SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 29. novembra 2011

Zadeva T‑10/11 P

Gerhard Birkhoff

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Družinski dodatek – Otroški dodatek – Invalidni otrok, ki se ne more sam preživljati – Zavrnitev podaljšanja izplačevanja dodatka“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 27. oktobra 2010 v zadevi Birkhoff proti Komisiji (F‑60/09), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 27. oktobra 2010 v zadevi Birkhoff proti Komisiji (F‑60/09) se razveljavi. Zadeva se vrne Sodišču za uslužbence v novo odločanje. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatek – Otroški dodatek – Pravica do podaljšanja ne glede na starost, če se otrok ne more sam preživljati

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 2(5))

2.      Uradniki – Osebni prejemki – Družinski dodatek – Otroški dodatek – Pravica do podaljšanja ne glede na starost, če se otrok ne more sam preživljati

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člen 2(5))

1.      Izplačevanje otroškega dodatka je mogoče v skladu s členom 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom podaljšati ne glede na starost, če se otrok zaradi resne bolezni ali invalidnosti ne more sam preživljati.

Pri pojmu bolnega ali invalidnega otroka, ki „se ne more sam preživljati“, je treba upoštevati posebne okoliščine vsakega posameznega primera.

Vendar je treba na podlagi logičnega nadaljevanja razlogovanja – v skladu s katerim je treba za določitev zneska dohodkov, ki jih ima na voljo invalidna oseba za preživetje v smislu zadevne določbe, iz socialnih razlogov upoštevati posebne pravne in dejanske okoliščine posameznega primera – upoštevati neto prihodek z odštetimi državnimi davki in dajatvami navedene osebe, ne pa njenega bruto prihodka.

Prvič, le neto prihodek namreč zajema to, kar ima lahko zadevna oseba dejansko na voljo za tekoče preživetje in plačevanje rednih stroškov, kot so stroški prehrane, oblačil, bivanja, pohištva, gospodinjstva, gretja itd.

Drugič, z vidika načela enakega obravnavanja – v skladu s katerim se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če ni tako obravnavanje objektivno utemeljeno – ni mogoče spregledati, da je invalidna oseba, katere bruto dohodek bremenijo vsakovrstni in zelo visoki stroški in ima torej na voljo le razmeroma nizek neto dohodek, v drugačnem dejanskem položaju kot invalidna oseba, ki prejema enak bruto dohodek, vendar so odtegljaji – kakršni koli že so – veliko nižji, zato je neto dohodek razmeroma visok. Glede na zgoraj navedeni socialni cilj z ničimer ni mogoče upravičiti enakega obravnavanja obeh navedenih primerov, češ da sta bruto dohodka enaka, kajti dejansko razpoložljiva dohodka za tekoče preživetje se močno razlikujeta. Vendar mora pristojni organ preučiti posebne pravne in dejanske okoliščine vsakega posameznega primera, da bi določil, ali zadevna invalidna oseba dejansko ne more preživeti v smislu navedene določbe Kadrovskih predpisov.

Tretjič, upoštevanje dejansko razpoložljivega neto prihodka zadevne osebe je v skladu z dejstvom, da je treba od njenih dohodkov iz poklicne dejavnosti odšteti tudi stroške, ki jih mora dejansko plačevati zaradi invalidnosti.

Nazadnje, čeprav je treba določbe prava Evropske unije, na podlagi katerih se podeli pravica do finančnih prejemkov, razlagati ozko, iz zgornjih razmislekov izhaja, da je v skladu s socialnim ciljem, ki se ga želi doseči z izplačevanjem dodatka iz člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom za resno bolnega ali invalidnega otroka, če se ne more sam preživljati, le razlaga, pri kateri se upošteva njegov dejansko razpoložljivi neto dohodek.

(Glej točke 28, 34, od 37 do 40 in 50.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. maj 2007, Advocaten voor de Wereld, C‑303/05, ZOdl., str. I‑3633, točka 56 in navedena sodna praksa;

Sodišče prve stopnje: 30. november 1994, Dornonville de la Cour proti Komisiji, T‑498/93, RecFP, str. I‑A-257 in II‑813, točka 39.

2.      Otroški dodatek je v skladu s socialnim ciljem, upravičenim zaradi stroškov dejanske in nedvomne potrebe v zvezi s preživetjem otroka in njegovim dejanskim vzdrževanjem, zato mora pristojni organ v vsakem posameznem primeru preveriti, ali je navedeni socialni cilj uresničen, in ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera ugotoviti, ali se zadevni otrok zaradi resne bolezni ali invalidnosti ne more sam preživljati.

Tudi če institucija opredeli objektivno merilo za razlago člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, je to – ne glede na vsebino takega merila – z navedenega vidika ne odvezuje od obveznosti preučitve posebnih okoliščin posameznega primera.

Da bi se upoštevale pravne in dejanske posebnosti položaja, v katerem je invalidna oseba, je treba od njenih dohodkov iz poklicne dejavnosti odšteti vse stroške, ki jih mora plačevati zaradi svoje invalidnosti. Pri preučitvi, ali se invalidna oseba ne more sama preživljati v smislu člena 2(5) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, je torej treba upoštevati le dohodek, zmanjšan na navedeni način.

Ukrep v korist invalidne osebe ni cilj sam po sebi, temveč je njegov namen zagotoviti enako obravnavanje, zato je tak ukrep dovoljen le, če se želi z njim uresničiti enako obravnavanje invalidne in neinvalidne osebe v podobnem položaju. Uprava mora v tem primeru v skladu z načelom enakega obravnavanja upoštevati samo stroške, ki izhajajo prav iz invalidnosti zadevnega otroka, da bi ga finančno izenačila z neinvalidno osebo, ki je sicer v podobnem položaju.

V tem smislu pri delnem odštetju stroškov za blago in storitve, ki jih na široko uporablja vsakdo, ne le invalidne osebe, ne gre za dejansko niti pravno napako niti za očitno napako pri presoji.

(Glej točke 30, 32, 36, 57, 59 in 60.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 21. oktober 2003, Birkhoff proti Komisiji, T‑302/01, RecFP, str. I‑A-245 in II‑1185, točke 39, 40 in 44.