SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 12. julija 2018(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg električnih kablov – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Enotna in trajajoča kršitev – Dokaz o kršitvi – Trajanje sodelovanja – Javno distanciranje – Izračun zneska globe – Teža kršitve – Neomejena sodna pristojnost“

V zadevi T‑441/14,

Brugg Kabel AG s sedežem v Bruggu (Švica),

Kabelwerke Brugg AG Holding s sedežem v Bruggu,

ki ju zastopajo A. Rinne, A. Boos, in M. Lichtenegger, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo H. Leupold, H. van Vliet in C. Vollrath, agenti, skupaj z A. Israelom, odvetnikom,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, primarno, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 2139 final z dne 2. aprila 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) v delu, ki se nanaša na tožeči stranki, in, podredno, znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in R. Barents, sodnik,

sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 1. junija 2017,

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

A.      Tožeči stranki in zadevni sektor

1        Tožeči stranki, družba Kabelwerke Brugg AG Holding in njena podružnica v popolni lasti, družba Brugg Kabel AG, sta švicarski družbi, dejavni v sektorju proizvodnje in dobave podzemnih električnih kablov.

2        Podmorski in podzemni električni kabli se uporabljajo za prenos in distribucijo električne energije pod vodo oziroma pod zemljo. Razvrščeni so v tri kategorije: kabli za nizke napetosti, kabli za srednje napetosti ter kabli za visoke in zelo visoke napetosti. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se večinoma prodajajo v okviru projektov. Pri teh projektih gre za kombinacijo električnih kablov ter dodatne potrebne opreme, naprav in storitev. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se prodajajo po vsem svetu velikim operaterjem nacionalnih omrežij in drugim elektroenergetskim podjetjem, večinoma v okviru javnih naročil.

B.      Upravni postopek

3        Švedska družba ABB AB je z dopisom z dne 17. oktobra 2008 Komisiji Evropskih skupnosti predložila več izjav in dokumentov v zvezi z omejevalnimi trgovinskimi praksami v sektorju proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov. Te izjave in dokumenti so bili predloženi v okviru prošnje za imuniteto na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti).

4        Komisija je po izjavah družbe ABB med 28. januarjem in 3. februarjem 2009 opravila preglede v prostorih družb Prysmian SpA in Prysmian Cavi e Sistemi Energia Srl ter v prostorih drugih zadevnih evropskih družb, in sicer Nexans SA in Nexans France SAS.

5        Japonske družbe Sumitomo Electric Industries Ltd, Hitachi Cable Ltd in J‑Power Systems Corp. so 2. februarja 2009 vložile skupno prošnjo za imuniteto pred globo v skladu s točko 14 obvestila o prizanesljivosti ali, podredno, za znižanje njenega zneska v skladu s točko 27 tega obvestila. Nato so Komisiji posredovale druge ustne izjave in dokumente.

6        Komisija je med preiskavo podjetjem iz sektorja proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov poslala več zahtev po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in točke 12 obvestila o prizanesljivosti.

7        Komisija je 30. junija 2011 začela postopek in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper te pravne subjekte: Nexans France, Nexans, Pirelli & C. SpA, Prysmian Cavi e Sistemi Energia, Prysmian, The Goldman Sachs Group, Inc., Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, J‑Power Systems, Furukawa Electric Co. Ltd, Fujikura Ltd, Viscas Corp., SWCC Showa Holdings Co. Ltd, Mitsubishi Cable Industries Ltd, Exsym Corp., ABB, ABB Ltd, nkt cables GmbH, NKT Holding A/S, Silec Cable SAS, Grupo General Cable Sistemas, SA, Safran SA, General Cable Corp., LS Cable & System Ltd, Taihan Electric Wire Co. Ltd in tožeče stranke.

8        Vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah razen družbe Furukawa Electric so se od 11. do 18. junija 2012 udeležili upravnega zaslišanja pred Komisijo.

9        Splošno sodišče je s sodbama z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑135/09, EU:T:2012:596), in z dne 14. novembra 2012, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia/Komisija (T‑140/09, neobjavljena, EU:T:2012:597), odločbi o pregledu, na eni strani naslovljeni na družbi Nexans in Nexans France ter na drugi na družbi Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia, razglasilo za nični v delu, v katerem se nanašata na električne kable, razen na podmorske in podzemne električne kable za visoke napetosti ter na material, povezan z zadevnimi drugimi kabli, v preostalem pa tožbo zavrnilo. Družbi Nexans in Nexans France sta 24. januarja 2013 vložili pritožbo zoper prvonavedeno sodbo. Sodišče je s sodbo z dne 25. junija 2014, Nexans in Nexans France/Komisija (C‑37/13 P, EU:C:2014:2030), to pritožbo zavrnilo.

10      Komisija je 2. aprila 2014 sprejela Sklep C(2014) 2139 final v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

C.      Izpodbijani sklep

1.      Zadevna kršitev

11      V členu 1 izpodbijanega sklepa je navedeno, da je več podjetij v različnih obdobjih sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101 PDEU v „sektorju podmorskih in/ali podzemnih električnih kablov za (zelo) visoke napetosti“. Komisija je v bistvu ugotovila, da so glavni evropski, japonski in južnokorejski proizvajalci podmorskih in podzemnih električnih kablov od februarja 1999 do konca januarja 2009 sodelovali v mreži večstranskih in dvostranskih srečanj ter vzpostavili stike, katerih cilj je bil omejevati konkurenco za projekte v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za (zelo) visoke napetosti na določenih ozemljih, pri čemer so si razdelili trge in stranke ter s tem izkrivljali običajni konkurenčni proces (točke od 10 do 13 in 66 obrazložitve navedenega sklepa).

12      Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je imel kartel dve glavni konfiguraciji, ki sta tvorili enoto. Natančneje, po njenem mnenju je bil kartel sestavljen iz dveh delov, in sicer:

–        na eni strani je bila „konfiguracija kartela A/R“, ki je združevala evropske proizvajalce, običajno poimenovane „člani R“, japonske proizvajalce, poimenovane „člani A“, in nazadnje južnokorejske proizvajalce, poimenovane „člani K“. Navedena konfiguracija je omogočala uresničevanje cilja dodeljevanja ozemelj in strank evropskim, japonskim in južnokorejskim proizvajalcem. To dodeljevanje se je izvajalo na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, v skladu s katerim so se japonski in južnokorejski proizvajalci zavezali, da evropskim proizvajalcem ne bodo konkurirali za projekte, ki potekajo na njihovem „nacionalnem ozemlju“, zadnjenavedeni pa so se zavezali, da ne bodo vstopili na trga Japonske in Južne Koreje. Prav tako so si dodeljevali projekte na „izvoznih ozemljih“, to je drugod po svetu, razen v Združenih državah, pri čemer so določeno obdobje spoštovali „kvoto 60/40“, kar pomeni, da je bilo 60 % projektov pridržanih za evropske proizvajalce, preostalih 40 % pa za azijske;

–        na drugi strani je bila „evropska konfiguracija kartela“, v okviru katere so si evropski proizvajalci razdelili ozemlja in stranke za projekte, ki so se izvajali znotraj evropskega „nacionalnega ozemlja“, ali projekte, dodeljene evropskim proizvajalcem (glej točko 3.3 izpodbijanega sklepa ter zlasti točki 73 in 74 obrazložitve navedenega sklepa).

13      Komisija je ugotovila, da so udeleženci kartela določili obveznosti sporočanja podatkov, da bi se zagotovilo spremljanje dogovorov o razdelitvi (točke od 94 do 106 in od 111 do 115 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14      Komisija je udeležence kartela ob upoštevanju vloge, ki so jo imeli razni udeleženci kartela pri njegovem izvajanju, razvrstila v tri skupine. Najprej je opredelila jedro kartela, ki so mu na eni strani pripadala evropska podjetja, in sicer podjetje Nexans France, odvisna podjetja družbe Pirelli & C., nekdanje Pirelli SpA, ki je bila zaporedoma udeležena v kartelu, in podjetje Prysmian Cavi e Sistemi Energia, na drugi strani pa japonska podjetja, in sicer podjetji Furukawa Electric Co. in Fujikura ter njuno skupno podjetje Viscas ter podjetji Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable ter njuno skupno podjetje J‑Power Systems (točke od 545 do 561 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nato je opredelila skupino podjetij, ki niso spadala v jedro, ki pa jih vseeno ni bilo mogoče šteti za obrobne akterje kartela, ter v to skupino uvrstila podjetja ABB, Exsym, Brugg Kabel in subjekt, ki so ga ustanovile družbe Sagem SA, Safran in Silec Cable (točke od 562 do 575 obrazložitve navedenega sklepa). Nazadnje je ugotovila, da so bila podjetja Mitsubishi Cable Industries, SWCC Showa Holdings, LS Cable & System, Taihan Electric Wire in nkt cables obrobni akterji kartela (točke od 576 do 594 obrazložitve tega sklepa).

2.      Odgovornost tožečih strank

15      Zaradi neposrednega sodelovanja družbe Brugg Kabel pri kršitvi od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006 je bila ugotovljena njena odgovornost. Družba Kabelwerke Brugg je bila spoznana za odgovorno za kršitev kot matična družba družbe Brugg Kabel v istem obdobju (točke od 859 do 861 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3.      Naložena globa

16      V skladu s členom 2(b) izpodbijanega sklepa se tožečima strankama „skupno in nerazdelno“ naloži globa v višini 8.490.000 EUR.

17      Komisija je za izračun globe uporabila člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu z [navedenim členom] (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006).

18      Komisija je na prvem mestu glede osnovnega zneska glob po ugotovitvi vrednosti upoštevne prodaje v skladu s točko 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 (točke od 963 do 994 obrazložitve izpodbijanega sklepa) določila delež te vrednosti prodaje, ki odraža težo kršitve v skladu s točkama 22 in 23 navedenih smernic. V zvezi s tem je menila, da kršitev zaradi svoje narave pomeni eno najtežjih omejitev konkurence, zaradi česar je upravičena stopnja teže v višini 15 %. Uporabila je tudi 2‑odstotni koeficient teže kršitve za vse naslovnike zaradi njihovega skupnega tržnega deleža in skorajda svetovnega geografskega obsega kartela, ki je med drugim zajemal celotno ozemlje Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Poleg tega je med drugim menila, da je bilo ravnanje evropskih podjetij bolj škodljivo za konkurenco kakor ravnanje drugih podjetij, saj so si evropska podjetja poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“ med seboj razdelila projekte električnih kablov v okviru „evropske konfiguracije kartela“. Zato je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati iz naslova teže kršitve, za evropska podjetja določila na 19 %, za preostala podjetja pa na 17 % (točke od 997 do 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

19      Komisija je glede množilnega količnika v zvezi s trajanjem kršitve za tožeči stranki za obdobje od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006 uporabila količnik 4,91. Poleg tega je v osnovni znesek globe vključila dodatni znesek, in sicer vstopno pristojbino, ki ustreza 19 % vrednosti prodaje. Tako določen znesek je bil 8.937.000 EUR (točke od 1011 do 1016 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

20      Komisija na drugem mestu glede prilagoditev osnovnega zneska glob ni ugotovila obteževalnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na osnovni znesek globe, ugotovljen za posamezne udeležence kartela, razen za družbo ABB. Kar zadeva olajševalne okoliščine, je odločila, da se bo v znesku globe odražala vloga različnih podjetij pri izvajanju kartela. Tako je za 10 % znižala osnovni znesek globe, ki se naloži obrobnim akterjem kartela, in za 5 % osnovni znesek globe, ki se naloži podjetjem s srednjo stopnjo vpletenosti v kartel. Dalje, odobrila je dodatno 1‑odstotno znižanje družbama Mitsubishi Cable Industries in SWCC Showa Holdings za obdobje pred ustanovitvijo družbe Exsym ter družbama LS Cable & System in Taihan Electric Wire, ker niso bile seznanjene z nekaterimi vidiki enotne in trajajoče kršitve in zaradi neobstoja njihove odgovornosti za te vidike. Nikakršno znižanje osnovnega zneska globe pa ni bilo odobreno podjetjem, ki spadajo v jedro kartela (točke od 1017 do 1020 in 1033 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je poleg tega na podlagi Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 odobrila dodatno 3‑odstotno znižanje zneska globe, naložene družbi Mitsubishi Cable Industries zaradi njenega dejanskega sodelovanja zunaj okvira obvestila o prizanesljivosti (točka 1041 obrazložitve navedenega sklepa).

21      Komisija je poleg tega odločila, da družbi ABB odobri imuniteto pred globami ter da za 45 % zniža znesek globe, naložene družbam J‑Power Systems, Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable, da bi upoštevala sodelovanje teh podjetij v okviru obvestila o prizanesljivosti.

II.    Postopek in predlogi strank

22      Tožeči stranki sta 16. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

23      Splošno sodišče je 28. septembra 2016 v okviru ukrepa procesnega vodstva iz člena 89(3)(a) in (d) Poslovnika Komisiji predložilo vprašanja in jo pozvalo, naj predloži nekatere dokumente, zlasti nezaupne različice odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

24      Sestava senatov Splošnega sodišča je bila spremenjena na podlagi člena 27(5) Poslovnika, pri čemer je bila sodnica poročevalka razporejena v osmi senat (nova sestava), ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.

25      Komisija je z dopisom z dne 31. oktobra 2016 odgovorila na vprašanja Splošnega sodišča in predložila zahtevane dokumente, razen nezaupnih različic odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah družb Nexans France, Nexans, The Goldman Sachs Group, Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, J‑Power Systems, Furukawa Electric, Fujikura, Mitsubishi Cable Industries, Exsym, nkt cables, NKT Holding, Silec Cable, Grupo General Cable Sistemas, Safran, General Cable, LS Cable & System, ABB, Pirelli & C., Prysmian, Prysmian Cavi e Sistemi Energia, SWCC Showa Holdings, Taihan Electric Wire in Viscas. Pojasnila je, da navedene družbe kljub njeni prošnji v zvezi s tem še niso pripravile nezaupne različice svojih odgovorov na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

26      Splošno sodišče (osmi senat) je na predlog sodnice poročevalke odločilo, da bo opravilo ustni del postopka. Stranke so na obravnavi 1. junija 2017 ustno podale stališča in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

27      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        razglasi ničnost člena 1, točka 2, člena 2(b) in člena 3 izpodbijanega sklepa v delu, v katerem jima je „skupno in nerazdelno“ naloženo plačilo globe v višini 8.490.000 EUR zaradi njune odgovornosti pri povzročitvi enotne in trajajoče kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006;

–        razglasi delno ničnost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem sta tudi spoznani za odgovorni za zatrjevano sodelovanje pri različnih sporazumih in usklajenih ravnanjih, ki pomenijo enotno in trajajočo kršitev, ter posamični kršitvi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP;

–        podredno, zniža znesek globe, ki jima je bila naložena in ki je določena v členu 2(b) izpodbijanega sklepa;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

28      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

29      Tožeči stranki v okviru tožbe predlagata razglasitev delne ničnosti izpodbijanega sklepa in znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena.

A.      Predlogi za razglasitev ničnosti

30      Tožeči stranki v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti navajata šest tožbenih razlogov. Prvi se nanaša na kršitvi pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja. Drugi se nanaša na nepristojnost Komisije, da kaznuje kršitev, ki je bila storjena v tretjih državah in ki nima vpliva v EGP. Tretji se nanaša na napako pri presoji ter na kršitvi obveznosti obrazložitve in pravice do domneve nedolžnosti iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), in člena 48(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi s členom 6(2) in (3) PEU, ker naj bi bila tožečima strankama napačno pripisana odgovornost za zatrjevano sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi. Četrti se nanaša na neizpolnitev dolžnosti preučitve zaradi dejanskih napak in izkrivljanja dokazov v zvezi z zatrjevano udeležbo tožečih strank v kartelu ter na kršitev obveznosti obrazložitve. Peti tožbeni razlog se nanaša na „kršitev materialnega prava“ zaradi napačne uporabe člena 101 PDEU oziroma člena 53 Sporazuma EGP. Šesti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, na napačno obrazložitev, na več napak pri presoji in na zlorabo pooblastil, kar zadeva izračun osnovnega zneska globe, naložene tožečima strankama.

1.      Prvi tožbeni razlog: kršitvi pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja

31      Prvi tožbeni razlog ima dva dela. Prvi del se nanaša na kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je Komisija tožečima strankama zavrnila vročitev zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v nemščini. Drugi del se nanaša na kršitev pravice do obrambe, ker Komisija tožečima strankama ni odobrila dostopa do odgovorov drugih podjetij na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki lahko vsebujejo razbremenilne informacije.

a)      Vročitev zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini

32      Tožeči stranki trdita, da je Komisija kršila njuno pravico do poštenega sojenja in njuno pravico do obrambe s tem, da jima je zahteve po informacijah in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vročila izključno v angleščini, čeprav je družba Brugg Kabel večkrat prosila za njihovo vročitev v nemščini.

33      Tožeči stranki trdita, da mora Komisija v skladu s pravico do poštenega sojenja, načelom spoštovanja pravice do obrambe in členom 6(3)(a) EKČP, če je njen naslovnik družba s sedežem na ozemlju države, ki ni del EGS, uporabiti uradni jezik te države, če je ta jezik eden od uradnih jezikov Evropske unije in poleg tega eden od delovnih jezikov Komisije. Zato naj bi morala Komisija, kot naj bi to bilo med drugim pojasnjeno v dokumentu Komisije, naslovljenem „Antitrust Manual of Procedures“, v primeru družbe, kakršna je Brugg Kabel in ki ima sedež v kantonu Aargau (Švica), kjer je uradni jezik nemščina, uporabiti ta jezik ali od navedene družbe dobiti dovoljenje o njegovi neuporabi, in sicer najpozneje pred vročitvijo obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

34      Toda v obravnavanem primeru naj bi, potem ko je Komisija najprej družbi Brugg Kabel navedene dokumente vročila v angleščini, eden od uradnikov Generalnega direktorata Komisije za konkurenco predstavnikom navedene družbe med telefonskim pogovorom 23. oktobra 2009 dejal, da Komisija ne more odobriti njihove prošnje za vročitev zahteve po informacijah z dne 20. oktobra 2009 v nemščini, ker naj ta družba ne bi imela sedeža v državi članici Unije. Po navedbah tožečih strank so predstavniki navedene družbe prosili za samo delni prevod navedene zahteve po informacijah šele po tej zavrnitvi, kot je razvidno iz dopisa, poslanega Komisiji 27. oktobra 2009. V nasprotju s trditvami Komisije naj torej zadevna družba ne bi čakala na zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje, da bi zahtevala, da ji Komisija vroča dokumente v nemščini. Poleg tega naj bi bila želja zadevne družbe, da se kot jezik postopka uporablja nemščina, jasno razvidna iz dejstva, da je na vse zahteve po informacijah in na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah odgovorila v tem jeziku.

35      Zaradi zavrnitve Komisije, da družbi Brugg Kabel zahteve po informacijah in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vroči v nemščini, naj bi bil potreben čas za prevod iz angleščine v nemščino, kar naj bi skrajšalo čas, ki bi bil po navadi predviden za njeno obrambo. Tožeči stranki v zvezi s tem navajata, da v nasprotju s trditvami Komisije poznavanje angleščine v navedeni družbi ni izpolnjevalo zahtev iz člena 6(3)(a) EKČP. Nasprotno, vsakodnevno delo in srečanja nadzornikov upravljanja naj bi redno potekala v nemščini. Poleg tega je nemščina po navedbah tožečih strank jezik, v katerem naj bi potekalo interno dopisovanje te družbe in v katerem naj bi bili pripravljeni interni dokumenti, kot so letna poročila ali priročnik o vodenju, ki naj bi jih pozneje v angleščino prevedel zunanji ponudnik storitev. Nazadnje, nepomembno naj bi bilo, da so sporni stiki med družbo Brugg Kabel in drugimi proizvajalci električnih kablov potekali pretežno v angleščini, saj naj bi šlo le za tehnično razpravo enega od sodelavcev v strokovnem jeziku proizvajalcev električnih kablov, medtem ko naj bi obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah vsebovalo kompleksne očitke, ki naj bi jih morala zadevna družba za njihovo tehnično in pravno preučitev imeti možnost v celoti razumeti.

36      Tožeči stranki poleg tega trdita, da je Komisija kršila tudi njuno pravico do obrambe pred Splošnim sodiščem s tem, da je v odgovoru na tožbo uporabila navedbe v angleščini in francoščini brez njihovega prevoda, kot ga določa člen 35(3) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991. Navajata, da te nenavedbe prevoda na stopnji duplike ni bilo mogoče odpraviti, saj naj ta popravek ne bi bil dopusten, ker naj bi že v tožbi navedli očitek v zvezi s kršitvijo jezika postopka. Iz tega naj bi izhajalo, da je treba vse dele odgovora na tožbo, ki vsebujejo take navedbe, zavreči kot nedopustne.

37      Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

38      V zvezi s tem je treba spomniti, da EKČP sicer ni pravni instrument, ki bi bil formalno vključen v pravni red Unije, saj Unija k tej konvenciji ni pristopila, vendar člen 6(3) PEU določa, da so temeljne pravice, priznane z navedeno konvencijo, del prava Unije kot splošna načela in da člen 52(3) Listine določa, da imajo pravice iz Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z navedeno konvencijo (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 32 in navedena sodna praksa).

39      Poleg tega je treba spomniti, da ima v skladu s členom 6(3)(a) EKČP vsak obtoženec pravico, da ga takoj in nadrobno v jeziku, ki ga razume, seznanijo z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni.

40      Spomniti je treba tudi, da Komisije v skladu s sodno prakso ni mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 6 EKČP (glej sodbo z dne 10. marca 1992, Shell/Komisija, T‑11/89, EU:T:1992:33, točka 39 in navedena sodna praksa). Poleg tega upoštevanje člena 6 EKČP ne izključuje, da v upravnem postopku „kazen“ naloži najprej upravni organ, ki sam ne izpolnjuje pogojev, določenih v členu 6(1) EKČP, če pozneje nadzor opravi sodni organ, ki ima neomejeno pristojnost (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 35). Iz navedenega sledi, da se tožeči stranki zoper Komisijo ne moreta sklicevati na kršitev člena 6 EKČP.

41      Vendar je treba tudi spomniti, da je treba v skladu s sodno prakso pravico do obrambe, v zvezi s katero je člen 41 Listine sestavni del pravice do dobrega upravljanja, spoštovati v vseh okoliščinah, zlasti v vsakem postopku, ki bi lahko pripeljal do sankcij, čeprav gre za upravni postopek. Na podlagi tega načela se zato zahteva, da je zadevnim podjetjem in združenjem podjetij v fazi upravnega postopka omogočeno, da primerno sporočijo svoje stališče o resničnosti in ustreznosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih zatrjuje Komisija (glej sodbo z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točki 82 in 88 ter navedena sodna praksa).

42      Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija spoštovati pravico do obrambe zadevnih podjetij, zoper katera je uveden upravni postopek, v katerem bi lahko bile izrečene sankcije, saj je pomembno preprečiti nepopravljive posege v te pravice v postopkih predhodne preiskave, zlasti med pregledi, ki so lahko odločilni za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanj podjetij in so podlaga za ugotavljanje njihove odgovornosti (sodba z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija, T‑135/09, EU:T:2012:596, točka 41).

43      Prav z vidika načel, navedenih zgoraj v točkah od 38 do 42, je treba preveriti, ali je vročitev zahtev po informacijah tožečima strankama in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini posegla v njuno pravico do obrambe.

44      Prvič, kar zadeva vročitev zahtev po informacijah v angleščini, je treba poudariti, da je namen obveznosti Komisije – kot je bilo navedeno zgoraj v točki 42 – da spoštuje pravico do obrambe med predhodnimi preiskavami pred dejansko uvedbo postopka v zvezi z omejevalnimi sporazumi, preprečiti nepopravljive posege v te pravice med zadevnimi preiskavami. Iz tega razloga mora Komisija spoštovati pravico do obrambe, med drugim med pregledi, ker so ti lahko odločilni za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanja podjetij, za katero lahko odgovarjajo.

45      Upoštevati je treba, da se taka logika lahko uporabi tudi za zahteve po informacijah, ki jih je Komisija naslovila na zadevna podjetja med predhodno preiskavo, saj lahko Komisija odgovore na te zahteve, tako kot v obravnavanem primeru, uporabi za zagotovitev dokaza nezakonitosti ravnanja teh podjetij.

46      Vendar je treba ugotoviti, da čeprav so bile zahteve po informacijah z dne 7. aprila 2009, 20. oktobra 2009, 31. marca 2010 in 29. novembra 2010, ki jih je Komisija naslovila na družbo Brugg Kabel, v angleščini, iz spisa izhaja, da sta tožeči stranki lahko dovolj razumeli zadevne zahteve, da sta lahko odgovorili na vsako med njimi. Poleg tega je treba poudariti, da je družba Brugg Kabel zahtevala prevod le nekaterih delov zahteve Komisije z dne 20. oktobra 2009 in da je družba Brugg Kabel, potem ko je Komisija predložila zadevne prevode, odgovorila na to zahtevo po informacijah. Pomembno je tudi poudariti, da Komisija od družbe Brugg Kabel ni nikoli zahtevala, naj na zahteve po informacijah odgovori v angleščini. Zato je treba ugotoviti, da je družba Brugg Kabel lahko primerno sporočila svoje stališče o informacijah, ki jih je zahtevala Komisija.

47      Če je poleg tega mogoče argumentacijo tožečih strank razlagati tako, da zavrnitev Komisije, da zahteve po informacijah družbi Brugg Kabel vroči v nemščini, kot je bilo navedeno v njunem dopisu z dne 27. oktobra 2009, pomeni kršitev člena 41(4) Listine, ta argumentacija ni prepričljiva. S to določbo je namreč priznana pravica vsakogar, da institucije naslovi v jeziku Pogodb in da prejme odgovor v tem jeziku. Vendar je treba ugotoviti, da je v obravnavanem primeru Komisija tista, ki je naslovila družbo Brugg Kabel s tem, da je zahtevala njen odgovor, in ne obratno.

48      Drugič, kar zadeva vročitev obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini, je treba spomniti, da če mora Komisija pravico do obrambe spoštovati v okviru predhodne preiskave, jo mora a fortiori spoštovati tudi po formalni uvedbi upravnega postopka, v katerem bi lahko bile zoper zadevna podjetja izrečene sankcije, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 42.

49      Vendar je treba v obravnavanem primeru ne glede na natančno raven razumevanja angleščine, ki bi jo lahko imelo osebje in vodstvo tožečih strank, ugotoviti – kot izhaja iz dopisa, ki ga je družba Brugg Kabel naslovila na Komisijo 1. septembra 2011 – da ti niso prosili za dodaten rok za odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zaradi prevoda, temveč da bi imeli na voljo dodaten čas za podrobno preučitev vseh listin spisa in številnih navedb v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ter zaradi omejenih virov, ki so jih za to nalogo lahko uporabili. Vendar je težko verjeti, da tožeči stranki teh okoliščin, če sta imeli težave pri razumevanju angleške različice obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali sta potrebovali več časa za njegov prevod, ne bi omenili pri obrazložitvi svoje zahteve za podaljšanje roka za odgovor na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah. Ugotoviti je treba tudi, da sta bili na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zmožni odgovoriti, tudi če je bil njun odgovor v nemščini, kar dodatno dokazuje, da sta imeli tožeči stranki zadostno znanje angleščine, da sta lahko razumeli naravo in vzrok obtožb zoper njiju ter da sta v zvezi s tem lahko primerno sporočili svoje stališče.

50      Glede na predhodne ugotovitve je treba argumentacijo tožečih strank v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe v upravnem postopku, izhajajočo iz vročitve zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini, zavrniti kot neutemeljeno.

51      Poleg tega je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice tožečih strank do obrambe v okviru tega sodnega postopka pomembno že na začetku poudariti, da je ni mogoče zavreči kot neupoštevno, ker je navedena v utemeljitev tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe družbe Brugg Babel v okviru upravnega postopka.

52      Poleg tega ni mogoče sprejeti argumentacije tožečih strank, s katero želijo kot nedopustne izključiti dele iz odgovora na tožbo, ker naj bi zaradi nespoštovanja jezika postopka posegali v njuno pravico do obrambe.

53      V zvezi s tem ni sporno, da je jezik postopka v obravnavani zadevi nemščina. Poleg tega iz člena 35(3), prvi in drugi pododstavek, Poslovnika z dne 2. maja 1991, ki se je uporabljal na datum vložitve odgovora na tožbo, izhaja, da se jezik postopka uporablja med drugim za pisne vloge in ustne navedbe strank ter da mora biti vsem priloženim listinam, sestavljenim v drugem jeziku, kot je jezik postopka, priložen prevod v jezik postopka.

54      Iz navedenega izhaja, da je morala Komisija predložiti prevod v jezik postopka za dele, navedene v drugem jeziku, kot je jezik v odgovoru na tožbo. Komisija se ne more izogniti tem obveznostim zgolj iz razloga, da je obstajal prevod nekaterih od teh delov v izpodbijanem sklepu, priloženem tožbi, ali da so bili iz prilog k tožbi povzeti drugi deli, ali pa da je šlo za izjave enega od zaposlenih pri tožečih strankah.

55      Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija to formalno napako odpravila s tem, da je predložila prevod zadevnih delov v prilogah k dupliki.

56      Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank okoliščina, da sta v tožbi že navedli očitek, ki izhaja iz nespoštovanja jezika postopka, temu popravku ne bi nasprotovala. Zadostuje namreč poudariti, da se je zadevni očitek nanašal na jezik, ki ga je Komisija uporabljala v upravnem postopku, ki pa nima vpliva na jezik postopka v okviru sodnega postopka.

57      Iz navedenega izhaja, da delov odgovora na tožbo, navedenih v drugem jeziku, kot je jezik postopka, ni mogoče šteti za nedopustne.

58      Glede na zgoraj navedeno je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

b)      Zavrnitev Komisije, da omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

59      Tožeči stranki Komisiji očitata, da je kršila njuno pravico do obrambe s tem, da je njima oziroma njunemu odvetniku zavrnila dostop do nezaupne različice odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, razen zelo omejenega dostopa do odgovorov družb ABB in J‑Power Systems, čeprav so ti lahko vsebovali razbremenilne dokaze, zlasti v zvezi z namenom srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu (Francija), ki naj bi ga Komisija zmotno štela za začetek sodelovanja družbe Brugg Kabel pri kršitvi, in v zvezi s prekinitvijo njenega sodelovanja pri kršitvi leta 2005.

60      Tožeči stranki trdita, da je razkritje odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah toliko bolj upravičeno, ker naj Komisija po eni strani in kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6), ne bi bila pristojna za samostojno odločanje, kateri so upoštevni elementi za njuno obrambo, česar naj poleg tega ne bi bila zmožna, ter, po drugi strani, ker se jima očita, da sta sodelovali pri enotni in trajajoči kršitvi, zaradi česar naj bi bili obravnavani kot odgovorni za ravnanja drugih podjetij, pri katerih naj ne bi sodelovali in s katerimi naj po potrebi ne bi bili niti seznanjeni.

61      Po navedbah tožečih strank in v nasprotju s trditvami Komisije to, da se jima omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, v obravnavanem primeru ne bi povzročilo neskončnega odlašanja odločitve o končanju upravnega postopka, ker naj bi Komisija tak dostop že omogočila drugim naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

62      Tožeči stranki poleg tega trdita, da od njiju ni mogoče zahtevati, da za dokaz, da so bili za njuno obrambo uporabljeni dokumenti z morebitnimi razbremenilnimi informacijami, predložita natančne navedbe v zvezi z vsebino navedenih dokumentov, do katerih po definiciji nista imeli dostopa. Namen zahteve po dokazih prima facie v zvezi s tem, kot izhaja iz sodbe z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija (T‑343/06, EU:T:2012:478), ki jo je navedla Komisija, naj bi bil olajšati dokazno breme podjetij, ki jim je Komisija zavrnila dostop do razbremenilnega dokumenta, ter naj je ne bi bilo treba razlagati tako, da tega dokaza ni mogoče predložiti. Tožeči stranki menita, da bi v obravnavanem primeru zadostovalo – kot naj bi storili sami – da so lahko odgovori drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah potrdili, da se nobeden od zatrjevanih udeležencev kartela na srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu ni nanašal kot na „srečanje R“, med katerim naj bi bila družba Brugg Kabel udeležena pri izvajanju kartela.

63      Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

64      V zvezi s tem, na prvem mestu, kar zadeva trditev tožečih strank, da jima je Komisija morala omogočiti dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker naj ne bi bila pristojna za samostojno odločanje o upoštevnosti dokumentov, zbranih v okviru postopka za njuno obrambo, je treba ugotoviti, da je ni mogoče sprejeti.

65      Spomniti je namreč treba, da v skladu s členom 27, prvi odstavek, Uredbe št. 1/2003 pred izdajo odločb po členih 7, 8, 23 ali členu 24(2) navedene uredbe Komisija podjetjem ali podjetniškim združenjem, podrejenim postopkom, ki jih vodi Komisija, da priložnost za zaslišanje v zvezi z zadevami, proti katerim Komisija ugovarja. V tej določbi je poleg tega navedeno, da „[o]dločbe Komisije temeljijo samo na ugovorih, h katerim so zadevne stranke imele priložnost dati pojasnila“ in da so „[p]ritožniki […] v tesni povezavi s postopki“.

66      Tako je v zadevah, ki se nanašajo na konkurenco, namen vpogleda v spis zlasti naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočiti, da se seznanijo z dokazi iz spisa Komisije, da bi lahko na podlagi teh dokazov učinkovito izrazili stališča o sklepih Komisije v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah (sodba z dne 2. oktobra 2003, Corus UK/Komisija, C‑199/99 P, EU:C:2003:531, točka 125). Vpogled v spis tako spada med procesna jamstva, katerih namen je zagotoviti varstvo pravice do obrambe in zlasti učinkovito izvajanje pravice do izjave.

67      V skladu s sodno prakso pravica do vpogleda v spis pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki bi bili lahko pomembni za njegovo obrambo. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovnih skrivnosti drugih podjetij, internih dokumentov Komisije in drugih zaupnih podatkov (sodba z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 68 in navedena sodna praksa).

68      Vendar je zadevno podjetje šele na začetku upravne kontradiktorne faze z obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah obveščeno o vseh bistvenih podatkih, na katere se Komisija opira v tej fazi postopka, in o tem, da ima to podjetje pravico do vpogleda v spis, da se zagotovi učinkovito izvajanje njegove pravice do obrambe. Zato odgovor drugih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah načeloma ni vključen v celoto dokumentov preiskovalnega spisa, s katerimi se stranke lahko seznanijo (sodbe z dne 30. septembra 2009, Hoechst/Komisija, T‑161/05, EU:T:2009:366, točka 163; z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točka 42, in z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑133/07, EU:T:2011:345, točka 41).

69      Vendar če se Komisija namerava opreti na del odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali na dokument, priložen k takemu odgovoru, da bi dokazala obstoj kršitve v postopku izvajanja člena 101(1) PDEU ali člena 53(1) Sporazuma EGP, je treba drugim podjetjem, vpletenim v ta postopek, omogočiti, da se glede takega dokaznega sredstva opredelijo. V takih okoliščinah namreč zadevni odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, dejansko pomeni obremenilni dokaz zoper različna podjetja, ki naj bi bila udeležena pri kršitvi (sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točka 43, in z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑133/07, EU:T:2011:345, točka 42).

70      Če je lahko odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali dokument, priložen k takemu odgovoru, upošteven za obrambo podjetja, ker mu omogoča uveljavljanje dokazov, ki niso v skladu s sklepi Komisije na tej stopnji, se po analogiji ta odlomek šteje za razbremenilni dokaz. V tem primeru je treba zadevnemu podjetju omogočiti, da preuči zadevni odlomek ali dokument in se glede njega izreče (sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točka 44, in z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑133/07, EU:T:2011:345, točka 43).

71      Poleg tega je treba spomniti, da je v odstavku 8 Obvestila Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v zadevah na podlagi členov 101 in 102 PDEU, členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL 2005, C 325, str. 7) določeno, da „spis Komisije“ v preiskavi na področju konkurence sestavljajo vsi dokumenti, ki jih je med preiskavo pridobil, predložil ali zbral Generalni direktorat za konkurenco pri Komisiji. V odstavku 27 navedenega obvestila je pojasnjeno naslednje:

„Vpogled v spis bo odobren na zahtevo in navadno samo enkrat, in sicer po vročitvi obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, s čimer se zagotovi načelo enakopravnosti strank v postopku in se zavarujejo pravice strank do obrambe. Splošno pravilo je, da se vpogled v odgovore drugih strank na obvestilo Komisije ne dovoli.

Stranki se kljub temu odobri vpogled v dokumente, ki prispejo po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, v poznejših stopnjah upravnega postopka, kadar takšni dokumenti lahko sestavljajo novo dokazno gradivo v zvezi z navedbami zoper zadevno stranko, ki jih vsebuje obvestilo Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah. To se zgodi predvsem v primerih, ko se Komisija namerava sklicevati na novo dokazno gradivo.“

72      Iz navedenega sledi, da je v nasprotju s trditvami tožečih strank Komisija tista, ki mora dati prvo presojo morebitne razbremenilne narave informacij, vsebovanih v dokumentih, prejetih po obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, če zadevno podjetje prosi za dostop do teh dokumentov.

73      V zvezi s tem se tožeči stranki ne moreta sklicevati na sodno prakso, po kateri se Komisija, ki sporoči ugotovitve o možnih kršitvah in sprejme odločbo o naložitvi sankcije, ne more sama odločiti, kateri dokumenti so koristni za obrambo zadevnega podjetja, ker ta ugotovitev, ki se nanaša na dokumente iz spisa Komisije, ne velja za odgovore drugih zadevnih strank na možne ugotovitve, o katerih jih je ta obvestila (sodba z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija, T‑343/06, EU:T:2012:478, točka 89).

74      Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev tožečih strank, da okoliščina, da se jima očita sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi, upravičuje, da se jima omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, da bi lahko v teh odgovorih sami razbrali razbremenilne dokaze. Dovolj je namreč poudariti, da je bilo v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija (T‑113/07, EU:T:2011:343), z dne 12. julija 2011, Mitsubishi Electric/Komisija (T‑133/07, EU:T:2011:345), in z dne 27. septembra 2012, Shell Petroleum in drugi/Komisija (T‑343/06, EU:T:2012:478), tožečim strankam očitano tudi sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi.

75      Na drugem mestu, ugotoviti je treba, da ni mogoče sprejeti niti trditve tožečih strank, da je Komisija v bistvu kršila njuno pravico do obrambe s tem, da jima je na podlagi napačne presoje upoštevnosti informacij v odgovorih drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah zavrnila dostop do nezaupne različice navedenih odgovorov.

76      Spomniti je treba, da če se dokument, ki ga ima Komisija in ki ga je mogoče opredeliti kot razbremenilni dokaz, ker se lahko na njegovi podlagi oprosti odgovornosti podjetje, ki se mu očita udeležba v kartelu, ne vroči temu podjetju, je njegova pravica do obrambe kršena, če dokaže, da bi bil lahko zadevni dokaz koristen za njegovo obrambo (glej v tem smislu sodbo z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 367).

77      Ob predložitvi tega dokaza se lahko dokaže, da je lahko nerazkritje v škodo zadevnega podjetja vplivalo na potek postopka in vsebino odločbe Komisije ali da je lahko škodilo obrambi interesov tega podjetja med upravnim postopkom ali jo otežilo (sodba z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, neobjavljena, EU:C:2013:866, točka 368).

78      Možnost, da bi lahko nerazkriti dokument vplival na potek postopka in na vsebino odločbe Komisije, je mogoče dokazati le po začasni presoji določenih dokaznih sredstev, iz katerih izhaja, da bi lahko imeli nerazkriti dokumenti – glede na ta dokazna sredstva – pomen, ki se ne bi smel zanemariti (sodba z dne 14. marca 2013, Fresh Del Monte Produce/Komisija, T‑587/08, EU:T:2013:129, točka 688).

79      V zvezi s tem od tožečih strank, ki so se sklicevale na tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo njihove pravice do obrambe, ni mogoče zahtevati, da v tožbi navedejo obširno utemeljitev ali podrobno predstavijo sklop indicev, da bi dokazale, da bi bil izid upravnega postopka drugačen, če bi imele vpogled v nekatere dokumente, ki jim nikoli niso bili predloženi. Tak pristop bi namreč od njih zahteval probatio diabolica (sodba z dne 14. marca 2013, Fresh Del Monte Produce/Komisija, T‑587/08, EU:T:2013:129, točka 689).

80      Vendar mora prvi indic glede koristnosti nepredloženih dokumentov za svojo obrambo zagotoviti tožeča stranka (sodba z dne 14. marca 2013, Fresh Del Monte Produce/Komisija, T‑587/08, EU:T:2013:129, točka 690).

81      V obravnavanem primeru je torej treba preveriti, ali je iz trditev tožečih strank za njuno obrambo mogoče razbrati prvi indic za koristnost odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

82      Tožeči stranki trdita, da bi jima dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočil dokazati negativno dejstvo, in sicer, da niti družba Pirelli niti družba Nexans France nista navedli, da je bilo srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ki po mnenju Komisije pomeni začetek udeležbe tožečih strank v kartelu, srečanje R. Navajata, da bi se lahko v primeru dostopa do teh odgovorov tudi potrdilo, da so drugi člani kartela vedeli, da sta leta 2005 svojo udeležbo v kartelu prekinili.

83      Prvič, kar zadeva srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, je treba poudariti, da v nasprotju s trditvami Komisije okoliščina, da je bilo to srečanje omenjeno v njeni zahtevi po informacijah z dne 31. marca 2010 in da sta imeli tožeči stranki dostop do odgovorov drugih naslovnikov te zahteve po informacijah, ne odvzame pomembnosti njuni prošnji za dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Vsebina odgovorov družb Nexans France in Pirelli na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010, v katerih ta udeleženca kartela nista predložila stališča glede svoje udeležbe na srečanju z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu in predmeta tega srečanja, ne omogoča poseganja v njuno stališče v zvezi s tem v njunem odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

84      Vendar je treba poudariti, da zgolj z okoliščino, da drugi udeleženci kartela v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah niso predložili stališča glede narave srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ob predpostavki, da je dokazano, ni mogoče podpreti obrambe tožečih strank.

85      Ni namreč sporno, da je Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah navedla, da je bilo 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu organizirano srečanje ter da so se tega srečanja vsekakor udeležile družba Nexans France, ki jo je zastopala oseba J, družba Sagem, ki jo je zastopala oseba V, in družba Brugg Kabel, ki jo je zastopala oseba N.

86      Toda dejstvo, da niti družba Nexans France niti družba Sagem nista poskušali po potrebi izpodbijati narave srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, bi bolj dokazovalo to, da priznavata dejanja, ki jima jih v zvezi s tem očita Komisija.

87      Poleg tega, če se argumentacija tožečih strank nanaša tudi na zatrjevano nepredložitev stališč družbe Pirelli o naravi srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ker sta tožeči stranki v svojih odgovorih na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah priznali udeležbo družbe Pirelli na navedenem sestanku (glej točko 156 v nadaljevanju), je treba ugotoviti, da je treba to argumentacijo zavrniti. Ker namreč Komisija v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah družbe Pirelli ni obdolžila, da se je udeležila navedenega srečanja, njene nepredložitve stališča glede narave tega srečanja nikakor ni mogoče razlagati kot potrditve v zvezi s tem, ali je to srečanje imelo protikonkurenčno naravo ali ne.

88      Drugič, kar zadeva argumentacijo tožečih strank, da so odgovori drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah nedvomno vsebovali elemente, na podlagi katerih je bilo mogoče dokazati, da sta udeležbo v kartelu leta 2005 prekinili, je treba poudariti, da ta argumentacija ni natančna. Tožeči stranki namreč nista navedli, katera dejstva naj bi dokazovali odgovori drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali katere posebne trditve Komisije v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah v zvezi z njuno udeležbo v kartelu leta 2005 bi lahko ti odgovori omajali. Poleg tega tožeči stranki ne pojasnita, zakaj menita, da je mogoče v odgovorih vseh naslovnikov najti razbremenilne dokaze v zvezi z njuno udeležbo v kartelu leta 2005.

89      V obravnavanem primeru je torej treba preveriti, ali je iz trditev tožečih strank za njuno obrambo mogoče razbrati prvi indic za koristnost odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

90      Glede na sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno zgoraj v točki 73, je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi trditev tožečih strank na obravnavi, da dejstvo, da Komisija ni pripravila nezaupne različice odgovorov vseh naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah – kar po potrebi omogoča predložitev razbremenilnih dokazov, ki bi jih ti lahko vsebovali v zvezi z zadevnim podjetjem – dokazuje, da Komisija v obravnavanem primeru ni spoštovala načela enakosti orožij.

91      Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga in s tem ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

2.      Drugi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije, da kaznuje kršitev, ki je bila storjena v tretjih državah in ki nima vpliva v EGP

92      Tožeči stranki trdita, da Komisija ni bila pristojna za uporabo člena 101 PDEU za ravnanja, povzročena zunaj EGS in za načrtovane projekte zunaj EGS, ker naj ta ne bi imela vpliva v EGS. Ker naj ne bi bilo dokaza, da so imela ravnanja v zvezi s temi posameznimi projekti neposredne, bistvene in predvidljive učinke v EGS, v smislu sodne prakse, naj jih Komisija za utemeljitev svoje ekstrateritorialne pristojnosti ne bi mogla preprosto povezati z enotno in trajajočo kršitvijo, razen če se tej pristojnosti ne želi pripisati neomejenost.

93      Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

94      V zvezi s tem, kar zadeva ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS, je treba spomniti, da pravilo Unije o konkurenci, navedeno v členu 101 PDEU, prepoveduje sporazume in ravnanje, katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence „na notranjem trgu“.

95      Poleg tega je treba poudariti, da so lahko pogoji za ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU izpolnjeni v dveh primerih.

96      Prvič, uporaba člena 101 PDEU je utemeljena, če se ravnanja, na katera se nanaša, izvajajo na ozemlju notranjega trga, in to ne glede na kraj začetka njihovega izvajanja. Če bi bila namreč uporaba prepovedi, določenih v konkurenčnem pravu, odvisna od kraja sklenitve omejevalnega sporazuma, bi bilo to za podjetja očitno sredstvo, s katerim bi se zlahka izognila navedenim prepovedim (sodba z dne 27. septembra 1988, Ahlström Osakeyhtiö in drugi/Komisija, 89/85, 104/85, 114/85, 116/85, 117/85 in od 125/85 do 129/85, EU:C:1988:447, točka 16).

97      Drugič, kot je Sodišče že razsodilo, je uporaba člena 101 PDEU upravičena tudi takrat, kadar je mogoče predvideti, da bodo imela ravnanja, na katera se nanaša, neposreden in bistven učinek na notranjem trgu (sodba z dne 25. novembra 1971, Béguelin Import, 22/71, EU:C:1971:113, točka 11). V zvezi s tem je pomembno poudariti, da ima ta pristop enak cilj, kot je tisti, ki se nanaša na izvajanje sporazuma na ozemlju Unije, in sicer sankcionirati ravnanja, ki se niso začela izvajati na tem ozemlju, vendar se lahko njihovi protikonkurenčni učinki čutijo na trgu Unije.

98      Poleg tega je treba poudariti, da so pogoji za uporabo člena 101 PDEU, navedeni v točkah 96 in 97, alternativni in ne kumulativni načini za ugotavljanje pristojnosti Komisije, da bi se ugotovila in kaznovala kršitev te določbe.

99      Komisija je v izpodbijanem sklepu menila, da sta bila tako pogoj za izvajanje kartela v EGS kot tudi pogoj v zvezi z njegovimi opredeljenimi učinki v EGS izpolnjena (točke od 467 do 469 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

100    Vendar tožeči stranki menita, da bi morala Komisija dokazati, da ima vsak načrtovani projekt zunaj EGS zadosten vpliv v Uniji, da bi bilo mogoče v skladu s sodno prakso za ta del zadevne kršitve upravičiti ozemeljsko uporabo člena 101 PDEU.

101    Take argumentacije ni mogoče sprejeti.

102    Kar zadeva izvajanje ravnanj kartela v zvezi z načrtovanimi projekti zunaj EGS, je treba poudariti, da se je sporazum o „izvoznih ozemljih“, na podlagi katerega so si evropski in azijski proizvajalci razdelili načrtovane projekte na navedenih ozemljih, izvajal na ozemlju EGS. Tako iz točke 79 obrazložitve izpodbijanega sklepa in njegove točke 247 obrazložitve, na katero napotuje točka 468 izpodbijanega sklepa, izhaja, da Grčija ni bila del „evropskega nacionalnega ozemlja“ v smislu sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ in da so bili projekti, ki so se izvajali v Grčiji, med projekti, dodeljenimi v skladu s „kvoto 60/40“ na podlagi sporazuma o „izvoznih ozemljih“. Poleg tega iz točk 81 in 82 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so člani A kartela menili, da bi bilo treba za projekte, ki vežejo posamezno državo članico na posamezno tretjo državo, določiti kvoto 60 %, dodeljenih članom R kartela, kot je to pri projektu, ki veže Španijo na Maroko in ki je naveden v točki 232 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

103    Nasprotno, pomembno je tudi poudariti, da se ravnanje evropskih podjetij, pri katerem na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ niso konkurirali za načrtovane projekte na „nacionalnem ozemlju“ azijskih podjetij, po definiciji ni izvajalo na ozemlju EGS.

104    Vendar v nasprotju s trditvami strank to ne pomeni, da bi Komisija morala predložiti dokaz, da je vsak projekt, ki naj bi se na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ izvedel zunaj EGS, imel zadosten vpliv v Uniji za upravičenje ozemeljske uporabe člena 101 PDEU.

105    Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 97, je lahko Komisija upravičila možnost uporabe člena 101 PDEU za enotno in trajajočo kršitev, kakršna je bila ugotovljena v izpodbijanem sklepu v zvezi s predvidljivimi, neposrednimi in bistvenimi učinki teh kršitev na notranjem trgu.

106    V zvezi s tem je pomembno poudariti, da se lahko člen 101 PDEU uporablja za ravnanja in sporazume, ki imajo isti protikonkurenčni cilj, če je mogoče predvideti, da imajo ta ravnanja in sporazumi, če se obravnavajo kot celota, neposreden in bistven učinek na notranjem trgu. Podjetjem namreč ne more biti dovoljeno, da se uporabi pravil Unije o konkurenci izognejo s kombinacijo več ravnanj z istim ciljem, od katerih nobeno, če se obravnava ločeno, ne more imeti neposrednega in bistvenega učinka v Uniji, lahko pa imajo ta ravnanja tak učinek, če se obravnavajo kot celota.

107    Poudariti je treba, da je bil enotni cilj kartela omejiti konkurenco za projekte v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za (zelo) visoke napetosti na določenih ozemljih, pri čemer so bili razdeljeni trgi in stranke ter se je s tem izkrivljal običajni konkurenčni proces v EGS.

108    Iz navedenega izhaja, da je bilo treba v nasprotju s trditvami tožečih strank vprašanje, ali se je v obravnavanem primeru uporabljal člen 101 PDEU, presojati glede na kot celota obravnavane učinke različnih ravnanj, opisanih v točki 493 obrazložitve izpodbijanega sklepa, vključno s tistimi, ki se nanašajo na načrtovane projekte zunaj EGS.

109    Vendar je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake s tem, da je v točki 469 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da so bili učinki ravnanj in sporazumov, pri katerih izvajanju so sodelovali člani kartela, na konkurenco v EGS, vključno z notranjim trgom, predvidljivi, bistveni in neposredni.

110    V zvezi s tem je dovolj upoštevati verjetne učinke ravnanja na konkurenco, da bi bil izpolnjen pogoj glede zahteve po predvidljivosti.

111    V zvezi z neposrednim učinkom zadevnih ravnanj na ozemlju Unije je treba ugotoviti, da so ta nujno imela neposreden učinek na dobavo električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti na navedenem ozemlju, saj je bil to cilj različnih srečanj udeležencev kartela in stikov med njimi (točka 66 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Poleg tega je imela razdelitev med udeleženci kartela tako neposredno na tem ozemlju kot tudi zunaj njega predvidljive učinke na konkurenco na navedenem ozemlju, kot je Komisija upravičeno poudarila.

112    Kar zadeva bistvenost učinkov v Uniji, je treba izpostaviti število in pomembnost proizvajalcev, udeleženih v kartelu, ki so predstavljali skoraj celoten trg, široko paleto proizvodov, na katere so se nanašali različni sporazumi, in težo zadevnih ravnanj. Poudariti je treba tudi dolgotrajnost enotne in trajajoče kršitve, ki je trajala deset let. Vsi navedeni elementi, obravnavani kot celota, skupaj dokazujejo bistvenost učinkov zadevnih ravnanj na ozemlju Unije (točke 66, 492, 493 in 620 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

113    Zato je treba ugotoviti, da je enotna in trajajoča kršitev, kot jo je opredelila Komisija v izpodbijanem sklepu, spadala na področje uporabe člena 101 PDEU in da je bila Komisija pristojna za njeno sankcioniranje. V teh okoliščinah Komisiji ni bilo treba dejansko dokazati, da so bili za vsak načrtovani projekt zunaj EGS izpolnjeni pogoji, zahtevani za uporabo člena 101 PDEU.

114    Poleg tega, kar zadeva očitek tožečih strank, da je Komisija zaobšla neobstoj učinkov sporazuma o „izvoznih ozemljih“ v EGS tako, da naj bi ga z uporabo člena 101 PDEU umetno vključila v enotno in trajajočo kršitev, je treba poudariti, da je treba v resnici izpodbijati obstoj enotne in trajajoče kršitve, kakor jo je opisala Komisija v izpodbijanem sklepu, in ne možnosti uporabe člena 101 PDEU za navedeno kršitev.

115    Poleg tega je treba poudariti, da tožeči stranki ne navajata nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče podkrepiti ta očitek, zato ga je treba zavrniti kot navadno trditev.

116    Glede na zgoraj navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

3.      Tretji in četrti tožbeni razlog: napaka pri presoji, kršitev pravice do domneve nedolžnosti, dejanske napake, izkrivljanje dokazov in kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z zatrjevanim sodelovanjem tožečih strank pri enotni in trajajoči kršitvi

117    Tožeči stranki v utemeljitev tretjega in četrtega tožbenega razloga, ki ju je treba preučiti ločeno, navajata več argumentov. Prvič, Komisiji očitata, da je uporabila pojem enotne in trajajoče kršitve za opredelitev različnih elementov kartela. Drugič, trdita, da je Komisija kršila svojo obveznost obrazložitve v zvezi s prekinjenostjo njunega sodelovanja pri kršitvi ter da poleg tega ni predložila zadostnih dokazov glede začetka njunega sodelovanja pri kršitvi in njenega neprekinjenega trajanja. Tretjič, Komisiji očitata, da jima je pripisala odgovornost za enotno in trajajočo kršitev, čeprav naj ne bi nameravali prispevati k uresničevanju vseh ciljev kartela in naj ne bi bili seznanjeni z nekaterimi protipravnimi ravnanji. Četrtič, trdita, da bi Komisija morala dokazati, da sta bili seznanjeni s sporazumi za vsak projekt ali da sta jih lahko predvideli vsaj za nacionalne trge ali projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Petič, Komisiji očitata, da ni navedla projektov, ki naj bi bili predmet sporazuma, temveč naj bi uporabila samo okrajšave ali splošna imena ter naj bi zaradi majhnih razlik v imenu isti projekt predstavila kot več ločenih projektov.

a)      Uvodne ugotovitve

118    Iz sodne prakse izhaja, da mora Komisija dokazati ne samo obstoj omejevalnega sporazuma, ampak tudi njegovo trajanje. Natančneje, v zvezi z dokazovanjem kršitve člena 101(1) PDEU mora Komisija predložiti dokaz o kršitvah, ki jih ugotovi, in zbrati ustrezne dokaze, zato da pravno zadostno dokaže obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev. V dvomu mora sodišče odločiti v korist podjetja, ki je naslovnik sklepa, s katerim je ugotovljena kršitev. Sodišče torej ne more ugotoviti, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če dvomi o tem vprašanju, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti ali spremembo odločbe, s katero je naložena globa. V tem položaju je namreč treba upoštevati načelo domneve nedolžnosti, ki je del temeljnih pravic, varovanih v pravnem redu Unije, in ki je določeno v členu 48(1) Listine. Z vidika narave zadevnih kršitev ter narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni. Tako mora Komisija predložiti natančne in verodostojne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila zatrjevana kršitev storjena (glej sodbo z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09, EU:T:2013:259, točka 50 in navedena sodna praksa).

119    Vendar je iz ustaljene sodne prakse razvidno tudi, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da skupek indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (glej sodbo z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09, EU:T:2013:259, točka 51 in navedena sodna praksa).

120    Običajno je, da so dejavnosti protikonkurenčnih sporazumov tajne, da so srečanja tajna in da je dokumentacije v zvezi s tem zelo malo. Torej, tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, kot so zapisniki sestankov, gre navadno le za nepopolna in razdrobljena dokazila, tako da je treba do nekaterih posameznih podrobnosti pogosto priti s sklepanjem. Zato je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz številnih naključij in indicev, ki obravnavani skupaj lahko, kadar ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (sodbe z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točke od 55 do 57, in z dne 25. januarja 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija, C‑403/04 P in C‑405/04 P, EU:C:2007:52, točka 51).

121    Poleg tega mora Komisija v skladu s sodno prakso, kadar ni dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče neposredno ugotoviti trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno dovolj blizu, da je mogoče na njihovi podlagi razumno sklepati o neprekinjenem trajanju te kršitve med natančno določenima datumoma (sodba z dne 7. julija 1994, Dunlop Slazenger/Komisija, T‑43/92, EU:T:1994:79, točka 79; glej tudi sodbo z dne 16. novembra 2006, Peróxidos Orgánicos/Komisija, T‑120/04, EU:T:2006:350, točka 51 in navedena sodna praksa).

b)      Enotnost kršitve

122    Tožeči stranki v bistvu trdita, da ravnanja, ki jih je ugotovila Komisija, ne izpolnjujejo meril za enotno in trajajočo kršitev, določenih s sodno prakso. Trdita zlasti, da ne obstaja istovetnost blaga in storitev, saj naj bi podmorski električni kabli in podzemni električni kabli predstavljali ločena trga, da obstaja le delna istovetnost podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, in sicer Silec Cable, Mitsubishi Cable Industries, SWCC Showa Holdings, LS Cable & System, Taihan Electric Wire in nkt cables, ki naj ne bi proizvajala podmorskih električnih kablov, da obstaja le delna istovetnost fizičnih oseb, udeleženih pri različnih elementih kartela, saj naj bi družbe Pirelli ali Prysmian, nkt cables in ABB na srečanja v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in srečanja v zvezi s podzemnimi električnimi kabli pošiljale vedno različne predstavnike, ter da ne obstaja istovetnost podrobnih pravil za izvajanje sporazumov, saj naj bi se o projektih v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli vedno razpravljalo ločeno, projektni poli na podlagi „kvote 60/40“ pa naj bi bili določeni glede na vrsto električnih kablov. Navajata tudi, da Komisija ni ugotovila obstoja medsebojnega dopolnjevanja različnih ravnanj.

123    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

124    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev člena 101(1) PDEU lahko ne le posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenili kršitev navedene določbe. Kadar se različna dejanja zaradi istega cilja, ki izkrivlja konkurenco na skupnem trgu, uvrščajo v „enoten načrt“, lahko torej Komisija naloži odgovornost za ta dejanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (sodbi z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 41, in z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 55).

125    V sodni praksi je bilo določenih več ustreznih meril za presojo, ali je kršitev enotna, in sicer istovetnost ciljev zadevnih ravnanj, istovetnost zadevnih proizvodov in storitev, istovetnost podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, in istovetnost podrobnih pravil za njeno izvajanje. Poleg tega sta dejstvi, da gre za iste fizične osebe, ki zastopajo podjetja, in da se zadevna ravnanja izvajajo na istem ozemlju, prav tako elementa, ki ju je mogoče upoštevati pri tej presoji (sodba z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09, EU:T:2013:259, točka 60).

126    V obravnavanem primeru se je izvajal sporazum o „nacionalnem ozemlju“, istočasno pa je bil dodeljen projekt v zvezi z električnimi kabli v okviru evropske konfiguracije kartela, pri čemer sta se oba nanašala na podmorske električne kable za visoke napetosti in podzemne električne kable za visoke napetosti ter vključevala iste evropske proizvajalce, kar zadeva navedeni sporazum in sporazum o „izvoznih ozemljih“, pa na iste južnokorejske in japonske proizvajalce. Poleg tega so bile v nasprotju s trditvami tožečih strank pri različnih elementih kartela vpletene fizične osebe za račun podjetij, razen pri družbi Pirelli. Prav tako so različni ukrepi prispevali k istemu skupnemu cilju, in sicer uvedbi sistema razdelitve svetovnega trga projektov električnih kablov za visoke napetosti, razen Združenih držav.

127    Te presoje z argumenti tožečih strank ni mogoče izpodbiti.

128    Namreč, v zvezi s trditvijo, da kršitve ni mogoče opredeliti kot enotne kršitve, ker so podzemni električni kabli za visoke napetosti in podmorski električni kabli za visoke napetosti različni proizvodi za različne namene, in, nazadnje, za različne trge, je najprej treba poudariti, da v sporazumu o „nacionalnem ozemlju“ ni bilo razločevanja med različnimi vrstami električnih kablov. Drugič, v nasprotju s trditvami tožečih strank iz primerov, ki jih je predložila Komisija glede delovanja mehanizmov nadzora „evropske konfiguracije kartela“ (točke od 333 do 338 ter 399 in 400 izpodbijanega sklepa) in „konfiguracije A/R kartela“ (točka 106 obrazložitve izpodbijanega sklepa), izhaja, da so se lahko v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti in podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti izplačevala nadomestila, tako da z vidika podjetij, udeleženih v kartelu, v zvezi s tem očitno ni bilo razlike. To ponazarja izmenjava elektronskih dopisov, katerih vsebina je omenjena v točki 399 obrazložitve izpodbijanega sklepa in v katerih je oseba A, zaposlena pri družbi Prysmian, osebi R, zaposleni pri družbi Nexans France, navedla, da ne bo plačala nadomestila za uslugo dodelitve kopenskega dela projekta v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti družbi Prysmian v okviru drugega projekta, temveč da bi raje sklenila podizvajalsko pogodbo v skladu z načeli o dodelitvi projekta v Uniji, pri čemer ni razlikovala med projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti.

129    Okoliščina, da nekatera podjetja, udeležena v kartelu, kot sta tožeči stranki, niso imela možnosti ali želje, da bi dobila projekte v zvezi z električnimi kabli, v zvezi s tem nima vpliva.

130    Kar zadeva trditev tožečih strank, da so bili med srečanji A/R projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli predmet ločenih srečanj, je dovolj poudariti, da so bili na nekaterih od teh srečanj projekti sicer obravnavani ločeno glede na vrsto zadevnih električnih kablov, kot je to razvidno iz vabil na srečanji z dne 11. septembra 2003 in z dne 28. januarja 2004, vendar navedeno trditev omaje dejstvo, da se je ob drugih priložnostih o projektih v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projektih v zvezi s podzemnimi električnimi kabli razpravljalo na istem srečanju. Komisija je v odgovoru na eno od vprašanj Splošnega sodišča predložila izvleček Priloge I k izpodbijanemu sklepu, ki je vseboval nekatera srečanja, za katera ni dvoma, da so se nanašala tako na podzemne električne kable kot tudi na podmorske električne kable na skupnem sestanku. Komisija je pojasnila, da ta izvleček ni vseboval nobene informacije o srečanjih, na katerih bi potekali ločeni sestanki v zaporednih dnevih, ali srečanjih, iz katerih izvedbe je bilo jasno razvidno, da so bili projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli obravnavani na različnih sestankih. Vseeno je pripomnila, da so bili celo med tovrstnimi srečanji predstavniki podjetij isti pri razpravah, ki so se na eni strani nanašale na podzemne električne kable in podmorske električne kable na drugi. Poleg tega je priložila dokaze, navedene v opombah navedene priloge, na katere se opira pri trditvi, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti obravnavani na navedenih srečanjih med skupnimi sestanki.

131    Tožeči stranki sta na poziv Splošnega sodišča k predložitvi svojih stališč na obravnavi navedli le, da se nista udeležili srečanj in da zato ne moreta komentirati dogajanja na njih.

132    Vendar iz dokazov, ki jih je predložila Komisija, izhaja, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti predmet razprav med skupnimi sestanki na najmanj trinajstih srečanjih A/R, ki so potekala od 22. februarja 2001 do 27. marca 2003. Ta ugotovitev zadostuje za zavrnitev argumenta tožečih strank, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli na navedenih srečanjih predmet ločenih sestankov.

133    Kar zadeva argument tožečih strank, da so bili na srečanjih članov R kartela projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli na navedenih srečanjih tudi predmet ločenih razprav, je treba poudariti, da v utemeljitev tega argumenta ne navajata nobenega dokaza.

134    V zvezi s tem iz točk 114, 249 in 534 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so se po mnenju Komisije srečanja R, pred katerimi je bila predhodni večer prirejena večerja, ki so se je udeležili vsi navzoči člani, začela s splošnim delom, na katerem so udeleženci razpravljali o splošnem položaju na trgu in v svojih podjetjih. V opisu, podanem v tem sklepu, je bilo poleg tega navedeno, da sta v tem splošnem delu družbi Nexans France in Pirelli/Prysmian tudi manjše evropske proizvajalce, kot sta tožeči stranki, obvestili o dogodkih v okviru srečanj A/R, pri čemer so udeleženci tedaj razpravljali o projektih v EGS in na „izvoznih ozemljih“ ter navedli, kateri proizvajalec je zahteval ali dobil „prednost“ ali „korist“ pri določenem projektu. Ta opis poteka sestankov R daje vtis, da so udeleženci razpravljali o vseh projektih, brez razlikovanja med projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Vendar iz odgovora tožečih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izhaja, da so na srečanju R 18. in 19. novembra 2003 potekali ločeni sestanki za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli. Za razjasnitev te točke je bila Komisija z ukrepom procesnega vodstva pozvana, naj Splošnemu sodišču pojasni, koliko je lahko na podlagi dokazov, zbranih med upravnim postopkom, sklepala, da so bili projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli predmet skupnih razprav na srečanjih R. Komisija je v odgovor na ta poziv predložila zapisnike srečanja A/R z dne 27. marca 2003 v Tokiu (Japonska) ter srečanj R z dne 23. aprila 2003 in 12. maja 2005 ter izvleček odgovora družbe J‑Power Systems na eno od zahtev Komisije po informacijah.

135    Tožeči stranki sta na poziv Splošnega sodišča k predložitvi stališč v zvezi s temi dokumenti na obravnavi navedli, ne da bi se posebej nanašali na katero od srečanj R iz točke 134 zgoraj, da so navedena srečanja res potekala na isti dan, vendar naj bi bila razdeljena na dva sestanka. Tako naj bi prvi sestanek, namenjen podmorskim električnim kablom, potekal zjutraj, drugi sestanek v zvezi s podzemnimi električnimi kabli pa popoldne. Pojasnili sta tudi, da včasih oba sestanka nista potekala na isti dan, temveč v dveh zaporednih dneh. Poleg tega sta navedli, da so bili na različnih sestankih udeleženci deloma nujno različni, ker naj se družbe, ki jih zanimajo samo podzemni električni kabli, med katerimi naj bi bili tudi sami tožeči stranki, niti enkrat ne bi udeležile srečanja v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Navajata, da kolikor sta seznanjeni, ni zapisnika navedenih srečanj, iz katerih bi bilo razvidno skupno srečanje.

136    Vendar je treba takoj na začetku poudariti, da iz zapisnika srečanja R z dne 23. aprila 2003 izhaja, da so bili udeleženci tega srečanja, med njimi predstavniki družbe Brugg Kabel, seznanjeni z razpravami, ki so potekale 27. marca 2003 na srečanju A/R. Vendar je iz zapisnika tega srečanja razvidno, da so na njem potekale razprave v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti. Dalje, ugotoviti je treba, da iz Priloge I k izpodbijanemu sklepu, česar tožeči stranki ne izpodbijata, izhaja, da se je družba Brugg Kabel udeležila srečanja R, ki je potekalo 30. junija in 1. julija 2004. Vendar iz zapisnika tega srečanja ni razvidno, da so na njem razprave v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti in v zvezi s podzemnimi električnimi kabli potekale ločeno, saj v zvezi s projekti, o katerih naj bi se razpravljalo, o tem ni bilo nobene navedbe. Poleg tega je iz dela tega zapisnika, naslovljenega „Ongoing projects“ (tekoči projekti), razvidno, da se je ob tej priložnosti razpravljalo o projektih „Italy Sardigna“ in „Sarco“. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, iz izvlečka odgovora družbe J‑Power Systems na eno od zahtev Komisije po informacijah res ni jasno razvidno, da je šlo pri teh projektih za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, saj ti niso izrecno navedeni v razpredelnici družbe J‑Power Systems. Vendar iz zapisnika srečanja R z dne 30. junija in 1. julija 2004 izhaja, da je projekt „Sarco“ povzročil težave francoskemu in italijanskemu upravljavcu električnega omrežja, kar potrjuje trditev Komisije, da se je ta projekt nanašal na povezavo med Sardinijo in Korziko ter da je pri tem šlo za projekt v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. Nazadnje iz zapisnika srečanja R z dne 12. maja 2005 izhaja, da sta bila na tem zadnjem srečanju omenjena projekta „Irska 220 kV“ in „GCC“. Toda ta projekta sta izrecno omenjena kot projekta v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti v izvlečku odgovora družbe J‑Power Systems na navedeno zahtevo po informacijah.

137    Poleg tega je okoliščina, da udeleženci sestankov v okviru srečanj R, namenjenih podzemnim električnim kablom, niso bili popolnoma isti kot udeleženci sestankov v okviru navedenih srečanj, namenjenih podmorskim električnim kablom, zgolj posledica tega, da nekateri člani kartela niso proizvajali podmorskih električnih kablov in so lahko imeli manjši interes za udeležbo na sestankih, namenjenih tovrstnim električnim kablom. Vendar glede na vse druge značilnosti kartela iz te okoliščine ne more izhajati, da bi bilo treba za ta kartel šteti, da ga sestavljata dva ločena kartela – eden v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in drugi v zvezi s podmorskimi električnimi kabli.

138    Iz tega izhaja, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da so bili projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti in projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti vsekakor predmet istočasnih razprav med srečanji R, in to čeprav so bili včasih organizirani ločeni sestanki, kot je to bilo med srečanjem navedenih članov 18. in 19. novembra 2003.

139    V zvezi z argumentom tožečih strank, da sta bili za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in projekte v zvezi s podzemnimi električnimi kabli v okviru „konfiguracije kartela A/R“ pripravljeni ločeni projektni poli, je treba poudariti, da imata ti projektni poli – kot izhaja iz točke 99 obrazložitve izpodbijanega sklepa – enako formalno strukturo in temeljita na enaki razdelitvi, to je „kvota 60/40“. Čeprav to ni izrecno navedeno v tem sklepu, je verjetno, da je potreba po pripravi različnih projektnih pol izhajala iz tega, da se ne bi škodovalo podjetjem, ki niso proizvajala ene od vrst električnih kablov, kar bi veljalo za tožeči stranki, če bi bil delež „kvote 60/40“, dodeljen članom R kartela, sestavljen le iz projektov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli.

140    Kar zadeva argument tožečih strank, da bi morala Komisija upoštevati, da se različni elementi kartela medsebojno ne dopolnjujejo, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve ni treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo, tako da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k nastanku vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli njihovi storilci v okviru enotnega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. Pogoj, ki se nanaša na pojem enotnega cilja, pa, nasprotno, pomeni, da je treba preveriti, ali ne obstajajo elementi, ki označujejo različna ravnanja, ki so del kršitve in bi lahko kazala na to, da ravnanja, ki jih dejansko izvajajo druga udeležena podjetja, nimajo enakega cilja ali protikonkurenčnega učinka in se zato ne uvrščajo v „celovit načrt“ zaradi svojega enakega cilja izkrivljanja konkurence na notranjem trgu (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 58 in navedena sodna praksa). Vendar je treba spomniti, da je pogoj v zvezi z obstojem enotne in trajajoče kršitve – kot izhaja iz ugotovitve, navedene zgoraj v točki 126 – v obravnavanem primeru izpolnjen.

141    Glede na predhodne preudarke je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake s tem, da je menila, da so različni elementi kartela sestavljali enotno in trajajočo kršitev člena 101 PDEU.

c)      Trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

142    Tožeči stranki izpodbijata ugotovitev Komisije, da je datum 14. december 2001 datum začetka njune udeležbe v kartelu, in neprekinjenost te udeležbe.

1)      Začetek udeležbe tožečih strank v kartelu

143    Tožeči stranki trdita, da Komisija ni dokazala, da je bilo srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu srečanje R, kakršna so bila tista, opredeljena v izpodbijanem sklepu, ali srečanje, na katerem so sodelovale pri dejavnosti, ki bi bila v nasprotju s konkurenčnim pravom. Po njunih navedbah z dokazi, ki jih je predložila Komisija, ni mogoče dokazati niti tega, da sta se kartelu pridružili med 14. decembrom 2001 in 3. julijem 2002.

144    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

145    V zvezi s tem je treba preučiti trditev tožečih strank, da Komisija ni predložila dokaza za protikonkurenčnost srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, preden se po potrebi preuči vprašanje, ali so bili dokazi, ki jih je zbrala Komisija, zadostni za dokaz, da sta se tožeči stranki pridružili kartelu pred 3. julijem 2002.

146    Iz spisa izhaja, da je bilo vprašanje št. 4 zahteve Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 oblikovano tako:

„Komisija ima na voljo informacije, iz katerih je razvidno, da sta med konkurenti, katerih seznam je naveden spodaj v točki (d), potekali vrsta srečanj pa tudi komunikacija z drugimi sredstvi (faks, elektronski dopisi, telefonski klici itd.). Natančneje, […] da so se teh srečanj udeležile/bile v to komunikacijo vpletene: [osebe N, P in K]

V zvezi s srečanji, naštetimi spodaj v točki (d), in vsemi drugimi srečanji enake narave prosimo, da predložite ali navedete:

–        potrditev datuma srečanja;

–        kdo je dal pobudo za srečanje;

–        kdo je srečanje organiziral in ga izvedel;

–        natančen kraj srečanja;

–        imena vseh udeležencev srečanja, njihovo funkcijo in imena podjetij, ki so jih zastopali;

–        teme na dnevnem redu;

–        kdo je določil teme na dnevnem redu;

–        zapisnik srečanja;

–        natančno geografsko območje srečanja.

Prosimo, da predložite kopije vseh razpoložljivih dokumentov, ne glede na to, ali so napisani ročno, natipkani, digitalni ali v katerem koli drugem formatu, ki se nanašajo na vsa morebitna spodaj našteta srečanja med konkurenti.

Prosimo, da navedete ime in funkcije vseh drugih predstavnikov vašega podjetja, ki so se udeležili spodaj v točki (d) naštetih srečanj in vseh drugih srečanj podobne narave, ki so morebiti potekala med konkurenti.“

147    Tožeči stranki sta v odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 potrdili, da je 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu potekalo srečanje, ki naj bi se ga udeležila oseba N. Poleg tega sta predložili izpisek prometa na kreditni kartici te osebe z istim datumom ter izpisek iz njene beležnice, na katerem so bili navedeni datum in kraj srečanja ter njegova udeleženca, in sicer družbi Nexans France in Pirelli.

148    Poleg tega ni nobeden od naslovnikov obvestila Komisije o ugotovitvah o možnih kršitvah z dne 31. marca 2010 v svojih odgovorih na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 potrdil, da se je 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu udeležil srečanja s konkurenti.

149    V točki 292 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah je Komisija namreč navedla, da je bilo 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu organizirano srečanje ter da so se tega srečanja vsekakor udeležile družba Nexans France, ki jo je zastopala oseba J, družba Sagem, ki jo je zastopala oseba V, in družba Brugg Kabel, ki jo je zastopala oseba N. Komisija je pojasnila, da je navzočnost oseb J in V izhajala iz elektronskega dopisa, ki ga je pozneje prvonavedena oseba poslala drugonavedeni in ki se je nanašal na prejšnje srečanje, ki sta se ga udeležili obe osebi. Navzočnost osebe N je izhajala iz odgovora tožečih strank na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010.

150    Tožeči stranki sta v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah izpodbijali protikonkurenčno naravo srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu s tem, da sta navedli, da je bilo to „le navaden poskus družbe Nexans [Francija] in družbe Prysmian, da [družbo Brugg Kabel] prepričata, naj se udeležuje razprav z drugimi proizvajalci električnih kablov“, ter da „[je] [družba Brugg Kabel] vseeno zavrnila sodelovanje pri izvajanju sporazumov ter da [bodo] drugi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah še naprej nanjo gledali kot na izobčenko in jo tako obravnavali“.

151    V točki 197 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija navedla:

„Na podlagi tega, kar je bilo dogovorjeno na srečanju A/R z dne 13. novembra 2001, je bilo mesec pozneje, 14. decembra 2001, v [Divonne-les-Bainsu], Franciji, organizirano srečanje R. Med udeleženci tega srečanja sta bili vsekakor [oseba J] (Nexans) in [oseba N] (Brugg [Kabel]) in zelo verjetno je, da sta bila navzoča tudi [oseba V] iz družbe Sagem in eden od predstavnikov družbe Pirelli²⁶¹. Poleg tega naj bi bilo več srečanj R organiziranih v gradu v [Divonne-les-Bainsu].“

152    V opombi 261 pod točko 197 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega pojasnila:

„Sodelovanje [oseb J in V] je razvidno iz elektronskega dopisa, ki ga je 18. februarja 2002 poslala [oseba J] [osebi V] in v katerem se je izrecno nanašala na prejšnje srečanje v [Divonne-les-Bainsu], ki sta se ga udeležili obe osebi, glej ID 318/128, pregled pri družbi Nexans [Francija]. Družba Brugg [Kabel] je potrdila udeležbo [osebe N], glej ID 1492/4, odgovor družbe Brugg [Kabel] z dne 7. maja 2010 na zahtevo [Komisije] po informacijah z dne 31. marca 2010. V prilogah, ki jih je predložila [družba Brugg Kabel], je navedena tudi družba Pirelli; ID 1492/20, odgovor družbe Brugg [Kabel] z dne 7. maja 2010 na [navedeno zahtevo po informacijah].“

153    V točkah 921 in 922 obrazložitve izpodbijanega sklepa je Komisija poleg tega navedla:

„(921)      [Družba Brugg Kabel] se je pridružila kartelu 14. decembra 2001. Na ta dan se je [oseba N] (družba Brugg [Kabel]) udeležila srečanja R v [Divonne-les-Bainsu] (glej točko 197 obrazložitve). Družba Kabelwerke Brugg AG Holding je kot matična družba odgovorna za ravnanje [družbe Brugg Kabel] tudi od 14. decembra 2001. [Družba Brugg Kabel] zavrača ta datum začetka udeležbe v kartelu, saj naj srečanje z dne 14. decembra 2001 ne bi imelo protikonkurenčne narave in naj bi [družba Brugg Kabel] na ta datum zavrnila sodelovanje.

(922)      Obstaja več indicev, ki dokazujejo, da je [družba Brugg Kabel] sodelovala pri sporazumih kartela že pred tem dogodkom (točke 161, 167 in 186 obrazložitve). Čeprav je bil lahko cilj tega srečanja prepričati [družbo Brugg Kabel], da se pridruži kartelu, to nič ne zmanjša njegove protikonkurenčne narave. Družbi Nexans in Prysmian sta na srečanju A/R z dne 13. novembra 2001 napovedali, da bosta organizirali redna srečanja R, in to obljubo sta tudi izpolnili z organizacijo srečanja z dne 14. decembra 2001 (točka 188 obrazložitve). Evropski udeleženci kartela so na srečanjih R razdelili projekte v EGS in po „izvoznih ozemljih“ (glej na primer točko 315 obrazložitve). Nič ne dokazuje, da je [družba Brugg Kabel] na tem srečanju napovedala, da se ne bo pridružila kartelu. Nasprotno, obstajajo dokazi, da sta družbi Nexans [Francija] in Prysmian dosegli cilj, saj sta družbi Nexans [Francija] in Pirelli na srečanju A/R z dne 30. januarja 2002 druge udeležence obvestili, da „[sta bili] [družba Brugg Kabel] in družba Sagem povabljeni na srečanje“ [„Brugg and Sagem [were] invited to the meeting“] ter „bosta nadaljevali“ [„will continue“] (točka 206 obrazložitve). V beležkah je navedeno, da se je na srečanju A/R 5. aprila 2002 „sodelovanje z [družbo Brugg Kabel], družbo Sagem in družbo nkt postopoma izboljšalo“ [„gradually growing cooperative atmosphere with [Brugg Kabel], Sagem and nkt“] (točka 212 obrazložitve). Nato je aprila 2002 družba Brugg [Kabel] nameravala sama organizirati srečanje R. To srečanje je bilo odpovedano, vendar je [družba Brugg Kabel] 3. julija 2002 organizirala drugo srečanje (točka 217 obrazložitve). Zelo malo verjetno je, da bi [družba Brugg Kabel] nameravala organizirati srečanje v okviru kartela aprila 2002, čeprav naj še ne bi bila njegova članica.“

154    Iz točk 197, 921 in 922 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija menila, da obstajajo neposredni dokazi za udeležbo tožečih strank, ki ju je zastopala oseba N, na srečanju s konkurenti, organiziranem v Divonne-les-Bainsu 14. decembra 2001, ter zadosten skupek posrednih dokazov v zvezi z udeležbo na tem srečanju, tudi če se ga ni udeležila družba Sagem, temveč vsaj družbi Nexans France in Pirelli, ter da je to srečanje pomenilo srečanje R, to pomeni srečanje članov „evropske konfiguracije kartela“.

155    Prvič, v zvezi z udeležbo tožečih strank, ki ju je zastopala oseba N, na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, je dovolj poudariti, da ta ni sporna.

156    Drugič, v zvezi z udeležbo drugih evropskih proizvajalcev električnih kablov na navedenem srečanju je treba poudariti – kot izhaja iz izpodbijanega sklepa – da sta navzočnost predstavnikov družb Nexans France in Pirelli na tem srečanju tožeči stranki sami navedli v svojem odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010.

157    Poleg tega je treba poudariti, da je v elektronskem dopisu, ki ga je oseba J 18. februarja 2002 naslovila na osebo V, jasno navedeno srečanje, ki je potekalo v Divonne-les-Bainsu. Tudi okoliščina, da so se tega srečanja poleg oseb J in V udeležile tudi druge osebe, je precej jasno razvidna iz naslednjega odlomka: „Ker se po našem srečanju v [Divonne-les-Bainsu] srečanja na predvidena datuma 6. in 7. marca nekateri med nami ne bomo mogli udeležiti, vam na koncu predlagam, da bi naslednje srečanje organizirali v Parizu, 28. februarja popoldne (lokacija vam bo sporočena naknadno).“

158    Dejstvo, da družba Safran v svojem odgovoru na zahtevo Komisije po informacijah z dne 31. marca 2010 ni potrdila navzočnosti predstavnika družbe Sagem, osebe V, na srečanju, ki je konec leta 2001 potekalo v Divonne-les-Bainsu, v zvezi s tem ni pomembno, saj družba Safran, kot izhaja iz navedenega odgovora, te informacije iz objektivnih razlogov ni mogla izpodbiti ali potrditi.

159    Vendar pa, kot trdita tožeči stranki, elektronski dopis osebe J z dne 18. februarja 2002 ne vsebuje nobene navedbe v zvezi z datumom srečanja, na katero se nanaša, udeležbo tožečih strank na tem srečanju ali predmetom tega srečanja, tako da je na njegovi podlagi mogoče ugotoviti le, da sta se osebi J in V v nedoločenem trenutku, vendar vsekakor pred datumom tega elektronskega dopisa udeležili srečanja v Divonne-les-Bainsu z drugimi osebami, katerih identiteta je prav tako nedoločena. Iz navedenega sledi, da iz tega elektronskega dopisa ni mogoče dokazati navzočnosti družbe Sagem, ki jo je zastopala oseba V, na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu.

160    Dokazi, preučeni zgoraj v točkah od 156 do 159, zadostujejo za dokaz, da so predstavnik tožečih strank, oseba N, ter predstavnika družb Nexans France in Pirelli sodelovali na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu. Nasprotno pa s temi dokazi ni mogoče zanesljivo dokazati, da se je predstavnik družbe Sagem, to je oseba V, udeležil tega srečanja.

161    Tretjič, v zvezi z naravo srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, je treba po eni strani poudariti, da so v navedenem mestu redno potekala srečanja članov R kartela, na katerih so si udeleženci – potem ko so predstavniki družb Nexans France in Pirelli ter nato družbe Prysmian druge evropske proizvajalce seznanili z razpravami na prejšnjem srečanju A/R – razdelili načrtovane projekte na evropskem „nacionalnem ozemlju“ in načrtovane projekte na „izvoznih ozemljih“, ki so bili dodeljeni članom R kartela (točka 315 obrazložitve in Priloga I k izpodbijanemu sklepu). To, da je bila organizacija tovrstnih srečanj v Divonne-les-Bainsu nekaj običajnega, ponazarja dejstvo, da so nekateri udeleženci teh srečanj včasih govorili celo o potrebi po „divoniranju“ („divonner“) (glej točko 364 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

162    Po drugi strani je treba poudariti, da dokazi, ki jih Komisija navaja v izpodbijani odločbi, dokazujejo, da je srečanje R kartela dejansko potekalo v Divonne-les-Bainsu 14. decembra 2001.

163    Tako iz beležk enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi z razpravami, ki so potekale 13. novembra 2001 med srečanjem A/R in ki so navedene v točki 188 obrazložitve izpodbijane pogodbe, izhaja, da sta družbi Nexans France in Pirelli ob tej priložnosti navedli, da bodo v prihodnje člani R kartela razpravljali enkrat mesečno.

164    Toda v beležkah enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems je v zvezi z razpravami, ki so potekale 30. januarja 2002 in ki so navedene v točki 206 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v delu, naslovljenem „Organizacija – stran R“, navedeno:

„Družbi Brugg Kabel in Sagem povabljeni na srečanje. Nadaljevali bosta. Družba ABB se ni nikoli želela pridružiti. Družba Nkt je lahko potrebna, ker je bolj dejavna na izvoznem trgu.“

165    Po navedbah tožečih strank beležke enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi z razpravami, ki so potekale na srečanju A/R 30. januarja 2002, kažejo le dejstvo, da so ju drugi udeleženci na srečanju 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu še naprej brez uspeha prepričevali, naj se udeležita srečanj in razprav kartela. Trdita, da če bi na navedenem srečanju pristali na udeležbo na razpravah po letih vztrajnega zavračanja, bi bilo to nedvomno razglašeno na srečanju A/R z dne 30. januarja 2002 kot pomembna novica. Tako poudarjata, da je oseba J po srečanju R z dne 3. julija 2002, ki sta se ga udeležili, v elektronskem dopisu z dne 4. septembra 2002 osebi O, zaposleni pri družbi J‑Power Systems, v zvezi s srečanjem A/R, predvidenim za 6. in 7. septembra 2002, navedla, da „so zdaj vzpostavljeni redni stiki z [družbo Brugg Kabel]“.

166    Tožeči stranki poleg tega trdita, da je povsem verjetno, da je bil cilj srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu nadaljevati pogajanja v zvezi s podizvajalsko pogodbo z družbo Nexans France glede načrtovanega projekta v Abu Dabiju (Združeni arabski emirati), ki so se začela na srečanju 21. novembra 2001 v Parizu (Francija).

167    Vendar je treba podobno kot Komisija upoštevati, da beležke enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi razpravami, ki so potekale na srečanju A/R 30. januarja 2002, nasprotno, dokazujejo, da je bil predmet srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, ki sta se ga tožeči stranki, kot priznavata, udeležili prek osebe N, vsekakor predmet srečanja članov R kartela.

168    Odlomek iz beležk enega od zaposlenih pri družbi J‑Power Systems v zvezi z razpravami na srečanju A/R z dne 30. januarja 2002, naveden zgoraj v točki 164, se namreč nanaša na stanje udeležbe evropskih proizvajalcev električnih kablov na srečanju „evropske konfiguracije kartela“ in ne na zavrnitev nadaljnjih vabil k udeležbi na takem srečanju. To v zvezi z družbama Brugg Kabel in Sagem izhaja iz uporabe izraza „povabljeni na srečanje“ in iz neobstoja navedbe kakršne koli njune zavrnitve v zvezi s tem. To izhaja tudi iz navedbe, da je družba ABB dolgo zavračala sodelovanje pri večstranskih stikih, iz stavka: „Družba ABB se ni nikoli želela pridružiti,“ ki upravičuje njeno neudeležbo na srečanju R, pa tudi iz stavka, da bi lahko bila udeležba družbe nkt cables potrebna, saj je bolj dejavna na izvoznih trgih. Tako je mogoče iz tega odlomka sklepati, da sta se družbi Brugg Kabel in Sagem udeležili srečanja R ter da se bosta takih srečanj še udeleževali.

169    Te razlage z različnimi argumenti tožečih strank ni mogoče izpodbiti.

170    Najprej, v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, elektronski dopis, ki ga je 4. septembra 2002 naslovila oseba J, zaposlena pri družbi Nexans France, na osebo O, zaposleno pri družbi J‑Power Systems, ne vsebuje posebne napovedi v zvezi z družbo Brugg Kabel. Oseba J v njem navaja samo, da je pri članih A kartela pomembno zagotoviti udeležbo družbe Exsym v kartelu, ker so odslej stiki vzpostavljeni z družbami nkt cables, Sagem pa tudi Brugg Kabel: „Zdaj imamo redne stike z družbami nkt cables, S[agem], Brugg Kabel, toda če v svoji posadki nimamo družbe Exsym, to nima smisla.“

171    Dalje, zdi se malo verjetno, da bi določeno podjetje pristalo na udeležbo na srečanju s konkurenti, katerega cilj je to podjetje prepričati, da začne ravnati protikonkurenčno, če namerava tak predlog vsekakor zavrniti. Če tožeči stranki nista želeli sodelovati na protikonkurenčnem srečanju, bi lahko udeležbo na njem preprosto zavrnili.

172    Nazadnje, alternativna razlaga, ki sta jo dali tožeči stranki in v skladu s katero je lahko srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu vsekakor pomenilo srečanje v zvezi s podjemno pogodbo z družbo Nexans France v zvezi z načrtovanim projektom v Abu Dabiju, ki je bil predmet prejšnjega srečanja z dne 21. novembra 2001 v Parizu, je težko združljiva s trditvijo tožečih strank, da je bilo srečanje z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu le poskus družb Nexans France in Pirelli, da ju prepriča, da se pridružita kartelu. Poleg tega je ta trditev dokaj neverodostojna, saj je, po eni strani, iz beležk osebe N, ki sta jih predložili tožeči stranki kot odgovor na zahtevo Komisije po informacijah, razvidno, da bi se morala ta 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu sestati ne le z družbo Nexans France, temveč tudi z družbo Pirelli. Toda težko si je predstavljati, zakaj bi se morala družba Pirelli udeležiti srečanja, katerega namen je izključno sklenitev podizvajalske pogodbe med tožečima strankama in družbo Nexans France. Po drugi strani je treba poudariti, da tožeči stranki nista navedli nobenega dokaza glede predmeta srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, čeprav sta take dokaze predložili v zvezi s srečanjem z dne 21. novembra 2001 v Parizu.

173    V zvezi s slednjim je treba poudariti, da imata tožeči stranki sicer pravico predložiti drugačno razlago dejstev kot Komisija, da bi omajali njene ugotovitve glede narave srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu, vendar je Splošno sodišče pristojno za presojo verodostojnosti njune razlage, zlasti v zvezi s predloženimi ali nepredloženimi dokazi tožečih strank. Toda, kot poudarja Komisija, iz dokumentov, ki sta jih predložili tožeči stranki v prilogah k repliki, izhaja, da je bila med izmenjavo dopisov v okviru priprave na srečanje, ki je potekalo 21. novembra 2001 v Parizu, tema tega srečanja jasno navedena. V elektronskem dopisu, ki ga je oseba C, zaposlena pri družbi Nexans France, naslovila na osebo N, zaposleno pri družbi Brugg Kabel, je namreč med drugim navedeno: „obravnavane teme: podizvajalska pogodba z družbo Brugg za distribucijsko verigo B projekta“.

174    Če je bil predmet srečanja z dne 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu tudi sklenitev zadevne podizvajalske pogodbe, je bila verjetno tema tega srečanja navedena v dopisih, izmenjanih v okviru priprave na organizacijo tega srečanja. Toda tožeče stranke v obravnavanem primeru niso predložile takih dokazov. Poleg tega je treba poudariti, da ima elektronski dopis, ki ga je oseba N isti dan poslala osebi C, rubriko „Agenda“, v kateri je navedeno „pogodba, pogajanje in podpis“, zato je predpostavka o podaljšanju tega pogajanja med navedenim srečanjem malo verodostojna, ker za to ni dokaza.

175    Glede na preudarke, navedene zgoraj v točkah od 145 do 174, je treba šteti, da je Komisija pravno zadostno dokazala, da sta se tožeči stranki, ki ju je zastopala oseba N, 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu udeležili srečanja članov R kartela, tako da je Komisija ta datum upravičeno določila kot datum začetka udeležbe tožečih strank v kartelu.

2)      Neprekinjenost sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

176    Tožeči stranki trdita, da ravnanja, ki se jima očitajo – kot je Komisija večkrat priznala v obrazložitvi izpodbijanega sklepa – pomenijo enotne in ponavljajoče se kršitve, kar naj bi pomenilo prekinitev navedenih ravnanj. Posledično naj bi obstajalo nasprotje med členom 1 izreka izpodbijanega sklepa, v katerem je tožečima strankama pripisana odgovornost za sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi, ter obrazložitvijo, ki to podpira.

177    Poleg tega tožeči stranki trdita, da je šel kartel leta 2005 skozi krizo, zato naj se jima ne bi bilo treba od njega oddaljiti javno, da bi dokazali, da sta prekinili svojo udeležbo, kar naj bi veljalo za obdobje od 12. maja 2005, to je datum odhoda enega od njunih zaposlenih, osebe P, do 8. decembra 2005. Po njunih navedbah je ta prekinitev izhajala iz želje njunega novega poslovodstva, da se spoštuje nova švicarska zakonodaja v zvezi s prepovedjo kartelov. Menita, da to izhaja iz korespondence med osebo N in koordinatorjem članov R kartela, osebo J, pa tudi korespondence med slednjim in več udeleženci kartela, ki so se pritoževali nad njuno konkurenco pri različnih projektih.

178    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

179    V zvezi s tem, prvič, glede zatrjevanega protislovja med obrazložitvijo in izrekom izpodbijanega sklepa, kar zadeva ponavljajočo se ali neprekinjeno naravo kršitve, pripisane tožečima strankama, je treba poudariti, da je Komisija v nemški različici izpodbijanega sklepa za opredelitev kršitve uporabila izraza „einheitliche und fortgesetzte“ in „einzige und fortdauernde“. Toda v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, iz tega ne izhaja, da bi Komisija s tem priznala kakršno koli prekinitev njunega sodelovanja pri kršitvi, saj imata navedena izraza podobno semantično vsebino in izražata idejo istega ravnanja, ki traja brez prekinitve.

180    Poleg tega je v točki 620 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, da „[s]o udeleženci, kot je mogoče razbrati iz dokazov, brez prekinitve, od 18. februarja 1999 do 29. januarja 2009, uresničevali enoten cilj kartela“. Poleg tega je iz razpredelnice 8, naslovljene „Koeficienti, povezani s trajanjem“, ki so bili navedeni v točki 1012 obrazložitve izpodbijanega sklepa, razvidno, da Komisija ni navedla prekinitve med začetkom sodelovanja tožečih strank pri kršitvi, 14. decembrom 2001, in koncem tega sodelovanja, 16. novembrom 2006.

181    Zato ni mogoče šteti, da obstaja protislovje med obrazložitvijo izpodbijanega sklepa in njegovim izrekom, kar zadeva enotno in trajajočo naravo kršitve.

182    Drugič, kar zadeva zatrjevano prekinitev udeležbe tožečih strank v kartelu v obdobju od 12. maja 2005 do 8. decembra 2005, je treba takoj poudariti, da v nasprotju s tem, kar je mogoče razbrati iz trditev tožečih strank, Komisija v izpodbijanem sklepu tega, da ni želela upoštevati prekinitve njunega sodelovanja pri kršitvi leta 2005, ni utemeljila s tem, da se od kartela nista javno oddaljili, temveč z dokazi, da sta sodelovali še naprej.

183    Tožeči stranki izpostavljata nekatere odlomke korespondence med osebama N in J, da bi dokazali, da sta po mnenju teh oseb prekinili udeležbo v kartelu.

184    Tožeči stranki tako navajata elektronski dopis osebe N z dne 10. maja 2005, v katerem je ta navedla, da se ne želi udeležiti srečanja R 11. in 12. maja 2005, pri čemer naj bi kot razlog navedla odhod osebe P iz podjetja konec maja 2005 in spremembo v vodstvu.

185    Tožeči stranki navajata tudi elektronski dopis osebe J z dne 26. oktobra 2005, v katerem se ta osebi N pritožuje nad njuno agresivno konkurenco, pri čemer je navedla:

„Imamo vtis, da postajate precej agresivni v zvezi z zgornjim projektom. Menimo, da bi bilo treba ta projekt prihraniti za našega prijatelja, [osebo RC], in mislimo, da ni razumno biti agresiven v zvezi s tovrstnim projektom v državi, v kateri se izvaja.“

186    Tožeči stranki navajata, da je bila prekinitev njune udeležbe izrecno potrjena v elektronskem dopisu z dne 9. decembra 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo N in v njem napisala: „Od tedaj [osebe P] ni več, vi pa se niste udeleževali ‚seminarjev‘“. Poudarjata, da je oseba J v istem elektronskem dopisu poleg tega od osebe N želela izvedeti, ali se ponovno udeležuje sestankov, in prosila za potrditev s temi besedami: „Ali se uradno ponovno udeležujete seminarjev? Iskreno upamo, da lahko potrdite, da je to tako.“

187    Vendar je treba poudariti, da je bilo v elektronskem dopisu osebe N z dne 10. maja 2005 navedeno:

„Glede na sedanje napetosti, povezane z razvojem zadeve Al Aweer, ter s sedanjo spremembo v vodstvu [družbe Brugg Kabel]/, bo [oseba P] do konca maja 2005 odšla od tu/z obžalovanjem vam sporočamo, da [družba Brugg Kabel] ne bo sodelovala na tem seminarju.

Upamo, da se bo zadeva AWEER razvijala, kot je bilo navedeno prej, kar bo omogočilo nadaljnjo udeležbo. […]“

188    Iz navedenega izhaja, da so bili, po eni strani, razlogi za neudeležbo na srečanju R 11. in 12. maja 2005 nedvomno odhod osebe P in sprememba vodstva pri družbi Brugg Kabel, pa tudi napetosti, povezane z razvojem projekta „Al Aweer“, po drugi strani pa se je ta odločitev nanašala samo na to srečanje. Kot poleg tega izhaja iz elektronskega dopisa osebe N z dne 10. maja 2005, ta ni izključila, da se ne bo udeležila nadaljnjih srečanj, če se navedeni projekt razvija v skladu z razpravami, ki so potekale pred tem. Iz navedenega sledi, da v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, tega elektronskega dopisa ni mogoče obravnavati kot napovedi prekinitve njune udeležbe v kartelu.

189    Poleg tega je treba poudariti, da je oseba N v elektronskem dopisu z dne 14. junija 2005, ki ga je naslovila na osebo J., napisala naslednje v zvezi z razpisom v Kuvajtu:

„Seznanitev z odsotnostjo [osebe R iz družbe Nexans France] na srečanju v zvezi s predoddajo ponudbe.

Vendar namera, da se ne [odda ponudba], potrjuje, da je to ‚politično sprejemljivo‘.

V primeru [oddaje ponudbe] bom zahtevala preiskavo.

Seznanitev z vašo pripombo v zvezi z nesrečo s kablom in moje strinjanje […])“

190    Pomembno je poudariti, da se pripomba v zvezi z nesrečo s kablom nanaša na prejšnjo elektronsko pošto osebe J z dne 14. junija 2005, v kateri je ta navedla: „Upoštevajte, da boste lahko pozvani k odpravi okvare kabla in posledic nesreče, do katere je pred kratkim prišlo zaradi te okvare v navedeni državi. V tem primeru nas, prosim, o tem obvestite (prejeli bomo navodila in to nam bo pomagalo ponovno vzpostaviti stike).“

191    Iz izmenjave elektronskih dopisov med osebama J in N z dne 14. junija 2005 izhaja, da sta imeli tožeči stranki na ta datum še vedno stike z osebo J, koordinatorjem članov R kartela, katerih cilj je bil izvajati navedeni kartel.

192    To izhaja tudi iz elektronskega dopisa z dne 21. oktobra 2005, ki ga je oseba N prav tako naslovila na osebo J in v katerem je oseba N med drugim navedla:

„Po našem kooperativnem pristopu ob zaključku MEW/60: 18‑09‑2005 za 92 km XPLE 132 kv, ki omogoča skupini TEC, da zaščiti svoj prvi kabel XLPE v [Kuvajtu], ne razumemo dobro njihovega ravnanja v […]

Ko smo potrdili sodel[ovanje] za MEW/60, sem vam omenil ta projekt in sem bil prepričan, da je bilo to sporočilo preneseno skupini TEC. [Družba Brugg Kabel] kaže veliko zanimanje in jo ravnanje skupine TEC, ki še ni bila predizbrana, samo ovira. Raven cene odslej presega […] 100. […]

Naj še pripomnim, da [družba Brugg Kabel] vedno znova zahteva to sodelovanje, med tem ko številni trpijo za ‚alzheimerjem‘).“

193    Sodelovanje tožečih strank pri kršitvi leta 2005 je poleg tega potrjeno z elektronskima dopisoma, ki ju je oseba N decembra 2005 in januarja 2006 poslala osebi J.

194    Tako je oseba N v enem od dopisov z dne 12. decembra 2005 napisala:

„Novo (mlado) vodstvo [družbe Brugg Kabel] se boji, ker imamo v Švici nov [protikartelni] zakon in navodila upravnega odbora, naj se ta spoštuje. Veste, da sem kljub temu leta 2005 deloval, kot da […] (na primer [Kuvajt])

Ostali smo na nivoju!

Vsi udeleženci ‚seminarjev‘ si lahko čestitajo za odlično leto 2005

[…] in vsi so v odličnem položaju. […]“

195    Podobno je oseba N v dopisu z dne 24. januarja 2006 v zvezi z načrtovanim projektom v Kuvajtu osebi J napisala:

„Znova ugotavljam veliko razhajanje v naših pogledih na položaj. Čeprav so vaše knjige naročil polne, polne, neprestano zahtevate več in več. Težko bi vedel, kakšna preživetvena politika vam ustreza! Bil sem naiven, da sem to dolgo verjel, čeprav […], zato sem leta deloval v smeri sodelovanja z velikimi […]

[…] je bilo leta 2005 veliko poslov (skoraj vse smo prepustili vam)

na primer

konfiguracija ‚A‘ MEW 101 (kar v veliki meri nadomesti 082)

konfiguracija ‚K‘ MEW/60 92 km XLPE 132 kV

,[Pirelli]‘ ME/EW/66‑2005/06

konfiguracija ‚A‘ MEW/52/2006‑06

Prav je, da omenimo sodelovanje konfiguracije ‚A‘ majhnega obsega, za katero sem prosil prek tebe v Katarju: otepajo se nas, se pretvarjajo, da ni mogoče ničesar več narediti itd. itd. Hkrati [družba Nexans] + družba ABB vzameta GTC/22/04 s 102 km 132 kV 1 × 2000 mm2 […]“

196    Oseba N poleg tega v elektronskem dopisu z dne 24. januarja 2006 pojasnjuje, da je bila kršitev kartela, za katero naj bi tožeči stranki postali odgovorni v zvezi z 082, storjena „brez zbijanja cen!“.

197    Iz korespondence med osebo J, koordinatorjem članov R kartela in osebo N je mogoče razbrati, da tožeči stranki nista sodelovali na srečanjih zaradi bojazni, ki jih je izrazilo njuno novo vodstvo, vendar sami po sebi ne bi prekinili udeležbe v kartelu in bi prevzeli celo dejavno vlogo pri doseganju uspeha kartela.

198    V nasprotju s trditvami tožečih strank iz dopisov, izmenjanih med osebo J in več udeleženci kartela, je poleg tega iz elektronskih dopisov med osebo J in več udeleženci kartela razvidno, da sta bili tožeči stranki po njihovem mnenju udeleženi v kartelu tudi v drugem delu leta 2005.

199    Res je, da elektronski dopisi, katerih vsebino sta tožeči stranki navedli v tožbi, pričajo o razburjenju, ki so ga izrazili nekateri udeleženci kartela v zvezi z njunim ravnanjem pri izvajanju kartela.

200    Tako je oseba RC, zaposlena pri družbi Prysmian, v elektronskem dopisu z dne 14. septembra 2005, naslovljenem na osebo J, navedla: „Prepričajte se, da [družba Brugg Kabel] ne predstavlja težave.“

201    Nezadovoljstvo oseb J in RC v zvezi s pristopom družbe Brugg Kabel je razvidno tudi iz elektronskega dopisa z dne 26. oktobra 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo N in katere vsebina je povzeta zgoraj v točki 185.

202    Oseba RC je v elektronskem dopisu z dne 28. oktobra 2005, naslovljenem na osebo J, ponovno omenila pristop družbe Brugg Kabel, pri čemer je navedla:

„Pravkar sem izvedel, da družba Brugg Kabel krepi svoja prizadevanja in postaja še agresivnejša. Samo toliko, da ti povem, če se kar koli zaplete, bomo [družbi Brugg Kabel] oteževali položaj pri vsakem projektu (povsod), da bo zanesljivo izgubila trge ali da bo vsekakor izgubila čim več denarja, s katerim bi lahko dobila trge. […] Veš, da mi to ni všeč, ampak kar je preveč, je preveč. Mika me, da bi to zadevo ‚personaliziral‘.“

203    Prav tako je v zvezi s pristopom tožečih strank v elektronskem dopisu z dne 9. novembra 2005, naslovljenem na osebo J, oseba RC poročala, da sta se tožeči stranki borili za projekt „E‑Plus“ s temi besedami: „Družba [Brugg Kabel] je očitno potrdila svoj interes, da se bori (oseba K] je to potrdila).“

204    Oseba RC je poleg tega nato osebi J v elektronskem dopisu z dne 3. januarja 2006 potrdila, da je izgubila projekt „E‑plus“, ki naj bi ga dobili tožeči stranki.

205    Nezadovoljstvo osebe RC v zvezi s pristopom tožečih strank je razvidno tudi iz elektronskega dopisa z dne 16. novembra 2005, v katerem je osebi J napisala:

„[…] Vaši dragi prijatelji iz [družbe Brugg Kabel] so zelo agresivni na drugem trgu 380 kV tukaj […]. Ali vaša indiferentnost glede na vse te agresivne napade pomeni, da ta teren izgubljate in da vam je torej vseeno za aroganco [družbe Brugg Kabel]?“

206    Vendar je treba ugotoviti, kot izhaja iz elektronskega dopisa osebe RC z dne 16. novembra 2005, da je ta menila, da sta bili tožeči stranki še vedno zavezani pravilom kartela, saj jima je očitala prav njuno kršitev teh pravil. Če to ne bi držalo, namreč oseba RC ne bi imela razloga, da se koordinatorju članov R kartela, osebi J, pritožuje nad ravnanjem tožečih strank.

207    Poleg tega je treba poudariti – podobno kot Komisija v točki 346 obrazložitve izpodbijanega sklepa – da drugi člani kartela tožečih strank zaradi zatrjevane kršitve pravil kartela v drugi polovici leta 2005 niso obravnavali kot „izobčenki“. Tako nista bili predmet usklajenih ukrepov, določenih na srečanju v Divonne-les-Bainsu 15. marca 2005, ki sta se ga udeležili.

208    Poleg tega s seznama naštetih podjetij, udeleženih v kartelu, ki ga je 24. junija 2005 izdelala oseba J, navedena v točki 353 izpodbijanega sklepa, izhaja, da sta bili tožeči stranki še vedno navedeni med srednjimi člani („medium ones“) kartela. Nikjer ni bil omenjen odhod.

209    Podobno, kot upravičeno poudarja Komisija, iz elektronskega dopisa z dne 26. avgusta 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo MI, zaposleno pri družbi Exsym, ter osebo RC, zaposleno pri družbi Prysmian in navedeno v točki 358 izpodbijanega sklepa, izhaja, da sta bili tožeči stranki na ta datum še vedno obravnavani kot članici kartela. V njem gre za potrebo po tem, da se v kartelu ohranijo nekateri udeleženci. pri čemer je bilo navedeno:

„Če rečete, da sta [družbi Taihan in LS Cable] zunaj konfiguracije ‚A‘, čeprav [40‑odstotna stopnja] ne velja več in jo je treba glede na bilanco zadnjih let zmanjšati na 20. Km je za [osebo C od Pirellija] nedvomno negativen. [Družbi Taihan in LS Cable] sta torej bodisi zunaj konfiguracije ‚A‘ in je treba naslednja dva [projekta kablov za nafto] dodeliti [osebi C iz Pirellija], da se uravnoteži položaj, kot ste se že dogovorili, bodisi [sta] znotraj [konfiguracije ‚A‘] in je treba uporabiti sistem rotacije. Razumemo, da težko nadzirate [družbi Taihan in LS Cable], tako kot mi težko nadziramo [družbo ABB], [družbo Brugg Kabel] in [družbo Sagem] ali [družbo nkt cables], toda to [ne pomeni], da jih je treba izključiti [iz kartela]. To je preprosto dejstvo, ki se mu je treba prilagoditi (kot je to bilo za […], ali Filipine, ali […]) Naj znova poudarim, da je naš splošni interes ohraniti […], saj bo dodelitev projekta EDC [družbi Taihan] ali [družbi LS Cable] pomagala vsem nam.“

210    Vendar je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso pri presoji, ali se je zadevno podjetje hotelo distancirati od nezakonitega dogovora, vsekakor odločilno, kako drugi udeleženci omejevalnega sporazuma razumejo namen tega podjetja (sodba z dne 19. marca 2009, Archer Daniels Midland/Komisija, C‑510/06 P, EU:C:2009:166, točka 120).

211    Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z elektronskim dopisom z dne 9. decembra 2005, ki ga je oseba J naslovila na osebo N in v njem napisala: „Od tedaj [osebe P] ni več, vi pa se niste udeleževali ‚seminarjev‘,“ in vprašala osebo N, ali se je znova uradno udeleževala srečanj: „Se uradno znova udeležujete seminarjev? Iskreno upamo, da lahko potrdite, da je to tako.“ Kot je bilo namreč izpostavljeno zgoraj v točkah od 183 do 210, kljub odsotnosti osebe N na sestankih R kartela sta bili tožeči stranki v navedenem obdobju še naprej udeleženi v kartelu.

212    Zavrniti je treba tudi argument, ki ga poskušata tožeči stranki izpeljati iz izmenjave elektronskih dopisov med osebama RC in J z dne 9. januarja 2006, iz katerih naj bi izhajalo, da se tožeči stranki nista odzvali na zahteve družbe Nexans France po stiku, saj sta tožeči stranki sami priznali, da sta bili na ta datum ponovno udeleženi v kartelu.

213    Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni storila napake s tem, da je na podlagi dokazov, ki jih je zbrala, menila, da sta bili tožeči stranki brez prekinitve od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006 udeleženi v kartelu.

d)      Namen tožečih strank, da prispevata k uresničevanju vseh ciljev kartela, in njuna seznanjenost z nekaterimi protipravnimi ravnanji

214    Tožeči stranki trdita, da Komisija ni zadostno dokazala, da sta s svojim ravnanjem nameravali prispevati k uresničevanju vseh skupnih ciljev kartela. Po njunih navedbah ni predložila dokazov glede dodelitve projektov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, „razdelitve nacionalnih trgov“ in razdelitve obsežnih trgov. Izpodbijana odločba naj poleg tega ne bi vsebovala natančnih dokazov za to, da sta bili seznanjeni s protipravnimi ravnanji drugih udeležencev kartela v zvezi z razdelitvijo trgov podmorskih električnih kablov.

215    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

216    V zvezi s tem je treba spomniti, da je podjetje, ki je sodelovalo pri taki enotni in kompleksni kršitvi s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU, ter ki naj bi pripomoglo k uresničitvi kršitve v celoti, tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi. Za tak primer gre, če se ugotovi, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je vedelo za protipravna ravnanja, ki so jih druga podjetja nameravala izvajati ali izvajala pri izpolnjevanju enakih ciljev, ali da je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 56 in navedena sodna praksa).

217    Tako je lahko podjetje neposredno sodelovalo pri vseh protikonkurenčnih ravnanjih, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, zato je v takem primeru Komisija upravičena temu podjetju naložiti odgovornost za vsa ta ravnanja in s tem za navedeno kršitev v celoti. Prav tako je lahko podjetje sodelovalo le pri delu protikonkurenčnih ravnanj, ki sestavljajo enotno in trajajočo kršitev, pri tem pa je vedelo za vsa ostala protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci omejevalnega sporazuma nameravali izvajati ali izvajali pri izpolnjevanju enakih ciljev, ali pa je lahko ta ravnanja razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje. V takem primeru je Komisija ravno tako upravičena temu podjetju pripisati odgovornost za vsa protikonkurenčna ravnanja, ki sestavljajo tako kršitev, in s tem odgovornost za to kršitev v celoti (glej sodbo z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑625/13 P, EU:C:2017:52, točka 57 in navedena sodna praksa).

218    V obravnavanem primeru je treba, prvič, v zvezi z neobstojem želje tožečih strank, da bi prispevale k uresničitvi skupnih ciljev kartela, spomniti, da je bilo zgoraj v točki 126 ugotovljeno, da so imeli ukrepi, ki so jih sprejeli udeleženci kartela, skupen cilj, to je uvedba sistema razdelitve svetovnega trga projektov električnih kablov za visoke napetosti, razen Združenih držav. Poleg tega je treba spomniti, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 128, da se je ta sistem razdelitve trgov projektov podmorskih električnih kablov za visoke napetosti nanašal na projekte, za katere so bili potrebni podmorski električni kabli, in tudi projekte, za katere so bili potrebni podzemni električni kabli.

219    Vendar v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, okoliščina, da se nista udeležili razdelitve projektov podmorskih električnih kablov, ne dokazuje, da nista nameravali k uresničevanju skupnega cilja kartela, navedenega zgoraj v točki 218, prispevati s svojim ravnanjem, saj je ta neudeležba, kot sta sami priznali, izhajala iz nezadostne zmogljivosti za proizvodnjo takih električnih kablov in ne iz jasno izražene želje, da pri razdelitvi navedenih projektov ne bosta sodelovali. Kot je to poleg tega razvidno iz točke 324 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerem Komisija navaja, da sta tožeči stranki zahtevali prednost pri enem od projektov, povezanih s polaganjem podzemnih električnih kablov v plitve vode, čeprav ne moreta proizvajati podmorskih električnih kablov v pravem pomenu, sta tožeči stranki želeli, kolikor je bilo to tehnično izvedljivo, sodelovati pri razdelitvi projektov, pri katerih bi bilo načeloma treba položiti podmorske električne kable.

220    Nič bolj prepričljiva ni argumentacija tožečih strank, da njuno nesodelovanje pri razdelitvi obsežnih projektov dokazuje, da s svojim ravnanjem nista nameravali prispevati k uresničevanju skupnega cilja kartela. Najprej je namreč treba navesti, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pri mehanizmih kartela, naj gre za obveznosti zagotavljanja informacij, pravila razdelitve ali mehanizme nadomestila, ni razlikovanja glede na obseg zadevnih projektov (izguba velikega projekta se lahko nadomesti z dodelitvijo več manjših projektov in obratno). Dalje, poudariti je treba, da zatrjevana neudeležba tožečih strank pri obsežnih projektih, kot sami podrobno pojasnjujeta, izhaja iz njune nezmožnosti, da zadostita potrebam svojih strank pri teh projektih. Nazadnje, iz elektronskega dopisa, ki ga je oseba J naslovila na osebo I, izhaja, da sta tožeči stranki brez omahovanja oddali ponudbe za obsežne projekte, pri čemer sta navedli, da bosta za odpravo svoje težave glede nezadostne zmogljivosti po potrebi najeli podizvajalce.

221    Zavrniti je treba tudi argument tožečih strank, da nista nameravali spoštovati „razdelitve nacionalnih trgov“. Ugotoviti je namreč treba, kot izhaja iz točke 108 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je Komisija potrdila, da so med razdelitvijo projektov v zvezi z električnimi kabli med člane R kartela obstajali dokazi, da se je nekaterim med njimi dodelil „nacionalni trg“ (na primer Italija družbama Nexans France in Prysmian, Nizozemska družbi Prysmian), na katerem so ti uživali prednost. Tožeči stranki navajata, kot izhaja iz več dokazov, da sta večkrat zavrnili upoštevanje razdelitve nacionalnih trgov z oddajo ponudb na ozemljih, ki veljajo za nacionalni trg drugih udeležencev kartela. Vendar je treba ugotoviti, da tožeči stranki pri tem samo navajata, da nista vedno upoštevali pravil razdelitve projektov med člane R kartela, kar samo po sebi ne dokazuje, da nista nameravali prispevati k uresničevanju skupnega cilja kartela. Poleg tega je treba poudariti, kot priznavata tožeči stranki, da težave ne vidita v sami „razdelitvi nacionalnih trgov“, temveč v okoliščini, da naj jima drugi udeleženci kartela ne bi dodelili nobenega od takih ozemelj, zato naj od njega ne bi mogli imeti konkretne koristi.

222    Drugič, kar zadeva neseznanjenost s protipravnimi ravnanji v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, je treba poudariti, kot je bilo to navedeno zgoraj v točki 134, da so se srečanja R, ki se jih je udeleževala oseba N, začenjala s splošnim delom, v katerem so predstavniki družb Nexans France in Pirelli druge člane R navedenega kartela seznanili z razpravami, ki so potekale na prejšnjem srečanju A/R. Toda, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točkah od 130 do 132, sta srečanji A/R zadevali razdelitev projektov v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli na „izvoznih ozemljih“ med člane R navedenega kartela, na eni strani, ter člane A in K zadevnega kartela, na drugi strani. Iz tega izhaja, da sta bili tožeči stranki vsekakor seznanjeni z dejstvom, da so bili projekti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli razdeljeni med člane A in R kartela. Kar zadeva seznanjenost tožečih strank z razdelitvijo projektov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli med člane R kartela, je treba poudariti, da če se domneva, da so, podobno kot na srečanju R z dne 18. in 19. novembra 2003, razprave v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in podzemnimi električnimi kabli vedno potekale ločeno ter da se predstavniki družbe Brugg Kabel nikoli niso udeležili srečanj R, na katerih so bili predmet skupnih razprav projekti v zvezi s podzemnimi električnimi kabli in podmorskimi električnimi kabli – kar pa močno omajejo dokazi, ki jih je predložila Komisija v odgovoru na ukrep procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče (glej točke od 134 do 138 zgoraj) – okoliščina, da sta bili tožeči stranki glede na pripravljalne dokumente na srečanja zadevnih članov seznanjeni s tem, da so potekale razprave o podmorskih električnih kablih, zadostno dokazuje, da sta vedeli za to razdelitev ali sta morali sumiti o njej. Poleg tega je iz elektronskega dopisa, ki ga je oseba J 23. januarja 2006 poslala osebi N ter ki je bilo predstavljeno v točkah 377 in 378 izpodbijanega sklepa in se nanaša na razdelitev na „izvoznih ozemljih“, razvidno, da sta tožeči stranki vedeli, da je bilo v sporazumih predvideno usklajevanje za projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli. V tem elektronskem dopisu je namreč navedeno: „Oseba A ne zaupa več in ne želi več sodelovati pri [projektu Kuvajt] (in torej zavrača to dodelitev), če se [oseba C iz družbe Pirelli] in ti ne zavežeta, da bosta spoštovala prihodnje sporazume v zvezi s to državo. [Oseba C iz družbe Pirelli] je potrdila, da se bodo v prihodnje držali sporazumov in je dala verodostojno razlago za njihovo ravnanje (pri projektu v zvezi s podvodnimi kabli).“

223    Glede na prejšnje preudarke je treba upoštevati, da Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 216 in 217, ni storila napake s tem, da je menila, da sta nameravali tožeči stranki s svojim ravnanjem prispevati k izvajanju kršitve kot celote ter da sta vedeli za protipravna ravnanja drugih članov kartela.

e)      Dokaz, da sta bili tožeči stranki seznanjeni s sporazumi o različnih projektih v zvezi z električnimi kabli

224    Tožeči stranki trdita, da bi Komisija morala dokazati, da sta bili seznanjeni s sporazumi za vsak projekt ali da sta jih lahko predvideli vsaj za nacionalne trge ali projekte v zvezi s podmorskimi električnimi kabli.

225    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

226    V zvezi s tem je treba poudariti – kot je navedla tudi Komisija – da se je splošna ureditev obveznosti zagotavljanja informacij in kvot nanašala na vse projekte, ki so bili predmet kartela, ter da se je dokazna zahteva nanašala na to značilnost celovitega načrta. Ker so morali člani R kartela prav sami aktivno pokazati zanimanje za posamezne projekte, če so želeli, da so upoštevani pri njihovi razdelitvi, je razumljivo, da manjši proizvajalec, kot sta tožeči stranki, ni izrecno naveden pri vseh projektih. Vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da sta, na splošno gledano, upoštevali sprejeta podrobna pravila in da sta – kot je prikazala Komisija – vedeli za splošen način delovanja kartela.

f)      Obrazložitev izpodbijanega sklepa glede istovetnosti zadevnih projektov v zvezi z električnimi kabli

227    Tožeči stranki Komisiji očitata, da v izpodbijanem sklepu ni navedla projektov, ki naj bi bili predmet sporazuma, temveč naj bi uporabila samo okrajšave ali splošna imena ter naj bi isti projekt zaradi majhnih razlik v imenu predstavila kot več ločenih projektov.

228    Komisija izpodbija argumente tožečih strank.

229    V zvezi s tem je treba poudariti, da iz točk 234 in 372 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih so številni izvlečki dopisov med člani kartela, izhaja, da so se dosledno nanašali na zadevne projekte v zvezi z električnimi kabli v obliki okrajšav ali kodiranih namigov, pri čemer je bil očiten namen tega prikrivanje. V teh okoliščinah obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija na podlagi člena 296 PDEU, ne more pomeniti, da se od nje zahteva, da natančno opredeli vsak projekt, ki so ga udeleženci kartela navedli v svojih dopisih.

230    Glede na zgornje preudarke je treba tretji in četrti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljena.

4.      Peti tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS

231    Tožeči stranki navajata, da uporaba pojma enotne in trajajoče kršitve v obravnavanem primeru pomeni kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS.

232    Tožeči stranki v utemeljitev tega tožbenega razloga navajata samo argumente, ki sta jih že predstavili v okviru tretjega in četrtega tožbenega razloga, da bi dokazali, da zadevna kršitev ne pomeni enotne in trajajoče kršitve. Natančneje, navajata argumente v zvezi z začetkom svoje udeležbe v kartelu od 14. decembra 2001, neprekinjenostjo svoje udeležbe, seznanjenostjo s sporazumi o podmorskih električnih kablih ali obveznostjo, da se z njimi seznanita, ter s svojim sodelovanjem pri sporazumih v zvezi z nacionalnimi trgi in pri obsežnih projektih. Ker so bili ti argumenti že zavrnjeni kot neutemeljeni v okviru preučitve tretjega in četrtega razloga, poleg tega pa ni samostojne argumentacije, se lahko peti tožbeni razlog samo zavrne kot povsem neutemeljen.

233    Glede na zavrnitev drugega, tretjega, četrtega in petega tožbenega razloga je treba ugotoviti, da je Komisija tožečima strankama upravičeno pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101(1) PDEU v obdobju od 14. decembra 2001 do 16. novembra 2006.

5.      Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načel enakega obravnavanja, sorazmernosti in ne bis in idem, kršitev obveznosti obrazložitve, več napak pri presoji in zloraba pooblastil, kar zadeva izračun zneska globe, naložene tožečima strankama

234    Šesti tožbeni razlog je sestavljen iz petih delov. V prvem delu tožeči stranki očitata Komisiji, da je storila napako in kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da je leto 2004 izbrala kot referenčno leto za vrednost prodaje, kar naj ne bi predstavljalo njune ekonomske moči in prispevka h kartelu. V drugem delu očitata Komisiji, da je kršila obveznost obrazložitve in načelo ne bis in idem ter da je storila napako pri presoji glede teže kršitve. V tretjem delu Komisiji očitata, da je za trajanje kršitve določila koeficient 4,91. V četrtem delu trdita, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve glede določitve „vstopne pristojbine“. V petem delu Komisiji očitata, da je storila napako pri presoji ter da je pri presoji olajševalnih okoliščin kršila načelo enakega obravnavanja in načelo sorazmernosti.

a)      Izbira leta 2004 kot referenčnega leta za vrednost prodaje pri izračunu osnovnega zneska globe

235    Tožeči stranki navajata, da se je Komisija z izbiro leta 2004 kot referenčnega leta namesto celotnega zadnjega leta njune udeležbe v kartelu brez primerne utemeljitve oddaljila od pravila, določenega v točki 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006. Zaradi te izbire naj bi bili tožeči stranki obravnavani diskriminatorno, saj naj bi bila njuna prodaja, zabeležena v letu 2004 in povezana s projekti v zvezi z električnimi kabli, izjemno visoka. Tožeči stranki navajata, da bi morala Komisija za preprečitev te diskriminatorne obravnave kot referenčno leto določiti celotno zadnje leto njune udeležbe v kartelu, to je leto 2005, ali pa uporabiti srednjo vrednost na podlagi obdobja od 2003 do 2005.

236    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

237    V zvezi s tem je treba spomniti, da v zvezi z izračunom globe v primeru kartela, ki deluje v svetovnem merilu, točka 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določa:

„Kadar geografski obseg kršitve presega ozemlje [EGP] (na primer pri svetovnih kartelih), zadevna prodaja podjetja znotraj EGP ne more ustrezno prikazati teže vsakega podjetja pri kršitvi. To se lahko zgodi zlasti pri svetovnih sporazumih o razdelitvi trga.

V takih okoliščinah lahko Komisija, da bi se upoštevali skupna razsežnost zadevne prodaje v EGP in sorazmerna teža vsakega podjetja pri kršitvi, oceni skupno vrednost prodaje blaga ali storitev, povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju (obsežnejšem od EGP), določi delež prodaje vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi, na tem trgu in uporabi ta delež glede na skupno vrednost prodaje teh podjetij znotraj EGP. Rezultat se bo uporabil kot vrednost prodaje za določitev osnovnega zneska globe.“

238    V zvezi s tem je treba tudi navesti, da je treba v skladu s sodno prakso – če je treba za določitev razmerja med globami, ki se bodo naložile, uporabiti podatek o prometu podjetij, ki so bila udeležena pri isti kršitvi – obdobje, ki se bo upoštevalo, omejiti tako, da bodo pridobljeni podatki čim bolj primerljivi (glej sodbo z dne 30. septembra 2009, Akzo Nobel in drugi/Komisija, T‑175/05, neobjavljena, EU:T:2009:369, točka 142 in navedena sodna praksa).

239    Poleg tega je treba spomniti, da v zvezi z obdobjem, ki ga je treba upoštevati za določitev vrednosti prodaje, uporabljene za izračun globe, točka 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določa:

„Za določitev osnovnega zneska globe, ki se naloži, bo Komisija uporabila vrednost prodaje blaga ali storitev podjetja, neposredno ali posredno povezane s kršitvijo, v upoštevnem geografskem območju znotraj ozemlja EGP. Komisija bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi.“

240    Vendar je treba poudariti, da uporaba navedbe, „bo običajno uporabila prodajo podjetja v zadnjem celem poslovnem letu njegove udeležbe pri kršitvi“, v točki 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 ne izključuje možnosti, da Komisija uporabi drugo referenčno obdobje, če to – v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 238 zgoraj – omogoča pridobiti čim bolj primerljive podatke.

241    V obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija za izračun osnovnega zneska globe, naložene tožečima strankama, uporabila metodo, določeno v točki 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 (točke 966 ter od 968 do 994 obrazložitve navedenega sklepa). Iz navedenega sklepa poleg tega izhaja, da se za uporabo te metode ni oprla na prodajo v celotnem zadnjem letu sodelovanja pri kršitvi, temveč na podatke o prodaji za leto 2004 (točke 966 in od 968 do 994 navedenega sklepa).

242    Komisija je to izbiro utemeljila, prvič, z okoliščino, da se je prodaja električnih kablov na ravni EGS od leta 2006 občutno povečala, zato naj izbira celotnega zadnjega leta sodelovanja pri kršitvi ne bi zadostno odražala obdobja kršitve pri podjetjih, ki so po letu 2006 popolnoma prenehala sodelovati pri kršitvi. Po njenih navedbah to, da se je oprla na prodajo, ki so jo opravila vsa podjetja leta 2004, omogoča natančnejšo oceno gospodarske pomembnosti kršitve med njenim celotnim trajanjem in tudi sorazmerne teže zadevnih podjetij pri kršitvi. Drugič, ocenila je, da bi se z izbiro leta 2004 lahko izognila diskriminatornemu razlikovanju med podjetji, ki so prej prenehala (neposredno) sodelovati, in podjetji, ki so sodelovala še naprej. V izpodbijanem sklepu je poleg tega poudarila, da ji je točka 13 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 v takem položaju omogočila, da se ni oprla na podatke o prodaji za zadnje leto sodelovanja pri kršitvi (točka 965 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Dodala je, da je izbira enega samega referenčnega leta, v katerem so vsi udeleženci sodelovali pri kršitvi, boljša za uporabo točke 18 navedenih smernic, da bi se ustrezno odsevala teža vsakega podjetja pri kršitvi (točka 966 obrazložitve navedenega sklepa).

243    V zvezi z argumentom tožečih strank, da je izbira skupnega referenčnega leta nujno samovoljna, ker naj bi različno vplivala na udeležence kartela glede na promet, ustvarjen v tem letu, je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso uporaba skupnega referenčnega leta za vsa podjetja, ki so sodelovala pri isti kršitvi, načeloma omogoča enotno določitev glob ob upoštevanju načela enakosti, hkrati pa se z njo upošteva obseg storjene kršitve glede na gospodarsko stvarnost, kakršna je obstajala v upoštevnem obdobju (glej v tem smislu sodbi z dne 2. oktobra 2003, Aristrain/Komisija, C‑196/99 P, EU:C:2003:529, točka 129, in z dne 16. novembra 2011, ASPLA/Komisija, T‑76/06, neobjavljena, EU:T:2011:672, točka 112).

244    Poleg tega je treba spomniti, da lahko v skladu s sodno prakso podjetje zahteva, da Komisija glede njega uporabi drugo obdobje, kot ga je uporabila na splošno, le če dokaže, da promet, ki ga je ustvarilo v tem zadnjenavedenem obdobju, iz razlogov, značilnih za to podjetje, ne odseva njegove dejanske velikosti in gospodarske moči niti obsega kršitve, ki jo je storilo (sodba z dne 14. maja 1998, Fiskeby Board/Komisija, T‑319/94, EU:T:1998:95, točka 42).

245    V obravnavanem primeru tožeči stranki trdita, da sta leta 2004 na področju električnih kablov ustvarili izjemen promet, ker naj bi se zaključila projekt „BASF“ v vrednosti 4.700.000 švicarskih frankov (CHF) in projekt „Espagne 9“ v vrednosti 3.200.000 CHF, kar naj ne bi odražalo njunega prometa med njunim sodelovanjem pri kršitvi. Vendar v utemeljitev te trditve ne navajata nobenega dokaza, zato Splošno sodišče razen resničnega stanja in strukture prometa za leto 2004 ne more oceniti obsega nihanja tega prometa glede na promet leta 2003 in promet leta 2005. Poleg tega iz letnega načrta družbe Brugg Kabel za leto 2005 izhaja, da je bil začetek leta sicer težak, vendar je prodaja v tem letu dosegla raven, primerljivo s preteklim letom, saj je ta družba v drugi polovici navedenega leta prejela številna naročila na področju električnih kablov za visoke napetosti.

246    V teh okoliščinah je treba šteti, da tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija storila napako pri določitvi referenčnega leta za določitev zneska prodaje, ki naj bi se upošteval pri izračunu osnovnega zneska globe. Iz tega sledi, da je treba prvi del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

b)      Presoja teže kaznivega dejanja

247    Tožeči stranki Komisiji očitata, da je kršila svojo obveznost obrazložitve in da je storila napako pri presoji, kar zadeva 19‑odstotni delež vrednosti prodaje, ki je bil upoštevan zanju za določitev teže enotne in trajajoče kršitve.

1)      Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo deleža prodaje, upoštevanega za določitev teže kršitve

248    Tožeči stranki navajata, da je Komisija izpodbijani sklep obrazložila protislovno s tem, da naj bi, po eni strani, v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pojasnila, da je za določitev deleža vrednosti prodaje, ki je bil uporabljen za določitev teže kršitve, upoštevala eno samo enotno in trajajočo kršitev, katere težo je ocenila na 15 %, medtem ko naj bi, po drugi strani, v točki 999 navedenega sklepa pri podjetjih, ki naj bi bila udeležena v „evropski konfiguraciji kartela“ – v okviru katerega so bili po razdelitvi projektov v okviru „konfiguracije A/R“ navedenega kartela projekti dodatno razdeljeni – selektivno povečala delež vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval, za 2 %. Komisija naj bi s tem zašla v protislovje s predpostavko, ki naj bi jo sama dokazala in v skladu s katero naj bi bila mehanizma razdelitve konfiguracije A/R in „evropske konfiguracije“ sestavni del enotne in trajajoče kršitve. Tožeči stranki menita, da je bil tako zanju uporabljen prvi odstotek teže 15 %, ker naj bi njuno sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi zajemalo obe konfiguraciji kartela, nato pa še dodaten odstotek teže 2 %, in sicer prav tako zaradi njune udeležbe v „evropski konfiguraciji kartela“. Logika, ki jo je uporabila Komisija, naj bi tako povzročila kršitev načela ne bis in idem.

249    Tožeči stranki poleg tega trdita, da je Komisija kršila svojo obveznost obrazložitve s tem, da je v točkah 1003 in 1004 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je zvišanje stopnje teže upravičeno zaradi skupnega tržnega deleža podjetij, udeleženih v kartelu, pa tudi zaradi njegovega geografskega obsega, pri čemer naj ne bi navedla niti zneska niti sestave tega zvišanja. Poudarjata, da je zadevni znesek mogoče izračunati s sklepanjem šele po „ugotovitvah“ v zvezi s težo v točki 1010 obrazložitve navedenega sklepa.

250    Komisija nasprotuje vsem argumentom tožečih strank.

251    V zvezi s tem, prvič, kar zadeva zvišanje stopnje teže zaradi skupnega deleža podjetij, udeleženih v kartelu, in geografski obseg kartela, je treba poudariti, da je znesek navedenega zvišanja, ki znaša 2 %, naveden v točki 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa, kot med drugim priznavata tožeči stranki. Kar zadeva neobstoj navedbe v navedenem sklepu glede posameznega prispevanja k temu povečanju dveh dejavnikov, na katerih to zvišanje temelji, in sicer skupni tržni delež in geografski obseg kartela, taka navedba v obravnavanem primeru ni bila potrebna, saj je bila obrazložitev v zvezi s tem v skladu z naravo zadevnega akta, poleg tega pa je bilo iz njega jasno in nedvoumno razvidno razlogovanje Komisije, kar tožečima strankama omogoča seznanitev z utemeljitvami glede sprejetega ukrepa in Splošnemu sodišču izvajanje nadzora.

252    Drugič, kar zadeva domnevno protislovnost obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve, je treba ugotoviti, da ta izhaja iz napačne razlage izpodbijanega sklepa.

253    Tožeči stranki v bistvu navajata, da je Komisija pri prvi presoji ravnanja udeležencev v enotni in trajajoči kršitvi določila delež vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve, na 15 %, nato pa naj bi pri drugi presoji istega ravnanja določila dodatnih 2 % za podjetja, udeležena v „evropski konfiguraciji kartela“ in v „konfiguraciji A/R“ navedenega kartela.

254    Vendar je treba poudariti, da je Komisija v točki 998 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da je enotna in trajajoča kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS, pri kateri so sodelovali naslovniki izpodbijanega sklepa, izhajala iz razdelitve strank in trgov. Pojasnila je, da taka kršitev po svoji naravi pomeni eno od najtežjih omejitev konkurence, saj naj bi izkrivljala glavne parametre konkurence. Opozorila je, da se v skladu s točko 23 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, ta ravnanja strogo kaznujejo in da je stopnja teže navadno v zgornjem delu razpona. Pojasnila je, da je mogoče na podlagi tega elementa zaradi teže dejanj upravičiti določitev 15 %.

255    Komisija je nato v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da so bili poleg mehanizmov razdelitve „konfiguracije A/R kartela“ nekateri projekti v zvezi z EGS dodatno razdeljeni med evropske proizvajalce v okviru „evropske konfiguracije“ navedenega kartela ter da so ta ravnanja izključno evropskih proizvajalcev okrepila poseganje v konkurenco, ki naj bi ga že povzročil sporazum o razdelitvi trgov med evropske, japonske in južnokorejske proizvajalce, in s tem stopnjo teže kršitve. Nato je navedla, da je dodatno izkrivljanje, nastalo zaradi evropske konfiguracije, upravičevalo zvišanje stopnje teže kršitve za 2 % pri podjetjih, udeleženih v tem vidiku kartela.

256    Iz točk 998 in 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija ocenila, da je minimalni delež prodaje, ki ga je treba upoštevati pri vseh podjetjih, ki jim je mogoče pripisati odgovornost za enotno in trajajočo kršitev, 15 %, ne glede na njihovo stopnjo udeležbe v kartelu, da pa je treba upoštevati dodatna 2 % pri podjetjih, udeleženih v „konfiguraciji A/R kartela“ in v „evropski konfiguraciji“ navedenega kartela, ker so bili protikonkurenčni učinki prvega od obeh kartelov okrepljeni s protikonkurenčnimi učinki drugega.

257    Tožeči stranki torej zmotno trdita, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s težo kršitve v zvezi s tem protislovna. Prav tako se tožeči stranki neupravičeno sklicujeta na kršitev načela ne bis in idem, saj razlogovanje Komisije v točkah 998 in 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne povzroči dvojnega sankcioniranja istih dejanj.

2)      Zatrjevana napaka, nastala pri določitvi deleža vrednosti prodaje, uporabljenega za določitev teže kršitve, ker naj se ne bi upoštevalo, da tožeči stranki v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov

258    Tožeči stranki navajata, da je morala Komisija v skladu s sodno prakso pri določitvi deleža vrednosti prodaje, uporabljenega za določitev teže kršitve, upoštevati, da tožeči stranki v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov. Po njunih navedbah se Komisija ni mogla preprosto izogniti tej obveznosti z navedbo, da je bila ta okoliščina že upoštevana pri izračunu globe s tem, da prodaja podmorskih električnih kablov ni bila všteta v vrednost prodaje. Trdita, da enako velja za okoliščino, da nista upoštevali pravila nacionalnega trga in nista bili udeleženi pri razdelitvi obsežnih projektov.

259    Komisija izpodbija argumente tožečih strank.

260    V zvezi s tem je treba poudariti, da je Komisija v točki 1000 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da pri določitvi deleža prodaje, ki naj bi se upošteval pri tožečih strankah za določitev teže kršitve, v bistvu ni bilo treba upoštevati dejstva, da v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov, ker naj bi se to upoštevalo že pri določitvi vrednosti njihove prodaje.

261    Kot poleg tega upravičeno poudarja Komisija, edina sodna praksa, na katero sta se sklicevali tožeči stranki za izpodbijanje te presoje, v obravnavanem primeru ni upoštevna.

262    V zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 30. novembra 2011, Quinn Barlo in drugi/Komisija (T‑208/06, EU:T:2011:701), je namreč Splošno sodišče razsodilo, da tožeča stranka ni vedela oziroma ni nujno vedela za dogovore v zvezi z drugimi proizvodi. Toda, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 222, sta tožeči stranki v obravnavanem primeru vedeli za obstoj sporazumov v zvezi s podmorskimi električnimi kabli.

263    Podobno so se v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. septembra 2013, Zucchetti Rubinetteria/Komisija (T‑396/10, EU:T:2013:446), dogovori nanašali na različne skupine proizvodov in različne proizvajalce. Niti v tem primeru udeležena podjetja niso vedela za vse vrste sporazumov in udeležba tožečega podjetja je bila omejena na nacionalni trg.

264    V zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 30. novembra 2011, Quinn Barlo in drugi/Komisija (T‑208/06, EU:T:2011:701), in z dne 16. septembra 2013, Zucchetti Rubinetteria/Komisija (T‑396/10, EU:T:2013:446), tožečim strankam ni bilo mogoče pripisati odgovornosti za ravnanje drugih udeležencev kartela, ker zanj niso vedele. V obravnavanem primeru pa, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 223, sta bili tožeči stranki v celoti seznanjeni z obsegom sporazumov in ju je bilo torej mogoče upravičeno šteti za odgovorni za celotno kršitev.

265    Iz navedenega sledi, da tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija storila napako s tem, da pri določitvi deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval zanju za določitev teže kršitve, ni upoštevala okoliščine, da v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov.

3)      Zatrjevana kršitev načela enakega obravnavanja

266    Tožeči stranki očitata Komisiji presojo, da je njuna udeležba v „evropski konfiguraciji kartela“ in s tem na drugi „ravni razdelitve“ navedenega kartela pomenila višjo stopnjo teže ter da je bilo zato treba vrednost prodaje, ki naj bi se upoštevala zanju za določitev teže kršitve, povečati za 2 %. Navajata, da jima je bila iz tega razloga – zaradi domneve, da sta vedeli za izide razprav v okviru „konfiguracije A/R“ navedenega kartela – naložena tako visoka kazen kot podjetjem, ki naj bi bila aktivno udeležena v teh konfiguracijah ter so zasnovala, oblikovala in uveljavljala celoten kartel in imela največje koristi od teh sporazumov.

267    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

268    V zvezi s tem je treba spomniti, da mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi je načelo enakega obravnavanja, kot ga razlagajo sodišča Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljive okoliščine ne obravnavajo različno in da se različne okoliščine ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbi z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točka 85 in navedena sodna praksa, in z dne 19. januarja 2016, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑409/12, EU:T:2016:17, točka 108 in navedena sodna praksa).

269    V obravnavanem primeru je Komisija v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa zvišanje deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve pri nekaterih podjetjih, sodelujočih pri kršitvi, za 2 % utemeljila z dejstvom, da so bila ta podjetja udeležena v „evropski konfiguraciji kartela“, kar naj bi okrepilo poseganje v konkurenco, ki naj bi ga že povzročil sporazum o razdelitvi trgov med evropske, japonske in južnokorejske proizvajalce. Iz navedenega sledi, da je bilo merilo, ki ga je Komisija upoštevala za utemeljitev tega zvišanja, povezano le z udeležbo v „evropski konfiguraciji kartela“ in ne z bolj ali manj aktivno naravo te udeležbe. Ker je Komisija, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 233, tožečima strankama upravičeno pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi tudi v okviru „evropske konfiguracije kartela“, ni mogoče sprejeti njune trditve, da sta bili obravnavani manj ugodno od drugih evropskih podjetij, ki so bila udeležena v isti konfiguraciji in za katera je bilo izvedeno isto zvišanje.

270    Poleg tega je pomembno poudariti, da je bila v fazi presoje olajševalnih okoliščin upoštevana bolj ali manj aktivna narava sodelovanja pri kršitvi različnih podjetij, na katera je bil naslovljen izpodbijani sklep. Tožeči stranki sta bili tako uvrščeni v skupino vmesnih udeležencev, podjetja z vodilno vlogo v „evropski konfiguraciji kartela“ in „konfiguracij A/R“ navedenega kartela, to so družbe Nexans France, Pirelli in Prysmian, pa so bile uvrščene v jedro kartela. Komisija je zaradi te različne uvrstitve tožečima strankama znižala znesek globe za 5 %, česar pri družbah Nexans France, Pirelli in Prysmian ni storila. Iz navedenega sledi, da tožeči stranki nista dokazali, da je Komisija kršila načelo enakega obravnavanja s tem, da jima je naložila isto 2‑odstotno zvišanje deleža vrednosti prodaje, ki naj bi se upošteval za določitev teže kršitve, kot družbam Nexans France, Pirelli in Prysmian.

271    Glede na zgornje preudarke je treba drugi del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

c)      Določitev koeficienta 4,91 za trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

272    Tožeči stranki Komisiji očitata, da je za trajanje njunega sodelovanja pri kršitvi uporabila koeficient 4,91, pri katerem naj se ne bi upoštevalo, da ni dokazala začetka njunega sodelovanja pri kršitvi pred 3. julijem 2002, niti to, da je bilo njuno sodelovanje pri kršitvi prekinjeno, in sicer med 12. majem 2005 in 8. decembrom 2005. Po njunem mnenju bi Komisija zato morala uporabiti koeficient 3,79.

273    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

274    V zvezi s tem je dovolj spomniti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 213, da je Komisija kot začetek sodelovanja tožečih strank pri kršitvi pravilno določila 14. december 2001 in da ni storila napake s tem, da je menila, da sta neprekinjeno sodelovali do 16. novembra 2006.

275    Zato je treba tretji del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

d)      Višina izhodiščnega zneska

276    Tožeči stranki Komisiji očitata, da ni navedla samostojnega razloga v zvezi z vstopno pristojbino iz točke 1013 obrazložitve izpodbijanega sklepa in da se je samo sklicevala na točke od 998 do 1010 obrazložitve navedenega sklepa v zvezi z izračunom osnovnega zneska. Po njunih navedbah bi morala Komisija na podlagi točk 22 in 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 upoštevati njuno objektivno sodelovanje pri vseh elementih kršitve ali subjektivno seznanjenost z njimi, tudi če gre samo za del teh elementov. Vstopna pristojbina bi morala zato po navedbah tožečih strank odražati dejstvo, da ju ni bilo mogoče obravnavati kot odgovorni za sporazume v zvezi s podmorskimi električnimi kabli, nacionalnimi trgi in obsežnimi projekti.

277    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

278    V zvezi s tem je pomembno spomniti, da je v točki 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 določeno, da:

„[…] bo Komisija, ne glede na trajanje udeležbe podjetja pri kršitvi, vključila v osnovni znesek še znesek med vključno 15 % in 25 % vrednosti prodaje, kot je opredeljena v oddelku A zgoraj z namenom odvračanja podjetij od udeležbe pri horizontalnih sporazumih o določitvi cen, razdelitvi trga in omejitvi proizvodnje. Komisija lahko tako povečanje zneska uporabi tudi v primeru drugih kršitev. Pri odločitvi, kolikšen delež vrednosti prodaje naj se upošteva v posameznem primeru, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, zlasti tiste iz točke 22.“

279    V točki 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 je določeno:

„Pri odločitvi, ali bi moral biti delež vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, v spodnjem ali zgornjem delu tega razpona, bo Komisija upoštevala več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih podjetij, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.“

280    Komisija je ob izrecnem sklicevanju na točko 25 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, v točki 1013 izpodbijanega sklepa navedla, da so bili pri določitvi posebnega odstotka, ki naj se uporabi, upoštevani elementi, navedeni v točkah od 998 do 1010 obrazložitve navedenega sklepa.

281    Vendar je treba poudariti, da so točke od 998 do 1002 obrazložitve izpodbijanega sklepa povezane z naravo kršitve, točka 1003 obrazložitve navedenega sklepa se nanaša na skupni tržni delež udeležencev v kršitvi, točka 1004 obrazložitve navedenega sklepa se nanaša na geografski obseg kršitve, točke od 1005 do 1009 obrazložitve navedenega sklepa pa se nanašajo na njegovo izvajanje. Pomembno je poudariti, da je Komisija v točki 1008 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla – kot je izhajalo iz točke 4.3.3 zadevnega sklepa – da so vsa podjetja vedela za vsa druga protipravna ravnanja, ki so jih drugi udeleženci kartela načrtovali ali izvajali ali pa so lahko ta ravnanja razumno predvidela in bila pripravljena sprejeti tveganje, ki iz tega izhaja.

282    Komisija je poleg tega v točki 1014 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnila, da je bilo treba za dodatni znesek pri družbah Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, Furukawa Electric, Fujikura, SWCC Showa Holdings, Mitsubishi Cable Industries, LS Cable & System in Taihan Electric Wire uporabiti 17 %, pri družbah Nexans France, Prysmian, ABB, Brugg Kabel, Safran, Silec Cable, nkt cables in podjetjih, ki se štejejo za „skupno in nerazdelno“ odgovorna s katero med njimi, pa 19 %.

283    Če se torej tožeči stranki s svojo argumentacijo sklicujeta na neobrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi z vstopno pristojbino, je treba ugotoviti, da ta nima dejanske podlage, saj tožeči stranki lahko razumeta razloge, iz katerih se je Komisija odločila, da zanju uporabi vstopno pristojbino v višini 19 % vrednosti prodaje, Splošno sodišče pa lahko preveri zakonitost izpodbijanega sklepa v zvezi s tem.

284    Če tožeči stranki poleg tega očitata Komisiji, da je storila napako s tem, da pri določitvi vstopne pristojbine ni upoštevala okoliščine, da jima ni mogoče pripisati odgovornosti za sporazume v zvezi s podmorskimi električnimi kabli na nacionalnih trgih in pri obsežnih projektih, je dovolj spomniti, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 233, da Komisija ni storila napake s tem, da je tožečima strankama pripisala sodelovanje pri enotni in trajajoči kršitvi.

285    Zato je treba četrti del šestega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

e)      Olajševalne okoliščine

286    Tožeči stranki očitata Komisiji, prvič, da je storila napako s tem, da ju je uvrstila med vmesne udeležence kartela in zato znesek njune globe znižala za 5 %, čeprav naj bi njuna pasivna vloga v kartelu, dokazana s tem, da sta bili moteč dejavnik in da so ju poskušali disciplinirati, upravičevala njuno uvrstitev med stranske udeležence kartela, zaradi česar naj bi bilo treba znesek njune globe znižati za 10 %. Drugič, trdita, da ta položaj pomeni kršitev načel enakega obravnavanja in sorazmernosti, saj naj bi bila njuna vloga primerljiva z vlogo družbe nkt cables, ki jo je Komisija uvrstila med stranske udeležence kartela in ki ji je Komisija zato znižala znesek globe za 10 %. Tretjič, navajata, da je Komisija storila napako s tem, da v zvezi z olajševalnimi okoliščinami ni upoštevala, da se zadevnemu podjetju v primeru enotne in trajajoče kršitve poleg njegovega ravnanja pripišejo protipravna ravnanja, ki jih ni storilo. Po njunih navedbah je treba v primeru enotne in trajajoče kršitve dejanja, ki so prispevala h kršitvi, upoštevati zlasti pri prilagoditvi osnovnega zneska globe. Četrtič, navajata, da bi jima bilo poleg tega treba odobriti dodatno 1‑odstotno znižanje, podobno kot družbama Mitsubishi Cable Industries in SWCC Showa Holdings, za obdobje pred ustanovitvijo družbe Exsym, ter družbama LS Cable & System in Taihan Electric Wire, ker niso bile seznanjene z nekaterimi vidiki enotne in trajajoče kršitve in zaradi neobstoja njihove odgovornosti, zlasti v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in obsežnimi projekti.

287    Komisija izpodbija vse argumente tožečih strank.

288    V zvezi s tem, prvič, kar zadeva uvrstitev tožečih strank med vmesne udeležence kartela, je treba poudariti, da tožeči stranki zaman uveljavljata trditev, da sta imeli v kartelu pasivno vlogo.

289    Pomembno je namreč spomniti – kot upravičeno izhaja iz točke 572 obrazložitve izpodbijanega sklepa – da tožeči stranki sicer nista bili vpleteni v ustanovitev kartela in se nista udeležili nobenega srečanja A/R, vendar pa sta se udeležili najmanj 17 protikonkurenčnih srečanj s člani R navedenega kartela od decembra 2001 do novembra 2006.

290    Poleg tega je treba spomniti, da je bilo že zgoraj v točki 175 ugotovljeno, da so bili dokazi, ki jih je zbrala Komisija, v nasprotju s trditvami tožečih strank zadostni za ugotovitev, da sta se 14. decembra 2001 v Divonne-les-Bainsu udeležili prvega srečanja članov R kartela.

291    Poleg tega iz dokazov, ki jih je zbrala Komisija, izhaja, da sta tožeči stranki aprila 2002 poskušali organizirati srečanje R.

292    V dopisu z dne 9. aprila 2002, naslovljenem „Meeting in the area of BRUGG“ (srečanje v regiji Brugg), je oseba N navedla:

„S tem potrjujemo vabilo v Brugg za naslednje srečanje. Naredili smo rezervacijo za srečanje in kosilo v zasebnem prostoru v bližini […] za četrtek 25. aprila 2002.

Največ 20 oseb […]

Prosim, da me obvestite o tem, kdo bo prišel zvečer pred srečanjem in koliko bo takih oseb.

Prosim, da vabilo posredujete drugim udeležencev in ponovno potrdite datum srečanja […]“

293    Vendar je treba navesti, da je elektronski dopis z dne 9. aprila 2002 oseba N naslovila na osebo J, ki jo je prosila za posredovanje informacije drugim udeležencem srečanja, namesto da bi to storila sama. Podobno je oseba N prosila osebo J, naj ji potrdi število oseb, ki bodo prišle zvečer pred srečanjem. Zdi se torej, da se oseba N obrača na osebo J kot koordinatorja srečanja. Pri tem ni sporno, da je imela prav oseba J vlogo koordinatorja članov R kartela. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeči stranki v svojih pisanjih ne izpodbijata trditev Komisije v zvezi z vsebino tega elektronskega dopisa.

294    Poleg tega tožeči stranki v svojih pisanjih sami priznavata, da sta prevzeli fizično organizacijo srečanja članov R kartela 3. junija 2002. Res je, kot trdita, da dejstvo, da sta fizično organizirali navedena srečanja, samo po sebi ne kaže na to, da sta imeli podobno vlogo kot koordinator kartela. Poleg tega ni sporno, da je to vlogo, ki je vključevala na primer sklicevanje srečanj, predlaganje dnevnega reda ali razdeljevanje pripravljalnih dokumentov, v obravnavanem primeru prevzela oseba J Vendar je treba poudariti, da fizična organizacija srečanja R nujno vključuje sodelovanje tistega, ki pokaže željo, da bi dejavno prispeval k delovanju kartela.

295    Poleg tega tožeči stranki neupravičeno trdita, da njuno pasivno vlogo pri kršitvi dokazuje njuno pogosto nedisciplinirano vedenje v kartelu.

296    Glede na zelo številne nesporne primere izvajanja kartela tožečih strank, navedene v točki 493 obrazložitve izpodbijanega sklepa, okoliščina, da tožeči stranki v nekaterih primerih nista upoštevali pravil delovanja kartela s tem, da nista upoštevali pravil nacionalnega trga v okviru evropske konfiguracije ali vnaprej določene prednosti v zvezi z načrtovanimi projekti na „izvoznih ozemljih“, ne zadostuje za izpodbitje ugotovitve, da sta tožeči stranki izvajali sporazume. Kot upravičeno poudarja Komisija, to toliko bolj drži, ker je za samo naravo kartelov značilna določena nestabilnost, zato sta občasen izstop nekaterih članov in posledičnih povračilnih ukrepov v okviru „evropske konfiguracije kartela“ značilna za tako razdelitev trga. Tožeči stranki sta v pripisanem obdobju kršitve načeloma stalno upoštevali dogovorjena podrobna pravila, kar je oseba N potrdila v elektronskem dopisu z dne 24. januarja 2006, ki ga je naslovila na osebo J in ki je naveden zgoraj v točkah 195 in 196. Zato dokaznih elementov, ki sta jih navedli tožeči stranki in ki se nanašajo na morebitne disciplinske ukrepe proti njima, ni mogoče uporabiti kot dokaz, da sta imeli pasivno vlogo.

297    Ugotoviti je torej treba, da Komisija ni storila napake s tem, da je tožeči stranki uvrstila med vmesne udeležence kršitve.

298    Zato je treba argument tožečih strank, da sta bili v zvezi z udeležbo v kartelu v enakem položaju kot družba nkt cables, zavreči kot brezpredmeten. Če se domneva, da je ta argument utemeljen, bi bilo namreč mogoče z njim upravičiti zvišanje zneska globe, določeno za družbo nkt cables. Nasprotno taka okoliščina ni upoštevna, kar zadeva odobritev znižanja zneska globe, naložene tožečima strankama na podlagi olajševalnih okoliščin, ker z načelom enakega obravnavanja ni mogoče utemeljiti pravice do nediskriminatorne obravnave nezakonite obravnave (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2002, Pfizer Animal Health/Svet, T‑13/99, EU:T:2002:209, točka 479).

299    Drugič, kar zadeva zatrjevano kršitev načela enakega obravnavanja v zvezi z dodatnim znižanjem zneska globe za 1 %, je dovolj ugotoviti, da trditev tožečih strank, da bi jima bilo treba odobriti tako znižanje, ker naj ne bi vedeli za sporazume v zvezi s podmorskimi električnimi kabli in ker naj ne bi mogli sodelovati pri razdelitvi obsežnih projektov, temelji, kot je že bilo ugotovljeno zgoraj v točkah 219, 220 in 222, na napačni predpostavki.

300    Tretjič, kar zadeva očitek, da bi morala Komisija pri presoji olajševalnih okoliščin upoštevati enotno in trajajočo naravo kršitve, je treba podobno kot Komisija poudariti, da pojem enotne in trajajoče kršitve sam po sebi ne nalaga znižanja zneska globe. Kot je že bilo ugotovljeno zgoraj v točki 297, je Komisija glede na dejanske okoliščine, v katere je imela vpogled, pravilno presodila prispevek tožečih strank k izvajanju kartela s tem, da ju je, po eni strani, uvrstila v vmesno kategorijo. Po drugi strani je iz vrednosti prodaje razvidna gospodarska pomembnost tožečih strank, pri čemer pa so upoštevani le električni kabli, ki jih proizvajata. Upoštevanje ravnanj drugih udeležencev kartela ne more upravičiti dodatnega znižanja zneska globe, saj je ta odmerjen glede na način organizacije kartela, ki so ga razvili udeleženci in ki temelji na delitvi dela ter je pod nenehnim in strogim nadzorom.

301    Iz navedenega izhaja, da Komisija s tem, da je tožeči stranki uvrstila med vmesne udeležence kartela in jima zato odobrila 5‑odstotno znižanje zneska globe, ni kršila načela enakega obravnavanja niti ni storila napake pri presoji.

302    Glede na zgornje preudarke je treba peti del šestega tožbenega razloga in s tem šesti tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

303    Ker pri preučitvi tožbenih razlogov tožečih strank v zvezi z izpodbijanim sklepom ni bila ugotovljena nobena nezakonitost, je treba predloge za razglasitev njegove ničnosti v celoti zavrniti.

B.      Predlog za znižanje zneska naložene globe

304    Pred preučitvijo predlogov tožečih strank za znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena, je treba opozoriti, da je nadzor zakonitosti v skladu s členom 261 PDEU dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je sodišču Unije priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni nadzora po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodiščema Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper izpodbijani sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑389/10 P, EU:C:2011:816, točki 130 in 131).

305    Tožeči stranki predlagata znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena, iz razlogov, navedenih v okviru šestega tožbenega razloga. Toda po eni strani je bil šesti tožbeni razlog, ki sta ga tožeči stranki navedli v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti, zavrnjen, po drugi strani pa ni dokazov, s katerimi bi bilo mogoče v obravnavanem primeru upravičiti znižanje zneska te globe. Iz tega sledi, da je treba predloge za znižanje navedenega zneska zavrniti.

306    Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.

IV.    Stroški

307    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Brugg Kabel AG in Kabelwerke Brugg AG Holding se naloži plačilo stroškov.

Collins Kancheva Barents

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2018.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

A. Tožeči stranki in zadevni sektor

B. Upravni postopek

C. Izpodbijani sklep

1. Zadevna kršitev

2. Odgovornost tožečih strank

3. Naložena globa

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Predlogi za razglasitev ničnosti

1. Prvi tožbeni razlog: kršitvi pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja

a) Vročitev zahtev po informacijah in obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah v angleščini

b) Zavrnitev Komisije, da omogoči dostop do odgovorov drugih naslovnikov obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah

2. Drugi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije, da kaznuje kršitev, ki je bila storjena v tretjih državah in ki nima vpliva v EGP

3. Tretji in četrti tožbeni razlog: napaka pri presoji, kršitev pravice do domneve nedolžnosti, dejanske napake, izkrivljanje dokazov in kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z zatrjevanim sodelovanjem tožečih strank pri enotni in trajajoči kršitvi

a) Uvodne ugotovitve

b) Enotnost kršitve

c) Trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

1) Začetek udeležbe tožečih strank v kartelu

2) Neprekinjenost sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

d) Namen tožečih strank, da prispevata k uresničevanju vseh ciljev kartela, in njuna seznanjenost z nekaterimi protipravnimi ravnanji

e) Dokaz, da sta bili tožeči stranki seznanjeni s sporazumi o različnih projektih v zvezi z električnimi kabli

f) Obrazložitev izpodbijanega sklepa glede istovetnosti zadevnih projektov v zvezi z električnimi kabli

4. Peti tožbeni razlog: kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGS

5. Šesti tožbeni razlog: kršitev člena 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 ter načel enakega obravnavanja, sorazmernosti in ne bis in idem, kršitev obveznosti obrazložitve, več napak pri presoji in zloraba pooblastil, kar zadeva izračun zneska globe, naložene tožečima strankama

a) Izbira leta 2004 kot referenčnega leta za vrednost prodaje pri izračunu osnovnega zneska globe

b) Presoja teže kaznivega dejanja

1) Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve v zvezi z določitvijo deleža prodaje, upoštevanega za določitev teže kršitve

2) Zatrjevana napaka, nastala pri določitvi deleža vrednosti prodaje, uporabljenega za določitev teže kršitve, ker naj se ne bi upoštevalo, da tožeči stranki v obdobju kršitve nista proizvajali podmorskih električnih kablov

3) Zatrjevana kršitev načela enakega obravnavanja

c) Določitev koeficienta 4,91 za trajanje sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

d) Višina izhodiščnega zneska

e) Olajševalne okoliščine

B. Predlog za znižanje zneska naložene globe

IV. Stroški

*      Jezik postopka: nemščina.