Zadeva T‑29/11

Technische Universität Dresden

proti

Evropski komisiji

„Arbitražna klavzula – Program ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja – Pogodba o financiranju projekta – Ničnostna tožba – Opomin – Pogodbena narava spora – Akt, zoper katerega ni pravnega sredstva – Nedopustnost – Sprememba opredelitve tožbe – Upravičeni stroški“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 24. oktobra 2014

1.      Sodni postopek – Pravna podlaga tožbe – Izbira, ki jo opravi tožeča stranka, ne sodišče Unije

2.      Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Razglasitev ničnosti opomina, ki ga je izdala Komisija – Nedopustnost

(člen 263 PDEU)

3.      Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Drugačna opredelitev tožbe – Pogoji

(člen 272 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

4.      Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Arbitražna klavzula – Pojem

(člen 272 PDEU)

5.      Proračun Evropske unije – Finančna pomoč Unije – Obveznost upravičenca, da upošteva pogoje za dodelitev pomoči

(člen 317 PDEU)

6.      Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pristojnost Splošnega sodišča za obravnavo nasprotne tožbe – Predlog v okviru povračila prekomernih subvencij, ki jih je izplačala Komisija – Zahteva po jasnosti stališč in dokazov, ki Splošnemu sodišču omogočajo, da presodi utemeljenost – Nespoštovanje – Nedopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člen 46(1)(c))

7.      Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Obveznost obrazložitve, ki se nanaša le na enostranske ukrepe – Neobstoj obveznosti obrazložitve v okviru pogodbe o financiranju

(člena 272 PDEU in 296 PDEU)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 24.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 29, 38 in 39.)

3.      Za spremembo opredelitve ničnostne ali odškodninske tožbe v tožbo, vloženo na podlagi člena 272 PDEU (arbitražna klavzula), veljata kumulativna pogoja. Tako je taka sprememba opredelitve mogoča, če temu ne nasprotuje izrecna volja tožeče stranke in če je vsaj en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev določb, ki urejajo zadevno pogodbeno razmerje, naveden v tožbi v skladu z določbami člena 44(1)(c) Poslovnika.

(Glej točki 42 in 44.)

4.      Ker pogodba ne določa nobenega besedila, ki bi ga bilo treba uporabiti v arbitražni klavzuli, je v skladu s sodno prakso vsako besedilo, ki kaže na to, da imajo stranke namen morebitne spore izvzeti iz pristojnosti nacionalnih sodišč zato, da bi jih predložile sodiščema Unije, treba šteti za zadostno za to, da sta ti na podlagi člena 272 PDEU pristojni.

Arbitražna klavzula pomeni klavzulo, ki je vstavljena pod naslov „Law applicable and competent court“ (pravo, ki se uporablja, in pristojno sodišče) v pogodbi o financiranju in v skladu s katero „lahko upravičenci zoper sklepe Komisije, ki se nanašajo na uporabo določil [te] pogodbe in način njenega izvajanja, vložijo tožbo pri [Splošnem sodišču] ali po potrebi pritožbo pri [Sodišču]“.

Atipičen zapis take klavzule in njena terminologija, zlasti uporaba izrazov „sklep“ in „upravičenec“, sicer spominjata na nadzor zakonitosti, ki se opravi na podlagi ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU, vendar te okoliščine ne morejo preprečiti opredelitve te klavzule kot arbitražne klavzule.

V delu, v katerem se navedena klavzula lahko uporabi zlasti za sklepe, ki jih Komisija sprejme na podlagi pogodbenih določil in ki jih ni mogoče ločiti od pogodbenega razmerja – ki so sklepi, ki v skladu s sodno prakso ne spadajo na področje uporabe ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU – bi razlaga te klavzule v smislu, da gre zgolj za opozorilo glede ničnostnih tožb, pomenila pogodbeno razširitev pogojev za dopustnost, na katere se nanaša člen 263 PDEU, in to kljub temu, da gre za pogoje javnega reda in jih zato stranke ne morejo prosto urejati.

Poleg tega, ob upoštevanju njenega besedila, področja uporabe te klavzule ni mogoče omejiti samo na tožbe zoper sklepe, ki jih Komisija lahko sprejme na podlagi člena 299 PDEU.

(Glej točke 52, 53, 55, 56, 60, 61, 63, 64 in 66.)

5.      V skladu s temeljnim načelom, ki ureja finančne pomoči Unije, Unija lahko subvencionira le dejansko nastale stroške. Da bi Komisija lahko izvedla nadzor, morajo upravičenci do take finančne pomoči Skupnosti dokazati resničnost izdatkov, vknjiženih za subvencionirane projekte, saj je za dobro delovanje sistema nadzora in dokazovanja, uvedenega za to, da se preveri, ali so pogoji za odobritev teh pomoči izpolnjeni, nujno, da ti upravičenci predložijo zanesljive informacije. Za to, da se upraviči dodelitev specifične subvencije, torej ni dovolj, da se dokaže, da je bil projekt izveden. Upravičenec do pomoči mora poleg tega predložiti dokaz o tem, da je plačal prijavljene stroške, v skladu s pogoji, določenimi za odobritev zadevne pomoči, saj so do vračila upravičeni le stroški, ki so ustrezno izkazani. Obveznost spoštovanja postavljenih finančnih pogojev pomeni celo eno od njegovih bistvenih zavez in torej pogojuje dodelitev finančne pomoči.

(Glej točko 71.)

6.      Tudi ob predpostavki, da želi Komisija pri Splošnem sodišču vložiti nasprotno tožbo in da je Splošno sodišče kljub zapisu arbitražne klavzule pristojno za odločanje o tem predlogu, bi bila ob upoštevanju sodne prakse, v skladu s katero v sistemu pravnih sredstev Unije pristojnost za odločanje o tožbi v glavni stvari zajema pristojnost za odločanje o kakršni koli nasprotni tožbi, vloženi v istem postopku, ki izhaja iz istega akta ali istih dejstev, ki so predmet tožbe, ta nasprotna tožba v vsakem primeru nedopustna ob upoštevanju zahtev iz člena 46(1)(c) Poslovnika. Tak predlog namreč ne iz pripravljalnih vlog Komisije ne iz stališč, ki jih je ta podala na obravnavi, ni razviden z zahtevano jasnostjo, in ga ne podpirajo trditve in dokazi, ki Splošnemu sodišču omogočajo, da preizkusi njegovo utemeljenost, tožeči stranki pa, da pripravi svojo obrambo.

(Glej točko 116.)

7.      Obveznost obrazložitve je Komisiji naložena v členu 296, drugi odstavek, PDEU. Vendar določa le enostranske ukrepe te institucije. Ta obveznost Komisiji torej ni naložena na podlagi pogodbe o financiranju. Zato je tožbeni razlog, ki se nanaša na nezadostno obrazložitev, brezpredmeten v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 272 PDEU, saj morebitna kršitev te obveznosti ne vpliva na obveznosti, ki jih ima Komisija na podlagi zadevne pogodbe. Te ugotovitve ne omaja argument tožeče stranke, da morajo biti v skladu s sodno prakso ob upoštevanju tega, da ima sklep o znižanju zneska denarne pomoči Unije za upravičenca do te pomoči resne posledice, iz obrazložitve tega sklepa jasno razvidni razlogi, ki upravičujejo znižanje zneska glede na prvotno dogovorjeni znesek.

(Glej točke od 120 do 122.)