SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 12. septembra 2007(*)
„Znamka Skupnosti − Prijava figurativne znamke Skupnosti ‚La Española‘ − Ugovor imetnika nacionalnih figurativnih znamk in znamk Skupnosti ‚Carbonell‘ − Zavrnitev ugovora − Prevladujoči elementi − Podobnost − Verjetnost zmede − Pristojnost spremeniti odločbo“
V zadevi T-363/04,
Koipe Corporación, SL, s sedežem v San Sebastiánu (Španija), ki jo zastopa M. Fernández de Béthencourt, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa J. García Murillo, zastopnica,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Sodiščem prve stopnje, je bila
Aceites del Sur, SA, s sedežem v Sévilli (Španija), ki jo zastopata C. L. Fernández-Palacios in R. Jiménez Díaz, odvetnika,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 11. maja 2004 (zadeva R 1109/2000-4), ki se nanaša na postopek z ugovorom med Koipe Corporación, SL in Aceites del Sur, SA,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi J. D. Cooke, predsednik, R. García-Valdecasas in V. Ciucă, sodnika,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 14. marca 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 8(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 11, str. 1) določa:
„1. Ob ugovoru imetnika prejšnje znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih
[...]
b) če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujejo znamke, obstaja verjetnost zmede v javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka; verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.“
2 Člen 8(2) te uredbe določa:
„Za namen odstavka 1 izraz ‚prejšnje znamke‘ pomeni:
a) znamke naslednje vrste z datumom zahtev za registracijo, ki predhodi datumu zahteve za registracijo znamke Skupnosti, ob upoštevanju, če je to primerno, predhodnih pravic, ki se zahtevajo v zvezi s to znamko;
(i) znamke Skupnosti;
(ii) znamke, registrirane v državi članici, oziroma v primeru Belgije, Nizozemske ali Luksemburga, v Uradu Beneluksa za znamke […]“
3 Člen 8(5) te uredbe določa:
„Poleg tega znamka ob ugovarjanju imetnika prejšnje znamke v smislu odstavka 2 ne bo registrirana, če je enaka ali podobna prejšnji znamki in naj bi bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja znamka, če prejšnja znamka Skupnosti uživa ugled v Skupnosti in če ima prejšnja nacionalna znamka ugled v zadevni državi članici, in če bi uporaba znamke, za katero je vložena prijava, brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje znamke.“
4 Člen 55(3) navedene uredbe določa:
„Zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ni dopustna, če je bila zahteva na podlagi istega predmeta in pravnega temelja, ki je vključevala iste stranke, že obravnavana na sodišču v državi članici in postala pravnomočna.“
Dejansko stanje
5 Družba Aceites del Sur, SA je 23. aprila 1996 vložila prijavo znamke Skupnosti na Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (v nadaljevanju: UUNT) na podlagi Uredbe št. 40/94.
6 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija (v nadaljevanju: prijavljena znamka ali znamka La Española), je figurativni znak, prikazan spodaj:
7 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razreda 29 in 30 v okviru Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil spremenjen in dopolnjen (v nadaljevanju: Nicejski aranžma), in ustrezajo naslednjemu opisu:
– Razred 29: „Meso, ribe, perutnina in divjačina; mesni ekstrakti; konzervirano, zamrznjeno, sušeno ter kuhano sadje in zelenjava; želeji, marmelade, kompoti; jajca, mleko in mlečni izdelki; jedilno olje in maščoba“;
– Razred 30: „Kava, čaj, kakao, sladkor, riž, tapioka, sago, kavni nadomestki; moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice, sladoled; med, melasni sirup; kvas, pecilni prašek; sol, gorčica; kis, omake (začimbe); začimbe; led“.
8 Prijava znamke je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 89/98 z dne 23. novembra 1998.
9 La Española Alimentaria Alcoyana, SA je 19. februarja 1999 vložila ugovor na registracijo prijavljene znamke Skupnosti (v nadaljevanju: prvi ugovor ali prvi postopek z ugovorom). Prvi ugovor se je nanašal na vse proizvode, navedene v prijavi znamke Skupnosti.
10 Razlog, na katerega se je sklicevala v podporo ugovoru, je bila verjetnost zmede iz člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 med prijavljeno znamko in prejšnjo figurativno znamko, ki pripada družbi La Española Alimentaria Alcoyana in je sestavljena iz figurativnega elementa in besednega elementa „la española“ ter zaščitena z registracijo Skupnosti št. 15909 in špansko registracijo št. 1816147. Znamka Skupnosti št. 15909 je bila registrirana za določene proizvode iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja, med katerimi ni bilo jedilnega olja in maščob. Znamka Skupnosti št. 15909 je bila, prav tako kot španska znamka št. 1816147, registrirana za več proizvodov iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja.
11 Podjetje Aceites Carbonell, ki je postalo Koipe Corporation, SL, je 23. februarja 1999 vložilo ugovor zoper registracijo prijavljene znamke za vse proizvode, navedene v njej. Razlog, naveden v podporo ugovoru, je bil verjetnost zmede iz člena 8(1)(b), 8(2)(c) in 8(5) Uredbe št. 40/94 med prijavljeno znamko in prejšnjo figurativno znamko tožeče stranke Carbonell (v nadaljevanju: prejšnja znamka ali znamka Carbonell), prikazano spodaj:
12 Tožeča stranka se je v dokaz o obstoju prejšnje znamke sklicevala na registrirane španske znamke št. 994364, 1238745, 1698613, 28270, 252783, 994365, registrirano znamko Skupnosti št. 338681 in na britanske, irske, danske in švedske nacionalne registracije znamk. Oddelek za ugovore UUNT je po preučitvi elementov, predloženih kot dokazno gradivo o obstoju in veljavnosti navedenih pravic, ocenil, da je tožeči stranki uspelo dokazati obstoj zgolj naslednjih štirih registriranih znamk:
– španska registrirana znamka št. 994364 z dne 20. oktobra 1982 za „olivno olje“ iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja;
– španska registrirana znamka št. 1238745 z dne 20. junija 1988 za „olivno olje“ iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja;
– španska registrirana znamka št. 1698613 z dne 5. januarja 1994 za „olivno olje“ iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja;
– španska registrirana znamka št. 338681 z dne 24. januarja 2000 za „olivno olje“ iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja.
13 Intervenientka je nato z dopisom z dne 29. septembra 1999, naslovljenim na UUNT, omejila seznam proizvodov, glede katerih je zahtevala registracijo, na naslednje proizvode:
– razred 29: „jedilno olje in maščobe“;
– razred 30: „majoneza (omaka) in kis“.
14 Glede prijavljene znamke se je v okviru prvega postopka z ugovorom na podlagi odločbe oddelka za ugovore št. 259/2000 z dne 22. februarja 2000 zavrnila registracija za proizvode iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja. Oddelek za ugovore je v tej odločbi kljub temu zavrnil ugovor družbe La Española Alimentaria Alcoyana, ker se je nanašal na proizvode iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja. To odločbo je četrti odbor za pritožbe UUNT potrdil v odločbi R 326/2000-4 z dne 17. februarja 2003. Zaradi tega prijava znamke Skupnosti intervenientke zajema samo proizvode iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja.
15 Oddelek za ugovore UUNT je z Odločbo št. 2084/2000 z dne 21. septembra 2000 zavrnil ugovor z dne 23. februarja 1999, ker sta zadevna znaka dajala drugačen celoten vidni vtis, bila na slušni ravni popolnoma različna in ker je bila pojmovna povezava z naravo in kmetijskim poreklom proizvodov zanemarljiva, kar je izključevalo vsakršno verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama.
16 Tožeča stranka je 19. januarja 2001 pred UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za ugovore. Četrti odbor za pritožbe UUNT je 11. maja 2004 s sprejetjem Odločbe R 1109/2000-4 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) to pritožbo zavrnil. Odbor je potrdil, da je bil vidni vtis teh znakov v celoti drugačen. Ugotovil je namreč, da imajo figurativni elementi, ki so v bistvu sestavljeni iz podobe osebe, ki sedi pod oljko, zgolj šibek razlikovalni značaj za olivno olje, kar daje bistven pomen besednima elementoma „la española“ in „carbonell“. V zvezi s primerjavo znakov na slušni in pojmovni ravni je ugotovil, da tožeča stranka ni prerekala niti popolne odsotnosti ujemanja besednih elementov, niti zanemarljivosti pojmovne vezi med nasprotujočima si znakoma. Končno, pripoznal je, da bi se moral oddelek za ugovore izreči o prepoznavnosti prejšnjih znamk. Vendar je ocenil, da taka presoja in preizkus listin, ki so bile odboru za pritožbe predložene v dokaz navedene prepoznavnosti, ni bila nujno potrebna, saj eden izmed predhodnih pogojev za presojo verjetnosti zmede z ugledno ali prepoznavno znamko, t.j. obstoj podobnosti med znakoma, ni bil izpolnjen.
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 31. avgusta 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
18 Tožeča stranka je z dopisom z dne 8. novembra 2004, naslovljenim na Sodišče prve stopnje, zahtevala, da se spisu priloži potrdilo španske gospodarske zbornice v Belgiji in Luksemburgu o prepoznavnosti znamke Carbonell. To potrdilo je bilo tožeči stranki poslano po vložitvi tožbe, čeprav je zanj zaprosila pred tem datumom. Sodišče prve stopnje je tej zahtevi ugodilo s sklepom z dne 17. novembra 2004.
19 UUNT je 1. marca 2005 vložil odgovor na tožbo. Intervenientka je 17. januarja 2005 vložila svojo intervencijsko vlogo. Z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 10. maja 2005, je tožeča stranka zahtevala dovoljenje za vložitev replike, kar je Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23. maja 2005 zavrnilo.
20 Sodišče prve stopnje (prvi senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
21 Stranke so svoje ustne navedbe in odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje, podale na obravnavi 14. marca 2007.
22 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– prijavljeno znamko razglasi za nično ali, če je to primerno, odredi zavrnitev prijave znamke Skupnosti;
– naloži UUNT in intervenientki plačilo stroškov, vključno s tistimi, nastalimi v postopku pred četrtim odborom za pritožbe.
23 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
24 Intervenientka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo v celoti in potrdi izpodbijano odločbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
25 Intervenientka se je na obravnavi odrekla zahtevi po nastopu svojega zastopnika in ugovoru o nedopustnosti v zvezi s položajem zastopnika tožeče stranke kot odvetnika.
Dopustnost
Dopustnost predloga, da Sodišče prve stopnje prijavljeno znamko razglasi za nično ali, če je to primerno, odredi njeno zavrnitev
Trditve strank
26 UUNT meni, da je drugi tožbeni predlog tožeče stranke, ki Sodišču prve stopnje predlaga, naj znamko La Española razglasi za nično ali, če je to primerno, odredi zavrnitev prijave znamke Skupnosti, nedopusten, saj Sodišče prve stopnje UUNT ne more izdati odredbe, kako naj odloči, temveč mora UUNT odločiti na podlagi izreka in obrazložitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Institut fur Lernsysteme proti UUNT – Educational Services (ELS), T‑388/00, Recueil, str. II-4301, točka 19].
Presoja Sodišča prve stopnje
27 Drugi tožbeni predlog tožeče stranke se deli na dva dela. V prvem delu tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti znamke La Española. V drugem delu zahteva odreditev zavrnitve registracije navedene znamke.
28 V zvezi z zahtevo za razglasitev ničnosti znamke La Española je treba opozoriti, da člen 62(3) Uredbe št. 40/94 določa, da odločitve odborov za pritožbe, če je bila vložena tožba pri Sodišču, učinkujejo od dne, ko je bila ta tožba zavrnjena. Kot je UUNT pravilno navedel, prijavljena znamka še ni bila registrirana in je zato ni mogoče razglasiti za nično. Prvi del drugega tožbenega predloga tožeče stranke je torej brezpredmeten.
29 Tožeča stranka v okviru drugega dela drugega tožbenega predloga Sodišču prve stopnje v bistvu predlaga, naj sprejme odločbo, ki bi jo po njenem mnenju moral sprejeti UUNT, s katero bi se ugotovilo, da so pogoji za ugovor izpolnjeni, tako da bi jo UUNT izvršil z zavrnitvijo registracije prijavljene znamke.
30 Zato tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane odločbe, kot je določeno v členu 63(3) Uredbe št. 40/94. Ta predlog namreč ne pomeni, naj Sodišče prve stopnje UUNT naloži kakršnokoli obveznost storitve ali opustitve, kar bi pomenilo odredbo, naslovljeno na UUNT. Nasprotno, tožeča stranka želi, da Sodišče prve stopnje na isti podlagi kot četrti odbor za pritožbe odloči, ali se prijavljena znamka lahko registrira glede na člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94. Taka odločitev sodi med ukrepe, ki jih Sodišče prve stopnje lahko sprejme na podlagi svoje pristojnosti spremeniti odločbo (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi MFE Marienfelde proti UUNT – Vétoquinol (HIPOVITON), T-334/01, ZOdl., str. II-2787, točka 19, in z dne 4. oktobra 2006 v zadevi Freixenet proti UUNT (Oblika bele brušene steklenice), T-190/04, ZOdl., str. II-79, točka 17].
31 Iz tega izhaja, da je drugi del drugega tožbenega predloga tožeče stranke dopusten.
Obseg pooblastil zastopnika tožeče stranke
Trditve strank
32 Intervenientka trdi, da pooblastilo odvetnika tožeče stranke temu ne dopušča zastopati tožečo stranko pred Sodiščem prve stopnje. Po njenem mnenju notarsko pooblastilo, ki ga je tožeča stranka predložila za J. Munguía Arsuaga, slednjega pooblašča za zastopanje tožeče stranke pred španskimi sodišči, ne pa pred sodišči Skupnosti. Zato naj bi pooblastilo odvetnice M. Fernández de Béthencourt, ki je podpisala tožbo v imenu in za račun tožeče stranke, po predlogu, ki ji ga je dal J. Munguía Arsuaga, prekoračilo pooblastila, ki so mu bila podeljena.
Presoja Sodišča prve stopnje
33 Člen 44(5)(b) Poslovnika Sodišča prve stopnje določa, da je treba tožbi, ki jo vloži pravna oseba zasebnega prava, priložiti dokaz, da je odvetnika pravilno pooblastila za to pooblaščena oseba.
34 Vendar iz notarskega pooblastila zastopnika J. Munguía Arsuaga z dne 16. avgusta 2004 izhaja, da je imel ta sam pravico zastopati tožečo stranko ali v zvezi s tem prenesti pooblastilo odvetnikom „na nacionalni in nadnacionalni ravni“, kar zajema tudi zastopanje pred Sodiščem prve stopnje. Zato je presenetljivo, da intervenientka trdi, da je pooblastilo M. Fernández de Béthencourt, ki ji ga je podelil J. Munguía Arsuaga, prekoračilo njegova pooblastila. Ta trditev je očitno in nedvoumno v nasprotju z dejstvi.
35 Iz tega sledi, da je treba ta ugovor o nedopustnosti zavrniti.
Uporaba načela pravnomočnosti
Trditve strank
36 Intervenientka meni, da v tem primeru velja ugovor pravnomočnosti iz člena 55(3) Uredbe št. 40/94, da zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ni dopustna, če je bila zahteva na podlagi istega predmeta in pravnega temelja, ki je vključevala iste stranke, že obravnavana na sodišču v državi članici in je postala pravnomočna.
37 Intervenientka meni, da je treba sodbo španskega sodišča l’Audiencia Provincial de Séville (provincialno sodišče v Sevilli, Španija) z dne 7. julija 1997 šteti za pravnomočno v smislu člena 55(3) Uredbe št. 40/94, glede na to, da se nanaša na iste stranke, isti predmet in isti pravni temelj kot ta zadeva. Zadevna sodba naj bi namreč zadevala spor med tožečo stranko in intervenientko, in sicer naj bi tožeča stranka poskušala intervenientki preprečiti uporabo znamki La Española identične znamke na podlagi prepovedi dejanj posnemanja iz ley 3/1991, de 10 de enero, de competencia desleal (španski zakon št. 3/91 z dne 10. januarja 1991 o nelojalni konkurenci) (BOE št. 23, z dne 26. januarja 1991, str. 2861). Z zadevno sodbo naj bi se ugotovila skladnost nasprotujočih si znamk in neutemeljenost zahtevka tožeče stranke. Ta sodba naj bi bila postala pravnomočna s sklepom o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke s strani Tribunal Supremo z dne 16. februarja 1999. Intervenientka na podlagi tega sklepa na nedopustnost te tožbe.
38 Tožeča stranka in UUNT sta med obravnavo trdila, da se člena 55 Uredbe št. 40/94 v tem primeru ne more uporabiti, ker predmet in pravni temelj v tej zadevi in v zadevi pred l’Audiencia Provincial de Séville nista identična.
Presoja Sodišča prve stopnje
39 Glede na ustaljeno sodno prakso je skupnostni sistem znamk samostojen sistem, sestavljen iz skupnih pravil, in sledi ciljem, ki so zanj značilni, pri čemer je njegova uporaba neodvisna od vseh nacionalnih sistemov (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. decembra 2000 v zadevi Messe München proti UUNT (electronica), T-32/00, Recueil, str. II-3829, točka 47, in z dne 24. novembra 2005 v zadevi Sadas proti UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T-346/04, ZOdl., str. II-4891, točka 70).
40 Zato je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati zgolj na podlagi Uredbe št. 40/94, kot jo razlaga sodišče Skupnosti, in ne na podlagi nacionalne sodne prakse (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T-162/01, Recueil, str. II-2821, točka 53; z dne 4. novembra 2003 v zadevi Díaz proti UUNT – Granjas Castelló (CASTILLO), T-85/02, Recueil, str. II-4835, točka 37, in z dne 13. julija 2004 v zadevi AVEX proti UUNT – Ahlers (a), T-115/02, ZOdl., str. II-2907, točka 30).
41 Načelo samostojnosti sistema znamk Skupnosti velja a fortiori v primerih kot je v tej zadevi, ko sodba l’Audiencia Provincial de Séville ni temeljila na pravilih, ki bi smiselno ustrezala Uredbi št. 40/94, ampak na zakonu o nelojalni konkurenci.
42 Prav tako je treba omeniti, da je člen 55(3) Uredbe št. 40/94 izjema od zgoraj navedenega načela. Vendar ta določba določa le, da mora UUNT zahtevo za razveljavitev ali razglasitev ničnosti registrirane znamke Skupnosti šteti za nedopustno, če je zahtevo z istim predmetom – razglasitev ničnosti ali razveljavitev te znamke Skupnosti – in istim pravnim temeljem že obravnavalo sodišče v državi članici in je ta odločba postala pravnomočna.
43 Poleg tega naj ta določba ne bi imela nobenega vpliva na dopustnost te tožbe, ki ni zahteva za razveljavitev ali razglasitev ničnosti in ni bila vložena pred UUNT, temveč pred Sodiščem prve stopnje.
44 Končno, v nasprotju z zatrjevanji intervenientke je treba omeniti, da zadeva, obravnavana pred l’Audiencia Provincial de Séville v sodbi z dne 7. julija 1997, ni imela niti istega pravnega temelja niti istega predmeta kot ta zadeva. Pravni temelj zadeve je bil kršitev španskega zakona o nelojalni konkurenci, medtem ko se ta zadeva navezuje na vprašanje v zvezi z Uredbo št. 40/94. V zvezi s predmetom navedene zadeve je treba navesti, da je sodba l’Audiencia Provincial de Séville v bistvu temeljila na sodbi Tribunal Supremo z dne 10. junija 1987, ki ni ugotovilo skladnosti znamke Carbonell s prijavljeno znamko. Ta sodba Tribunal Supremo pa je zadevala zgolj vprašanja skladnosti znamke intervenientke, ki je bila zelo podobna prijavljeni znamki, znamki tožeče stranke La Española, registrirani za „mesne izdelke“ iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja. Glede na to ni mogoče ugotoviti istovetnosti predmeta, saj sta se zadevni znamki razlikovali od nasprotujočih si znamk v tej zadevi.
45 Ta ugovor nedopustnosti je treba torej zavrniti.
Temelj
46 Tožeča stranka navaja dva razloga za razveljavitev, in sicer kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 ter obveznosti preučiti dokaze o uglednosti prejšnje znamke.
Uvodne ugotovitve
47 Stranke se ne strinjajo glede registriranih znamk, ki jih je treba upoštevati pri presoji obstoja pravice do ugovora, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Ta meni, da gre ne le za španske in skupnostne registrirane znamke, ki sta jih upoštevala oddelek za ugovore in odbor za pritožbe, ampak tudi za ostale registrirane znamke, ki jih je navedla. UUNT in intervenientka nasprotujeta tej trditvi in odgovarjata, da je bila zahteva za registracijo znamke Skupnosti št. 338681 tožeče stranke vložena pozneje od prijavljene znamke Skupnosti in je zato odboru za pritožbe ni bilo treba upoštevati.
48 Sodišče prve stopnje kljub temu meni, da to vprašanje v tem primeru ni upoštevno. Izpodbijana odločba namreč temelji na odsotnosti podobnosti med figurativnim elementom znamke Carbonell in prijavljene znamke. Vendar je figurativni element znamke Carbonell enak v vseh registriranih znamkah, ki jih navaja tožeča stranka, tako v tistih, ki jih je odbor za pritožbe upošteval, kot v tistih, ki jih ni.
Prvi razlog v zvezi s kršitvijo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
49 Tožeča stranka ocenjuje, da izpodbijana odločba krši člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, ker ne upošteva niti dejstva, da so si nasprotujoče si znamke na prvi pogled v celoti podobne in lahko torej povzročijo zmedo na trgu, niti dejstva, da so proizvodi, za katere je bila vložena zahteva za registracijo, enaki proizvodom, ki so zajeti s prejšnjo znamko.
50 Tožeča stranka v zvezi s podobnostjo proizvodov, na katere se nanašata nasprotujoči si znamki, navaja, prvič, da je odbor za pritožbe v točki 17 izpodbijane odločbe zmotno ugotovil, da so bili ti proizvodi deloma enaki (jedilna olja in maščobe), deloma so si bili zelo podobni (sol, gorčica, kis, omake (začimbe), začimbe) in deloma različni. Zatrjuje, da so proizvodi, za katere se je zahtevala registracija, zaradi omejitve seznama proizvodov, ki ga je v dopisu z dne 29. septembra 1999 navedla intervenientka, in zaradi dejstva, da je bila registracija znamke La Española za proizvode iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja zavrnjena, enaki tistim proizvodom, ki se tržijo pod prejšnjo znamko, saj olivno olje (razred 29 Nicejskega aranžmaja), ki je zajeto z znamko Carbonell, sodi med „ jedilna olja in maščobe“, ki so navedene v prijavi znamke Skupnosti. Tožeča stranka poudarja, da je zato treba uporabiti sodno prakso, ki določa, da je mogoče v okviru celovite presoje verjetnosti zmede manjšo podobnost med znaki nadomestiti z istovetnostjo proizvodov, za katere se te znamke uporabljajo (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C-39/97, Recueil, str. I-5507, točka 17, in z dne 22. junija 2000 v zadevi Marca Mode, C‑425/98, Recueil, str. I-4861, točka 40).
51 Drugič, tožeča stranka meni, da je odbor za pritožbe storil napako pri presoji vidne analize nasprotujočih si znamk, s tem da je ocenil, da je figurativni element manj razlikovalen, in prisodil besednemu elementu večji pomen. Po mnenju tožeče stranke bi moral odbor za pritožbe svoj primerjalen preizkus osredočiti bolj na podobnosti figurativnih elementov, ki so prevladujoče sestavine nasprotujočih si znamk.
52 Tožeča stranka tako trdi, da uporaba podobe, kot je tista pri prejšnji znamki, ni niti primerna niti sodobna za trženje olivnega olja. Za razliko od upodobitve oljk ali oliv podoba tradicionalno oblečene ženske v ospredju ni pogosta. V zvezi s tem prilaga notarsko potrdilo o overitvi fotografij v spisu o znamkah olivnega olja, ki se tržijo na španskem ozemlju, in o 95 % deležu tega trga, iz katerega izhaja, da nobena od etiket na teh proizvodih nima podobe ženske, razen nasprotujoči si znamki.
53 Tožeča stranka po drugi strani navaja, da poimenovanje „la española“ nima razlikovalnega učinka. Poudarja, da se besedi „España“ in „la española“ pogosto uporabljata in da je njun pomen znan tudi tistim, ki ne poznajo španskega jezika. Poimenovanje „la española“ naj bi se v deželah, v katerih se ne govori špansko, zaznavalo kot opis geografskega porekla proizvodov.
54 Tožeča stranka prav tako navaja, da odbor za pritožbe ni upošteval dejstva, da povprečni potrošnik znamko zaznava kot celoto in se ne spušča v preučevanje različnih podrobnosti. Poudarja, da potrošnik njene proizvode večinoma kupuje v trgovinah z velikimi prodajnimi površinami, kjer ta proizvod stoji na policah in je neposredno dostopen kupcem, ki jim ni treba vprašati po njem. Tožeča stranka meni, da potrošnik med svojimi zaporednimi nakupi v različnih oddelkih trgovine izgubi malo časa. V teh okoliščinah je dejanje nakupa množično, nepremišljeno in nezavedno, ker so proizvodi postavljeni na istem mestu, kar pa povečuje verjetnost zmede. Potrošnika naj bi namreč bolj vodil vtis kakor neposredna primerjava različnih znamk. Na splošno naj bi bil manj pozoren kot izkušen potrošnik. Tožeča stranka na podlagi tega sklepa, da je vidni vtis etikete, na kateri je napisana znamka, odločilnega pomena pri izbiri proizvoda.
55 Tretjič, tožeča stranka navaja šestnajst ujemanj med prejšnjo in prijavljeno znamko.
56 Tožeča stranka trdi, da te podobnosti med obema podobama dajejo zelo podoben celovit vtis na vidni ravni. Nevarnost povezave med obema znamkama naj bi bila zato resna, čeprav bi povprečni potrošnik lahko zaznal nekatere razlike med obema znakoma.
57 Četrtič, tožeča stranka navaja, da bi javnost glede na podobnost nasprotujočih si znakov lahko menila, da je prijavljena znamka zgolj različica znamke Carbonell. Navaja, da lahko podjetje v skladu s sodno prakso za razlikovanje različnih proizvodnih linij uporablja podrejene znamke, ki izhajajo iz glavne znamke s skupnim prevladujočim elementom (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. februarja 2004 v zadevi Koubi proti UUNT – Flabesa (CONFORTFLEX), T-10/03, Recueil, str. II-719, točka 61). Tožeča stranka v zvezi s tem navaja, da trži olivna olja različnih kakovostnih razredov, označena z isto podobo, ki pa se razlikujejo glede na različna poimenovanja, kot so „carbonell“, „fontana“, „finoliva“, „sotoliva“ in „mezquita“.
58 Končno, tožeča stranka navaja, da je podoba, ki jo uporablja, bistvenega pomena za Carbonell, saj potrošniku omogoča takoj prepoznati izvor njenih proizvodov, ne da bi bilo treba izpisati poimenovanje „carbonell“.
59 UUNT priznava, da je odbor za pritožbe storil napako, s tem da ni upošteval omejitev seznama proizvodov, glede katerih je bila vložena zahteva za registracijo. Priznava, da je olivno olje (proizvod, zajet s prejšnjo znamko) proizvod, ki je enak jedilnim oljem in maščobam, ki so predmet zahteve za registracijo, če se te nanašajo na olivno olje. UUNT in intervenientka kljub temu menita, da taka napaka ni bistveno vplivala na izpodbijano odločbo, ker ta temelji na zavrnitvi ugovora glede odsotnosti podobnosti med nasprotujočima si znamkama in ne na dejstvu, da zadevni proizvodi niso bili niti enaki niti si niso bili podobni. Intervenientka dodaja, da dejstvu, da so bili v okviru izpodbijane odločbe navedeni ostali proizvodi, potem ko sta oddelek za ugovore in odbor za pritožbe priznala, da so proizvodi deloma enaki, ni treba pripisovati nobenih posledic.
60 UUNT se strinja s presojo odbora za pritožbe, da nasprotujoča si znaka dajeta različen vidni vtis.
61 UUNT in intervenientka ocenjujeta, da je treba v tem sporu uporabiti sodno prakso, ki določa, da mora biti celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost zadevnih znamk, utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov (sodbi Sodišča z dne 11. novembra 1997 v zadevi SABEL, C-251/95, Recueil, str. I-6191, točka 23, in z dne 22. junija 1999 v zadevi Lloyd Schuhfabrik Meyer, C-342/97, Recueil, str. I-3819, točka 25). UUNT ocenjuje, da so ugotovitve oddelka za ugovore o skupnem vtisu nasprotujočih si znakov pri potrošniku, ki jih je povzel odbor za pritožbe, v skladu s sodno prakso. V njihovem okviru naj bi se namreč upoštevalo dejstvo, da bi se figurativni elementi lahko miselno povezovali s proizvodom in imeli tako manjši učinek na zaznavanje znaka.
62 UUNT priznava, da bi bila podoba sedeče ženske v tradicionalnih oblačilih lahko razlikovalna za zadevne proizvode. Kljub temu meni, da v tem primeru skupni figurativni elementi nasprotujočih si znakov nimajo posebnega razlikovalnega pomena. V zvezi s tem poudarja, da si en sam konkurent ne more izključno prilastiti podobe podeželjskega ozadja z oljkami (in barvne kombinacije za to ozadje), glede na to, da je to tesno povezano s proizvodom, ki ga označuje (olivno olje), in njegovim poreklom. Prav tako si ni mogoče prilastiti zamisli glede podobe ženske. Intervenientka sama navaja, da skupni figurativni elementi nasprotujočih si znamk spadajo med generične ali splošne kategorije predmetov, ki imajo neznatno razlikovalno sposobnost.
63 Intervenientka nasprotuje dokazni vrednosti notarskega potrdila tožeče stranke za dokazovanje, da nobena znamka olivnega olja, ki se trži na španskem ozemlju, ne prikazuje podobe ženske. V zvezi s tem navaja nasprotne primere znamk, ki uporabljajo podobo ženske, oblečene v obleko z volani ali romsko nošo, in glede tega prilaga različne listine.
64 UUNT trdi, da ima v tem primeru besedni element zadevnih znakov pomembno vlogo pri vidnem vtisu, ki ga znaka ustvarjata, in da sta elementa „la española“ in „carbonell“ očitno zelo različna na vidni ravni.
65 Čeprav UUNT priznava, da je sam izraz „la española“ manj razlikovalen, nasprotuje trditvi tožeče stranke, da tega ne bi bilo smiselno upoštevati pri primerjavi nasprotujočih si znakov. UUNT meni, da je prav tako treba upoštevati dejstvo, da imajo pri sestavljenih znamkah iz figurativnih in besednih elementov slednji ponavadi glavni pomen, saj si jih potrošnik lažje zapomni in so manj dvoumni v zvezi z označitvijo znamke ter posredovanjem tretjim. Intervenientka pojasnjuje, da je besedni element ponavadi prevladujoč, ker potrošnik sestavljene znamke prepoznava po njihovem imenu, predvsem kadar po njih sprašuje ustno, in ker je figurativni element v določenih primerih neuporaben, na primer v radijskih oglasih.
66 Intervenientka pritrjuje ugotovitvi, da sta poimenovanji „carbonell“ in „la española“ odločilni. V zvezi s prvim dodaja, da je odločilnost poimenovanja še bolj poudarjena s prepoznavnostjo znamke La Española.
67 UUNT, ki ga podpira intervenientka, ugotavlja, da med zadevnimi znaki s splošnega vidika obstajajo pomembne razlike pri podobi ženske, tako glede njene umestitve, oblačil, potez obraza, kot tudi dejstva, da ženska v prijavi znamke Skupnosti drži v rokah vrč, medtem ko so njene roke pri znamki Carbonell dvignjene in se držijo oljčne veje. Prav tako navaja, da ženska v prejšnji znamki sedi na nizkem zidu, na katerem sta dve kangli v tradicionalni embalaži in upodobitvi, medtem ko podoba prijavljene znamke ne prikazuje, kje ženska sedi.
68 Končno, UUNT navaja, da bo potrošnik na pojmovni ravni besedo „carbonell“ zaznaval kot družinsko ime, medtem ko bo figurativni element pri njem vzbudil asociacijo z naravnim in tradicionalnim izvorom proizvoda. Pri prijavljeni znamki bi morala tako figurativni element v ožjem pomenu, kot tudi poimenovanje „la española“, pri javnosti vzbuditi jasno asociacijo z naravnim in geografskim poreklom proizvoda. UUNT na podlagi tega sklepa, da med nasprotujočima si znakoma obstaja povezava, ki jo je mogoče opredeliti kot navezavo na naravni izvor proizvodov. Dalje navaja, da se taka povezava nanaša le na značilnosti ali kakovost proizvodov in ne na njihovo trgovsko poreklo.
69 UUNT na podlagi tega sklepa, da odbor za pritožbe ni storil napake pri presoji znakov, s tem da je ugotovil, da nista bila niti enaka niti podobna in da zato ni šlo za verjetnost zmede iz člena 8(1) (b) Uredbe št. 40/94 (sodba Sodišča z dne 12. oktobra 2004 v zadevi Vedial proti UUNT, C-106/03 P, ZOdl., str. I-9573, točki 53 in 54). UUNT dodaja, da se iz istega razloga načelo soodvisnosti med dejavniki v tem sporu ne more uporabiti.
Presoja Sodišča prve stopnje
70 Uvodoma je treba omeniti, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi (točka 17) ugotovil, da so proizvodi, ki jih zajemata znamka Carbonell in prijavljena znamka, delno enaki (jedilna olja in maščobe iz razreda 29 Nicejskega aranžmaja) in delno podobni (sol, gorčica, kis, omake (začimbe); začimbe, ki so proizvodi iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja) ter različni glede ostalih proizvodov.
71 Vendar, kot je pravilno poudarila tožeča stranka in sta na obravnavi pripoznala UUNT in intervenientka, bi se moral odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi omejiti na ugotovitev istovetnosti med proizvodi znamke Carbonell in proizvodi prijavljene znamke, če ti zadevajo olivno olje, in na močno podobnost med proizvodi znamke Carbonell in proizvodi prijavljene znamke, če ti zadevajo jedilne maščobe. Taka ugotovitev namreč izhaja iz omejitve seznama proizvodov, navedenega v dopisu intervenientke z dne 29. septembra 1999 in odločbe, ki jo je oddelek za ugovore sprejel 22. februarja 2000 v okviru prvega postopka z ugovorom, v katerem je slednji zavrnil registracijo znamke La Española za proizvode iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja, kar je četrti odbor za pritožbe potrdil z odločbo z dne 17. februarja 2003.
72 V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni pravilno, da odbor za pritožbe ni upošteval sodne prakse, na podlagi katere je pri celoviti presoji verjetnosti zmede manjšo podobnost med znaki mogoče izravnati z močnejšo podobnostjo med proizvodi (zgoraj navedeni sodbi Canon, točka 17, in Marca Mode, točka 40).
73 Odbor za pritožbe pa je v izpodbijani odločbi kljub temu ugotovil, da med nasprotujočima si znamkama ni obstajala nobena podobnost, ker naj bi imeli njuni figurativni elementi glede olivnega olja šibek razlikovalni učinek in je bila zato primerjava njunih besednih elementov, ki so bili popolnoma drugačni, odločilnega pomena. Zato je odbor za pritožbe, ne da bi uporabil zgoraj navedeno sodno prakso, presodil, da je verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama v celoti izključena.
74 Sodišče prve stopnje bo postopoma preizkusilo ugotovitve v zvezi s šibkim razlikovalnim učinkom figurativnih elementov, prevladujočim značajem besednih elementov in podobnostjo ter verjetnostjo zmede med nasprotujočima si znamkama.
– Razlikovalen učinek figurativnih elementov
75 Odbor za pritožbe se je v točki 18 izpodbijane odločbe, v utemeljitev ugotovitve o šibkem razlikovalnem učinku figurativnih elementov nasprotujočih si znamk, omejil na navedbo, da v bistvu prikazujeta osebo, ki sedi nekje na podeželju, oziroma natančneje pod oljko. To jedrnato analizo odbora za pritožbe je treba razumeti kot potrditev analize oddelka za ugovore, na podlagi katere naj bi imeli figurativni elementi nasprotujočih si znamk manjši razlikovalni učinek, saj naj bi bili ti v sektorju olivnega olja običajni.
76 Vendar odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi ni pojasnil razlogov, zaradi katerih je presodil, da je sporna upodobitev v sektorju olivnega olja običajna, in ni navedel nobene druge znamke, razen teh v sporu, ki bi vsebovala podoben figurativni element kot ga vsebujeta navedeni znamki.
77 Po drugi strani iz notarskega potrdila o overitvi fotografij v spisu o znamkah olivnega olja, ki se tržijo na španskem ozemlju, in o 95 % deležu trga, ki ga oskrbuje tožeča stranka, izhaja, da na nobeni od teh znamk ni upodobljena ženska, z izjemo na nasprotujočih si znamkah. UUNT in intervenientka nista prerekali verodostojnosti te listine. UUNT je na obravnavi kljub temu nasprotoval dopustnosti listine, ker naj ne bi bila predložena v upravnem postopku. Vendar je bila ta listina predložena s tožbo, kot to zahteva člen 44(1) Poslovnika in poskuša dokazati ravno to, da je analiza v izpodbijani odločbi v zvezi z običajnostjo zadevnih figurativnih elementov nepravilna. Listina je zato dopustna.
78 Argumenta intervenientke v zvezi z drugimi španskimi znamkami olivnega olja, na katerih je podoba ženske in v skladu s katerimi naj bi bila zadevna upodobitev običajna, ni mogoče sprejeti. Iz preučitve teh znamk namreč izhaja, da je upodobitev ženske na njih zelo drugačna od tiste, ki je upodobljena na nasprotujočih si znamkah. Poleg tega te znamke niso zelo reprezentativne za španski trg olivnega olja. Nobena izmed teh znamk ni prisotna v edini listini, ki je bila predložena Sodišču prve stopnje, ki izkazuje porazdelitev različnih znamk olivnega olja v Španiji, t.j. poročilo družbe za raziskave trga AC Nielsen Company SL z dne 18. avgusta 2004, katerega verodostojnosti ni izpodbijala nobena stranka.
79 V teh okoliščinah je treba presoditi, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi nepravilno ocenil, da je figurativni element nasprotujočih si znamk na španskem trgu olivnega olja običajen.
80 Kljub temu UUNT meni, da razlog, zaradi katerega je odbor za pritožbe ugotovil šibek razlikovalen učinek figurativnih elementov nasprotujočih si znamk, ni bil obstoj podobnih znamk na tem trgu, temveč isti razlog, zaradi katerega je ugotovil šibko pojmovno vez med nasprotujočima si znamkama, t.j., da so bili njuni figurativni elementi vezani na naravo in kmetijsko poreklo zadevnih proizvodov. Povprečni potrošnik naj zato v teh elementih ne bi mogel videti trgovskega porekla navedenih proizvodov, ampak navezavo na njegovo naravno in tradicionalno pridelavo.
81 Sodišče prve stopnje ne more sprejeti argumenta UUNT, da bi se naj izpodbijana odločba razlagala na način, ki ga je ta predlagal.
82 Prvič, četudi je dovoljeno upoštevati, da je upodobitev oljke navezava na element, ki je nujno vezan na olivno olje, do take ugotovitve ni mogoče priti v zvezi z upodobitvijo sedeče osebe. UUNT je v svojem odgovoru na tožbo (točka 50) priznal, da je podoba sedeče ženske v tradicionalni obleki lahko razlikovalna za zadevne proizvode. Vendar Sodišče prve stopnje presoja, da ni nobenega razloga za ugotovitev, da se podoba sedeče ženske z vidika povprečnega potrošnika bolj navezuje na naravno in tradicionalno poreklo kot na njegovo trgovsko poreklo.
83 UUNT trdi, da si en sam konkurent ne more izključno prilastiti upodobitve ženske. Vendar vprašanje, ali lahko drugi konkurenti elemente znamke prosto uporabljajo, ne sodi pod preizkus razlikovalnega učinka figurativnega elementa znamke (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 16. septembra 2004 v zadevi SAT.1 proti UUNT, C-329/02 P, ZOdl., str. I-8317, točka 36). Edino upoštevno vprašanje v okviru tega preizkusa je, ali je analizirani znak razlikovalen ali ne, pri čemer gre za vprašanje, na katero je UUNT v zvezi s sedečo žensko že odgovoril pritrdilno.
84 V zvezi s tem je treba pojasniti, da si tožeča stranka ne namerava abstraktno prilastiti vsakršne upodobitve oljke ali ženske. Zahteva izključnost glede konkretne upodobitve, ki je del njene znamke, v kombinaciji teh dveh elementov. Tožeča stranka tako ne nasprotuje upodobitvi ženske na znamki intervenientke, ampak upodobitvi, za katero meni, da je preveč podobna njeni.
85 Drugič, treba je omeniti, da je v zvezi s figurativnim elementom znamke mogoče razlikovalni učinek deloma ugotavljati glede na vsakega od njenih izrazov ali elementov posebej, vendar je v vsakem primeru odvisen od preučitve celote, ki jo sestavljajo ti elementi. Samo dejstvo, da je vsak od elementov posebej brez razlikovalnega učinka, ne izključuje možnosti, da ima lahko njihova kombinacija razlikovalni učinek (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo SAT.1 proti UUNT, točka 28, in navedena sodna praksa).
86 UUNT in intervenientka presojata razlikovalni učinek figurativnega elementa nasprotujočih si znamk na podlagi ločene analize vsakega od sestavnih delov – zlasti upodobitve oljke, sedeče ženske in dodatnih elementov nasprotujočih si znamk, kot so rdeča obroba, mesti za poimenovanje in njuni obliki – ne da bi upoštevala, da imajo lahko nekateri sestavni deli, ki samostojno nimajo razlikovalnega učinka, tak učinek, če so v kombinaciji.
87 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi napačno ugotovil šibek razlikovalni učinek figurativnih elementov nasprotujočih si znamk.
– Prevladujoči del besednih elementov
88 Odbor za pritožbe je v točki 18 izpodbijane odločbe pojasnil, da je primerjava besednega elementa nasprotujočih si znamk v tem primeru pridobila odločilni pomen zaradi šibkega razlikovalnega učinka figurativnih elementov navedenih znamk, čeprav je razlikovalni učinek besednega elementa znamke La Española šibek sam po sebi.
89 Sodišče prve stopnje meni, da je presoja odbora za pritožbe napačna.
90 Prvič, Sodišče prve stopnje je odločilo, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovil šibek razlikovalni učinek figurativnih elementov nasprotujočih si znamk. Zato primerjave besednih elementov ni mogoče opraviti na podlagi take ugotovitve.
91 Drugič, sodna praksa je določila, da v primerih, ko je besedni element sestavljene znamke enakovreden figurativnemu elementu, slednjega na vidni ravni ni mogoče šteti za podrejenega v primerjavi z drugim delom znaka (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi Vedial proti UUNT – France Distribution (HUBERT), T-110/01, Recueil, str. II-5275, točka 53). To mora veljati a fortiori v primerih, ko ima figurativni element glede na površino pomembnejše mesto kot besedni element.
92 Tretjič, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima besedni element „la española“ zgolj šibek razlikovalni učinek. Ta beseda se v Španiji pogosto uporablja in se jo zaznava kot opis geografskega porekla proizvoda. Kot izhaja iz sodbe Tribunal Supremo z dne 10. junija 1987, ki jo je spisu priložila intervenientka, je namreč besedni element „la española“ prisoten pri skoraj 100 znamkah v Španiji, izmed katerih se jih dvanajst nanaša na razred 29 Nicejskega aranžmaja. Intervenientka je v okviru prvega postopka z ugovorom pred oddelkom za ugovore (glej Odločbo oddelka za ugovore št. 259/2000 z dne 22. februarja 2000, str. 3, zadnji pododstavek in str. 5, zadnji pododstavek) in pred odborom za pritožbe (glej Odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT R 326/2000-4 z dne 17. februarja 2003, str. 4, tretji in četrti pododstavek) zatrjevala, da je izraz „la española“ v skupnem jeziku postal običajen, da je manj razlikovalen, in da gre za splošno označbo v sektorju.
93 UUNT je v drugih postopkih z ugovorom zavzel nasprotno stališče kot v okviru tega postopka. Oddelek za ugovore je v svoji Odločbi št. 259/2000 z dne 22.februarja 2000 (str. 6, peti pododstavek), ki jo je potrdil odbor za pritožbe (odločba R 326/2000-4 z dne 17. februarja 2003) v okviru prvega postopka z ugovorom in z Odločbo št. 843/2000 z dne 27. aprila 2000 (str. 6, četrti pododstavek) ugotovil, da ima izraz „la española“ šibek razlikovalni učinek, ker gre za pogosto poimenovanje v prehrambenem sektorju, ki se navezuje na geografsko poreklo proizvodov. Oddelek za ugovore je prav tako in v nasprotju s tem, kar je zatrjeval v tej zadevi, v odločbi z dne 22. februarja 2000 ugotovil, da ker ima skupni element obeh znamk šibek razlikovalni učinek, naj pozornost potrošnika ne bi pritegnil izraz „la española“, temveč figurativni element prijavljene znamke.
– Podobnost znamk in verjetnost zmede
94 Odbor za pritožbe meni, da je celotni vidni vtis zadevnih znamk drugačen in zato iz njune celovite presoje ne izhaja nobena podobnost med znamkama, kar naj bi izključevalo vsakršno verjetnost zmede.
95 Treba je opozoriti, da iz sodne prakse Sodišča o razlagi člena 4(1)(b) Direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 40, str. 1), katere normativna vsebina je v bistvu enaka členu 8(1)(b) Uredbe št. 40/94, izhaja, da verjetnost zmede obstaja, če obstaja verjetnost, da bi javnost lahko verjela, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo od istega podjetja, ali odvisno od primera, od gospodarsko povezanih podjetij (zgoraj navedeni sodbi Canon, točka 29, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 17). V skladu s to sodno prakso je treba verjetnost zmede v javnosti presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v posameznem primeru (zgoraj navedene sodbe SABEL, točka 22; Canon, točka 16, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 18).
96 Ta presoja vsebuje določeno soodvisnost med upoštevanimi dejavniki in zlasti podobnostjo znamk ter podobnostjo označenih proizvodov ali storitev. Tako lahko majhna podobnost med označenimi proizvodi ali storitvami odtehta večjo podobnost med znamkami in obratno (zgoraj navedeni sodbi Canon, točka 17, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 19).
97 Vendar iz načela soodvisnosti med dejavniki prav tako izhaja, da se večja podobnost med znamkami še poveča z večjo podobnostjo med zadevnimi proizvodi oziroma a fortiori z istovrstnimi proizvodi.
98 Prav tako je treba opozoriti, da sta si v skladu s sodno prakso znamki podobni, ko za upoštevno javnost med njima obstaja vsaj delna podobnost pri enem ali več upoštevnih vidikih (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T-6/01, Recueil, str. II-4335, točka 30, in z dne 7. septembra 2006 v zadevi L & D proti UUNT – Sämann (Aire Limpio), T-168/04, ZOdl., str. II-2699, točka 91].
99 Celovita presoja verjetnosti zmede mora biti, kar zadeva vidno, slušno ali pojmovno podobnost zadevnih znamk, utemeljena na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov ter dejstva, da povprečni potrošnik znamko navadno zaznava kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti (zgoraj navedeni sodbi SABEL, točka 23, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 25).
100 V zvezi z vidno ravnjo je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da imata nasprotujoči si znamki množico skupnih elementov, in sicer:
– imata pravokotni etiketi, ki sta postavljeni pravokotno in z ravnimi robovi, enake velikosti ter z rdečo obrobo, ki ima zaobljene robove;
– v ospredju vsebujeta vzdolž navpične osi etikete podobo sedeče ženske, ki ima oblačila podobnih barv, obe ženski sta oblečeni v krilo, belo srajco in rdeč šal z razcefranimi konci;
– obe ženski imata spete lase s cvetom za desnim ušesom in okrasnim glavnikom;
– obe ženski imata gole roke, glavo obrnjeno na njuno levo in sedita na zidu okraste barve;
– v ospredju, v bližini glav obeh žensk, je oljčna veja;
– mesto za ime proizvoda v zgornjem delu ima proti zunanjemu delu etikete zaobljeno obliko in je izbočeno proti notranjemu delu;
– poimenovanje znamke je obrobljeno z belo barvo z rdečim ozadjem in postavljeno v notranjost etikete;
– oblika te obrobe je na zunanjih stranicah ravna in vbočena proti notranjosti;
– poimenovanje znamke je v belih črkah iste velikosti na rdečem ozadju okvirja;
– oljka v isti paleti barv, ki zaseda enak del podobe, je upodobljena za žensko.
101 Sodišče prve stopnje meni, da je podobnost zadevnih figurativnih elementov, tako na barvni ravni kot na ravni podobe, pomembnejša kot manjše razlike, ki so razvidne šele po podrobni in izčrpni preučitvi.
102 Sodišče prve stopnje je v zvezi s pojmovnim vidikom ugotovilo, da je odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi (točki 9 in 19) menil, da med nasprotojučima si znamkama obstaja pojmovna vez, čeprav šibka, vezana na naravo in poreklo zaščitenih proizvodov.
103 Sodišče prve stopnje meni, da celota elementov, skupnih obema znamkama, daje v celoti zelo podoben vidni vtis, saj znamka La Española z veliko natančnostjo povzema bistveno sporočilo in vidni vtis znamke Carbonell: ženska oblečena v značilno obleko, ki sedi na določen način, blizu oljčne veje z oljkami v ozadju, s približno enako porazdelitvijo prostora, barv, mest z izpisanimi poimenovanji in načinom izpisa.
104 Sodišče prve stopnje meni, da ta celosten vtis pri potrošniku neizogibno ustvarja verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama.
105 Te verjetnosti zmede ne zmanjšajo niti različni besedni elementi, saj ima besedni element prijavljene znamke, kot je bilo že razsojeno, zelo šibek razlikovalni učinek, glede na to, da se nanaša na geografsko poreklo proizvoda.
106 Opomniti je namreč treba, prvič, da ima povprečni potrošnik redko možnost neposredno primerjati različne znamke, in da se mora zanesti na nepopolno podobo, ki jo je ohranil v svojem spominu (zgoraj navedena sodba Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 26). Ta okoliščina še bolj poudarja pomen vidnejših elementov zadevnih znamk, ki se jih enostavneje zazna, kot so v tem primeru figurativni elementi nasprotujočih si znamk (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo CONFORFLEX, točka 45).
107 Drugič je treba omeniti, da ima zaznava zadevnih proizvodov in storitev, ki jo ima povprečni potrošnik, odločilno vlogo pri celoviti presoji verjetnosti zmede (zgoraj navedeni sodbi SABEL, točka 23, in Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 25). Povprečni potrošnik zadevnih proizvodov se za namene celovite presoje obravnava kot normalno obveščen in razumno pozoren ter preudaren, vendar se njegova pozornost lahko spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov in storitev (zgoraj navedena sodba Lloyd Schuhfabrik Meyer, točka 26).
108 Vendar raven pozornosti povprečnega potrošnika glede na to, da je olivno olje v Španiji proizvod široke potrošnje, ni visoka (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. januarja 2007 v zadevi Georgia-Pacific proti UUNT (Reliefni motiv), T-283/04, ZOdl., str. II-3, točka 41).
109 Tretjič je treba upoštevati dejstvo, kot je v izpodbijani odločbi navedel odbor za pritožbe, da se olivno olje večinoma kupuje v trgovinah z velikimi prodajnimi površinami ali kjer so proizvodi različnih znamk razdeljeni po oddelkih. Kot trdi tožeča stranka, potrošnik pri takem načinu prodaje porabi malo časa med zaporednimi odločitvami o nakupih, ki jih opravi na različnih mestih v trgovini, in ne povprašuje ustno po proizvodih, temveč gre proti oddelkom s proizvodi, zaradi česar je razlika med znamkami na slušni ravni brezpredmetna pri razlikovanju proizvodov. V teh okoliščinah potrošnika še toliko bolj vodi vtis kot pa neposredna primerjava znamk in pogosto ne prebere vseh označb na vsaki posodi z olivnim oljem. V večini primerov se zadovolji s tem, da vzame steklenico, katere etiketa mu posreduje vidni vtis znamke, ki jo išče. V nasprotju s tem, kar je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi, ima v teh okoliščinah figurativni element nasprotujočih si znamk povečan pomen, kar povečuje verjetnost zmede med zadevnima znamkama.
110 V zvezi s tem je treba omeniti, da so, če nasprotujoči si znamki pogledamo od daleč in na hitro, kot bi jih potrošnik pri nakupu v trgovini z velikimi prodajnimi površinami, razlike med nasprotujočima si znakoma težje ločljive in podobnosti očitnejše, saj povprečen potrošnik znamko zaznava kot celoto in se ne ukvarja s preučevanjem njenih posameznih podrobnosti.
111 Končno, upoštevati je treba, da bi lahko zaradi podobnosti nasprotujočih si znakov in dejstva, da ima besedni element prijavljene znamke šibek razlikovalni učinek, potrošnik prijavljeno znamko lahko zaznaval kot podznamko, ki je vezana na znamko Carbonell, ki označuje olivno olje drugačne kakovosti kot pri prijavljeni znamki (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo CONFORTFLEX, točka 61). Kot namreč izhaja iz dopisa, znamka Carbonell, ki je v Španiji prisotna od leta 1904 dalje, na španskem trgu označuje olivno olje in je avtomatično prepoznavna zaradi podobe, ki jo uporablja.
112 Iz zgoraj navedenega je treba ugotoviti, da je odbor za pritožbe nepravilno ugotovil, da je vsakršna verjetnost zmede med nasprotujočima si znamkama izključena (točka 24). Iz celote ugotovitev Sodišča prve stopnje izhaja prav nasprotno, da med navedenima znamkama obstaja verjetnost zmede.
113 Prvemu tožbenemu razlogu v zvezi s kršitvijo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 je zato treba ugoditi.
114 Zato je treba v skladu s členom 63(3) Uredbe št. 40/94, pri čemer ni treba obravnavati drugega tožbenega razloga, spremeniti izpodbijano odločbo tako, da je pritožba tožeče stranke pred odborom za pritožbe utemeljena in je zato treba ugovoru ugoditi.
Stroški
115 Na podlagi člena 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Na podlagi člena 136(2) Poslovnika se stroški, ki so bili za stranke v postopku pred odborom za pritožbe nujni, štejejo za stroške, ki se povrnejo. UUNT in intervenientka nista uspeli, zato se jima vključno s stroški, ki so bili za tožečo stranko nujni v postopku pred odborom za pritožbe, v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Odločba četrtega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) UUNT z dne 11. maja 2004 (zadeva R 1109/2000-4) se spremeni tako, da je pritožba tožeče stranke pred odborom za pritožbe utemeljena in je zato treba ugovoru ugoditi.
2) UUNT in intervenientki se naloži plačilo stroškov.
Cooke | García-Valdecasas | Ciucă |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu,
Stvarno kazalo
Pravni okvir
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Dopustnost
Dopustnost predloga, da Sodišče prve stopnje prijavljeno znamko razglasi za nično ali, če je to primerno, odredi njeno zavrnitev
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Obseg pooblastil zastopnika tožeče stranke
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Uporaba načela pravnomočnosti
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Temelj
Uvodne ugotovitve
Prvi razlog v zvezi s kršitvijo člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
– Razlikovalen učinek figurativnih elementov
– Prevladujoči del besednih elementov
– Podobnost znamk in verjetnost zmede
Stroški