Zadeva C‑619/18 R
Evropska komisija
proti
Republiki Poljski
„Začasna odredba – Člen 279 PDEU – Predlog za izdajo začasne odredbe – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47 – Učinkovito sodno varstvo – Neodvisnost sodnikov“
Povzetek – Sklep Sodišča (veliki senat) z dne 17. decembra 2018
1. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Kumulativnost – Tehtanje zadevnih interesov – Diskrecijska pravica sodnika za začasne odredbe
(Člena 278 in 279 PDEU; Poslovnik sodišča, člen 160(3))
2. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Fumus boni juris – Prima facie preizkus razlogov, navedenih v utemeljitev tožbe v glavni stvari – Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Nacionalne določbe, ki znižujejo upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in predsedniku države članice podeljujejo pristojnost, da po prostem preudarku podaljša mandat teh sodnikov – Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na vprašanje natančnega obsega določb člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v kontekstu izvajanja pristojnosti države članice za organizacijo njene sodne ureditve – Tožbeni razlogi, ki razkrivajo obstoj kompleksnih pravnih vprašanj – Tožbeni razlogi, ki niso neutemeljeni na prvi pogled
(Člen 19(1) PEU; člena 278 in 279 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
3. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Pojem – Nevarnost poseganja v neodvisnost vrhovnih sodnikov države članice – Vključitev
(Člena 2 in 19(1) PEU; člena 278 in 279 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
4. Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Tehtanje vseh zadevnih interesov – Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Nacionalne določbe, ki znižujejo upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in predsedniku države članice podeljujejo pristojnost, da po prostem preudarku podaljša mandat teh sodnikov – Nevarnost poseganja v neodvisnost vrhovnih sodnikov države članice –Interes zadevne države članice za dobro delovanje vrhovnega sodišča – Prednostni pomen splošnega interesa Unije
(Člen 19(1) PEU; člena 278 in 279 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
5. Države članice – Obveznosti – Neizpolnitev obveznosti – Utemeljitev na podlagi nacionalne ureditve – Nedopustnost
(Člen 258 PDEU)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 29.)
2. Pogoj fumus boni juris je izpolnjen, kadar se za vsaj enega izmed razlogov, ki jih v utemeljitev tožbe v glavni stvari navaja stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, na prvi pogled zdi, da ni neutemeljen. To med drugim velja, kadar eden od teh razlogov razkriva obstoj zapletenih pravnih vprašanj, katerih rešitev ni vnaprej jasna, in je torej potrebna temeljita presoja, ki je ne more opraviti sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ampak mora biti predmet postopka v glavni stvari, ali kadar razprava med strankami pokaže na obstoj pomembnega pravnega nesoglasja, katerega rešitev ni takoj jasna.
V okviru predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti za ugotovitev, da zadevna država članica, na eni strani s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in ta ukrep uporabila za sodnike na položaju, ki so bili na to sodišče imenovani pred določenim datumom, ter na drugi strani s tem, da je predsedniku republike podelila pristojnost, da po prostem preudarku podaljša mandat sodnikov navedenega sodišča po dopolnitvi na novo določene upokojitvene starosti, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, gre pri tožbenih razlogih Komisije o vprašanju natančnega obsega zgoraj navedenih določb glede tega, kako država članica izvaja svojo pristojnost svojega sodnega sistema, za zapleteno pravno vprašanje, ki je med strankama sporno in na katero odgovora ni mogoče takoj podati, zato se zahteva temeljita presoja, ki je ne more opraviti sodnik za izdajo začasne odredbe.
Poleg tega se med drugim glede na sodno prakso Sodišča, zlasti sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117), in z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586), trditve Komisije na prvi pogled ne zdijo neutemeljene.
V skladu z navedeno sodno prakso mora namreč vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na „področjih, ki jih ureja pravo Unije“, v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu.
Za zagotovitev tega varstva je ključna ohranitev neodvisnosti takega organa, kot to potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine, v katerem je med zahtevami v zvezi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva omenjen dostop do „nepristranskega“ sodišča.
Glede na zgoraj navedeno na prvi pogled ni mogoče izključiti, da so sporne nacionalne določbe v nasprotju z obveznostjo države članice na podlagi določb člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine, da zagotavlja učinkovito sodno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije.
(Glej točke 30, od 39 do 42 in 44.)
3. V okviru predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti za ugotovitev, da zadevna država članica, na eni strani s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in ta ukrep uporabila za sodnike na položaju, ki so bili na to sodišče imenovani pred določenim datumom, ter na drugi strani s tem, da je predsedniku republike podelila pristojnost, da po prostem preudarku podaljša mandat sodnikov navedenega sodišča po dopolnitvi na novo določene upokojitvene starosti, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, dejstvo, da se neodvisnost vrhovnega sodišča ne more zagotoviti do izdaje pravnomočne sodbe lahko povzroči resno škodo glede pravnega reda Unije in zato glede pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije in vrednot iz člena 2 PEU, na katerih temelji ta Unija, in zlasti vrednote pravne države. Poleg tega imajo nacionalna vrhovna sodišča bistveno vlogo v izvajanju prava Unije na nacionalni ravni, zato bi mogoče ogrožanje neodvisnosti nacionalnega vrhovnega sodišča lahko vplivalo na celotno ureditev zadevne države članice.
Poleg tega je lahko zgoraj navedena resna škoda tudi nepopravljiva
Na eni strani namreč vrhovno sodišče kot sodišče, ki odloča na najvišji stopnji, izdaja odločbe – vključno v zadevah, v katerih se uporabi pravo Unije – ki so pravnomočne in lahko zato povzročijo nepopravljive učinke za pravni red Unije.
Na drugi strani lahko zaradi vpliva odločb vrhovnega sodišča na nižja nacionalna sodišča dejstvo, da zaradi uporabe spornih nacionalnih določb morda ne bo zagotovljena neodvisnost navedenega sodišča do izreka dokončne sodbe, lahko ogrozi zaupanje držav članic in njihovih sodišč v pravosodni sistem zadevne države članice ter s tem v spoštovanje pravne države v navedeni državi članici.
V takih okoliščinah so lahko ogrožena načela medsebojnega zaupanja in medsebojnega priznavanja med državami članicami, ki temeljijo na premisi, da imajo države članice vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji Unija, kot je pravna država.
Izpodbijanje teh načel ima lahko resne in nepopravljive posledice za pravilno delovanje pravnega reda Unije, zlasti na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah, ki temelji na zelo visoki stopnji zaupanja med državami članicami, kar zadeva skladnost njihovih pravosodnih sistemov z zahtevami po učinkovitem sodnem varstvu.
Dejstvo, da zaradi uporabe spornih nacionalnih določb morda ne bo zagotovljena neodvisnost vrhovnega sodišča do izreka dokončne sodbe, lahko namreč države članice pripravi do tega, da bodo zavrnile priznanje in izvršitev sodnih odločb sodišč zadevne države članice, kar lahko povzroči resno in nepopravljivo škodo za pravo Unije.
(Glej točke od 68 do 71 in od 73 do 76.)
4. Izkaže se, da lahko v večini postopkov za izdajo začasne odredbe tako odobritev kot zavrnitev predloga za odlog izvršitve v določeni meri povzroči določene dokončne učinke, in sodnik za začasne odredbe, ki mu je predložen predlog za odlog, je pristojen, da pretehta tveganja v zvezi z vsako mogoče rešitvijo. To konkretno pomeni zlasti preučitev, ali interes stranke, ki predlaga izdajo začasne odredbe, za odlog izvršitve nacionalnih določb prevlada nad interesom, ki ga pomeni takojšnja uporaba teh določb, ali ne. V tem preizkusu je treba opredeliti, ali bi morebitna razveljavitev navedenih določb po tem, ko bi Sodišče ugodilo tožbi v glavni stvari, omogočila vrnitev položaja, ki bi ga povzročila njihova takojšnja izvršitev, v prejšnje stanje in, obratno, v kolikšnem obsegu bi odlog izvršitve navedenih določb lahko preprečeval cilje, zastavljene z navedenimi določbami, če bi bila tožba v glavni stvari zavrnjena.
V okviru predloga za izdajo začasne odredbe, ki je bil vložen s tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti za ugotovitev, da zadevna država članica, na eni strani s tem, da je znižala upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in ta ukrep uporabila za sodnike na položaju, ki so bili na to sodišče imenovani pred določenim datumom, ter na drugi strani s tem, da je predsedniku republike podelila pristojnost, da po prostem preudarku podaljša mandat sodnikov navedenega sodišča po dopolnitvi na novo določene upokojitvene starosti, ni izpolnila obveznosti na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, bi lahko splošni interes Unije za dobro delovanje njenega pravnega reda do izreka dokončne sodbe utrpel resno in nepopravljivo škodo, če ne bi bila izdana začasna odredba, tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti pa bi bilo ugodeno.
Nasprotno interes zadevne države članice za dobro delovanje vrhovnega sodišča ne bi mogel utrpeti take škode, če bi bila izdana začasna odredba, tožba zaradi neizpolnitve obveznosti pa bi bila zavrnjena, ker bi bil edini učinek te izdaje, da bi se v omejenem obdobju ohranila uporaba pravne ureditve, ki je obstajala pred sprejetjem zgoraj navedenih nacionalnih določb.
(Glej točke 91, 115 in 116.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 108.)