Zadeva T-562/10

HTTS Hanseatic Trade Trust & Shipping GmbH

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti za preprečevanje širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Obveznost obrazložitve – Postopek z zamudno sodbo – Predlog za intervencijo – Ustavitev postopka“

Povzetek sodbe

1.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Omejevalni ukrepi proti Iranu

(člen 296, drugi odstavek, PDEU; Uredba Sveta št. 961/2010)

2.      Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Omejitev, ki jo določi Sodišče – Uredba, ki določa omejevalne ukrepe proti Iranu – Delna razglasitev ničnosti zaradi kršitve obveznosti obrazložitve – Nujnost ohraniti morebitno vsebinsko utemeljitev navedenih ukrepov – Ohranitev učinkov navedene uredbe v obdobju, ki omogoča njeno morebitno nadomestitev

(člen 264 PDEU; Statut Sodišča, člen 41; Uredba Sveta št. 961/2010)

1.      Namen obveznosti obrazložitve akta, ki posega v položaj, kakor je določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU in natančneje – glede sklepa o zamrznitvi sredstev, ki je bil sprejet v skladu s členom 16(2) Uredbe št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 – v členu 36(3) Uredbe št. 961/2010, je, prvič, zadevni osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je akt dobro utemeljen ali pa vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njegovo veljavnost pred sodiščem Unije, in drugič, temu omogočiti, da lahko izvaja nadzor nad zakonitostjo omenjenega akta. Tako določena obveznost obrazložitve je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije.

Svet mora tako, razen če nujni razlogi v zvezi z varnostjo Unije ali njenih držav članic ali v zvezi z njihovimi mednarodnimi odnosi nasprotujejo posredovanju nekaterih elementov, na podlagi člena 36(3) Uredbe št. 961/2010 sporočiti subjektu, na katerega se nanaša ukrep, sprejet na podlagi člena 16(2) navedene uredbe, posebne in konkretne razloge, zaradi katerih meni, da ta določba velja zanj, pri čemer mora navesti tudi dejanske in pravne okoliščine, na katerih temelji pravna utemeljitev ukrepa, in ugotovitve, ki so ga vodile do njegovega sprejetja.

Poleg tega mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. Natančneje, akt, ki posega v položaj, je dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo.

Ker obrazložitev, ki jo je Svet navedel za utemeljitev vključitve imena subjekta na seznam oseb, subjektov ali organov, na katere se nanaša ukrep zamrznitve sredstev na podlagi člena 16(2) Uredbe št. 961/2010, glede na te zahteve ni zadostna, je treba ugotoviti kršitev obveznosti obrazložitve, določene v členu 296, drugi odstavek, PDEU in členu 36(3) navedene uredbe, in to uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na navedeni subjekt.

(Glej točke od 32 do 34, 36, 39 in 40.)

2.      Glede na to, da je treba Uredbo št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 423/2007 razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša na subjekt, naveden v sklepu o zamrznitvi sredstev, sprejet v skladu s členom 16(2) navedene uredbe, zaradi kršitve obveznosti obrazložitve, ni mogoče izključiti, da bi se ob vsebinski presoji naložitev omejevalnih ukrepov kljub vsemu izkazala za upravičeno.

Razglasitev ničnosti Uredbe št. 961/2010 v delu, v katerem se nanaša na ta subjekt, s takojšnim učinkom tako lahko resno in nepopravljivo škodi učinkovitosti omejevalnih ukrepov, ki jih nalaga ta uredba, ker bi navedeni subjekt lahko v času do morebitnega sprejetja novega akta, ki bi nadomestil starega, ravnal tako, da bi obšel učinek poznejših omejevalnih ukrepov.

Zato je treba na podlagi člena 264 PDEU in člena 41 Statuta Sodišča obdržati v veljavi učinke Uredbe št. 961/2010 v delu, ki se nanašajo na vključitev tega subjekta v seznam, ki je del Priloge VII k tej uredbi, v obdobju, ki ne sme presegati dveh mesecev od datuma razglasitve sodbe.

(Glej točke od 41 do 43.)