Zadeva C‑547/14
Philip Morris Brands SARL in drugi
proti
Secretary of State for Health
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo High Court of Justice (England & Wales), Queen’s Bench Division (Administrative Court))
„Predhodno odločanje – Približevanje zakonodaj – Direktiva 2014/40/EU – Členi 7, 18 ter 24(2) in (3) – Členi 8(3), 9(3), 10(1)(a), (c) in (g), 13 in 14 – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Veljavnost – Pravna podlaga – Člen 114 PDEU – Načelo sorazmernosti – Načelo subsidiarnosti – Temeljne pravice Unije – Svoboda izražanja – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 11“
Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 4. maja 2016
1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Pristojnost nacionalnega sodišča – Nujnost vprašanja za predhodno odločanje in upoštevnost postavljenih vprašanj – Presoja nacionalnega sodišča
(člen 267 PDEU)
2. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Predlog za razlago splošnega akta Unije, ki še ni bil predmet izvedbenih ukrepov, sprejetih v skladu z nacionalnim pravom – Dopustnost tožbe pred nacionalnim sodiščem – Vključitev
(člen 267 PDEU)
3. Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Predlog, ki ne vsebuje nobenega pojasnila glede dejanskega stanja in pravnega okvira ter v katerem ni navedenih razlogov, ki bi utemeljevali predložitev zadeve Sodišču – Nedopustnost
(člen 267 PDEU; Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člen 94(c))
4. Približevanje zakonodaj – Člen 114 PDEU – Področje uporabe – Prepoved dajanja nekaterih proizvodov na trg – Vključitev
(člen 114 PDEU)
5. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Razlaga sekundarne zakonodaje v skladu s Pogodbo DEU
6. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Prost pretok tobačnih izdelkov – Možnost držav članic, da sprejmejo pravila o neusklajenih vidikih embalaže – Skladnost s členom 114 PDEU
(člen 114 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člen 24(1) in (2))
7. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Prost pretok tobačnih izdelkov – Možnost držav članic, da zaradi zaščite javnega zdravja prepovejo nekatere proizvode – Skladnost s členom 114 PDEU
(člen 114, od (4) do (10), PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člena 7 in 24(1) in (3))
8. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Označevanje in embalaža – Obveznost prilagoditve glede na jezikovne in zakonodajne posebnosti države članice trženja – Skladnost s členom 114 PDEU
(člen 114 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, naslov II, poglavje II)
9. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Ukrepi, ki se lahko sprejmejo za pravno urejanje sestavin – Prepoved dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo na trg – Skladnost s členom 114 PDEU
(člen 114 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, uvodna izjava 15 in člen 7)
10. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Čezmejna prodaja na daljavo – Možnost držav članic, da določijo prepoved – Uporaba skupnih pravil za države članice, v katerih je dovoljen tak način trženja – Skladnost s členom 114 PDEU
(člen 114 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člen 18)
11. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Označevanje in embalaža – Prepoved navajanja promocijskih podatkov na embalaži ali izdelku – Razlog
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, uvodna izjava 27 ter člena 1 in 13(1))
12. Temeljne pravice – Svoboda izražanja – Določitev v členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členu 10 Evropske konvencije o človekovih pravicah – Enaka pomen in obseg
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 11 in 52(3))
13. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Označevanje in embalaža – Prepoved navajanja promocijskih podatkov na embalaži ali izdelku – Omejitev svobode izražanja in obveščanja – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj
(Člen 5(4) PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 11; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člen 13(1))
14. Pravo Evropske unije – Načela – Sorazmernost – Obseg – Diskrecijska pravica zakonodajalca Unije – Sodni nadzor – Meje
(člen 5(4) PEU)
15. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Ukrepi, ki se lahko sprejmejo za pravno urejanje sestavin – Prepoved dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo na trg – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj
(člen 5(4) PEU; členi 9 PDEU, 114(3) PDEU in 168(1) PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 35; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člen 7)
16. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Označevanje in embalaža – Zahteve v zvezi z zdravstvenimi opozorili in obliko zavojčkov – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj
(člen 5(4) PEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, uvodni izjavi 25 in 28 ter členi 8(3), 9 (10)(1)(g) in (14))
17. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Označevanje in embalaža – Zahteve v zvezi z velikostjo zdravstvenih opozoril – Kršitev načela sorazmernosti – Neobstoj
(člen 5(4) PEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člen 10(1)(a) in (c))
18. Pravo Evropske unije – Načela – Načelo subsidiarnosti – Sodni nadzor – Obseg
(člen 5(3)PEU; Protokol št. 2 k Pogodbama EU in DEU, člen 5)
19. Približevanje zakonodaj – Proizvodnja, predstavitev in prodaja tobačnih izdelkov – Direktiva 2014/40 – Ukrepi, ki se lahko sprejmejo za pravno urejanje sestavin – Prepoved dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo na trg – Kršitev načela subsidiarnosti – Neobstoj
(člen 5(3) PEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2014/40, člena 1 in 7)
20. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Presoja obveznosti obrazložitve glede na okoliščine posameznega primera
(člen 296 PDEU)
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 31 in 32.)
2. Ni mogoče utemeljeno trditi, da pri nacionalnem sodišču vložena tožba za presojo zakonitosti namena in/ali obveznosti države članice, da prenese neko direktivo, v okviru katere je bil vložen predloga za sprejetje predhodne odločbe glede veljavnosti te direktive, pomeni sredstvo za neupoštevanje sistema pravnih sredstev, uvedenim s Pogodbo DEU. Možnost posameznikov, da pred nacionalnimi sodišči izpodbijajo veljavnost splošnega akta Unije, namreč ni podrejena pogoju, da bi moral navedeni akt dejansko že biti predmet izvedbenih ukrepov, sprejetih na podlagi nacionalnega prava. V zvezi s tem zadostuje, da je bil pri nacionalnem sodišču začet dejanski spor, v katerem se je posredno pojavilo vprašanje glede veljavnosti takšnega akta.
(Glej točki 34 in 35.)
3. Iz pripravljenosti sodelovanja, ki mora prevladati pri izvajanju postopka predhodnega odločanja, izhaja, da mora nacionalno sodišče v predložitveni odločbi navesti natančne razloge, iz katerih meni, da je odgovor na njegova vprašanja glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije potreben za rešitev spora. Pomembno je torej, da nacionalno sodišče navede predvsem natančne razloge, iz katerih ni bilo prepričano o veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in izpostavi razloge za neveljavnost, za katere posledično meni, da se jih lahko upošteva. Takšna zahteva izhaja tudi iz člena 94(c) Poslovnika Sodišča. Poleg tega podatki, posredovani v predložitvenih odločbah, Sodišču ne omogočajo samo dati koristnih odgovorov, ampak tudi dajejo vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam možnost, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča predstavijo svoja stališča.
Iz tega izhaja, prvič, da Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe preuči veljavnost akta Unije ali določenih predpisov Unije v okviru razlogov neveljavnosti, povzetih v predložitveni odločbi. Drugič, neobstoj kakršne koli navedbe natančnih razlogov, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede veljavnosti tega akta ali teh predpisov, povzroči nedopustnost vprašanj v zvezi z njihovo veljavnostjo.
(Glej točke od 47 do 50.)
4. V primeru obstoja ovir pri menjavi ali verjetnosti nastanka teh ovir v prihodnosti zaradi dejstva, da so države članice v zvezi z izdelkom ali kategorijo izdelkov sprejele oziroma sprejemajo različne ukrepe, ki bi lahko zagotovili različno raven varstva in tako ovirali prosti pretok izdelka ali izdelkov v Uniji, člen 114 PDEU zakonodajalcu Unije dovoljuje, da posreduje s sprejetjem primernih ukrepov s tem, da na eni strani upošteva odstavek 3 navedenega člena in na drugi pravna načela, omenjena v PDEU ali razdelana v sodni praksi, zlasti načelo sorazmernosti.
S tega vidika so avtorji Pogodbe z izrazom „ukrepi za približevanje“ iz člena 114 PDEU želeli zakonodajalcu Unije pustiti, odvisno od splošnih in posebnih okoliščin področja, ki ga je treba uskladiti, diskrecijo pri tehniki usklajevanja, ki je najprimernejša za dosego želenega cilja, predvsem na področjih, za katera so značilne kompleksne tehnične posebnosti. Ti ukrepi lahko glede na okoliščine zavezujejo vse države članice, da dovolijo trženje enega ali več zadevnih izdelkov ali da tako obveznost dovoljenja vežejo na določene pogoje ali celo da začasno ali dokončno prepovejo dajanje kakega izdelka ali izdelkov v promet.
(Glej točke od 62 do 64.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 70.)
6. Člen 24(2) Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov je treba razlagati tako, da države članice lahko ohranijo ali uvedejo nadaljnje zahteve v zvezi z vidiki embalaže tobačnih izdelkov, ki niso usklajeni s to direktivo.
S tega vidika brez dvoma drži, da z dopustitvijo državam članicam, da ohranijo ali uvedejo nadaljnje zahteve, ki se nanašajo na vidike embalaže, ki niso bili usklajeni z Direktivo 2014/40, njen člen 24(2) ne zagotavlja, da je izdelkom, katerih embalaža je v skladu z zahtevami te direktive, dana možnost prostega obtoka na notranjem trgu. Toda ta okoliščina je neizogibna posledica tehnike usklajevanja, ki jo je izbral zakonodajalec Unije. Ta ima diskrecijo, zlasti kar zadeva možnost, da bo usklajevanje zagotovil le po etapah, in da bo zahteval le postopno odpravo enostranskih ukrepov, ki so jih sprejele države članice. Toda delni usklajevalni ukrep na področju označevanja in embalaže tobačnih izdelkov, kot je ta, ki ga zagotavlja Direktiva 2014/40, ni manj ugoden za delovanje notranjega trga, ker odpravlja, če že ne vseh, pa vsaj nekatere ovire za trgovanje. V teh okoliščinah odstavka 1 in 2 člena 24 te direktive prispevata k uresničitvi cilja izboljšanja pogojev delovanja notranjega trga in sta torej v skladu s členom 114 PDEU.
(Glej točke od 79 do 82, 84 in izrek 1.)
7. Člen 24(3) Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov s tem, da državam članicam dovoljuje, da prepovejo določeno kategorijo tobačnih ali povezanih izdelkov, tudi če so ti v skladu z zahtevami iz te direktive, sicer lahko ovira prosti promet izdelkov. Vendar se ta določba nanaša na vidik, ki ni bil urejen z usklajevalnimi ukrepi, ki so bili sprejeti z Direktivo 2014/40, in za katerega se zato ne uporabljajo pravila v zvezi z uvedbo nacionalnih predpisov, ki odstopajo od usklajevalnega ukrepa in ki so določeni v členu 114, od (4) do (10), PDEU.
Poleg tega ni mogoče utemeljeno trditi, da je med členom 24(3) Direktive 2014/40 in členom 7 te direktive neskladnost, ker, prvič, naj bi bil namen prepovedi značilnih arom iz slednje določbe odprava razhajanj med ureditvami v državah članicah, medtem ko, drugič, naj bi člen 24(3) omogočal nastanek takšnih razhajanj. Ti določbi se namreč, ne da bi si kakor koli nasprotovali, dopolnjujeta. S tega vidika skuša člen 7 s prepovedjo tobačnih izdelkov z značilno aromo odpraviti razlike v zvezi s tem med ureditvami držav članic zlasti za zagotovitev prostega pretoka tobačnih izdelkov na splošno. V skladu s členom 24(1) navedene direktive za te izdelke – ker so v skladu z, med drugim, navedenim členom 7 – velja prost pretok na notranjem trgu, dokler kategorija tobačnih izdelkov, v katero spadajo, ni, kot izhaja iz člena 24(3) te direktive, prepovedana v državi članici, v kateri se trži.
(Glej točke 87, 90, 93 in 94.)
8. Veljavnosti določb iz naslova II, poglavje II, Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov ni mogoče omajati s tem, da naj te ne bi prispevale k odstranitvi ovir za prost pretok tobačnih izdelkov, saj naj bi nekatere od teh določb proizvajalcem vsekakor nalagale, naj proizvajajo različno embalažo za vsako državo članico.
Čeprav je res, da nekatere od teh določb zahtevajo, da morajo biti določeni elementi označevanja in embalaže tobačnih izdelkov prilagojeni zlasti glede na uradni(e) jezik(e) ali davčno ureditev države članice, v kateri se tržijo, pa ostaja dejstvo, da so s to direktivo usklajeni drugi elementi označevanja in embalaže teh izdelkov, kot je oblika zavojčkov, minimalno število cigaret v zavojčku, velikost in kombinacija zdravstvenih opozoril. Ti ukrepi torej prispevajo k odstranitvi ovir za trgovino, ker zadevnim podjetjem omogočajo, da zmanjšajo stroške z zagotovitvijo ekonomije obsega.
(Glej točki 102 in 103.)
9. Prepoved dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo – pa naj gre za mentol ali drugo aromo – na trg iz člena 7 Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov je bila lahko veljavno sprejeta na podlagi člena 114 PDEU.
Prvič, iz uvodne izjave 15 Direktive 2014/40 je namreč razvidno, da so, ko je bila sprejeta navedena direktiva, obstajale znatne razlike med predpisi držav članic, ker so nekatere od njih pripravile več seznamov dovoljenih ali prepovedanih arom, medtem ko druge v zvezi s tem niso sprejele posebnih predpisov. Prav tako se zdi verjetno, da bi se, če ukrepi ne bi bili sprejeti na ravni Unije, za tobačne izdelke z značilno aromo, vključno z mentolom, na nacionalni ravni uvajale različne ureditve. Drugič, trg tobačnih izdelkov je trg, na katerem je delež trgovanja med državami članicami relativno velik, zato lahko nacionalna pravila v zvezi s pogoji, ki jih morajo izpolnjevati ti izdelki, med drugim tistimi v zvezi z njihovo sestavo, po naravi ustvarjajo ovire za prosti pretok blaga, če niso usklajena na ravni Unije. Zato sta odprava razlik med nacionalnimi ureditvami v zvezi s sestavo tobačnih izdelkov ali preprečevanje njihovega heterogenega razvoja, vključno s prepovedjo nekaterih dodatkov na ravni Unije, namenjena olajšanju pravilnega delovanja notranjega trga z zadevnimi izdelki.
(Glej točke 117, 118, 123 in 125.)
10. Člen 18 Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov, ki določa, prvič, da lahko države članice prepovejo čezmejno prodajo tobačnih izdelkov potrošnikom na daljavo, in drugič, državam članicam nalaga vrsto splošnih pravil, na podlagi katerih je dovoljen tak način trženja, je bil lahko veljavno sprejet na podlagi člena 114 PDEU.
S to določbo se namreč želi preprečiti izogibanje pravilom o skladnosti, določenih z Direktivo 2014/40, s tem, da se kot osnova upošteva visoka stopnja varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih. Akt Unije, sprejet na podlagi člena 114 PDEU, namreč lahko vključuje določbe, namenjene preprečitvi izogibanja predpisom, katerih namen je izboljšanje pogojev delovanja notranjega trga. Poleg tega člen 114 PDEU zakonodajalcu Unije dopušča diskrecijo, zlasti kar zadeva možnost, da usklajevanje zagotovi le po etapah, in da zahteva le postopno odpravo enostranskih ukrepov, ki so jih sprejele države članice. Zato je zakonodajalec ob upoštevanju te diskrecijske pravice lahko veljavno uskladil nekatere vidike čezmejne prodaje tobačnih izdelkov, pri čemer pa je druge prepustil v presojo držav članic.
(Glej točke 128, 130, 131, 134 in 135.)
11. Člen 13(1) Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov je treba razlagati tako, da na etiketah zavojčkov, na zunanji embalaži ter na tobačnih izdelkih prepoveduje navedbo podatkov, ki so predmet te določbe, čeprav so ti vsebinsko pravilni.
Kot je navedeno v uvodni izjavi 27 Direktive 2014/40, bi namreč določene besede ali značilnosti, kot so besede „nizka vsebnost katrana“, „lahke“, „ultra lahke“, „blage“, „naravne“, „ekološke“, „brez dodatkov“, „brez arom“ ali „tanke“, in drugi elementi ali izreki lahko zavajali potrošnike, zlasti mlade, z namigovanjem, da so izdelki manj škodljivi ali da imajo blagodejne učinke. Ta razlaga je v skladu s ciljem, ki mu sledi navedena direktiva, ki je, v skladu z njenim členom 1, olajševanje pravilnega delovanja notranjega trga s tobačnimi in povezanimi izdelki, ob upoštevanju visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih. Takšna visoka raven varovanja zahteva, da uporabniki tobačnih izdelkov, ki predstavljajo zelo ranljivo kategorijo potrošnikov, zaradi zasvojljivosti, ki jo povzroči nikotin, niso še bolj spodbujeni k uporabi teh izdelkov na podlagi informacij – kljub njihovi vsebinski pravilnosti – ki bi jih lahko razlagal tako, da zmanjšujejo tveganja, povezana z njihovimi navadami, ali tako da navedenim izdelkom priznavajo določene blagodejne učinke.
(Glej točke od 142 do 145 in izrek 2.)
12. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 147.)
13. Prepoved, da se na na etiketah zavojčkov, na zunanji embalaži ter na tobačnih izdelkih navaja elemente in navedbe iz člena 13(1) Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov, ni v nasprotju niti s členom 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah niti z načelom sorazmernosti.
Ta prepoved sicer gotovo pomeni poseganje v svobodo izražanja in obveščanja podjetnika, kakor je zagotovljena z navedenim členom 11. Vendar člen 13(1) Direktive 2014/40 ne vpliva na bistveno vsebino te svoboščine, saj ta določba – daleč od tega, da bi prepovedovala posredovanje kakršnega koli podatka o izdelku – na jasno razmejenem področju določa le označevanje teh izdelkov, s tem da prepoveduje le navajanje določenih elementov in navedb. Ugotovljeno poseganje ustreza tudi cilju v splošnem interesu, ki ga je priznala Unija, in sicer varovanju zdravja. Ker namreč ni sporno, da uporaba tobačnih izdelkov in izpostavljenost tobačnemu dimu povzročata smrt, bolezni in invalidnost, prepoved iz navedenega člena 13(1) prispeva k uresničitvi navedenega cilja, saj je njen namen preprečiti promoviranje tobačnih izdelkov in spodbujanje njihove uporabe.
Poleg tega je prepoved iz člena 13(1) Direktive 2014/40 po eni strani takšna, da varuje uporabnike pred s kajenjem povezanimi tveganji, in po drugi ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje zastavljenega cilja. Prvič, varstvo potrošnikov ne bi bilo v zadostni meri zagotovljeno z obveznimi zdravstvenimi opozorili, ki navajajo s kajenjem povezana tveganja, saj se zavedanje teh tveganj lahko namreč, nasprotno, zmanjša z navedbami, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je zadevni izdelek manj škodljiv ali da ima določene blagodejne učinke. Drugič, drugi, manj zavezujoči ukrepi, kot je ureditev uporabe elementov in navedb iz člena 13 te direktive ne bi bili tako učinkoviti za zagotovitev varovanja zdravja uporabnikov, ker so elementi in navedbe iz tega člena 13 po naravi takšni, da lahko spodbudijo kajenje. Ni namreč mogoče priznati, da bi se te elemente in navedbe lahko navajalo z namenom jasnega in natančnega obveščanja uporabnikov, ker so ti elementi že namenjeni izkoriščanju ranljivosti uporabnikov tobačnih izdelkov, ki so zaradi svoje odvisnosti od nikotina, posebej dovzetni za vsak element, ki jim sugerira kakršen koli blagodejen učinek povezan s kajenjem, da bi upravičili ali zmanjšali tveganja, povezana s svojimi navadami.
(Glej točke 148, 151, 152, od 158 do 160 in 162.)
14. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 165, 166 in 185.)
15. Prepoved dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo, kot je mentol, na trg iz člena 7 Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.
Ta prepoved je namreč primerna za olajševanje pravilnega delovanja notranjega trga tobačnih in povezanih izdelkov in je prav tako primerna za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih. Nekatere arome so namreč posebej privlačne za mlade in olajšujejo začetek uporabe tobaka. V zvezi s tem ni mogoče sprejeti trditve, da naj mentol mladih ne bi privlačil in da naj njegova uporaba ne bi spodbujala tega začetka uporabe, saj primernosti navedene prepovedi za dosego cilja varovanja zdravja ni mogoče izpodbijati le za posamično aromo. Poleg tega je cilj Direktive 2014/40 zagotoviti visoko raven varovanja zdravja za vse uporabnike, tako da njene primernosti za doseganje tega cilja ni mogoče presojati le glede na eno kategorijo uporabnikov.
Dalje, ugotoviti je treba, da je zakonodajalec Unije poskrbel, da so gospodarske in družbene posledice prepovedi dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo na trg ublažene. Zakonodajalec Unije je namreč opravil presojo ravnotežja med gospodarskimi posledicami te prepovedi na eni strani in obveznostjo zagotavljanja visoke ravni varovanja zdravja ljudi pred karcinogenim, mutagenim in reproduktivno toksičnim izdelkom v skladu s členom 35, drugi stavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, in s členi 9 PDEU, 114(3) PDEU in 168(1) PDEU na drugi. Učinek prepovedi iz člena 7 Direktive 2014/40 se torej ne zdi očitno nesorazmeren.
(Glej točke od 172 do 174, 176, 187 in 190.)
16. Ni mogoče sprejeti, da zahteve iz členov 8(3), 9(3), 10(1)(g) in 14 Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov očitno niso primerne ali da očitno presegajo tisto, kar je potrebno za dosego cilja, ki je izboljšanje pogojev delovanja notranjega trga tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov, pri čemer se za izhodišče upošteva visoka raven zdravja ljudi, zlasti mladih.
Namreč, po eni strani te določbe, ki vsebujejo različna pravila o označevanju in embalaži tobačnih izdelkov in ki so umeščene pod naslov II, poglavje II, navedene direktive, prispevajo k izboljšanju pogojev delovanja notranjega trga tobačnih izdelkov, in sicer z odpravljanjem razlik, ki na tem področju obstajajo med ureditvami držav članic. Po drugi strani navedene zahteve prispevajo k uresničitvi cilja zagotovitve visoke ravni varovanja zdravja ljudi. Te inovativne, nove ali originalne oblike lahko namreč prispevajo k ohranitvi ali povečanju privlačnosti proizvoda in spodbudijo njegovo uporabo. Poleg tega lahko nekatere oblike embalaže ovirajo vidnost zdravstvenih opozoril in s tem zmanjšajo njihovo učinkovitost, kot to izhaja iz uvodnih izjav 25 in 28 Direktive 2014/40. S tega vidika namen manj zavezujočega ukrepa, v skladu s katerim morajo biti zdravstvena opozorila povsem vidna in se ne smejo poslabšati z obliko zavojčka, ni odpraviti razlik med ureditvami držav članic na področju označevanja in embalaže tobačnih izdelkov in torej ni primeren za uresničitev cilja izboljšati delovanje notranjega trga.
Poleg tega, čeprav je res, da so navedene zahteve po naravi takšne, da lahko v neki meri povečajo podobnost med tobačnimi izdelki, ostaja dejstvo, da se nanašajo le na nekatere vidike označevanja in embalaže teh izdelkov, tako da dopuščajo dovolj možnosti za razlikovanje teh izdelkov.
(Glej točke 192, 193, 195 in od 197 do 200.)
17. Ne zdi se, da je zakonodajalec Unije s sprejetjem člena 10(1)(a) in (c) Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov očitno prekoračil meje tega, kar je primerno in potrebno za dosego cilja, ki je izboljšanje pogojev delovanja notranjega trga tobačnih in povezanih izdelkov, pri čemer se za izhodišče upošteva visoka raven varovanja zdravja ljudi, zlasti mladih.
Člen 10(1)(a) in (c) Direktive 2014/40, ki je predmet tretjega vprašanja, točka (c), v bistvu določa, da mora imeti vsak posamezni zavojček ali zunanja embalaža sestavljena zdravstvena opozorila, ki jih tvori eno od sporočil iz priloge I k tej direktivi, in ustrezno barvno fotografijo iz priloge II k tej direktivi, ki morata pokrivati 65 % zunanje površine na sprednji in zadnji strani posameznega zavojčka. S tega vidika 65‑odstotni delež ni očitno neprimeren za dosego zastavljenega cilja, saj imajo večja opozorila s slikami več možnosti, da so opažena, da bolje predstavijo tveganje za zdravje, da imajo izrazitejši čustveni učinek ter da več uporabnikov tobaka spodbudijo k zmanjšanju ali opustitvi uživanja tobaka. Takšna opozorila imajo tudi več možnosti, da skozi čas ohranijo svojo učinkovitost, in so posebej učinkovita za predstavitev učinkov na zdravje manj izobraženim osebam, otrokom in mladim.
Poleg tega zakonodajalcu Unije v zvezi z velikostjo prostora, ki je v skladu s členom 10(1)(a) in (c) Direktive 2014/40 namenjena sestavljenim zdravstvenim opozorilom, ni mogoče očitati, da je ravnal samovoljno, ko je 65‑odstotni delež namenil navedenim opozorilom, saj ta izbira temelji na merilih, ki izhajajo iz priporočil Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom, in se izvaja ob spoštovanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima zakonodajalec. Kar zadeva nujnost tega ukrepa ter njegovih vplivov na zmožnost proizvajalcev, da uporabnikom sporočijo podatke v zvezi z zadevnim izdelkom, je treba ugotoviti, prvič, da delež, namenjen opozorilom, omogoča dovolj prostora na zavojčkih za to vrsto informacij, in drugič, da je treba tako naložene omejitve uskladiti z obveznostjo zagotavljanja visoke ravni zdravja ljudi na področju, za katero je značilna toksičnost zadevnega izdelka, in učinki tega izdelka na področju odvisnosti.
(Glej točke 202, od 204 do 206 in od 208 do 211.)
18. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 215 in 218.)
19. Prepoved dajanja tobačnih izdelkov z značilno aromo, kot je mentol, na trg iz člena 7 Direktive 2014/40 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o proizvodnji, predstavitvi in prodaji tobačnih in povezanih izdelkov, ni v nasprotju z načelom subsidiarnosti.
Namreč, tudi če se domneva, da bi bilo drugi del tega dvojnega cilja, ki ga uresničuje Direktiva 2014/40, in sicer zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi, mogoče bolje doseči na ravni držav članic, pa bi lahko uresničevanje tega cilja na taki ravni utrdilo ali pa povzročilo položaje, v katerih bi nekatere države članice dovolile dajanje tobačnih izdelkov z vsebnostjo nekaterih značilnih arom na trg, druge pa bi to prepovedovale, kar bi bilo v neposrednem nasprotju s prvim ciljem iste direktive, to je olajšanjem pravilnega delovanja notranjega trga s tobačnimi in povezanimi izdelki. Iz soodvisnosti dveh ciljev Direktive 2014/40 sledi, da je zakonodajalec Unije upravičeno ocenil, da mora njegovo ukrepanje vključevati vzpostavitev sistema za dajanje tobačnih izdelkov z značilno aromo na trg Unije in da je ta dvojni cilj zaradi te soodvisnosti lažje doseči na ravni Unije.
(Glej točke od 220 do 222.)
20. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 225.)