-Association ASBL (belgijska kraljeva nogometna zveza; v nadaljevanju: URBSFA), UEFA ali FIFA; in (2) da (do istega datuma) pridobi pisno in brezpogojno potrditev, da Sporting du Pays de Charleroi ne more solidarno odgovarjati za nobeno odškodnino (zlasti za odškodnino za prekinitev pogodbe), ki jo je BZ morda dolžan plačati moskovskemu Lokomotivu.
18. Svetovalca BZ in kluba Sporting du Pays de Charleroi sta z dopisoma z dne 20. februarja oziroma 5. marca 2015 pri FIFI in URBSFI zaprosila za potrditev, da bi bil BZ lahko v skladu z upoštevnimi pravili registriran in upravičen nastopati za prvo moštvo kluba Sporting du Pays de Charleroi in da se zoper BZ ne bi uporabljal člen 17.2 in 17.4 RSTP.
19. FIFA je z dopisom z dne 23. februarja 2015 odgovorila, da je za uporabo določb RSTP pristojen izključno pristojni organ za odločanje, ne pa njen upravni organ. URBSFA pa je 6. marca 2015 odgovorila, da v skladu s pravili FIFE registracija BZ ni mogoča, dokler njegov prejšnji klub ne izda MPC.
20. DRC je z odločbo z dne 18. maja 2015 delno ugodilo tožbenemu zahtevku moskovskega Lokomotiva in znesek odškodnine, ki jo mora plačati BZ, določil v višini 10,5 milijona EUR, tožbena zahtevka BZ pa je zavrnil. DRC je tudi razsodil, da se člen 17.2 RSTP v prihodnje ne bi uporabljal za BZ. Court of Arbitration for Sport (mednarodno športno razsodišče; CAS) je 27. maja 2016 v pritožbenem postopku to odločbo potrdilo.
21. BZ je 24. julija 2015 sklenil pogodbo s klubom Olympique de Marseille (Francija).
22. BZ je 9. decembra 2015 sprožil postopek proti FIFI in URBSFI pri tribunal de commerce du Hainaut, division de Charleroi (gospodarsko sodišče v Hainautu, oddelek v Charleroiju, Belgija), v katerem je zahteval odškodnino za izgubo, in sicer za izgubljeni zaslužek v višini 6 milijonov EUR, za katerega trdi, da ga je izgubil zaradi njune uporabe izpodbijanih določb, za katere meni, da so v nasprotju s pravom Unije.
23. To sodišče je s sodbo z dne 19. januarja 2017 ugotovilo, da je tožbeni zahtevek BZ načeloma utemeljen, ter FIFI in URBSFI naložilo plačilo začasne odškodnine 60.001 EUR.
24. FIFA je zoper to sodbo pri predložitvenem sodišču vložila pritožbo. URBSFA, ki je v postopku intervenientka, prav tako predlaga spremembo sodbe z dne 19. januarja 2017.
D. Vprašanje za predhodno odločanje
25. V teh okoliščinah je Cour d’appel de Mons (pritožbeno sodišče v Monsu) s sklepom z dne 19. septembra 2022, ki je na Sodišče prispel 17. oktobra 2022, Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člena 45 in 101 PDEU razlagati tako, da prepovedujeta:
– načelo solidarne odgovornosti igralca in kluba, ki želi skleniti pogodbo z njim, pri plačilu odškodnine, ki jo je treba plačati klubu, s katerim je bila pogodba brez utemeljenega razloga prekinjena, kot je določeno v členu 17.2 RSTP […], v povezavi s športnimi sankcijami iz člena 17.4 istega pravilnika in finančnimi sankcijami iz člena 17.1;
– možnost za nogometno zvezo, katere član je nekdanji klub igralca, da ne izda [MPC], potrebnega za sklenitev pogodbe med igralcem in novim klubom, če obstaja spor med tem nekdanji[m] klubom in igralcem (člen 9.1 RSTP […] in člen 8.2.7 Priloge 3 k RSTP)?“
26. Pisna stališča so predložili FIFA, BZ, URBSFA, Fédération Internationale des Footballeurs Professionnels (mednarodna zveza poklicnih nogometašev; FIFPro),(9) Fédération Internationale des Footballeurs Professionnels, Division Europe (mednarodna zveza poklicnih nogometašev, evropski oddelek; FIFPro Europe), Union Nationale des Footballeurs Professionnels (nacionalna zveza poklicnih nogometašev; UNFP), grška, francoska, italijanska in madžarska vlada ter Evropska komisija. Obravnave, opravljene 18. januarja 2024, so se udeležili FIFA, BZ, URBSFA, FIFPro, FIFPro Europe, UNFP, grška vlada in Komisija.
III. Presoja
A. Dopustnost
27. FIFA in URBSFA trdita, da predložitvena odločba ni dovolj natančna in da naj bi bilo treba spor o glavni stvari jemati kot „povsem notranji“, zaradi česar bi bilo treba obravnavano zadevo šteti za nedopustno. Grška, francoska in madžarska vlada imajo glede dopustnosti zadeve podobne pomisleke.
28. Tej trditvi se ne morem pridružiti. Pravna vprašanja, ki izhajajo iz predložitvene odločbe, so popolnoma jasna. Vse zadevne stranke so v celoti razumele pomen in okvir vprašanja za predhodno odločanje ter dejanski in regulativni okvir, v katerem se to vprašanje postavlja, ter dejstvo, da ima spor čezmejno razsežnost, ker je nogometaš, ki je bil francoski državljan in je imel stalno prebivališče v Franciji, trdil, da mu je bilo preprečeno, da bi se zaradi svojega poklica preselil v Belgijo.(10)
B. Vsebinska presoja
29. Predložitveno sodišče želi z vprašanjem v bistvu izvedeti, ali člena 45 in 101 PDEU preprečujeta uporabo pravil, kakor jih je sprejela FIFA in ki določajo: (1) solidarno odgovornost igralca in kluba, ki želi skleniti pogodbo z njim, pri plačilu odškodnine, ki jo je treba plačati klubu, s katerim je bila pogodba brez utemeljenega razloga prekinjena; ter (2) možnost za nogometno zvezo, v katero spada prejšnji klub igralca, da ne izda MPC, potrebnega za sklenitev pogodbe med igralcem in novim klubom, če obstaja spor med tem prejšnjim klubom in igralcem.
1. Metodološko pojasnilo
30. Naj opozorim, da je Sodišče pred kratkim izdalo načelni sodbi, ki se nanašata na pravila, ki so jih sprejeli zasebni subjekti, odgovorni za organizacijo in nadzor nogometa na svetovni, evropski in nacionalni ravni.(11) To pomeni, da je bilo ravnokar vloženo precej truda v strnitev in povzemanje pretekle sodne prakse. Ker se je torej mogoče opreti na ti novejši sodbi, bodo ti sklepni predlogi predvsem osredotočeni na posebnosti obravnavane zadeve.(12)
31. Sodišče opravi nadzor nad pravili, kot so izpodbijanje določbe, v skladu s pravili o konkurenci in določbami notranjega trga.(13) Zato je treba v obravnavani zadevi načeloma uporabiti člena 101 in 45 PDEU. Gre za pragmatičen pristop, ki pa lahko kljub vsemu privede do potencialno občutljivih položajev, kakor bom poskušal na kratko predstaviti.
32. V skladu z logiko Pogodb je namen temeljnih svoboščin in pravil o konkurenci zagotoviti delujoč notranji trg.(14) V zvezi s tem je v Protokolu (št. 27) o notranjem trgu in konkurenci izrecno pojasnjeno, da notranji trg, kakor je določen v členu 3 PEU, vključuje sistem, ki zagotavlja, da se konkurenca ne izkrivlja.(15) Prvotna zasnova Pogodb je bila taka, da so temeljne svoboščine naslavljale države članice kot javne subjekte, namen pravil o konkurenci pa je bil zavezati zasebna podjetja.
33. Z leti pa je ta ločnica postala zamegljena. Pogosto je težko zanikati, da nekateri zasebni subjekti preprosto s svojo gospodarsko močjo ali zaradi načina, na katerega sprejemajo „pravila“, ravnajo na način, ki je soroden načinu države, obstajajo pa tudi drugi položaji, v katerih so ravnanja države podobnejša ravnanjem zasebnih podjetij. Sodišče je tako (moralo) slediti takemu dogajanju, posledično pa se je razvila sodna praksa: po eni strani so bile v nekaterih položajih svoboščine notranjega trga uporabljene za zasebne subjekte,(16) po drugi pa se je v drugih položajih štelo, da ravnanja držav članic spadajo na področje uporabe konkurenčnega prava.(17) Celovita in dokončna presoja tega vprašanja bi presegla predmet teh sklepnih predlogov.
34. Poleg tega je sodišče v nekaterih primerih ugotovilo, da za enak sklop dejstev veljajo temeljne svoboščine in pravila o konkurenci. Drugače povedano, pristop ni več temeljil na binarni možnosti (ali pravila o konkurenci ali temeljne svoboščine), temveč na hkratni (ali kumulativni) možnosti. Glede na prvotni namen Pogodb, opisan zgoraj, se lahko postavi vprašanje, kateri so bili razlogi, ki so privedli Sodišče do tega pristopa. Očitno je, da čeprav lahko taka hkratna uporaba določb privede do želenega položaja, v katerem vsa pravila subjekta, kot je FIFA, spadajo na področje uporabe prava Unije, so pri tem lahko težave: kaj se zgodi, če se na primer ugotovi, da je izpodbijana določba hkrati skladna s členom 101 PFEU in neskladna s členom 45 PDEU ali obratno? Intuitiven odgovor je očiten: pri obeh sklopih pravil (o konkurenci in temeljnih svoboščinah) je treba opraviti ločeno meritorno presojo.
35. Vzemimo za primer sodbo Sodišča Royal Antwerp Football Club(18) in si predstavljajmo, da predložitveno sodišče pri uporabi ugotovitev Sodišča pride do položaja, v katerem je (1) cilj izpodbijanih določb omejevanje konkurence v smislu člena 101 PDEU(19) in v katerem (2) izpodbijane določbe pomenijo omejitev v skladu s členom 45 PDEU. Nato bi predložitveno sodišče v postopku pred njim ob nadaljnji uporabi sodbe Royal Antwerp Football Club moralo ugotoviti, da je omejevanje zaradi cilja (člen 101 PDEU) samo po sebi prepovedano, zaradi česar ga ni mogoče presojati glede na druge cilje v skladu s sodno prakso v zadevi Wouters in drugi(20).(21) Hkrati bi nacionalno sodišče lahko obravnavalo mogočo upravičenost na podlagi člena 45 PDEU in celo ugotovilo, da so omejitve v obravnavani zadevi upravičene. Posledično bi bile izpodbijane določbe neskladne s členom 101 PDEU, vendar skladne s členom 45 PDEU.
36. Na koncu je treba upoštevati, da se pravne posledice, povezane s kršitvami temeljnih svoboščin in pravil o konkurenci, bistveno razlikujejo: če Sodišče ugotovi, da FIFA krši na primer člen 45 PDEU, izpodbijanih določb ni mogoče uporabiti na območju pristojnosti FIFE, ki se nanaša na notranji trg Unije. Kljub temu mora še vedno obstajati čezmejni element med državami članicami. Po drugi strani, če je ugotovljena kršitev člena 101 PDEU, izpodbijanih določb ni mogoče uporabiti niti v samo eni državi članici.
37. Vseeno bom v teh sklepnih predlogih uporabil isti pristop kot Sodišče v zgoraj navedenih načelnih sodbah: obravnaval bom člena 45 in 101 PDEU.
2. Izpodbijane določbe
38. V tej fazi menim, da je koristno na hitro povzeti sporne določbe.
39. V skladu s členom 17.1, 17.2 in 17.4 RSTP sta igralec in klub, ki želi skleniti pogodbo z njim, solidarno odgovorna pri plačilu odškodnine, ki jo je treba plačati klubu, s katerim je bila pogodba brez utemeljenega razloga prekinjena. Poleg tega se igralcu in klubu naložijo športne in finančne sankcije. V nadaljevanju bom ta pravila navajal kot „pravila o odškodnini in sankcijah“.
40. V skladu s členom 9.1 RSTP in členom 8.2, odstavek 7, Priloge 3 k RSTP je nogometna zveza, v katero spada prejšnji klub igralca, upravičena, da ne izda MPC, potrebnega za sklenitev pogodbe med igralcem in novim klubom, če obstaja spor med tem prejšnjim klubom in igralcem.
3. Omejitev v skladu s členom 45 PDEU
41. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 45 PDEU nasprotuje vsakemu ukrepu ne glede na to, ali temelji na državljanstvu ali pa se uporablja ne glede na državljanstvo, ki bi lahko državljane Unije postavil v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati dejavnost na ozemlju države članice, ki ni njihova matična država članica, tako da bi jim preprečeval ali jih odvračal od tega, da to državo zapustijo.(22)
42. Verjetno ni nobenega dvoma glede omejevalne narave vseh izpodbijanih določb, kar ne nazadnje dokazuje dejstvo, da nobena od strank v obravnavanem postopku ne poskuša postaviti take omejevalne narave pod vprašaj.
43. Namen določb o solidarni odgovornosti novega kluba pri plačilu odškodnine za kršitev pogodbe, ki jo poklicni igralec v primeru predčasne prekinitve pogodbe brez utemeljenega razloga dolguje prejšnjemu klubu, je namreč z vzbujanjem strahu pred finančnim tveganjem preprečiti klubom ali jih odvrniti od tega, da najamejo igralca. Enako velja glede športne sankcije prepovedi registracije novih igralcev na nacionalni ali mednarodni ravni za dve celi zaporedni obdobji registracije in neizdaje MPC. To lahko dejansko prepreči igralcu, da bi svoj poklic opravljal pri klubu, ki je v drugi državi članici.
44. V zvezi s tem je nesmiselno ugotavljati, ali izpodbijane določbe pomenijo posredno diskriminacijo državljanov drugih držav članic oziroma ali so zgolj ovira za prosto gibanje oseb. Pomembno je, da je njihova selitev v klube v druge države članice dejansko ovirana. Ravno to se je zgodilo v obravnavani zadevi: BZ, ki je francoski državljan in ima plačano zaposlitev, je želel opravljati delo v Belgiji, tj. državi, katere državljan ni bil. Izpodbijane določbe so mu to dejansko preprečile.
4. O členu 101 PDEU
45. V skladu s členom 101(1) PDEU so vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, nezdružljivi z notranjim trgom.
46. Izpodbijane določbe so sklepi podjetniških združenj v smislu člena 101(1) PDEU,(23) ki lahko prizadenejo trgovino med državami članicami v smislu navedene določbe.(24) Naj v zvezi s tem poudarim, da dejstvo, da se izpodbijane določbe nanašajo na nekaj, kar bi se običajno štelo za delovno pravo, ne spremeni te ugotovitve. Natančneje, nekaj, kar je znano kot „izjema Albany“, se v obravnavani zadevi ne more uporabiti iz preprostega razloga, ker izpodbijane določbe ne pomenijo kolektivnih pogodb med delodajalci in delavci.(25) Nasprotno, FIFA je, kot je pravilno poudaril BZ, RSTP sprejela zaradi neobstoja takih pogodb.
47. V nadaljevanju bom preučil, ali izpodbijane določbe pomenijo ravnanje, katerega cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.
48. BZ in FIFPro trdita, da je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da je cilj(26) izpodbijanih določb omejevanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU. Glede na besedilo člena 17 in člena 9.1 RSTP ter člena 8.2, odstavek 7, Priloge 3 k RSTP, njihov gospodarski in pravni okvir ter objektivni namen, ki ga uresničujejo, naj bi bila sam cilj, v vsakem primeru pa (dejanska in potencialna) posledica teh členov taka, da je vsem „podjetjem“, ki so z gospodarskega vidika poklicni nogometni klubi, vključeni v nacionalne nogometne zveze, ki so članice FIFE, določen sklop pogojev, ki so, da bi zagotovili storitve igralcev na visoki ravni, ki s konkurenčnim klubom nimajo več pogodbe, vendar katerih pogodba bi naj bila prekinjena brez utemeljenega razloga, tako prepovedovalni in odvračilni, da je treba te pogoje šteti za take, da pretirano, pravno in praktično, omejujejo ali „blokirajo“ možnost teh klubov, da si tako konkurirajo. Tako omejevanje naj bi bilo še toliko pomembneje, ker se nanaša na element, ki po pravni in ekonomski doktrini pomeni enega glavnih parametrov, prek katerega lahko klubi med seboj konkurirajo, saj je sam najem igralcev povezan z organizacijo in prenosom mednarodnih nogometnih tekmovanj. Poleg tega naj bi ta pravila na enak način in v enakem obsegu omejevala možnost samih igralcev, da konkurirajo.
49. Po drugi strani FIFA in URBSFA zanikata prepoved po členu 101(1) PDEU in se osredotočata na mogočo upravičenost izpodbijanih določb. Grška in madžarska vlada ste predložili podobno analizo. Francoska vlada v bistvu vrača vprašanje omejevanja zaradi cilja ali posledice po členu 101(1) PDEU predložitvenemu sodišču.(27)
50. Komisija meni, da gre pri tem za omejevanje konkurence zaradi posledice. Trdi, da glede na vsebino izpodbijanih določb, njihov gospodarski in pravni okvir ter namene, ki jih uresničujejo, ni mogoče šteti, da je njihov cilj omejevanje konkurence, če se uporabljajo le v primeru prekinitve pogodbe brez utemeljenega razloga, zaradi česar ne vplivajo na možnost klubov, da prosto konkurirajo z najemom igralcev ob koncu pogodbe, ki jih zavezuje s prejšnjim klubom, in med trajanjem te pogodbe, če se s takim najemom strinjajo vse zadevne strani in če je ta skladna z različnimi časovnimi in materialnimi pravili, ki urejajo registracijo igralcev.
a) Omejevanje konkurence zaradi cilja (člen 101(1) PDEU)
51. Da bi se ugotovilo, ali obstaja omejevanje konkurence zaradi cilja ali posledice, je treba začeti s preučitvijo cilja zadevnega ravnanja. Če se po taki preučitvi izkaže, da ima to ravnanje protikonkurenčni cilj, ni treba preučiti, kakšne so njegove posledice za konkurenco. Zato bo v drugi fazi posledico tega ravnanja treba preučiti le, če se ugotovi, da nima protikonkurenčnega cilja.(28) Da bi se v danem primeru ugotovilo, ali so sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje že zaradi svoje narave(29) tako škodljivi za konkurenco, da se lahko šteje, da je njihov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je treba preučiti, prvič, vsebino zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja, drugič, gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščeni, in, tretjič, cilje, ki se želijo z njimi doseči.(30)
52. Kombinacija izpodbijanih določb privede do naslednjega scenarija: člen 17 RSTP določa, da je treba takoj, ko igralec prekine pogodbo brez utemeljenega razloga, plačati odškodnino, hkrati pa začnejo veljati hude športne sankcije. Poleg tega v skladu s členom 8.2 Priloge 3 k RSTP tak igralec ne pridobi MPC; ki bi mu omogočil, da zaigra za nov klub.
53. Drugače povedano, če igralec prekine pogodbo brez utemeljenega razloga, so posledice tega tako krute, da je zelo verjetno, da igralec ne bo izbral te poti. Izpodbijane določbe so oblikovane tako, da imajo odvračilni učinek in igralcem vlivajo strah. Enako velja v zvezi s klubi, ki morda želijo igralce prepričati o novih priložnostih, medtem ko imajo ti še veljavno pogodbo. „Cena“ za tako ravnanje bi bila izjemno visoka.
54. Tako izpodbijane določbe same po sebi(31) v položaju, ko igralec prekine pogodbo brez utemeljenega razloga, omejujejo igralcem možnost, da zamenjajo klub, (novim) klubom pa, da najemajo igralce. Kakor je izrecno priznalo Sodišče, gre pri zaposlitvi nadarjenih igralcev za „enega od bistvenih parametrov konkurence, ki jo lahko izvajajo [profesionalni] nogometni klubi“,(32) zaradi česar so igralci za klube najpomembnejši „proizvodni dejavnik“(33).
55. Pri tem izpodbijane določbe z omejevanjem možnosti klubov, da zaposlijo igralce, nujno vplivajo na konkurenco med klubi na trgu pri pridobivanju poklicnih igralcev.
56. Ti elementi so očitni znaki omejevanja konkurence zaradi cilja. Jasno je, da obstajajo drugi položaji, v katerih lahko igralci zamenjajo klub in se zaposlijo. Vendar to ne pomeni, da, kot v svojih stališčih navaja Komisija, ni omejevanja konkurence zaradi cilja.(34) V položaju, ko je pogodba prekinjena brez utemeljenega razloga, je po izpodbijanih določbah predvidena ustavitev konkurence. Ne vidim, kako tega ni mogoče enačiti z omejevanjem konkurence zaradi cilja.
b) Omejevanje konkurence zaradi posledice (člen 101(1) PDEU)
57. Zaradi moje analize posledično ni več potrebe po ugotavljanju, ali izpodbijane določbe vključujejo omejevanje konkurence zaradi cilja. Sicer pa se mi zdi očitno, da je vsaj posledica izpodbijanih določb omejevanje konkurence. Na obravnavi je predstavnik FIFE pojasnil, da skoraj ni primerov kršitve pogodbe brez utemeljenega razloga, to dejstvo pa po mojem mnenju več kot očitno dokazuje, da je njihov nameravani učinek „vlivanje strahu“, kakor je opisano zgoraj.
c) Izjema (člen 101(3) PDEU)
58. Zahteve za mogočo izjemo v skladu s členom 101(3) PDEU po mojem mnenju očitno niso izpolnjene, zaradi česar v teh sklepnih predlogih ne bodo obravnavane.(35)
d) Sklepna ugotovitev o členu 101
59. Člen 101(1) PDEU nasprotuje izpodbijanim določbam. Če bi Sodišče ugotovilo, da obstaja omejevanje konkurence ne zaradi cilja, temveč zaradi posledice, bi bilo treba v naslednjem koraku preučiti izpodbijane določbe glede na druge cilje v skladu s sodno prakso v zadevi Wouters in drugi(36), da se ugotovi, ali so upravičeni z uresničevanjem enega ali več legitimnih ciljev v splošnem interesu, ki sami po sebi niso protikonkurenčni.(37) V zvezi s tem bi bil preizkus v bistvu primerljiv s preizkusom upravičenosti po členu 45 PDEU, ki ga bom zdaj obravnaval.
5. Upravičenost
60. Omejitev prostega gibanja delavcev ne more biti upravičena, če ne služi, prvič, enemu od razlogov za upravičenost, navedenih v členu 45(3) PDEU(38), ali nujnemu razlogu, ki se nanaša na splošni interes(39), in drugič, če ne upošteva načela sorazmernosti, kar pomeni, da je primerna za dosledno in sistematično zagotavljanje doseganja zastavljenega cilja in ne presega tistega, kar je potrebno za njegovo dosego.(40)
a) Ugotavljanje nujnega razloga, ki se nanaša na javni interes
61. FIFA in URBSFA trdita, da želijo izpodbijane določbe ohraniti pogodbeno stabilnost v sektorju poklicnega nogometa in, natančneje, zagotoviti skladnost z obveznostmi, ki so jih sklenili igralci in klubi.
62. Ne vidim težave s sprejetjem teh sklicevanih razlogov kot nujnih razlogov, ki se nanašajo na splošni interes, če ne pomenijo povsem gospodarskih razlogov.(41) Poleg tega je treba v okviru tega, da naj bi pogodbena stabilnost prispevala k neki ravni ravnih pogojev med klubi, opozoriti, da je Sodišče izrecno priznalo cilj zagotavljanja ohranitve ravnovesja med klubi z ohranjanjem določenih stopenj enakih možnosti in negotovosti glede rezultatov.(42)
b) Sorazmernost
63. Dalje, izpodbijane določbe morajo spoštovati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da morajo biti primerne za dosledno in sistematično zagotavljanje uresničevanja zastavljenih ciljev in ne smejo presegati tistega, kar je nujno za njihovo uresničitev. Sorazmernost izpodbijanih določb bo moralo presoditi predložitveno sodišče. V zvezi s tem je dokazno breme glede sorazmernosti izpodbijanih določb na FIFI.
1) Primernost
64. Za izpodbijane določbe se na splošno zdi, da verjetno spodbujajo pogodbeno stabilnost in da torej prispevajo k stabilnosti sestave moštev na športnih tekmovanjih ter cilju neke stopnje ravnovesja med klubi na športnih tekmovanjih z ohranjanjem neke stopnje enakih možnosti. Tu je tudi treba upoštevati, da obstaja neka športna posebnost, ker nogometni klubi za delovanje sistema potrebujejo nasprotnike.(43)
65. Obveznost igralca in novega kluba, da plačata odškodnino(44), bi igralce morala spodbujati k temu, da ne prekinjajo pogodb brez utemeljenega razloga, klube pa bi morala odvračati od tega, da zaposlijo igralca, ki je predčasno prekinil pogodbo brez utemeljenega razloga. Enako velja za športne sankcije(45) in MPC,(46) katerega neizdaja z ustvarjanjem tehnične ovire za registracijo igralca za nov klub, ki je član druge zveze, poslabšuje težek položaj igralca.
2) Potrebnost
66. Dalje, izpodbijane določbe ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za uresničitev cilja pogodbene stabilnosti.(47)
i) Odškodnina za kršitev pogodbe (člen 17.1 RSTP)
67. Za plačilo odškodnine za kršitev pogodbe brez utemeljenega razloga se lahko šteje, da je razumno potrebno za dosego cilja pogodbene stabilnosti. Vendar mora biti izračun te odškodnine tak, da znesek, ki ga dolguje pogodbenik, ki se mu pripisuje neobstoj utemeljenega razloga, ne presega zneska, ki ga je mogoče razumno šteti za potrebnega za povrnitev škode, ki jo je sopogodbenik utrpel zaradi kršitve pogodbe, in za odvrnitev (v tem primeru igralca) od kršitve pogodbe brez utemeljenega razloga.(48)
ii) Solidarna odgovornost (člen 17.2 RSTP) in športne sankcije (člen 17.4 RSTP)
68. Čeprav je z vidika FIFE v primeru, da pride do predčasne prekinitve pogodbe poklicnega igralca s prejšnjim klubom in igralca zaposli drug klub, morda težko prepoznati razloge za tako prekinitev, se mi zdi, da v položaju, v katerem novi klub nima nobene vloge pri prekinitvi pogodbe, sistematična odgovornost novih klubov presega tisto, kar je potrebno za uresničevanje legitimnega cilja. Domneva iz člena 17.4 RSTP, da je novi klub igralca napeljeval h kršitvi, se zdi kruta, saj ne vidim, kako lahko novi klub dokaže svojo „nedolžnost“. Čeprav je mogoče trditi, kot to počneta FIFA in Komisija, da je odstopanje od uporabe člena 17.2 RSTP mogoče, ker lahko DRC omeji uporabo načela solidarne odgovornosti,(49) menim, da priznanje take diskrecijske pravice DRC ne zagotavlja igralcem in klubom potrebne pravne varnosti, ker je vse odvisno od praktičnosti in hitrosti postopka, za kateri se zdi, da ju je težko ugotoviti.
iii) Mednarodni prestopni certifikat (člen 8.2, odstavek 7, in člen 8.2, odstavek 4(b), Priloge 3 k RSTP)
69. Tu člen 8.2, odstavek 7, Priloge 3 k RSTP ustvarja tveganje za zavrnitev izdaje MPC zgolj na podlagi očitka, da igralec ne ravna v skladu s pogoji svoje pogodbe in da je bil klub zaradi igralčevega domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti prisiljen odpovedati pogodbo. Naj znova poudarim, da je mogoče trditi, da sistem vključuje potrebno prožnost tako, da lahko FIFA v primeru spora med igralcem in njegovim prejšnjim klubom na zahtevo novega kluba in v izjemnih okoliščinah sprejme začasne ukrepe.(50) Vendar naj še poudarim, da se mi ti elementi zdijo preveč šibki, da bi se lahko ugotovilo, da so potrebni za doseganje pogodbene stabilnosti.
c) O členu 15 Listine
70. Ker se nekatere stranke sklicujejo na člen 15 Listine, menim, da je to določbo primerno obravnavati v teh sklepnih predlogih.
1) Področje uporabe: člen 51(1) Listine
71. Preden se posvetim stvarnemu področju uporabe člena 15 Listine, je treba najprej ugotoviti, ali se ta člen načeloma lahko sploh uporabi v postopku pred predložitvenim sodiščem. Drugače povedano, ali FIFO pri sprejetju besedila, kot je RSTP, zavezuje Listina, zlasti njen člen 15?
72. Menim, da je odgovor „da“.
73. Na podlagi člena 51(1) Listine, ki opredeljuje področje njene uporabe, se določbe Listine uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije.
74. Stricto sensu FIFA ni država, ki izvaja pravo Unije.
75. Vendar, kot sem pojasnil drugje, v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, zasebni subjekti, kot je FIFA, niso funkcionalno primerljivi z institucijo Unije, temveč z državo članico, ki želi upravičiti omejitev temeljne svoboščine.(51) Sodišče od sodbe Walrave in Koch(52) dosledno ugotavlja, da se določbe Pogodbe uporabljajo za subjekt, kot je FIFA. Tak subjekt se obravnava, kot da bi bil država članica, ki želi upravičiti omejitev temeljne svoboščine (ali, odvisno od primera, omejevanje konkurence). Posledično je edino logično, da bi se v takem položaju določbe Listine morale zanj uporabiti v smislu, da ga zavezujejo. Drugače povedano, če Sodišče ni imelo težav z uporabo člena 45 PDEU horizontalno za subjekt, kot je FIFA, mora enako veljati v zvezi z uporabo Listine.(53)
76. Kar zadeva izraze „izvajajo pravo Unije“, je Sodišče te pojasnilo v sodbi Åkerberg Fransson,(54) v kateri je uporabilo pojasnila k Listini in presodilo, da je zahteva po spoštovanju temeljnih pravic, opredeljenih v okviru Unije, za države članice zavezujoča le tedaj, ko ukrepajo znotraj področja uporabe prava Unije.(55) Sodišče je še presodilo, da, ker je treba, kadar nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Unije, spoštovati temeljne pravice, ki jih zagotavlja Listina, ne morejo obstajati primeri, v katerih nacionalna ureditev spada na področje uporabe prava Unije, ne da bi se uporabljale te temeljne pravice. Dejstvo, da se uporabi pravo Unije, vključuje uporabo temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina.(56)
77. Menim, da je tako „zrcalno načelo“ v celoti skladno z logiko člena 51 Listine, da se zagotovi, da so pravice iz Listine spoštovane v okviru področja uporabe prava Unije.
78. Naj poleg tega opozorim na starejšo sodno prakso pred(57) začetkom veljavnosti Listine in po njem(58) v smislu, da kadar se država članica želi sklicevati na razlog za upravičenost v okviru omejitve temeljne svoboščine, mora ta država članica zagotoviti skladnost s temeljnimi pravicami Unije.
79. Na podlagi navedenega ne vidim, zakaj se v tem konkretnem primeru določbe Listine ne bi uporabile v smislu, da se lahko posamezniki nanje sklicujejo proti subjektu, kot je FIFA.(59)
80. Naj nazadnje še na kratko pripomnim glede metodologije. Glede na navedeno menim, da je primerno mesto za preučitev skladnosti izpodbijanih določb z Listino analiza upravičenosti, ki sta jo predložili FIFA in URBSFA. V zvezi s tem se v celoti strinjam z generalnim pravobranilcem H. Saugmandsgaardom Øejem, da „kadar Sodišče preučuje nacionalno zakonodajo z vidika prostega pretoka, zatrjevane kršitve temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, ni mogoče preučiti neodvisno od vprašanja kršitve te svoboščine“.(60) Dovolj je dodati, da je to tudi način, na katerega se mi zdi, da je Sodišče do zdaj ravnalo: vprašanja, ki vključujejo temeljne pravice, v zadevah, ki se nanašajo na prosto gibanje, se obravnavajo v okviru upravičenosti omejitve.(61)
2) Materialne zahteve člena 15 Listine
81. Naj že v tej fazi povem, da se nič v analizi, ki sledi v zvezi s členom 15(1) Listine(62), ne bo bistveno razlikovalo od analize člena 45 PDEU.
82. Najprej je v zadevi, kot je obravnavana, treba (temeljno in osebno) subjektivno ekonomsko pravico, ki jo določa člen 45 PDEU,(63) šteti za funkcionalno enakovredno členu 15 Listine,(64) posledično pa se bom zaradi popolnosti omejil na preudarke, navedene v nadaljevanju.(65) V zvezi s tem želim poudariti potencialne težave, ki jih bo Sodišče moralo na neki stopnji rešiti.
83. Prvič, kot je že razvidno iz besedila člena 15(1) Listine, ta določa pravico do izbire in opravljanja poklica.(66) Glede na to, da se izpodbijane določbe nanašajo na opravljanje poklica nogometaša, spadajo na področje zaščite, ki jo zagotavlja člen 15(1) Listine.
84. Drugič, kar zadeva mogočo omejitev pravice do opravljanja poklica, člen 52(1) Listine določa, da mora biti vsakršno omejevanje uresničevanja pravic iz Listine predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko uresničujejo cilje splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.
85. Najprej je treba preučiti, ali bi bilo treba RSTP šteti za „zakon“ v smislu člena 52(1) Listine.(67) Tu bi bil intuitiven in po mojem mnenju na koncu prepričljiv odgovor ta, da na abstraktni ravni akt, kot je RSTP, lahko pomeni „zakon“, razlogovanje za to pa je znova analogno tistemu, podanemu zgoraj v zvezi s členom 51(1): ko se v položaju, kot je ta v obravnavani zadevi, enkrat šteje, da akt FIFE ali URBSFE spada na področje uporabe Listine, potem se ta akt šteje za „zakon“ v smislu člena 52(1) Listine. Drugače povedano, pri opredelitvi pojma „zakon“ bi izbral funkcionalni pristop ter glede na to, da je RSTP ubeseden in namenjen za uporabo na abstrakten način, štel RSTP za „materialni zakon“. Čeprav se zavedam ustavnega pomena take ugotovitve, ki bi si zagotovo zaslužila temeljito presojo v položaju, ko člen 15 Listine ni, kot v obravnavani zadevi, „zajet“ s členom 45 PDEU, menim, da je to posledica širitve zadnjenavedene določbe na subjekte, kot je FIFA.
86. Dalje, zadevna pravila morajo biti ustrezno dostopna in dovolj natančno ubesedena.(68) Zdi se mi, da je v zvezi z RSTP tako.
87. Na koncu lahko v zvezi s preostalim preizkusom omejitve (ugotavljanja razloga za upravičenost, sorazmernosti) glede na to, da je funkcionalno enakovreden tistemu v skladu s členom 45 PDEU, napotim na ustrezne preudarke, podane zgoraj v teh sklepnih predlogih.
IV. Predlog
88. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Cour d’appel de Mons (pritožbeno sodišče v Monsu, Belgija), odgovori:
(1) Člen 101 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje pravilom, ki jih je sprejela zveza, odgovorna za organizacijo nogometnih tekmovanj na svetovni ravni, ter ki jih izvajajo ta zveza in nacionalne nogometne zveze, ki so njene članice, ter ki določajo solidarno odgovornost igralca in kluba, ki želi skleniti pogodbo z njim, pri plačilu odškodnine, ki jo je treba plačati klubu, s katerim je bila pogodba brez utemeljenega razloga prekinjena, in ki nogometni zvezi, katere član je prejšnji klub igralca, dajejo upravičenje, da ne izda mednarodnega prestopnega certifikata, potrebnega za sklenitev pogodbe med igralcem in novim klubom, če obstaja spor med tem prejšnjim klubom in igralcem, če se ugotovi, prvič, da ti sklepi podjetniških združenj lahko prizadenejo trgovino med državami članicami, in, drugič, da je njihov cilj ali posledica omejevanje konkurence med poklicnimi nogometnimi klubi, razen če se v drugem od teh scenarijev s prepričljivim razlogovanjem in dokazi dokaže, da so utemeljeni z uresničevanjem enega ali več legitimnih ciljev in nujno potrebni za ta namen.
(2) Člen 45 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje uporabi pravil, ki jih je sprejela zveza, odgovorna za organizacijo nogometnih tekmovanj na svetovni ravni, ter ki jih izvajajo ta zveza in nacionalne nogometne zveze, ki so njene članice:
– ter ki določajo solidarno odgovornost igralca in kluba, ki želi skleniti pogodbo z njim, pri plačilu odškodnine, ki jo je treba plačati klubu, s katerim je bila pogodba brez utemeljenega razloga prekinjena, razen če je mogoče dokazati, da je v razumnem časovnem okviru resnično mogoče ne uporabiti tega načela, kadar je mogoče ugotoviti, da novi klub ni bil vključen v predčasno in neutemeljeno prekinitev igralčeve pogodbe;
– in na podlagi katerih je nogometna zveza, katere član je prejšnji klub igralca, upravičena, da ne izda mednarodnega prestopnega certifikata, potrebnega za sklenitev pogodbe med igralcem in novim klubom, če obstaja spor med tem prejšnjim klubom in igralcem, razen če je mogoče dokazati, da je v položaju, v katerem obstaja zgolj očitek, da igralec ne ravna v skladu s pogoji svoje pogodbe in da je bil klub zaradi igralčevega domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti prisiljen odpovedati pogodbo, mogoče sprejeti učinkovite, dejanske in hitre začasne ukrepe.