SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 8. septembra 2009(*)

„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za nedoločen čas – Odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi – Člen 47(c)(i) PZDU – Obveznost obrazložitve – Očitna napaka pri presoji – Neomejena pristojnost – Denarno nadomestilo“

V zadevi T‑404/06 P,

zaradi pritožbe zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (občna seja) z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF (F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1‑459), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe,

Evropska fundacija za usposabljanje (ETF), ki jo je sprva zastopal G. Vandersanden, nato L. Levi, odvetnika,

pritožnica,

ob intervenciji

Komisije Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in D. Martin, zastopnika,

intervenientka v pritožbenem postopku,

druga stranka v postopku je

Pia Landgren, stanujoča v Revigliascu (Italija), ki jo zastopa M.‑A. Lucas, odvetnik,

tožeča stranka v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (pritožbeni senat),

v sestavi M. Jaeger (poročevalec), predsednik, J. Azizi, A. W. H. Meij, M. Vilaras in N. J. Forwood, sodniki,

sodni tajnik: E. Coulon,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska fundacija za usposabljanje (ETF) s pritožbo, vloženo na podlagi člena 9 Priloge I k Statutu Sodišča, predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za javne uslužbence Evropske unije (občna seja) z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF (F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1459, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je razveljavilo odločitev ETF o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas P. Landgren kot začasne uslužbenke in stranki začasno pozvalo, naj se sporazumeta o pravičnem denarnem nadomestilu zaradi nezakonite odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi oziroma naj v zvezi s tem predložita svoje predloge.

 Pravni okvir

2        V skladu s členom 11, prvi pododstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: PZDU) se določbe členov od 11 do 26 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), ki se nanašajo na pravice in obveznosti uradnikov, uporabljajo po analogiji.

3        Člen 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„O vsaki odločitvi, sprejeti po teh kadrovskih predpisih, ki se nanaša na nekega posameznika, je ta uradnik takoj pisno obveščen. V vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, morajo biti navedeni utemeljeni razlogi.“

4        Člen 47 PZDU določa:

„Razen v primeru smrti začasnega uslužbenca zaposlitev slednjega preneha:

[…]

(c) pri pogodbi za nedoločen čas:

(i)      ob koncu odpovednega roka, določenega v pogodbi; odpovedni rok ne sme biti krajši od enega meseca za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, pri čemer je najkrajši rok tri in najdaljši deset mesecev. Vendar odpovedni rok ne sme začeti teči med porodniškim ali bolniškim dopustom, če ta ne traja dlje od treh mesecev. Odpovedni rok se med porodniškim ali bolniškim dopustom prekine z upoštevanjem zgoraj navedenih omejitev;

[…]“

 Dejansko stanje in postopek na prvi stopnji

5        Dejansko stanje in postopek na prvi stopnji sta opisana v točkah od 6 do 32 izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja naslednje.

6        P. Landgren, rojena 21. junija 1947, se je 3. januarja 1995 kot začasna uslužbenka kategorije C zaposlila v ETF, najprej za določen čas, od 18. julija 2000 pa za nedoločen čas.

7        Poročilo o pripravništvu, ki je bilo za P. Landgren sestavljeno 10. maja 1995, vsebuje naslednje ocene:

–        glede „sposobnosti opravljanja svojih nalog“: ocena „dobro“, glede „razumevanja, prilagodljivosti, presoje“ pa je bila ocena „nezadostno“ utemeljena z nenatančnostjo, s površnostjo in z nepozornostjo;

–        glede „učinkovitosti“: ocena „dobro“, glede „hitrosti pri opravljanju dela“ pa je bila ocena „nezadostno“ utemeljena z nekaterimi zamudami, zlasti pri sestavljanju pogodb z zaposlenimi;

–        glede „obnašanja v službi“: ocena „zelo dobro“.

8        V prvem ocenjevalnem poročilu, ki je bilo za obdobje od 1995 do 1997 sestavljeno 13. maja 1997, je bila P. Landgren skupno ocenjena z oceno „3“, kar ustreza pojmu „zadovoljivo“, pri ocenjevanju od 1 do 6, pri čemer te ocene ustrezajo pojmom od „odlično“ do „absolutno negativno“. Z „dobro“ je bila ocenjena za „pristojnost“ in „obnašanje v službi“, z „nezadovoljivo“ pa glede „učinkovitosti“. V zvezi s tem se navaja nepozornost in pomanjkanje hitrosti pri opravljanju nalog. Čeprav je bilo poudarjeno, da je bila skupna ocena pozitivna, se od nje zahteva, naj pokaže več natančnosti in izboljša svoj „politični občutek“.

9        V okviru drugega ocenjevalnega poročila, ki je bilo za obdobje od 1997 do 1998 sestavljeno 17. junija 1998, je bila skupno ocenjena z oceno „2“, kar ustreza oceni „dobro“. Ocenjevalec je ugotovil jasno izboljšanje dela P. Landgren, pri čemer je glede razdelka „Učinkovitost“ poudaril, da je napredek še vedno mogoč.

10      V okviru tretjega ocenjevalnega poročila, ki je bilo za obdobje od 1999 do 2000 sestavljeno 17. januarja 2000, je bila skupno ocenjena z oceno „2“, pri čemer je bilo njeno delo glede vseh postavk prav tako ocenjeno kot „dobro“. Od P. Landgren se je vendarle zahtevalo, naj izboljša svojo organizacijo delovnega časa. Po drugi strani pa je bilo poudarjeno njeno poznavanje ureditve in delovanja ETF.

11      Na podlagi četrtega ocenjevalnega poročila, ki je bilo za obdobje od 2000 do 2001 sestavljeno 29. marca 2001, je bila P. Landgren skupno ocenjena z oceno „3“. Čeprav so v poročilu poudarjene komunikativne sposobnosti P. Landgren, njena taktnost, vljudnost, široko poznavanje ETF, njena fleksibilnost in lojalnost v razmerju do nadrejenih, pa so navedene pomanjkljivosti na področju računalniškega znanja, v razdelku „Analiza in presoja“ pa se je od nje zahtevalo, naj ne sklepa prenaglo, zlasti, kadar o zadevah ni povsem obveščena, čeprav je bilo priznano, da je imela dobre predloge. Na koncu ji je bilo predlagano, naj začne usposabljanje na področju sestavljanja zapisnikov s sestankov.

12      P. Landgren je bila od januarja 2002 do vključno januarja 2003 zaposlena v upravi ETF, kjer je opravljala naloge tajnice in upravne delavke, pristojne zlasti za službena potovanja in dopuste članov uprave.

13      U. H., namestnik direktorja ETF, je 9. julija 2002 sestavil vmesno ocenjevalno poročilo, v katerem je bilo ugotovljeno, da P. Landgren ni zadostno izpolnjevala zahtev svojega delovnega mesta. Ta ugotovitev je temeljila na pomanjkljivostih, ugotovljenih pri pripravi službenih potovanj in časovnem usklajevanju dela, ki so se ji očitale zaradi težav pri organizaciji, omejenih sposobnostih uporabe računalniških sistemov ter nezadostnega poznavanja nalog in strukture organizacije ETF. V tem poročilu pa je bil naveden tudi pozitiven pristop in trud P. Landgren pri opravljanju številnih nalog.

14      Namestnika direktorja, U. H. in L. P., sta kot ocenjevalca konec leta 2002 – v skladu z novim sistemom ocenjevanja dela, ki je začel veljati januarja 2002 – za isto leto sestavila osnutek ocenjevalnega poročila glede P. Landgren.

15      U. H. je 9. julija 2002 potrdil svojo oceno z ugotovitvijo o nezanesljivosti in resnih pomanjkljivostih pri večini vidikov opravljanja nalog, čeprav je bil v zvezi s tem poudarjen trud P. Landgren glede opravljanja njenih nalog. Navedel je, da je izgubil zaupanje v kakovost njenih storitev in končal, da ne more več nadaljevati opravljanja svojih nalog.

16      L. P. je menil, da je P. Landgren svoje posebne naloge na splošno opravljala zadovoljivo, nekatere izmed njih celo dobro, v skupni oceni pa je poudaril zamude pri opravljanju nalog in napake, do katerih je prišlo zaradi nepozornosti, kar pa bi bilo po njegovem mnenju mogoče pojasniti s čezmerno količino dela.

17      P. Landgren je v pripombah na to ocenjevalno poročilo ob ugovarjanju določenim posebnim očitkom U. H. oziroma opravičevanju očitanih stvari priznala, da je bilo delovno mesto, na katerem je bila zaposlena, zanjo preveč zahtevno. Prav tako je upravo opozorila na dejstvo, da bi bilo te težave mogoče pojasniti z začasnimi težavami s spominom zaradi njenega zdravstvenega stanja, ter na izredno negativne posledice, ki bi jih lahko zanjo pomenila izguba zaposlitve, ob upoštevanju njenih finančnih sredstev, družinskega položaja in njenih let. Zato je zaprosila za preučitev možnosti, da bi se ji dodelile druge, manj zahtevne naloge v okviru iste uprave ali na drugih oddelkih.

18      To ocenjevalno poročilo ni bilo nikoli končano in tako ni bilo uvrščeno v osebni spis P. Landgren.

19      P. Landgren je bila 1. februarja 2003 za nedoločen čas premeščena na oddelek „Vzhodna Evropa in Srednja Azija“ ter je bila v okviru zaposlitve za polovični delovni čas kot tajnica dodeljena vodji oddelka, S. S., namestnici vodje oddelka, S. T., in koordinatorju ETF. Prošnja za zaposlitev za polovični delovni čas, ki ji je direktor ugodil, se je nanašala na obdobje od 1. februarja 2003 do 31. decembra 2004 in je bila utemeljena kot priprava na upokojitev uslužbenca, ki je dosegel starost 55 let.

20      Ocenjevalno poročilo P. Landgren za leto 2003, sestavljeno 18. marca 2004, vsebuje ta odstavek:

„Pia je dosegla glavne cilje, določene za leto 2003. Ocena ustreznih glavnih kazalcev kaže, da je bila sposobna naloge opraviti uspešno in učinkovito ob upoštevanju rokov.

Pia je dokazala, da se je sposobna osredotočiti na svoje delo, čeprav je morala opravljati več nalog hkrati. Močno si je prizadevala za izboljšanje svojega spomina.

Pia je izboljšala svoje znanje računalništva.

Pia je vzdrževala dobre in prijateljske, vendar spoštljive odnose s kolegi.“

21      To poročilo je sestavila S. T. kot vršilka dolžnosti vodje oddelka, S. S., ki je bila od novembra 2003 do vključno marca 2004 na bolniškem dopustu, podpisal pa ga je P. R., direktor. Čeprav S. S. poročila ni podpisala, je v njem poleg S. T. vendarle navedena kot ocenjevalka. Ni sporno, da se vodja oddelka ni strinjala z oceno S. T. in da je bilo njeno mnenje o delu P. Landgren prej negativno.

22      Zato je P. Landgren menila, da je treba v okviru sestanka s S. S. poudariti vprašanje možnosti nadaljnjega opravljanja dela s polovičnim delovnim časom. Vodja oddelka je na tem sestanku, ki je potekal 10. maja 2004, P. Landgren obvestila, da bo o tej prošnji morda govorila z direktorjem, P. R.

23      P. Landgren je imela 17. maja 2004 sestanek s P. R., ki ji je predlagal izbiro med „predčasno upokojitvijo“ in odpovedjo delovnega razmerja. P. R. je pojasnil tudi, da bi bila pri odpovedi delovnega razmerja na podlagi člena 28(a) PZDU upravičena do nadomestil za brezposelnost, dokler ne bi dosegla minimalne starosti za upokojitev, in sicer 60 let.

24      P. Landgren je imela 15. junija 2004 ponovno sestanek s P. R., tokrat v prisotnosti posrednika, ki ga je imenovala ETF. P. R. ji je na tem sestanku pojasnil, da je „prijazna oseba, toda neučinkovita tajnica“, zato ji je predlagal, naj poda odpoved.

25      P. R. je na tretjem sestanku 25. junija 2004 P. Landgren ob prisotnosti drugih odgovornih ETF izročil dopis o prenehanju pogodbe o zaposlitvi kot začasne uslužbenke (v nadaljevanju: odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki je začelo veljati 1. januarja 2005.

26      Ta odločitev se glasi:

„Spoštovana Pia,

na podlagi člena 47 PZDU in pogojev iz vaše pogodbe in njenih dodatkov vas moram žal obvestiti, da bo vaša zaposlitev začasne uslužbenke v okviru ETF prenehala. Dodatek k vaši pogodbi določa šestmesečni odpovedni rok, tako bo vaš zadnji delovni dan 31. december 2004.

Zahvaljujem se za vaš prispevek k delu ETF in vam želim veliko uspeha na vaši nadaljnji poklicni poti.“

27      Po tej odločitvi je bila P. Landgren 1. julija 2004 premeščena na oddelek „Uprava in centralne službe“. Na njeno prošnjo ji je bilo odobreno, da svoje delo od tega datuma dalje opravlja s polnim delovnim časom.

28      P. Landgren, ki so ji oktobra 2004 opravili kirurški poseg, je bila tri mesece na bolniškem dopustu, v tem času pa je bil njen odpovedni rok prekinjen.

29      P. Landgren je 27. septembra 2004 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložila ugovor.

30      Organ, pristojen za sklepanje pogodb, je s sklepom z dne 19. januarja 2005 ta ugovor zavrnil z obrazložitvijo, da je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena z nezadovoljivo in nezadostno opravljenim delom P. Landgren in da ni očitno napačno uporabil širokega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima pri oceni interesa službe. Pri določitvi datuma začetka veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi na podlagi dolžne skrbnosti upošteval zlasti interes začasne uslužbenke.

31      P. Landgren je v teh okoliščinah 28. aprila 2005 vložila tožbo, s katero je poskušala doseči razveljavitev odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je povzročila navedena odločba.

32      Tožba na prvi stopnji je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje prvotno vpisana pod številko T-180/05. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo v odločanje prepustilo temu sodišču. Tožba je bila vpisana v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence pod številko F-1/05.

33      Sodišče za javne uslužbence je z izpodbijano sodbo začasno, prvič, razveljavilo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in drugič, stranki pozvalo, naj se dogovorita o pravičnem denarnem nadomestilu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi P. Landgren oziroma naj mu v zvezi s tem v treh mesecih od izreka sodbe predložita svoje predloge.

34      Stranki sta Sodišče za javne uslužbence obvestili, da nista dosegli dogovora o znesku denarnega nadomestila, vendar je ETF navedla, da je pripravljena P. Landgren plačati 39.265,10 EUR odškodnine, zato je Sodišče za javne uslužbence s sklepom z dne 22. maja 2007 začasno – do dokončne odločitve o zadevi – določilo znesek denarnega nadomestila v višini 39.000 EUR.

35      Predsednik Sodišča za javne uslužbence je s sklepom z dne 22. maja 2007 na podlagi člena 77(b) in člena 78 Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se na podlagi člena 3(4) Sklepa 2004/752 smiselno uporablja za Sodišče za uslužbence, odločanje v zadevi F-1/05 prekinilo do razglasitve odločitve Sodišča prve stopnje o končanju postopka v tej zadevi. Predsednik Sodišča za uslužbence je namreč navedel, da bo lahko dokončna odločitev o zadevi odvisna od ugotovitve, ali P. Landgren popolnoma in trajno ni zmožna za delo. Da bi to lahko ugotovili, bi bilo treba sprejeti pripravljalni ukrep, kot je imenovanje zdravniških izvedencev, kar pa glede na stroške takega postopka ne bi bilo v skladu z dobrim upravljanjem sodišča, dokler ni odločeno o pritožbi zoper vmesno sodbo.

 Izpodbijana sodba

36      Sodišče za uslužbence je najprej v točkah od 60 do 79 izpodbijane sodbe preučilo trditev ETF, da ne obstaja pravna podlaga, ki bi ji nalagala dolžnost obrazložitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

37      Sodišče za uslužbence je v zvezi s tem najprej opozorilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba Sodišča z dne 26. novembra 1981 v zadevi Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22, sodbe Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 1991 v zadevi Pérez-Mínguez Casariego proti Komisiji, T‑1/90, Recueil, str. II-143, točka 73; z dne 18. marca 1997 v zadevi Picciolo in Caló proti Odboru regij, T-178/95 in T-179/95, RecFP, str. I-A-51 in II-155, točka 33; z dne 20. julija 2001 v zadevi Brumter proti Komisiji, T-351/99, RecFP, str. I‑A‑165 in II‑757, točka 28; z dne 16. marca 2004 v zadevi Afari proti ECB, T 11/03, RecFP, str. I‑A‑65 in 267, točka 37; z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji, T-281/01, ZOdl. JU, str. I-A-203 in II-903, točka 105, in z dne 3. oktobra 2006 v zadevi Nijs proti Računskemu sodišču, T-171/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑195 in II‑A‑2‑999, točka 36) obveznost obrazložitve pomeni bistveno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja le iz nujnih razlogov, ter da je to načelo, navedeno v členu 253 ES in povzeto v členu 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov, del pravic in obveznosti uradnikov, na katere napotuje člen 11 PZDU.

38      Sodišče za uslužbence je navedlo, da je Sodišče v sodbi z dne 18. oktobra 1977 v zadevi Schertzer proti Parlamentu (25/68, Recueil, str. 1729, točke od 38 do 40) kljub temu presodilo, da zaposlitev začasnega uslužbenca pri pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas v skladu s členom 47(2) PZDU preneha ob izteku odpovednega roka iz pogodbe. Kot je pojasnilo, je Sodišče tako ugotovilo, da je enostranska odpoved navedene pogodbe o zaposlitvi, ki je izrecno določena v navedeni določbi in se nanaša na široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pristojnega organa ter s katero se je uslužbenec takrat, ko se je zaposlil, strinjal, utemeljena s pogodbo o zaposlitvi in je ni treba obrazložiti. Poudarilo je, da se v tem vidiku položaj začasnega uslužbenca bistveno razlikuje od položaja uradnika, saj je izključena analogna uporaba člena 25 Kadrovskih predpisov, čeprav člen 11 PZDU na splošno napotuje na člene od 11 do 26 Kadrovskih predpisov. Sodišče za uslužbence je še dodalo, da tako razlago potrjuje ustaljena sodna praksa (sodba Sodišča z dne 19. junija 1992 v zadevi V. proti Parlamentu, C‑18/91 P, Recueil, str. I‑3997, točka 39, sodbe Sodišča prve stopnje z dne 28. januarja 1992 v zadevi Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, Recueil, str. II‑33, točka 90; z dne 17. marca 1994 v zadevi Hoyer proti Komisiji, T‑51/91, RecFP, str. I‑A‑103 in II‑341, točka 27; Smets proti Komisiji, T‑52/91, RecFP, str. I‑A‑107 in II‑353, točka 24; z dne 5. decembra 2002 v zadevi Hoyer proti Komisiji, T‑70/00, RecFP, str. I‑A‑247 in II‑1231, točka 55; z dne 7. julija 2004 v zadevi Schmitt proti EAO, T‑175/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑211 in II‑939, točki 57 in 58; z dne 23. februarja 2006 v zadevi Karatzoglou proti EAO, T‑471/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑35 in II‑A‑2‑157, točki 43 in 44, in z dne 6. junija 2006 v zadevi Girardot proti Komisiji, T‑10/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑129 in II‑A‑2‑609).

39      Sodišče za uslužbence je ob upoštevanju razvoja prava, ki se nanaša na varnost delavca zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi in zlorabo zaporednih pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas, in sodne prakse Skupnosti, ki se nanaša na zahtevo po formalni obrazložitvi aktov, ki imajo lahko za uradnika škodljive posledice, vendarle menilo, da je treba preizkusiti, ali lahko enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas začasnega uslužbenca ostane neobrazložena.

40      Prvič, Sodišče za uslužbence je zlasti navedlo, da okvirni sporazum o zaposlitvi za določen čas, sklenjen med ETUC, UNICE in CEEP, ki se izvaja z Direktivo Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 (UL L 175, str. 43), določa, da pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pomenijo „splošno obliko delovnih razmerij med delodajalci in delavci“, za katere je značilna stabilnost zaposlitve, in da je Sodišče poudarilo, da je stabilna zaposlitev pomemben dejavnik varstva delavcev (sodba Sodišča z dne 22. novembra 2005 v zadevi Mangold, C‑144/04, ZOdl., str. I‑9981, točka 64; glej tudi sodbo Sodišča z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi, C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točka 62), in na podlagi tega menilo, da če bi delodajalcu dopustili, da odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ne da bi navedel razloge za odpoved, pri čemer bi upošteval samo odpovedni rok, bi prišlo do napačnega razumevanja narave pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, saj te zagotavljajo določeno varnost zaposlitve, zabrisana pa bi bila tudi razlika med to kategorijo pogodb in kategorijo pogodb o zaposlitvi za določen čas.

41      Sodišče za uslužbence se je nato sklicevalo na člen 4 Konvencije št. 158 Mednarodne organizacije dela z dne 22. junija 1982, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca in v skladu s katerim „[d]elovno razmerje delavca ne preneha, če zato ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe“, na člen 24(a) Evropske socialne listine z dne 18. oktobra 1961, kakor je bila revidirana, ki zagotavlja „pravico vseh delavcev, da njihova zaposlitev ne more prenehati brez veljavnih razlogov za tako prenehanje, povezanih z njihovimi sposobnostmi ali ravnanjem ali zaradi operativnih razlogov na strani podjetja, ustanove ali službe“; in na člen 30 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki je bila 7. decembra 2000 razglašena v Nici (UL 2000, C 364, str. 1), v skladu s katero „[i]ma vsak delavec pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo v skladu s pravom Skupnosti ter nacionalnimi zakonodajami in običaji“. Člen 41(2), tretja alinea, te listine iz naslova pravice do dobrega upravljanja na splošno določa „obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži“.

42      Sodišče za uslužbence je v zvezi s tem navedlo, da je glavni cilj te listine potrditi „pravice, kot izhajajo zlasti iz skupnih ustavnih tradicij in mednarodnih obveznosti držav članic, Pogodbe o Evropski uniji in pogodb Skupnosti, […] [EKČP], socialnih listin, ki sta jih sprejela Unija in Svet Evrope, ter sodne prakse Sodišča […] in Evropskega sodišča za človekove pravice“ (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 27. junija 2006 v zadevi Parlament proti Svetu, C‑540/03, ZOdl., str. I‑5769, točka 38).

43      Sodišče za uslužbence je poleg tega menilo, da so poskušali Evropski parlament, Svet Evropske unije in Komisija Evropskih skupnosti Listini o temeljnih pravicah Evropske unije ob njeni svečani razglasitvi priznati poseben pomen, ki ga je treba upoštevati za razlago določb Kadrovskih predpisov in PZDU.

44      Sodišče za uslužbence je menilo, da ni nobenega nujnega razloga, ki bi dopuščal, da bi bili začasni uslužbenci v smislu PZDU prikrajšani za zaščito zoper neupravičene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti, kadar imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ali kadar jim, če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, delovno razmerje preneha pred iztekom tega časa in na podlagi tega ugotovilo, da je treba za zagotovitev zadostne zaščite v tem smislu, prvič, zadevnim strankam omogočiti, da se prepričajo, ali so bili njihovi legitimni interesi spoštovani ali ne, in da presodijo, ali obstaja možnost, da se zadeva predloži sodišču, ter drugič, da to izvede sodni nadzor, kar pomeni priznanje obstoja obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ.

45      Nazadnje je Sodišče za uslužbence poudarilo, da priznanje take obveznosti obrazložitve, ki jo ima pristojni organ, ne izključuje dejstva, da ima ta organ široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku na področju odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je zato sodni nadzor sodišča Skupnosti omejen na preizkus neobstoja očitne napake oziroma zlorabe pooblastil (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 1999 v zadevi Carrasco Benítez proti EMEA, T‑79/98, RecFP, str. I-A-29 in II-127, točka 55; z dne 12. decembra 2000 v zadevi Dejaiffe proti UUNT, T-223/99, RecFP, str. I-A-277 in II-1267, točka 53, in z dne 6. februarja 2003 v zadevi Pyres proti Komisiji, T-7/01, RecFP, str. I‑A‑37 in II‑239, točki 50 in 51) ter da člen 47 PZDU ne nasprotuje navedenim stališčem, saj se v točki (c)(i) omejuje na določitev odpovednega roka in njegovega trajanja, ne da bi pri tem odpiralo vprašanje utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

46      Nadalje je Sodišče za uslužbence v točkah od 77 do 81 poskušalo preučiti, ali je bila ta obveznost obrazložitve upoštevana v obravnavanem primeru. Navedlo je, da je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi uslužbenca, ki je zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, zelo pomembno, da so razlogi, na katerih temelji taka odpoved, na splošno jasno podani v pisni obliki, najbolje v besedilu zadevnega sklepa, vendar je ugotovilo, da je mogoče obveznost navajanja razlogov za odpust prav tako šteti za izpolnjeno, če je bila zadevna stranka na sestankih z nadrejenimi pravilno obveščena o teh razlogih in če je bila odločitev OPSP sprejeta v kratkem času po teh sestankih, pri čemer je dodalo, da lahko OPSP glede na okoliščine primera to obrazložitev, v fazi odgovora na ugovor, ki ga je vložila zadevna stranka, tudi dopolni.

47      Sodišče za uslužbence je v obravnavanem primeru navedlo, da je bila P. Landgren na sestankih s P. R. 15. in 25. junija 2004 obveščena o razlogih, zaradi katerih je bilo odločeno, da ji pogodba začasne uslužbenke preneha zaradi poklicne nesposobnosti, in da je OPSP v odgovoru na njen ugovor ustrezno podal dodatna pojasnila. P. Landgren naj bi imela na podlagi tega možnost presoditi utemeljenost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri Sodišču za uslužbence vložiti tožbo, tako da je bilo treba očitek glede kršitve obveznosti obrazložitve zavrniti.

48      Tretjič, Sodišče za uslužbence je v točkah od 82 do 95 izpodbijane sodbe preučilo utemeljenost razlogov za odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

49      Sodišče za uslužbence je v zvezi s tem ugotovilo, da se je ETF v utemeljitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala le na poklicno nesposobnost P. Landgren v celoti, kar naj bi potrjevalo kopičenje negativnih ocenjevalnih poročil oziroma očitkov v zvezi z opravljanjem njenega dela.

50      Sodišče za uslužbence je nadalje navedlo, da čeprav so se P. Landgren med njeno zaposlitvijo pogosto očitale pomanjkljivosti, kot so pomanjkanje previdnosti, natančnosti in hitrosti pri opravljanju nalog, iz različnih poročil o pripravništvu oziroma ocenjevalnih poročil izhaja, da je bila skupna ocena njene uspešnosti v nasprotju s trditvijo ETF zadovoljiva, celo dobra (za obdobje od leta 1997 do leta 2000 ter za leto 2003).

51      Poudarilo je še, da sta izredno negativni oceni podali zlasti dve osebi, in sicer U. H., namestnik direktorja, pri katerem je bila P. Landgren zaposlena kot tajnica od januarja 2002 do januarja 2003, in S. S., vodja oddelka, pri kateri je bila P. Landgren prav tako zaposlena kot tajnica od 1. februarja 2003 do 30. junija 2004.

52      Sodišče za uslužbence je po eni strani glede osnutka ocenjevalnega poročila za leto 2002 vendarle menilo, da ta dokument ne samo, da ni bil nikoli dokončan, ampak je bila tudi ocena drugega namestnika direktorja, L. P., pri katerem je bila P. Landgren prav tako zaposlena v istem obdobju, veliko manj stroga, ker je ta opravljanje nalog zadevne stranke štel za zadovoljivo, celo dobro, čeprav je priznal določene pomanjkljivosti, ki jih je deloma pripisal njeni čezmerni delovni obremenitvi.

53      Po drugi strani je Sodišče za uslužbence menilo, da je bilo ocenjevalno poročilo za leto 2003, ki ga je 18. marca 2004 sestavila S. T., pri kateri je bila P. Landgren prav tako zaposlena, in ga je 31. marca 2004 podpisal P. R., torej približno dva meseca pred sestanki, na katerih je ta P. Landgren obvestil o svoji nameri o odpovedi njene pogodbe zaposlitvi, za P. Landgren še posebej ugodno. Poudarilo je zlasti, da je v njem navedeno, da je P. Landgren „dosegla glavne cilje, določene za leto 2003, […] bila sposobna učinkovito in uspešno v rokih opraviti svoje naloge, […] dokazala sposobnost osredotočiti se na svoje delo, pri čemer je morala reševati več problemov hkrati, […] si je močno prizadevala za izboljšanje svojega spomina, […] je izboljšala svoje znanje računalništva, […] [vzdrževala] dobre in prijateljske, vendar kljub temu spoštljive odnose s kolegi“.

54      Sodišče za uslužbence je še ugotovilo, da iz spisa ni razvidno, da bi se opravljanje poklicnih nalog P. Landgren od zadnjega ocenjevalnega poročila, ki ga je marca 2004 sestavila S. T., ki je pohvalila dejstvo, da je pritožnica učinkovito in v rokih opravila svoje zadolžitve, do sprejetja odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi manj kot tri mesece pozneje, bistveno zmanjšalo.

55      Sodišče za uslužbence je na podlagi tega menilo, da odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vključuje očitno napako pri presoji in jo je treba razveljaviti.

56      Četrtič in nazadnje, Sodišče za uslužbence je na podlagi ugotovitve, da je P. Landgren izjavila, da se je njeno zdravstveno stanje močno poslabšalo in da naj ne bi bila fizično sposobna prevzeti dela v okviru ETF, presodilo, da mora – zato da bi se v njenem interesu zagotovil polni učinek ničnostne sodbe – uporabiti neomejeno pristojnost, ki jo ima za odločanje v sporih finančne narave, pri čemer je ETF pozvalo, naj poišče pravično rešitev, s katero bodo ustrezno zavarovane pravice P. Landgren (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 6. julija 1993 v zadevi Komisija proti Albani in drugi, C‑242/90 P, Recueil, str. I‑3839, točka 13, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 31. marca 2004 v zadevi Girardot proti Komisiji, T‑10/02, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑483, točka 89).

57      Stranki je tudi pozvalo, naj se najprej dogovorita o pravičnem denarnem nadomestilu zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi P. Landgren, nato pa o tako določenem znesku obvestita Sodišče za uslužbence, oziroma če sporazum ni dosežen v trimesečnem roku od razglasitve te sodbe, naj mu v zvezi s tem predložita svoje predloge.

 Pritožba

I –  Postopek

58      ETF je 22. decembra 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to pritožbo.

59      Komisija je 26. marca 2007 predlagala, naj se ji dovoli intervencija v sporu. Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 19. aprila 2007 Komisiji dovolil intervencijo v podporo predlogom ETF.

60      P. Landgren je odgovor na pritožbo vložila 16. aprila 2007.

61      ETF je z dopisom z dne 4. junija 2007 predlagala, naj se ji dovoli predložitev replike, čeprav se je rok za vložitev takega predloga iztekel že 10. maja 2007, pri čemer se je sklicevala na višjo silo. Predsednik pritožbenega senata je s sklepom z dne 12. junija 2007 ta predlog zavrnil.

62      Komisija je intervencijsko vlogo predložila 6. junija 2007. ETF in P. Landgren sta pripombe o tej vlogi predložili 19. julija oziroma 28. avgusta 2007.

63      Sodišče prve stopnje (pritožbeni senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca ugotovilo, da stranke niso vložile predloga za določitev obravnave v enomesečnem roku po koncu pisnega postopka, in v skladu s členom 146 Poslovnika odločilo, da ne bo izvedlo ustnega postopka.

II –  Predlogi strank

64      ETF Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo in na podlagi tega prizna, prvič, zakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je izpodbijala na prvi stopnji, in drugič, neobstoj pravne podlage za odškodnino P. Landgren;

–        P. Landgren naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred Sodiščem za uslužbence.

65      P. Landgren Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne;

–        podredno, ugodi predlogom, ki jih je predložila na prvi stopnji;

–        ETF naloži plačilo stroškov.

66      Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo;

–        posledično in primarno razglasi, da tožba na prvi stopnji – ali vsaj predlogi za odškodnino, ki jih vsebuje, – ni dopustna;

–        podredno, ugodi predlogom ETF.

 Pravo

I –  Dopustnost pritožbe

A –  Trditve strank

67      P. Landgren trdi, da pritožba v celoti ni dopustna, ker naj bi se ETF strinjala z izpodbijano sodbo. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 8. januarja 2002 v zadevi Francija proti Monsanto in Komisiji (C‑248/99 P, Recueil, str. I‑1, točka 31), v kateri naj bi bilo razsojeno, da lahko strinjanje s sodbo pomeni oviro za dopustnost pritožbe, vložene zoper njo.

68      Tako strinjanje naj bi bilo v obravnavanem primeru razvidno iz dopisa, ki ga je predstavnik ETF poslal 10. novembra 2006 ter naj bi pomenil enostranski pravni akt o strinjanju z izpodbijano sodbo in odpovedi uveljavljanju pravnih sredstev, ki so na voljo zoper navedeno sodbo.

69      P. Landgren namreč meni, da ETF – če je nameravala vložiti pritožbo zoper izpodbijano sodbo – pred vložitvijo pritožbe ne bi smela predlagati, naj se ta sodba izvrši, in vložiti predloga za prekinitev postopka, ki je v zvezi s tem potekal pred Sodiščem za uslužbence.

70      ETF naj bi jo nasprotno pozvala – ne da bi si pridržala pravico do vložitve morebitne pritožbe –, naj ji pošlje predlog za sklenitev dogovora o nadomestilu oziroma naj Sodišču za uslužbence predloži predlog za odškodnino. Namen takega dogovora ali predlogov naj bi bil dokončno končati spor in izključiti kakršno koli poznejšo pritožbo, saj obveznost plačila odškodnine ni več izhajala iz izpodbijane sodbe, ampak iz navedenega dogovora ali predlogov.

71      ETF naj bi v dopisu z dne 10. novembra 2006 tako navedla, da upa, da bosta dosegli skupni dogovor. P. Landgren v zvezi s tem opozarja, da če je ETF nameravala vložiti pritožbo, naj ne bi bilo pomembno, da stranki dosežeta dogovor, saj bi se ta s pritožbo zagotovo izpodbijal.

72      To naj bi potrjevala navedba ETF, da je zaželeno, da ji P. Landgren predlog pošlje čim prej, da bi se lahko nadomestilo krilo iz proračuna za leto 2006. Po mnenju P. Landgren je treba iz tega sklepati, da je ETF dejansko nameravala dokončno izvršiti izpodbijano sodbo, saj sicer ne bi bilo pomembno, ali se nadomestilo krije iz proračuna za leto 2006 ali 2007.

73      Ker si je ETF v dopisu z dne 5. decembra 2006 najprej pridržala pravico do vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo, nato pa 8. decembra 2006 ponovila svoj predlog za odškodnino, ki ga je navedla v dopisu z dne 5. decembra 2006, in ker je nazadnje vložila to pritožbo, naj bi kršila načelo pravne varnosti, in to še toliko bolj, ker naj bi bil predlog z dne 10. novembra 2006 sprejet.

74      P. Landgren še trdi, da tudi če dopisa z dne 10. decembra 2006 ne moremo šteti za strinjanje ETF z izpodbijano sodbo, pa so natančna, skladna in brezpogojna zagotovila predstavnika ETF pri njej vzbudila upravičena pričakovanja, da bo ta sodba izvršena hitro in dokončno. Ker si je ETF v dopisu z dne 5. decembra 2006 najprej pridržala pravico do vložitve pritožbe zoper izpodbijano sodbo in 8. decembra 2006 ponovila svoj predlog za odškodnino, ki ga je navedla v dopisu z dne 5. decembra 2006, nato pa vložila to pritožbo, naj bi kršila načelo varstva pravno utemeljenih pričakovanj. Tak preobrat v stališču naj bi poleg tega vzbudil dvome o njenem osebnem in dejanskem interesu za rešitev spora. To naj bi potrjeval Komisijin predlog za intervencijo, ki naj bi dokazoval, da se dejanski interes skriva v posledicah izpodbijane sodbe za ravnanje, ki temelji na sodni praksi in v skladu s katerim odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnih uslužbencev ni treba obrazložiti.

75      ETF in Komisija menita, da ta trditev ni utemeljena.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

76      Ne glede na to, ali se pojem strinjanja uporablja v okviru ničnostne tožbe zoper odločitev, ki jo je sprejela institucija Skupnosti, je treba opozoriti, da iz člena 233 ES izhaja, da mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe.

77      Sodišče za uslužbence je v obravnavanem primeru ETF pozvalo, naj poišče pravično rešitev, s katero bodo ustrezno zavarovane pravice P. Landgren. Sodišče za uslužbence je v skladu s točko 2 izreka izpodbijane sodbe tako razglasilo, da stranki v trimesečnem roku od razglasitve sodbe predložita sporazum o znesku denarnega nadomestila, ki se nanaša na nezakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, oziroma če sporazum ni bil dosežen, svoje predloge glede tega zneska.

78      In nazadnje, člen 244 ES določa, da so sodbe Sodišča za uslužbence izvršljive v skladu s pogoji iz člena 256 ES.

79      Ob upoštevanju izreka izpodbijane sodbe v povezavi z njeno obrazložitvijo, zlasti točko 93, iz tega sledi, da se je morala ETF obrniti na P. Landgren, da bi se sporazumeli o denarnem nadomestilu, ki je bil v korist P. Landgren razglašen v navedeni sodbi. P. Landgren v dopisu z dne 22. novembra 2006 še navaja, da „[ji] mora […] predlog za odškodnino, na podlagi katerega se bo izrekla, predložiti [ETF], saj je očitno, da mora ničnostno tožbo izvršiti tožena institucija“.

80      Ker pritožba pred Sodiščem prve stopnje v skladu s členom 12 Priloge I k Statutu Sodišča nima odložilnega učinka, to, da se je ETF obrnila na P. Landgren, da bi izvršila sodbo Sodišča za uslužbence, še ni pomenilo, da se je odrekla vložitvi pritožbe. V vsakem primeru, če odpoved uveljavljanju pravnega sredstva povzroči izgubo pravice, lahko povzroči nedopustnost pravnega sredstva samo, če se lahko ugotovi, da je bila odpoved jasna in brezpogojna.

81      V obravnavanem primeru očitno ni tako. Ne samo, da v dopisu z dne 10. novembra 2006 taka odpoved ni navedena, temveč ETF v dopisu z dne 5. decembra 2006, poslanem kot odziv na odgovor P. Landgren z dne 22. novembra 2006, izrecno navaja, da „si poleg tega pridržuje pravico, da kljub temu predlogu vloži pritožbo zoper sodbo [Sodišča za uslužbence] z dne 26. oktobra 2006“.

82      V zvezi s tem ni pomembno, da je lahko ETF navedla, da upa, da bo prišlo do sporazumnega dogovora s P. Landgren, saj to samo dokazuje njeno pripravljenost, da v dobri veri izvrši sodbo Sodišča za uslužbence. Glede na to, da pritožba nima odložilnega učinka, tudi želja ETF, da bi odškodnino za P. Landgren pokrili iz proračuna za leto 2006, ne pomeni nujno, da ETF ni nameravala vložiti pritožbe, še manj, da se je temu uradno odpovedala.

83      P. Landgren iz enakih razlogov ETF ne more očitati, da je kršila načelo varstva pravno utemeljenih pričakovanj. Treba je namreč opozoriti, da ima v skladu z ustaljeno sodno prakso vsak posameznik, ki se znajde v položaju, v katerem je jasno, da mu je uprava Skupnosti s tem, ko mu je dala natančna zagotovila, vzbudila utemeljena pričakovanja, pravico, da se sklicuje na to načelo. Dana zagotovila morajo biti poleg tega skladna z veljavnimi predpisi (glej sodbo Sodišča z dne 18. julija 2007 v zadevi EAO proti Karatzoglou, C-213/06 P, ZOdl., str. I‑6733, točka 33 in navedena sodna praksa). Tudi če je zoper ETF kot stranko v postopku mogoče uveljavljati zahteve, ki izhajajo iz načela varstva pravno utemeljenih pričakovanj, ki se uporablja pri upravnih ukrepih, je dovolj poudariti, da iz navedenega izhaja, da ta P. Landgren ni dala nobenega natančnega zagotovila v zvezi z morebitno dokončno rešitvijo spora.

84      Ta ugovor nedopustnosti je torej treba zavreči.

II –  Dopustnost nekaterih predlogov

A –  Trditve strank

85      P. Landgren trdi, da nista dopustna predloga ETF, naj Sodišče prve stopnje prizna zakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in neobstoj pravne podlage za obveznost plačila odškodnine, ki ga je naložilo Sodišče za uslužbence. Ta predloga naj ne bi izpolnjevala zahtev iz člena 139 Poslovnika, ker naj ne bi ustrezala predlogom, ki jih je ETF navedla pred Sodiščem za uslužbence. Prav tako ju ni mogoče razlagati v smislu, naj Sodišče prve stopnje ugodi predlogom, ki jih je ETF navedla na prvi stopnji. ETF naj bi take predloge namreč predstavila, kot da izhajajo izključno iz razveljavitve izpodbijane sodbe, ne pa iz odločitve Sodišča prve stopnje glede spora.

86      P. Landgren dodaja, da Sodišče prve stopnje ni pristojno za „razsojanje“. Iz navedenega sklepa, da je treba pritožbo obravnavati kot predlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in ne kot izpodbijanje položaja P. Landgren. Osebna in dejanska narava pravnega interesa ETF naj bi bila tako dvomljiva, zato bi bilo treba pritožbo v celoti zavrniti.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

87      Kot trdi P. Landgren, niti prvostopenjsko niti pritožbeno sodišče ni pristojno za splošne razsodbe, ki presegajo okvir spora. Predloga ETF, naj Sodišče prve stopnje prizna zakonitost odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in neobstoj pravne podlage za obveznost plačila odškodnine, ki ga je naložilo Sodišče za uslužbence, je torej treba razglasiti za nedopustna, čemur ETF sicer ne nasprotuje.

88      Tudi če je ETF s predlogoma izrazila željo, da bi Sodišče prve stopnje dokončno odločilo o sporu, je treba ugotoviti, da člen 13 Priloge k Statutu Sodišča v vsakem primeru določa, da Sodišče prve stopnje razveljavi odločbo Sodišča za uslužbence in samo odloči o zadevi, če je pritožba utemeljena, medtem ko zadevo vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence, če o njej ni mogoče odločiti. Vprašanje, ali je ETF predlagala, naj Sodišče prve stopnje samo odloči o sporu, torej ni pomembno.

III –  Dopustnost tožbe na prvi stopnji

A –  Trditve strank

89      Komisija trdi, da bi moralo Sodišče za uslužbence tožbo na prvi stopnji, ki jo je vložila P. Landgren, razglasiti za nedopustno.

90      Ker je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med P. Landgren in ETF, določala, da jo lahko institucija ali uslužbenec odpove pod pogoji iz členov od 47 do 50 PZDU, namreč meni, da je bila tožba zoper odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je ETF sprejela na podlagi člena 47 Kadrovskih predpisov, in sicer v skladu z določili pogodbe, vložena prepozno.

91      Komisija poudarja, da je Sodišče v sodbi z dne 14. septembra 2006 v zadevi Komisija proti Fernández Gómez (C‑417/05 P, ZOdl., str. I‑8481) razglasilo ničnost sodbe Sodišča prve stopnje, izdane na prvi stopnji, in za nedopustno razglasilo tožbo, ki jo je zadevni uslužbenec vložil zoper odločitev Komisije, da mu ne podaljša pogodbe. Sodišče naj bi navedlo, da je pogodba o zaposlitvi določala, da je ni mogoče podaljšati. Sodišče naj bi opozorilo, da ima za osebe, za katere se uporabljajo Kadrovski predpisi, pravne učinke samo pogodba o zaposlitvi, in na podlagi tega ugotovilo, da začasni uslužbenec pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal v rokih, določenih s Kadrovskimi predpisi, zato izpodbijanje odločitve, sprejete v skladu z izrecnimi določili te pogodbe, ni bilo dopustno. Enako sklepanje naj bi bilo treba uporabiti v obravnavanem primeru.

92      Komisija sicer priznava, da ETF kot intervenientka v skladu s členom 40 Statuta Sodišča in ustaljeno sodno prakso ni upravičena navesti takih predlogov, ker se na nedopustnost tožbe na prvi stopnji ni sklicevala niti pred Sodiščem za uslužbence niti v pritožbenem postopku.

93      Ker pa gre za ugovor nedopustnosti, povezan z javnim redom, bi jo moralo Sodišče za uslužbence upoštevati po uradni dolžnosti (sodba Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točki 28 in 29, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 26. januarja 2005 v zadevi Piau proti Komisiji, T‑193/02, ZOdl., str. II‑209, točki 36 in 37).

94      V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, ali se ta ugovor nedopustnosti po uradni dolžnosti preuči na stopnji pritožbe. Prvič, če Sodišče prve stopnje ne bi moglo samo ugotoviti te nedopustnosti, bi moralo odločiti o sporu, ki v resnici ne bi bil dopusten. Drugič, vprašanje dopustnosti tožbe na prvi stopnji naj bi bilo pravno vprašanje, ki bi ga moralo Sodišče prve stopnje torej po uradni dolžnosti preučiti na stopnji pritožbe.

95      ETF se v pripombah na intervencijsko vlogo Komisije pridružuje trditvi te in meni, da tožba na prvi stopnji ni bila dopustna zaradi prepozne vložitve. Dodaja še, da se lahko Komisija upravičeno sklicuje na ta razlog javnega reda na stopnji pritožbe, čeprav ETF ni predlagala, naj se tožba razglasi za nedopustno.

96      P. Landgren trdi, da pritožbeni razlog Komisije, ki se nanaša na nedopustnost tožbe na prvi stopnji, ni dopusten, ker ga ni navedla pritožnica in ker poleg tega ni bil naveden na prvi stopnji.

97      P. Landgren podredno trdi, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na nedopustnost tožbe na prvi stopnji, ni utemeljen.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

98      Komisija trdi, da bi moralo Sodišče za uslužbence po uradni dolžnosti preučiti dopustnost tožbe na prvi stopnji. Po mnenju Komisije namreč odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela samostojnih pravnih učinkov na pogodbo o zaposlitvi, ki je določala, da lahko zaposlitev preneha pod pogoji iz člena 47 PZDU. Vendar naj bi prav odločitev o odpustu vplivala na to, da je bila pogodba odpovedana pod navedenimi pogoji. Tožba na prvi stopnji naj bi bila torej vložena prepozno.

99      Ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tega pritožbenega razloga, ki ga ETF ni navedla in o katerem se ni razpravljalo na prvi stopnji, je treba ugotoviti, da ga je treba v vsakem primeru zavrniti kot neutemeljenega (sodba Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringer, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točka 52).

100    Okoliščine v obravnavanem primeru se namreč zelo razlikujejo od tistih v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 91 navedena sodba Komisija proti Fernández Gómez.

101    Sodišče je v tej sodbi menilo, da negativni odgovor organa, pristojnega za imenovanja, na prošnjo za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas začasnega uslužbenca ni akt, ki bi imel zanj škodljive posledice, ker je bilo že v določilih navedene pogodbe, kot so bila pojasnjena v spremnem dopisu, naslovljenem na tožečo stranko, navedeno, da pogodbe ne bo mogoče podaljšati. Sodišče je menilo, da odgovor organa, pristojnega za imenovanja, v primerjavi z navedenimi določili ne zajema nobenega novega elementa v zvezi z vprašanjem datuma, na katerega bi se morala končati pogodba, in vprašanjem podaljšanja pogodbe, zato naj ne bi pomenil novega roka za vložitev tožbe.

102    V obravnavanem primeru se je P. Landgren zaposlila na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas začasnega uslužbenca, ki je določala, da jo lahko institucija ali uslužbenec odpovesta v primerih iz členov od 47 do 50 PZDU. Pogodba o zaposlitvi torej brez odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prenehala, tako da bi P. Landgren ostala v delovnem razmerju z ETF. Torej ni mogoče razumno trditi, da odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za P. Landgren nima škodljivih posledic, saj se je zaradi te odločitve spremenil njen pravni položaj, in to pomembno, saj je njena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati.

IV –  Prvi pritožbeni razlog: kršitev obsega obvezne obrazložitve

103    ETF s tem pritožbenim razlogom Sodišču za uslužbence očita, da je napačno uporabilo pravo, ker je razsodilo, da obveznost obrazložitve velja za odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca, zaposlenega za nedoločen čas, ki je bila sprejeta v skladu s členom 47(c)(i) PZDU.

A –  Upoštevnost prvega pritožbenega razloga

1.     Trditve strank

104    P. Landgren trdi, da pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Sodišče za uslužbence kršilo obseg obvezne obrazložitve, ni upošteven, ker se z njim izpodbija odvečna obrazložitev iz izpodbijane sodbe.

105    Obrazložitev v zvezi z obveznostjo obrazložitve naj pri odločbah o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnih uslužbencev, zaposlenih za nedoločen čas, ne bi bila potrebna, če je Sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbeni razlog, povezan s kršitvijo obveznosti obrazložitve, ki je bil naveden na prvi stopnji, in razveljavilo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je ugotovilo, da je nanjo vplivala očitna napaka pri presoji. Ugotovitve v zvezi z obveznostjo obrazložitve naj torej „ne bi bile povezane z izrekom izpodbijane sodbe“.

106    ETF in Komisija se s tako presojo ne strinjata in menita, da je bila utemeljitev, ki jo je Sodišče za uslužbence podalo glede obveznosti obrazložitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogoj za preučitev utemeljenosti odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

107    ETF in Komisija v bistvu trdita, da če odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo treba obrazložiti, Sodišče za uslužbence ne bi moglo niti mu ne bi bilo treba preučiti materialne zakonitosti te odločbe.

108    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso namen obveznosti obrazložitve na eni strani zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, in na drugi strani sodišču Skupnosti omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo odločbe (glej zgoraj v točki 37 navedeno sodbo Michel proti Parlamentu, točka 22 in navedena sodna praksa).

109    Sodišče namreč ne more preveriti materialne zakonitosti odločbe, ki ni obrazložena niti glede svojega instrumentuma niti glede besedilnih in sobesedilnih elementov, ki so lahko vplivali na njeno sprejetje, in to ne glede na obseg takega preverjanja. Če organu, ki je odločbo sprejel, ne bi bilo treba navesti razlogov za njeno sprejetje, bi bila ogrožena zmožnost sodišča, da izvede morebitno preverjanje materialne zakonitosti aktov, ki se mu predložijo, in sodno varstvo stranke v postopku, saj bi bila prepuščena samovolji organa, ki je navedeno odločbo sprejel. To, da mora institucija svoje odločbe obrazložiti, je torej neločljivo povezano z obstojem pravice sodišča, da preveri utemeljenost navedenih odločb, to pravico pa je treba v pravni skupnosti pod enakimi pogoji zagotoviti vsaki stranki v postopku, ki uveljavlja svojo pravico do pravnega varstva.

110    Če bi Sodišče prve stopnje torej moralo ugotoviti, kot to trdita ETF in Komisija, da OPSP nikakor ni treba obrazložiti odločb o odpovedi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas začasnih uslužbencev, ampak mora v takem primeru upoštevati samo pogoje v zvezi z odpovednim rokom iz člena 47(c)(i) – ti pogoji pa so bili gotovo izpolnjeni –, bi to lahko vplivalo na določitev obsega pristojnosti sodišča pri preverjanju navedenih odločb, torej tudi na zakonitost preverjanja očitne napake pri presoji, ki ga je v obravnavanem primeru izvedlo Sodišče za uslužbence in na podlagi katerega je bila odločitev o odpustu razveljavljena.

111    Iz tega izhaja, da tega pritožbenega razloga ni mogoče takoj zavrniti kot neupoštevnega. Preučiti je torej treba njegovo utemeljenost.

B –  Utemeljenost prvega pritožbenega razloga

112    Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 47 PZDU, kot se razlaga s sodno prakso; drugič, na napačno sklicevanje na sporazume in konvencije, ki se ne uporabljajo v razmerjih med institucijami in njihovim osebjem, ter tretjič, na protislovja med formalnimi zahtevami po obrazložitvi in zatrjevano zakonitostjo pravice zadevne osebe, da se z uporabo drugih sredstev seznani z razlogi za odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

1.     Prvi del: kršitev člena 47 PZDU, kot se razlaga s sodno prakso

a)     Trditve strank

113    ETF opozarja, da zaposlitev začasnega uslužbenca pri pogodbah o zaposlitvi za nedoločen čas v skladu s členom 47(c)(i) preneha ob koncu odpovednega roka iz pogodbe; odpovedni rok ne sme biti krajši od enega meseca za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, pri čemer je najkrajši rok tri mesece in najdaljši deset mesecev.

114    Zato naj bi za delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas veljala samo obveznost upoštevanja odpovednega roka, določenega v pogodbi, če je ta odpovedni rok skladen s pogoji iz člena 47(c)(i) PZDU.

115    ETF se v zvezi s tem sklicuje na zgoraj v točki 38 navedeni sodbi Schertzer proti Parlamentu in Speybrouck proti Parlamentu, iz katerih naj bi izhajalo, da odločbe o odpovedi pogodb o zaposlitvi začasnih uslužbencev ni treba obrazložiti. Drugače kot za uradnike, katerih stalnost zaposlitve je zagotovljena s Kadrovskimi predpisi, se za začasne uslužbence uporablja posebna ureditev, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z zadevno institucijo. Če je s tako pogodbo izrecno določena njena enostranska odpoved, ne da bi se s sklicevanjem na upoštevne določbe PZDU zahtevala njena obrazložitev, naj bi bila izključena uporaba člena 25 Kadrovskih predpisov po analogiji, kot je na splošno določena v členu 11 PZDU.

116    Vendar naj bi bilo v pogodbi o zaposlitvi P. Landgren določeno samo, da „pogodbo lahko odpove institucija ali uslužbenec zaradi razlogov iz členov od 47 do 50 PZDU, in sicer pod pogoji, določenimi v teh členih“. Ker členi od 47 do 50 PZDU ne vsebujejo nikakršnega sklicevanja na člen 11 PZDU niti a fortiori na uporabo člena 25 Kadrovskih predpisov po analogiji, naj se od ETF ne bi zahtevalo, da mora v obravnavanem primeru obrazložiti odpoved navedene pogodbe. ETF se v zvezi s tem opira na zgoraj v točki 38 navedeni sodbi Hoyer proti Komisiji z dne 17. marca 1994 in Smets proti Komisiji, v skladu s katerima enostranske odpovedi, izrecno določene s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas začasnega uslužbenca, ni treba obrazložiti, ne glede na to, katera stran jo predlaga. Kot trdi, iz teh sodb izhaja, da je ta oprostitev obrazložitve upravičena na podlagi diskrecijske pravice, ki jo ima pristojni organ pri odpovedi take pogodbe na podlagi člena 47(c)(i) PZDU. V tem vidiku naj bi se položaj začasnega uslužbenca razlikoval od položaja uradnika, saj je izključena analogna uporaba člena 25 Kadrovskih predpisov v zvezi z obveznostjo obrazložitve odločitev, ki imajo škodljive posledice, ne glede na to, da člen 11 PZDU na splošno napotuje na člene od 11 do 26 Kadrovskih predpisov, ki se nanašajo na pravice in obveznosti uradnikov.

117    Prav tako naj bi Sodišče prve stopnje v zgoraj v točki 38 navedeni sodbi Girardot proti Komisiji z dne 6. junija 2006 (točka 72) navedlo, da se začasni uslužbenec, zaposlen na podlagi pogodbe, ki se lahko odpove enostransko in brez obrazložitve, ob upoštevanju prava, ki se uporablja, v tem vidiku bistveno razlikuje od uradnika. V skladu s to sodbo naj za začasnega uslužbenca ne bi veljala stalnost zaposlitve, ki je zagotovljena uradniku, saj naj bi svoje zadolžitve po definiciji izvajal za omejeno obdobje.

118    ETF iz tega sklepa, da se je Sodišče za uslužbence v točki 62 izpodbijane sodbe neupravičeno sklicevalo na člen 11 PZDU, ker naj bi pravna ureditev, ki velja za začasnega uslužbenca, izhajala iz pogodbe, ki je za stranki zavezujoča in katere zgoraj navedena določba v zvezi z možnostjo enostranske odpovedi na pobudo institucije ali uslužbenca napotuje izključno na člene od 47 do 50 PZDU.

119    Zato je treba ugotoviti, da je bila pogodba P. Landgren odpovedana ob upoštevanju odpovednega roka, določenega v pogodbi, in člena 47(c)(i) PZDU, zato v zvezi s tem ni bilo treba zahtevati posebne obrazložitve.

120    Prvič, Komisija meni, da je Sodišče za uslužbence, ki je razsodilo, da bi ETF odločitev o odpustu morala obvezno obrazložiti, odločalo ultra petita ali vsaj ultra vires.

121    Kot trdi, P. Landgren na prvi stopnji ni predlagala, naj se člen 47 PZDU razlaga v smislu, da upravnemu organu, ki predlaga odpoved pogodbe začasnega uslužbenca, nalaga obveznost obrazložitve, ampak je navedla, da bi morala odločitev, čeprav je ni treba obrazložiti, temeljiti na veljavnih dejanskih in pravnih razlogih.

122    S tem, ko se je Sodišče za uslužbence izreklo o obstoju take obveznosti obrazložitve, naj bi spremenilo predmet spora, ker je odgovorilo na trditev, ki jo je navedla ETF (točka 60 izpodbijane sodbe), vendar tožeča stranka na prvi stopnji nanjo ni opozorila. Sodišče za uslužbence naj bi tako kršilo načelo enakosti orožij, ker ETF ni omogočilo, da se ustrezno izreče v zvezi s tem.

123    Komisija meni, da je taka utemeljitev dopustna, ker člen 40, četrti pododstavek, Statuta Sodišča in člen 116(3) Poslovnika ne nasprotujeta temu, da intervenient navede trditve, ki so nove ali različne od trditev stranke, ki jo podpira, da ne bi bila intervencija omejena na ponovitev trditev tožeče stranke. Utemeljitev Komisije naj bi podpirala ugotovitev ETF, da je treba izpodbijano sodbo razveljaviti, ker je Sodišče prve stopnje kršilo obseg obvezne obrazložitve. Ker navedena utemeljitev ne spreminja niti ne izkrivlja okvira spora, kakor je opredeljen v vlogi, jo je torej treba šteti za dopustno (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Chemie Linz proti Komisiji, C‑245/92 P, Recueil, str. I‑4643, točki 32 in 33).

124    Drugič, Komisija trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ker je trdilo, da je treba enostransko odpoved pogodbe za nedoločen čas obvezno obrazložiti.

125    Najprej, sodna praksa Sodišča in Sodišča prve stopnje naj bi po domnevnem razvoju prava, na katerega je Sodišče za uslužbence opozorilo v točki 65 izpodbijane sodbe, ostala nespremenjena, pri čemer je Sodišče prve stopnje neobstoj obveznosti obrazložitve ponovilo zlasti v zgoraj v točki 38 navedeni sodbi Girardot proti Komisiji z dne 6. junija 2006.

126    Nadalje, v skladu s sodno prakso naj bi bili Kadrovski predpisi lex specialis (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 2005 v zadevi Le Voci proti Svetu, T‑371/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑209 in II‑957, točki 122 in 123), kar naj bi pomenilo, da lahko njihove določbe odstopajo od splošnih pravil. Poleg tega naj bi posebnost PZDU potrdilo Sodišče prve stopnje (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 1996 v zadevi Aubineau proti Komisiji, T‑102/95, RecFP, str. I‑A‑357 in II‑1053, točki 45 in 46).

127    In nazadnje, v nasprotju s trditvami Sodišča za uslužbence v točki 76 izpodbijane sodbe, naj ugotovitve, da je treba odpust obvezno obrazložiti, ne bi bile skladne s členom 47 PZDU, kot ga ves čas razlagata Sodišče in Sodišče prve stopnje. Komisija v zvezi s tem napotuje na zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Speybrouck proti Parlamentu, v kateri naj bi Sodišče prve stopnje razsodilo, da obveznost obrazložitve obstaja samo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz disciplinskih razlogov, kot je določeno v členu 49 PZDU.

128    Tej oprostitvi obrazložitve naj bi ustrezala obveznost upoštevanja odpovednega roka in plačila nadomestila namesto odpovednega roka. Sodišče za uslužbence naj bi torej v izpodbijani sodbi instituciji naložilo dvojno obveznost: obveznost obrazložitve odpusta in plačila nadomestila namesto odpovednega roka, s čimer bi ji bile naložene zahteve, ki so večje od zahtev, ki veljajo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz disciplinskega razloga.

129    In nazadnje, ker obrazložitve Sodišča za uslužbence ni mogoče uporabiti, če začasni uslužbenec enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi, naj bi se z izpodbijano sodbo kršilo načelo enakega obravnavanja med strankama, ki izhaja iz PZDU in sodne prakse, v skladu s katero lahko pogodbo enostransko prekineta obe pogodbeni stranki (zgoraj v točki 38 navedena sodba Schertzer proti Parlamentu, točka 47).

130    P. Landgren trdi, da ETF v okviru tega pritožbenega razloga skoraj dobesedno povzema trditve, ki jih je navedla že v dupliki, predloženi na prvi stopnji. Taka utemeljitev naj na stopnji pritožbe ne bi bila dopustna, zlasti glede na člen 58 Statuta Sodišča.

131    P. Landgren trdi, da je treba trditev Komisije, da je Sodišče za uslužbence odločalo ultra petita ali vsaj ultra vires, zavreči kot nedopustno, ker ETF tega pritožbenega razloga ni navedla niti na prvi stopnji – čeprav jo je Sodišče za uslužbence pozvalo, naj se izrazi o vprašanju obveznosti obrazložitve – niti v pritožbenem postopku. Šlo naj bi torej za nov pritožbeni razlog, ki izkrivlja ali spreminja predmet spora in bi ga bilo treba v skladu s sodno prakso zavreči kot nedopustnega (sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. aprila 2003 v zadevi BaByliss proti Komisiji, T‑114/02, Recueil, str. II‑1279). Ta trditev naj v vsakem primeru očitno ne bi bila utemeljena.

132    P. Landgren še meni, da ETF in Komisija neutemeljeno trdita, da odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnih uslužbencev, zaposlenih za nedoločen čas, ni treba obrazložiti.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

 Očitek Komisije, da je Sodišče za uslužbence odločalo ultra petita ali vsaj ultra vires

133    Ker Komisija s tem očitkom samostojno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe, ga je treba opredeliti kot pritožbeni razlog. Kot poleg tega trdi P. Landgren, se ETF v pritožbi nikjer ni sklicevala na ta razlog, ki ga ni mogoče navezati niti na razlog v zvezi s kršitvijo obsega obvezne obrazložitve.

134    ETF namreč med predstavitvijo trditev nikakor ni trdila, da je Sodišče za uslužbence prekoračilo ali petitum, kot ga je opredelila P. Landgren, ali meje okvira spora, kot je ta opredeljen s tožbenimi razlogi. Ta institucija ni izpodbijala dejstva, da se je Sodišče za uslužbence izreklo o vprašanju obvezne obrazložitve v zvezi z odločitvami o odpovedi pogodb začasnih uslužbencev za nedoločen čas, ampak je nasprotovala le obsegu, ki ga tej obveznosti pripisuje zadevno sodišče.

135    Zato je to nov pritožbeni razlog. Na podlagi rešitve iz zgoraj v točki 131 navedene sodbe BaByliss proti Komisiji (točka 417) je treba torej ta razlog zavreči kot nedopusten. V tej sodbi je bilo namreč odločeno, da čeprav člen 40, tretji pododstavek, Statuta Sodišča in člen 116(3) Poslovnika ne nasprotujeta temu, da intervenient poda nove trditve ali različne trditve od trditev stranke, ki jo podpira, da ne bi bila intervencija omejena na ponovitev trditev tožeče stranke, ni mogoče šteti, da te določbe intervenientu dopuščajo, da z navajanjem novih tožbenih razlogov spreminja ali izkrivlja okvir spora, kot je opredeljen v tožbi.

136    Vsekakor pa ta pritožbeni razlog tudi ni utemeljen. Iz prvega in četrtega tožbenega razloga, kot sta bila opredeljena v tožbi v postopku na prvi stopnji, namreč izhaja, da je P. Landgren ETF očitala, da po eni strani ni dokazala, da je odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi temeljila na pravno dopustnem razlogu, po drugi strani pa odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je ta temeljila na poklicni nesposobnosti v celoti, ni obrazložila. Poleg tega je ETF celo poglavje v dupliki posvetila vprašanju neobstoja obvezne obrazložitve v zvezi z odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato sklenila, da se utemeljitve v zvezi z obrazložitvijo zadevne odločbe iz odgovora na tožbo in duplike na to vprašanje nanašajo le podredno.

137    Iz tega sledi, da sta stranki vprašanje obvezne obrazložitve obravnavali v postopku na prvi stopnji. Sodišče za uslužbence torej ni preseglo meja svoje pristojnosti, ko je odgovorilo na trditev tožene stranke v postopku na prvi stopnji, kar zadeva neobstoj take obveznosti, kar še toliko bolj velja, ker je tožbeni razlog v zvezi z obvezno obrazložitvijo tožbeni razlog javnega reda, ki ga mora sodišče preveriti po uradni dolžnosti (sodba Sodišča z dne 20. februarja 1997 v zadevi Komisija proti Daffix, C-166/95 P, Recueil, str. I-983, točka 24).

138    Nazadnje, kot navaja P. Landgren, iz spisa postopka izhaja, da je bila ETF v pripravljalnem poročilu za obravnavo izrecno pozvana, naj pojasni, „kako uskladiti, prvič, neobstoj obvezne obrazložitve odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas, na katerega se [ETF] sklicuje v dupliki, in, drugič, izvajanje sodnega nadzora nad odločitvami o odpovedi take pogodbe“. Trditev, da je Sodišče za uslužbence kršilo načelo kontradiktornosti, je treba torej dejansko razlagati kot nedopusten pritožbeni razlog, ker se nanj ni sklicevala tožeča stranka, in torej očitno ni utemeljen.

 Obvezna obrazložitev odločb odpovedi pogodb o zaposlitvi začasnih uslužbencev z vidika Kadrovskih predpisov in PZDU

–       Dopustnost

139    P. Landgren meni, da je treba ta del pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten, ker ETF z njim le povzema trditve, ki so bile predstavljene že v postopku na prvi stopnji.

140    Glede tega je treba opozoriti, da iz člena 225 ES, člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča in člena 138(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti grajane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki na specifičen način utemeljujejo ta predlog. Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, ki le ponovi tožbene razloge ali trditve, ki so bili že predstavljeni pred Sodiščem za uslužbence, ne da bi vsebovala posebno obrazložitev o napačni uporabi prava, zaradi katere bi bila razveljavljena izpodbijana sodba. Dejansko namreč taka pritožba pomeni predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Sodišču za uslužbence, za kar pa Sodišče prve stopnje ni pristojno (po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C-352/98 P, Recueil, str. I-5291, točki 34 in 35).

141    Kadar pa pritožnik izpodbija način, na kateri je Sodišče za javne uslužbence razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, obravnavana v postopku na prvi stopnji, znova obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti s tožbenimi razlogi in trditvami, ki so že bili uporabljeni pred Sodiščem za uslužbence, bi pritožbeni postopek deloma izgubil svoj pomen (po analogiji glej sklep Sodišča z dne 11. novembra 2003 v zadevi Martinez proti Parlamentu, C-488/01 P, Recueil, str. I-13355, točka 39).

142    V obravnavanem primeru ni dvoma, da ETF Sodišču za uslužbence očita, da je napačno razložilo Kadrovske predpise in PZDU, ker je menilo, da je treba odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se je izpodbijala v postopku na prvi stopnji, obvezno obrazložiti. Zato je treba ugovor nedopustnosti, na katerega se sklicuje P. Landgren, zavrniti.

–       Temelj

143    Kot je bilo navedeno v točkah od 98 do 102 zgoraj, je odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za začasnega uslužbenca, na katerega se nanaša, odločba, s katero se značilno spremeni pravni položaj zadevnega uslužbenca, in ima torej zanj škodljive posledice.

144    Na podlagi člena 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov morajo biti v vsaki odločbi, ki ima škodljive posledice, navedeni utemeljeni razlogi.

145    Glede pogojev za zaposlitev začasnih uslužbencev je treba opozoriti, da je v členu 11, prvi pododstavek, PZDU določeno, da se „[d]oločbe členov [od] 11 do 26 Kadrovskih predpisov, ki se nanašajo na pravice in obveznosti uradnikov, […] uporabljajo po analogiji“. Vendar je v isti določbi opredeljeno tudi, da „se začasnemu uslužbencu, ki je sklenil pogodbo za določen čas, dopust iz osebnih razlogov iz drugega odstavka člena 15 Kadrovskih predpisov omeji na čas do izteka pogodbe o zaposlitvi“.

146    S členom 11 PZDU je torej opredeljeno načelo, po katerem se členi od 11 do 26 Kadrovskih predpisov po analogiji uporabljajo tudi za začasne uslužbence. Določena je samo ena izrecna izjema od tega načela, ki zadeva trajanje dopusta iz osebnih razlogov, določenega v členu 15, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov, in sicer za začasnega uslužbenca, ki je sklenil pogodbo za določen čas.

147    Na podlagi upoštevnih določb torej nikakor ni mogoče trditi, da se člen 25 Kadrovskih predpisov ne uporablja za odpoved pogodb začasnih uslužbencev za nedoločen čas.

148    Poleg tega je na podlagi ustaljene sodne prakse obveznost obrazložitve, ki je določena s to določbo in s katero je le ponovljena splošna obveznost, ki jo določa člen 253 ES, pomembno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja le iz nujnih razlogov (glej zgoraj v točki 37 navedeno sodbo Huygens proti Komisiji, točka 105 in navedena sodna praksa), kar je Sodišče za uslužbence pravilno poudarilo v točki 61 izpodbijane sodbe. Kot je namreč navedeno v točki 108 zgoraj, je namen obveznosti obrazložitve na eni strani zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje morebitne napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, in na drugi strani sodišču omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo odločitve (zgoraj v točki 37 navedena sodba Michel proti Parlamentu, točka 22). Ta obveznost tako pripomore k zagotavljanju pravice do učinkovitega sodnega varstva, to pa je splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki je bila podpisana v Rimu 4. novembra 1950, ter prav tako v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej sodbo Sodišča z dne 13. marca 2007 v zadevi Unibet, C‑432/05, ZOdl., str. I-2271, točka 37 in navedena sodna praksa). Sodišče je prav tako poudarilo pomen obveznosti obrazložitve odločitev, sprejetih v okviru delovnih razmerij, ko je opozorilo, da učinkovitost sodnega nadzora, ki se mora nanašati na zakonitost razlogov izpodbijane odločbe, na splošno vključuje možnost, da sodišče, ki mu je bila predložena zadeva, od pristojnega organa lahko zahteva, naj mu sporoči te razloge. Natančneje, kar zadeva zagotovitev učinkovitega varstva temeljne pravice, ki je s Pogodbo podeljena delavcem v Skupnosti, je treba zagotoviti tudi, da lahko ti branijo to pravico v najboljših mogočih okoliščinah in da se imajo ob poznavanju vseh okoliščin zadeve možnost odločiti, ali je zanje primerno, da se obrnejo na sodišče (sodba Sodišča z dne 15. oktobra 1987 v zadevi Heylens in drugi, 222/86, Recueil, str. 4097, točka 15).

149    Tako široka izjema od splošnega in bistvenega načela, da mora uprava svoje odločitve, še zlasti tiste s škodljivimi posledicami, obrazložiti, je mogoča le na podlagi izrecne in nedvoumne volje zakonodajalca Skupnosti, ki je v tem smislu ni mogoče razbrati iz splošnih določb člena 25 Kadrovskih predpisov in člena 11 PZDU.

150    Poleg tega je treba ugotoviti, da niti s členom 47 PZDU ni določeno, da odločb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba obrazložiti. Ker je s členom 25 Kadrovskih predpisov določeno bistveno načelo v zvezi s pravicami uradnika in je s členom 11 PZDU določeno, da se to načelo uporablja tudi za začasnega uslužbenca, torej ni mogoče dopustiti, da bi bila le zato, ker v členu 47 PZDU ni izrecno določeno, da je treba odločbe, sprejete na podlagi te določbe, obrazložiti, izključena uporaba člena 25 Kadrovskih predpisov, saj se zadnjenavedena določba uporablja splošno, razen pri odstopanju. Torej ni mogoče upoštevati trditev Komisije, da so PZDU posebni predpisi in da imajo Kadrovski predpisi status lex specialis, saj z nobenim od navedenih instrumentov ni izrecno določeno odstopanje od člena 253 ES, kar zadeva odločbe o odpovedi pogodb o zaposlitvi začasnih uslužbencev za nedoločen čas.

151    Čeprav sicer drži – kot trdita ETF in Komisija –, da zaposlitveno razmerje med institucijo in začasnim uslužbencem temelji na pogodbi o zaposlitvi, taka pogodba kljub temu ne more zaobiti obveznih zakonskih pogojev, določenih s PZDU, ki se v zvezi z obveznostjo obrazložitve sklicujejo na Kadrovske predpise. Zato preprostega dejstva, da je s pogodbo o zaposlitvi določena možnost enostranske odpovedi, če se upošteva odpovedni rok, ni mogoče razlagati, kot da je OPSP dovoljeno odstopanje od člena 11 PZDU in člena 25 Kadrovskih predpisov. Poleg tega je treba opozoriti, da se tako določena enostranskost odpovedi razlikuje od vprašanja, ali je treba navesti razloge za odpoved, saj se ta lastnost nanaša le na to, da volja glede odpovedi ni nujno vzajemna.

152    Dalje prav tako drži, da je v členu 49 PZDU, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka iz disciplinskih razlogov, če je začasni uslužbenec hudo kršil svoje obveznosti, določeno, da „[p]reden organ iz prvega odstavka člena 6 sprejme obrazložen sklep, zadevni uslužbenec predloži zagovor“.

153    Vendar na podlagi okoliščine, da so v členu 49 PZDU izrecno navedene zahteve, ki izhajajo iz člena 25 Kadrovskih predpisov za primere odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz disciplinskih razlogov, ni mogoče sklepati, da se te zahteve ne uporabljajo za odpovedi pogodbe o zaposlitvi zunaj disciplinskega okvira. Na podlagi takega sklepanja bi lahko prišli do sklepa, da je treba zahtevati obrazložitev odločbe s škodljivimi posledicami le, če je taka obveznost posebej določena z določbo, ki je bila uporabljena kot pravna podlaga zadevne odločbe, vendar take razlage ni mogoče podpreti niti z namenom člena 25 Kadrovskih predpisov niti s sodno prakso. Ker sta poleg tega člena 47 in 49 PZDU standarda, katerih pravna vrednost je manjša od pravne vrednosti Pogodbe, ju je treba ob upoštevanju načela skladne razlage, kolikor je to mogoče, razlagati skladno s Pogodbo, v obravnavanem primeru, torej, ob upoštevanju zahtev iz člena 253 ES.

154    Poleg tega je treba zavrniti tudi trditev Komisije, da OPSP pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi člena 47(c)(i) PZDU ne more biti pristojen za obrazložitev, saj bi to povzročilo, da bi bila temu organu naložena dvojna obveznost: obveznost obrazložitve in plačila nadomestila namesto odpovednega roka, s čimer bi mu bile naložene zahteve, večje od zahtev, ki se uporabljajo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz disciplinskega razloga.

155    Po eni strani namreč plačilo osebnih prejemkov začasnemu uslužbencu med trajanjem odpovednega roka ni nadomestilo namesto odpovednega roka, saj uslužbenec v tem času opravlja svoje delo, za katero prejema finančno nadomestilo. Po drugi strani ima uslužbenec na voljo dovolj dolg odpovedni rok, da si lahko organizira prihodnost, prav zato, ker mu ni očitano, da je hudo kršil svoje obveznosti; nasprotno je uslužbenec, odpuščen iz disciplinskega razloga, storil tako hude kršitve, da bi, če bi dopustili, da še naprej opravlja svoje delo, škodovali interesu službe. V takih okoliščinah upoštevanja odpovednega roka ni mogoče obravnavati kot nadomestila za neobstoj obveznosti obrazložitve, saj je vprašanje odpovednega roka povezano le z vzrokom za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

156    Sprejeti ni mogoče niti trditve Komisije, da naj bi bilo z izpodbijano sodbo kršeno načelo enakega obravnavanja, ker naj bi bila obveznost obrazložitve naložena le instituciji, medtem ko lahko pogodbo enostransko prekineta obe pogodbeni strani. Odnosi med institucijo in začasnim uslužbencem namreč niso opredeljeni le s pogodbenimi določbami, ampak morajo izpolnjevati tudi zahteve Kadrovskih predpisov. V Kadrovskih predpisih pa je določeno, da morajo biti odločbe uprave, ki imajo škodljive posledice, obrazložene, medtem ko ta obveznost ni določena za uradnike in uslužbence, če ti sprejmejo odločitve, ki bi lahko imele škodljive posledice za upravo. Morebitna neenakost, ki izhaja iz tega, bi bila torej posledica uporabe Kadrovskih predpisov, katerih veljavnosti Komisija ne izpodbija. Poleg tega trditev Komisije izhaja iz napačne domneve, na podlagi katere naj bi bila uprava zaradi zahteve po obrazložitvi, ki ji je naložena, prikrajšana za pravico do enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z obveznostjo obrazložitve upravi namreč ni prepovedano, da samo na svojo pobudo odpove pogodbo, sklenjeno z začasnim uslužbencem, ampak se s to obveznostjo le zahteva, da mora predstaviti razloge za tako odločitev, da se zadevnemu uslužbencu zagotovijo minimalni pogoji za uveljavljanje pravice do učinkovitega sodnega varstva.

157    Iz točk od 143 do 153 zgoraj izhaja, da ni mogoče na podlagi nobenega dela besedila trditi, da bi bilo treba v zvezi z odločbami o odpovedi pogodb o zaposlitvi na podlagi člena 47(c)(i) PZDU zavrniti uporabo člena 25 Kadrovskih predpisov, v katerem je povzeta temeljna zahteva, ki izhaja iz Pogodbe.

158    Taka razlaga je poleg tega skladna tudi s cilji, zastavljenimi s členom 25 Kadrovskih predpisov.

159    Namen te določbe, ki se za začasne uslužbence uporablja na podlagi člena 11 PZDU, je na eni strani zainteresirani osebi, za pravni položaj katere ima odločba škodljive posledice, dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena, in možnost, da vloži sodbo pred sodiščem, na drugi strani pa sodišču omogočiti izvajanje nadzora. Ker odločbe o odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas niso izvzete iz sodnega nadzora, mora biti v skladu s tem ciljem odločba, s katero institucija prekine delovno razmerje začasnega uslužbenca, obrazložena, kot morajo biti obrazložene vse odločbe, ki imajo škodljive posledice in so naslovljene na začasnega uslužbenca, tudi tiste z manjšo težo.

160    Če odločbe ne bi bilo treba obrazložiti, sodišče Skupnosti ne bi moglo izvajati ustreznega (pa čeprav omejenega) nadzora, uprava pa bi lahko nazadnje prosto in samovoljno odločala o usodi začasnega uslužbenca, in sicer čeprav iz sodne prakse izhaja, da je pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca, kadar presoja o interesu službe, dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžne skrbnosti uprave, ki izraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi ter po analogiji PZDU oblikovali v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci (glej zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Dejaiffe proti UUNT, točka 53 in navedena sodna praksa).

161    Čeprav drži, da je s Kadrovskimi predpisi uradnikom zagotovljena večja stalnost zaposlitve, saj so domneve dokončnega prenehanja delovnega razmerja proti volji zainteresirane osebe natančno predpisane, je treba kljub temu poudariti, da obveznost OPSP, da ob odpovedi pogodbe z začasnimi uslužbenci za nedoločen čas svojo odločitev obrazloži, ne vpliva na večjo nestalnost zaposlitve začasnega uslužbenca.

162    Taka nestalnost namreč izhaja zlasti iz velike diskrecijske pravice, s katero razpolaga OPSP, kar zadeva odpoved pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas na podlagi člena 47(1)(c)(i) PZDU, ob upoštevanju odpovednega roka, določenega s pogodbo, saj se nadzor, ki ga izvaja sodišče Skupnosti, zato omeji na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil (sodba Sodišča z dne 26. februarja 1981 v zadevi Briey proti Komisiji, 25/80, Recueil, str. 637, točka 7, zgoraj v točki 38 navedena sodba Speybrouck proti Parlamentu, točki 97 in 98, zgoraj v točki 38 navedena sodba z dne 17. marca 1994 v zadevi Hoyer proti Komisiji, točka 27, in zgoraj v točki 38 navedena sodba Smets proti Komisiji, točka 24).

163    S široko diskrecijsko pravico nikakor ni mogoče utemeljiti možnosti, da upravi ne bi bilo treba obrazložiti sprejetih odločitev, ampak je ob upoštevanju takega položaja še toliko nujneje zagotoviti upoštevanje tako pomembne postopkovne zahteve, kot je obveznost obrazložitve. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da je nadzor nad spoštovanjem jamstev, ki jih v upravnih postopkih dodeljuje pravni red Skupnosti, kadar ima institucija Skupnosti široko diskrecijsko pravico, temeljnega pomena. Med temi jamstvi sta zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne vidike posameznega primera, in obveznost, da odločitev v zadostni meri obrazloži (sodbe Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C-269/90, Recueil, str. I-5469, točka 14; z dne 22. novembra 2007 v zadevi Španija proti Lenzing, C‑525/04 P, ZOdl., str. I-9947, točka 58, in z dne 6. novembra 2008 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-405/07 P, ZOdl., str. I-8301, točka 56).

164    Poleg tega je Sodišče prve stopnje že odločilo, da je praksa, v skladu s katero pristojni instituciji ni treba obrazložiti odločb s škodljivimi posledicami, ki jih sprejme, v nasprotju z zahtevami glede dobrega upravljanja ter vodi v neravnovesje porazdelitve delovnih nalog in pristojnosti med upravo in sodiščem Skupnosti, saj postane sodišče tako edina in prva stopnja, na kateri lahko tožeča stranka pridobi tako obrazložitev. S tako prakso se namreč omaje sistem ločitve nalog in institucionalnega ravnovesja med upravo in sodiščem, kakršen je določen v Pogodbi, ter natančneje polni učinek pravnih sredstev in zahtev po hitrosti in gospodarnosti sodnih postopkov, saj je mogoče z dobro in s pravilno obrazložitvijo akta, ki ima škodljive posledice, ter z njegovo vročitvijo zainteresirani osebi med predhodnim postopkom zadevni osebi omogočiti razumevanje obsega odločitve, ki je bila sprejeta v zvezi z njo, in jo, če je to primerno, prepričati o utemeljenosti te odločitve ter se tako izogniti sporu pred sodiščem (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. decembra 2005 v zadevi Reynolds proti Parlamentu, T-237/00, RecFP, str. I-A-385 in II-1731, točka 106).

165    Zato v nasprotju s trditvami ETF in Komisije niti s ciljem člena 47 PZDU, niti s stalnostjo zaposlitve uradnika, niti s široko diskrecijsko pravico, s katero razpolaga OPSP, ni mogoče nasprotovati bistvenemu in splošnemu cilju, postavljenemu z obveznostjo obrazložitve odločb, ki imajo škodljive posledice, kakor je določen v členu 25 Kadrovskih predpisov.

166    To se sklada tudi s sodno prakso Sodišča v zvezi z zahtevami po obrazložitvi odločitev o zavrnitvi, sprejetih v postopkih zaposlovanja začasnih uslužbencev. Tako je bilo glede zaposlitve začasnega uslužbenca na podlagi člena 2(c) PZDU odločeno, da OPSP svoje odločitve ne more utemeljiti le s spoštovanjem zakonskih pogojev, ki se zahtevajo za pravilnost postopka imenovanja, ker je s členom 11 PZDU določeno, da se za odločitve, ki se nanašajo na posamezne začasne uslužbence, uporablja člen 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov (sodba Sodišča z dne 23. septembra 2004 v zadevi Hectors proti Parlamentu, C‑150/03 P, ZOdl., str. I-8691, točke 38, 39 in 41).

167    In nazadnje, čeprav drži – kot trdita ETF in Komisija –, da je bilo odločeno, da odločb o odpovedi pogodb začasnih uslužbencev za nedoločen čas ni treba obrazložiti, je treba kljub temu opozoriti, da sta Sodišče in Sodišče prve stopnje pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poklicne nesposobnosti, ob upoštevanju odpovednega roka iz člena 47 PZDU, odločili, da lahko sodišče Skupnosti preveri utemeljenost take presoje le, če je mogoče dokazati obstoj očitne napake ali zlorabe pooblastil (glede tega glej zgoraj v točki 162 navedeno sodbo Briey proti Komisiji, točka 7, ter zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Speybrouck proti Parlamentu, točki 97 in 98). Pri izvajanju tako omejenega nadzora je Sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je Komisija, ko se je odločila za odpoved pogodbe o zaposlitvi začasnemu uslužbencu, ker ta ni bil vpisan na seznam primernih kandidatov, izdelan po izteku natečaja, ki pa je bil protipraven, kršila omejitve diskrecijske pravice, ki ji je podeljena, zato je razveljavilo izpodbijano odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glede tega glej zgoraj v točki 38 navedeni sodbi Hoyer proti Komisiji z dne 17. marca 1994, točke od 37 do 40, in Smets proti Komisiji, točke od 34 do 37).

168    Kot je bilo navedeno zgoraj, zlasti v točkah 108 in 109, je torej sodni nadzor utemeljenosti odločitve, čeprav je omejen, neločljivo povezan z obveznostjo, da institucija, ki je odločitev sprejela, pojasni razloge zanjo, zato je treba sodno prakso, na katero se sklicujeta ETF in Komisija, razlagati v smislu, da instituciji odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnega uslužbenca na podlagi člena 47(c)(i) PZDU ni treba formalno obrazložiti v instrumentumu, vendar mora taka odločitev kljub temu temeljiti na veljavnih razlogih, s katerimi se mora imeti zainteresirana oseba možnost seznaniti. Poleg tega je treba še opozoriti, da se taka razlaga sklada tudi z zgoraj v točki 162 navedeno sodbo Briey proti Komisiji, v kateri je Sodišče menilo, da je imela tožeča stranka vse možnosti, da med osebnimi razgovori in izmenjavo številnih sporočil navede svoja sredstva obrambe, zato se ne more sklicevati na neobrazložitev v sklepu (točka 9).

169    Dalje je treba še opozoriti, da je Sodišče prve stopnje pred kratkim na splošno odločilo, da se člen 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov na podlagi člena 11 PZDU po analogiji uporablja tudi za začasne uslužbence in da obveznost obrazložitve ni omejena, kar zadeva odločbe o zaposlitvi na delovno mesto iz člena 2(c) PZDU ali odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tako delovno mesto (sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2006 v zadevi Bonnet proti Sodišču, T‑406/04, RecFP, str. I-A-2-213 in II-A-2-1097, točka 68), čeprav je medsebojno zaupanje pomemben element pogodb vseh začasnih uslužbencev iz zadnjenavedene določbe (točka 47). Taka trditev se še toliko bolj nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovno mesto iz člena 2(a) PZDU, ki se obravnava v tej zadevi.

170    Iz zgoraj navedenega izhaja, da Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava, ker je menilo, da se za odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnemu uslužbencu, zaposlenem za nedoločen čas, na podlagi člena 47(c)(i) PZDU, uporabljajo obveznosti obrazložitve iz člena 25 Kadrovskih predpisov.

171    Prvi del prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obsega obvezne obrazložitve, je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

172    V takih okoliščinah ni treba preučiti drugega dela tega pritožbenega razloga v zvezi z napačnim sklicevanjem na sporazume in konvencije, ki niso upoštevni v odnosih med institucijami in njihovim osebjem. Ker je na podlagi zgornjih navedb obseg obvezne obrazložitve, kot ga je opredelilo Sodišče za uslužbence, v skladu s Kadrovskimi predpisi in PZDU, morebitna neupoštevnost dokumentov, na katere se je Sodišče za uslužbence sklicevalo v točkah od 66 do 72 izpodbijane sodbe, to je Direktive 1999/70 in sodne prakse Sodišča, ki se nanaša nanjo, ter različnih mednarodnih instrumentov in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ne bi mogla vplivati na utemeljenost odločitev, ki so bile glede tega sprejete v izpodbijani sodbi.

173    Poleg tega iz utemeljitev Sodišča za uslužbence izhaja, da to ni menilo, da ga navedeni dokumenti pravno zavezujejo, ampak jih je le navedlo v utemeljitev razlage PZDU in Kadrovskih predpisov v točkah 61, 73 in 74 izpodbijane sodbe.

174    Iz tega izhaja, da čeprav bi bil drugi del pritožbenega razloga utemeljen, ta okoliščina ne bi mogla vplivati na izrek izpodbijane sodbe in z njo ne bi bilo mogoče utemeljiti razveljavitve zadevne sodbe. Zato je treba ta del pritožbenega razloga zavreči kot nepomemben.

2.     Tretji del: protislovja med formalnimi zahtevami po obrazložitvi in zatrjevano zakonitostjo pravice zadevne osebe, da se z uporabo drugih sredstev seznani z razlogi za odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

a)     Trditve strank

175    ETF meni, da je izpodbijana sodba protislovna, ker Sodišče za uslužbence v njej navaja, da bi morali biti razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi na splošno jasno podani v pisni obliki, najbolje v besedilu zadevnega sklepa, vendar hkrati dodaja, da je mogoče obveznost navajanja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi prav tako šteti za izpolnjeno, če je bila zainteresirana oseba na sestankih z nadrejenimi pravilno obveščena o teh razlogih in je bila odločitev OPSP sprejeta v kratkem času po teh sestankih.

176    ETF meni, da je zahteva glede formalne obrazložitve v sklepu pretirana in v nasprotju s sodno prakso Skupnosti, medtem ko naj bi sodišče Skupnosti priznalo, da je pri uradnikih potreba po tem, da je zadevna oseba z uporabo drugih sredstev dovolj seznanjena z razlogi, utemeljena. Dejansko naj bi se ta „obrazložitev“ vedno preučila, če je zaradi odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas sprožen spor pred sodiščem, saj se v tem primeru preučijo dejstva, na podlagi katerih je prišlo do odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s katerimi je bila zainteresirana oseba popolnoma seznanjena. Nadzor sodišča naj bi se v takih okoliščinah izvajal z nadzorom nad očitno napako pri presoji dejstev. N bi bilo namreč razumljivo, da pred odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi obstajali elementi, ki bi lahko pri zainteresirani osebi vzbudili dvome ali na podlagi katerih bi se ta lahko seznanila z nekaterimi razlogi, na podlagi katerih bi lahko prišlo do odpovedi njene pogodbe ter katerih upoštevnost in utemeljenost bi lahko izpodbijala. Zato naj ne bi bilo treba zahtevati izrecne obrazložitve in še toliko manj, da se ta vključi v odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

177    Če bi bila odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejeta ne le brez formalne obrazložitve, ampak tudi brez kakršnega koli predhodnega stika z zainteresirano osebo, bi bila taka odločba razveljavljena, ker nobenega dejstva ne bi bilo mogoče opredeliti za njeno stvarno ali pravno podlago. Na podlagi sodne prakse naj odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas ne bi bilo treba obvezno obrazložiti, vendar naj bi imelo sodišče med nadzorom zakonitosti odločitve o odpustu možnost preučiti dejstva, da bi ugotovilo povezavo med njimi in morebitno utemeljitvijo zadevne odločitve. Zato naj ne bi bilo mogoče zahtevati niti formalne obrazložitve v aktu niti izrecne obrazložitve zainteresirani osebi. Zadevna oseba naj ne bi mogla prezreti takega položaja, zaradi katerega naj bi se znašla v „negotovosti“ ali naj bi bila celo odpuščena. V zadnjenavedenem primeru naj bi se nadzor sodišča izvajal z nadzorom nad očitno napako pri presoji in zlorabo pooblastil.

178    P. Landgren meni, da ta trditev ni utemeljena.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

179    Ker ETF v zgoraj predstavljenih trditvah meni, da je načeloma protislovno zahtevati, naj se v odločbi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno predstavijo razlogi, na katerih ta temelji, vendar hkrati dopustiti, da je mogoče zainteresirano osebo s temi razlogi seznaniti tudi med sestanki ali v fazi odgovora na pritožbo, je treba po eni strani ugotoviti, da ni protislovno postaviti načelo in hkrati predvideti nekatere prilagoditve. Po drugi strani se rešitev Sodišča za uslužbence sklada s sodno prakso, na podlagi katere je mogoče dejstvo, da je bila zainteresirana oseba seznanjena z okvirom, v katerem je bila sprejeta odločitev, šteti za obrazložitev zadevne odločitve (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1997 v zadevi B proti Parlamentu, T-123/95, RecFP, str. I-A-245 in II-697, točka 51 in navedena sodna praksa). Prav tako iz ustaljene sodne prakse glede odločitev o napredovanju in imenovanju izhaja, da organu, pristojnemu za imenovanje, ni treba obrazložiti odločitev o napredovanju v zvezi s kandidati, ki niso napredovali in za katere bi lahko imela taka obrazložitev škodljive posledice (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2005 v zadevi Napoli Buzzanca proti Komisiji, T‑218/02, RecFP, str. I-A-267 in II-1221, točka 58 in navedena sodna praksa). Nasprotno pa mora organ, pristojen za imenovanje, predložiti obrazložitev odločitve o neizboru kandidata med odločanjem o zavrnitvi pritožbe, ki jo je vložil zadevni kandidat, saj naj bi obrazložitev take odločitve sovpadala z odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba (sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. marca 1995 v zadevi Kotzonis proti ESO, T-586/93, Recueil, str. II-665, točka 105, in zgoraj v točki 37 navedena sodba Huygens proti Komisiji, točka 107).

180    Zdi se, da ETF poleg tega trdi, da obveznost obrazložitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi začasnih uslužbencev ni nujna, saj naj bi bila po eni strani zainteresirana oseba s tako obrazložitvijo nujno seznanjena, po drugi strani pa naj bi imelo sodišče Skupnosti z nadzorom nad očitno napako pri presoji možnost kaznovati morebiten neobstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

181    Prva od navedenih trditev je le teoretično razmišljanje o dejstvih brez kakršne koli pravne vrednosti, zato z njo ni mogoče utemeljiti izvzetja OPSP iz odgovornosti obrazložitve. Druga trditev je v nasprotju s ciljem obveznosti obrazložitve, to je na eni strani zainteresirani osebi omogočiti, da se prepriča o utemeljenosti odločitve, ki ima zanjo škodljive posledice, in presodi o možnosti vložitve tožbe, na drugi strani pa sodišču omogočiti nadzor nad zakonitostjo zadevne odločitve, zlasti z vidika neobstoja očitne napake pri presoji. Tako ni mogoče dopustiti trditve, da je mogoče neobstoj obrazložitve kaznovati z nadzorom nad očitno napako pri presoji, saj je tak nadzor že po naravi mogoč le, če je na voljo obrazložitev, ki omogoča presojo, ali je uprava presegla meje diskrecijske pravice, ki jo ima na voljo, ali ne.

182    Iz tega sledi, da je treba ta del pritožbenega razloga in s tem tudi prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

V –  Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri presoji stvarnih vidikov, na katerih temelji odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

183    Ta pritožbeni razlog se deli na dva dela: prvi del se nanaša na izkrivljanje dejstev, drugi pa na kršitev splošnega interesa.

A –  Prvi del: izkrivljanje dejstev

1.     Trditve strank

184    ETF trdi, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da so v šestih od sedmih poročil o oceni P. Landgren omenjene pomanjkljivosti, zato naj bi se ETF lahko sklicevala na njeno poklicno nesposobnost v celoti.

185    Edino pozitivno poročilo naj bi sestavila S. T., namestnica, v odsotnosti S. S., nadrejene P. Landgren, ki bi morala biti sprva ocenjevalka, in naj bi se nanašalo le na 10-mesečno obdobje.

186    Torej naj bi obstajala „ne le matematična, ampak zlasti vsebinska razlika pri presoji“, kar zadeva številna opozorila, poslana P. Landgren, in sklicevanje na samo eno poročilo, na katero se je poleg tega odzvala S. S., takoj ko je bila z njim seznanjena.

187    ETF poleg tega opozarja, da čeprav bi se štelo – kot je menilo Sodišče za uslužbence v točki 89 izpodbijane sodbe –, da enostranskim izjavam, priloženim dupliki, ki so bile sestavljene po vložitvi tožbe v postopku na prvi stopnji, ni mogoče pripisati enake vrednosti kot poročilom, naj to ne bi pomenilo, da zadevnih izjav ni treba upoštevati. Te izjave naj bi namreč le okrepile negativne ocene iz poročil v zvezi s P. Landgren, razen poročila, ki ga je sestavila S. T. ETF glede tega poudarja, da se je na take elemente mogoče sklicevati in jih predložiti naknadno, če je njihov namen potrditi utemeljenost sporne odločitve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. junija 2003 v združenih zadevah Del Vaglio proti Komisiji, T-124/01 in T-320/01, RecFP, str. I-A-157 in II-767, točka 77).

188    ETF tako meni, da je Sodišče za uslužbence v obravnavanem primeru napačno presodilo dejstva in da je tako neravnovesje pri presoji povzročilo izkrivljanje teh dejstev.

189    P. Landgren primarno meni, da ta del pritožbenega razloga ni dopusten, ker se z njim izpodbija presoja dejstev in dokazov, ki jo je opravilo sodišče v postopku na prvi stopnji, kar ni v pristojnosti pritožbenega sodišča.

190    P. Landgren podredno meni, da je treba ta del pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

191    Iz ustaljene sodne prakse Sodišča kot pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče v postopku na prvi stopnji edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. septembra 2008 v zadevi Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 60).

192    Presoja dejstev, ki jo opravi sodišče v postopku na prvi stopnji, razen ob izkrivljanju dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo podrejeno nadzoru Sodišča prve stopnje (zgoraj v točki 191 navedena sodba Kerstens proti Komisiji, točka 61).

193    Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti nove presoje dejanskega stanja in dokazov (zgoraj v točki 191 navedena sodba Kerstens proti Komisiji, točka 62).

194    S tem delom pritožbenega razloga ETF ne izpodbija analize, ki jo je opravilo Sodišče za uslužbence, kar zadeva različna poročila o oceni P. Landgren in graje, ki jih je bila ta deležna med zaposlitvijo pri ETF, ampak v bistvu meni, da Sodišče za uslužbence na podlagi teh elementov ni moglo sklepati, da je bila pri odločitvi o odpustu P. Landgren zaradi poklicne nesposobnosti v celoti storjena očitna napaka pri presoji.

195    V takih okoliščinah torej ETF dejansko želi, da bi Sodišče prve stopnje znova preučilo dejstva in dokaze, ki jih je preučilo že sodišče v postopku na prvi stopnji, kar izhaja zlasti iz trditve ETF, da „je torej [Sodišče za uslužbence] napačno presojalo med vsemi dejstvi, s katerimi je bilo seznanjeno, […] zato je neravnovesje pri presoji dejstev povzročilo njihovo izkrivljanje“.

196    Čeprav ETF poleg tega trdi, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo šest poročil o oceni P. Landgren „obravnavanih kot nezadostnih“, je treba opozoriti, da ta trditev očitno nima dejanske podlage, saj sta – kot trdi P. Landgren – v točkah od 10 do 13 ter točkah 22 in 85 izpodbijane sodbe, za katere ETF ne trdi, da se v njih izkrivljajo dejstva, navedeni poročili s skupno oceno 3, kar ustreza opisni oceni „zadovoljivo“ (obdobji 1995–1997 in 2000–2001), in ocenjevalni poročili s skupno oceno 2, kar ustreza opisni oceni „dobro“.

197    Nazadnje, kar zadeva očitke glede točke 89 izpodbijane sodbe v zvezi z izjavami U. H. in S. S., priloženimi dupliki, je treba opozoriti, da iz navedene točke izhaja, da jih je Sodišče upoštevalo pri presoji, vendar je menilo, da enostranskim izjavam, ki so bile sestavljene po vložitvi tožbe v postopku na prvi stopnji, ne sme pripisati enake vrednosti, kot jo pripisuje ocenjevalnim poročilom, ker so bila ta sestavljena po kontradiktornem postopku prav z namenom, ki omogoča objektivno oceno uspešnosti zadevne uslužbenke.

198    Treba je opozoriti, da Sodišče prve stopnje v okviru pritožbe načeloma ne more nadzirati presoje, ki jo glede dokazne moči dokumenta opravi sodišče v postopku na prvi stopnji, saj je v členu 11 Priloge I k Statutu Sodišča določeno, da je pritožba omejena na pravna vprašanja (po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Salzgitter proti Komisiji, C-182/99 P, Recueil, str. I‑10761, točka 43). Tako je samo Sodišče za uslužbence pristojno za to, da oceni dokazno vrednost predloženih dokazov. Ta presoja torej, razen spreobračanja dokazov, predloženih Sodišču za uslužbence, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo predmet nadzora pritožbenega sodišča (po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C-403/04 P in C-405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točke od 38 do 40).

199    Vendar ETF takega izkrivljanja ni dokazala niti ni trdila, da je obstajalo.

200    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba ta del pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

B –  Drugi del: kršitev splošnega interesa

1.     Trditve strank

201    ETF poudarja, da se upoštevanje vseh elementov, ki bi lahko vplivali na njeno odločitev, in zlasti interesa zadevnega uslužbenca, kakršnega priznava sodna praksa, izvaja prek široke diskrecijske pravice, ki jo lahko sodišče nadzira le z vidika očitne napake pri presoji.

202    V zvezi s P. Landgren naj bi bila sestavljena ocenjevalna poročila za obdobje med letoma 1995 in 2000, v katerih so bile izpostavljene pomembne poklicne pomanjkljivosti, vmesno ocenjevalno poročilo iz julija 2002, v katerem je bilo ugotovljeno, da je imela P. Landgren kljub nekaterim prizadevanjem še vedno resne organizacijske težave, in ocenjevalno poročilo za leto 2002, ki je bilo še najmanj ugodno. Poleg tega naj bi ETF P. Landgren dvakrat premestila, da bi našla ustrezno rešitev za njen poklicni položaj, ki ni bil opredeljen kot zadosten. P. Landgren naj bi bila nazadnje na sestankih z nadrejenimi seznanjena z razlogi, zaradi katerih je bilo njeno delo obravnavano kot nezadostno, odobrena je bila njena prošnja, da začne s 1. julijem 2004 znova delati s polnim delovnim časom, da bi se lahko tako spopadla s finančnimi težavami, zaradi zdravstvenega stanja pa je bilo trajanje njene pogodbe podaljšano za tri mesece, in sicer do 31. marca 2005.

203    ETF na podlagi navedenega trdi, da Sodišče za uslužbence z vidika splošnega interesa ni upoštevalo razlogov, na katere se je ta institucija sklicevala, in ni izvedlo pravilnega nadzora nad očitno napako pri presoji, kar naj bi bilo napačna uporaba prava.

204    P. Landgren primarno meni, da ta del pritožbenega razloga ni dopusten, ker si pritožnica z njim prizadeva, da bi Sodišče prve stopnje znova preučilo tožbene razloge in trditve, predložene sodišču v postopku na prvi stopnji.

205    Dejstva, na katera se opira ETF, da bi dokazala, da je Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, naj namreč ne bi bila dejstva, na katera se je to sodišče opiralo, ampak dejstva iz vlog ETF v postopku na prvi stopnji.

206    Vendar P. Landgren poudarja, da je na podlagi sodne prakse vprašanje, ali je sodišče v postopku na prvi stopnji kršilo obseg obvezne obrazložitve, ker je menilo, da odločitev ni bila dovolj utemeljena, sicer res pravno vprašanje, nad katerim ima Sodišče prve stopnje v okviru pritožbe pristojnost nadzora, vendar naj bi iz sodne prakse izhajalo tudi, da je treba pri nadzoru zakonitosti, ki se izvaja v tem okviru, obvezno upoštevati dejstva, na podlagi katerih je Sodišče za uslužbence sprejelo odločitev.

207    Iz tega naj bi sledilo, da naj ETF – ker ni natančno opredelila grajanih točk izpodbijane sodbe in je le povzela trditve, ki so bile že predstavljene v postopku na prvi stopnji – Sodišču prve stopnje ne bi nameravala predložiti vprašanja, ali je Sodišče za uslužbence upoštevalo meje pristojnosti sodnega nadzora, ker naj bi po njenem mnenju to sodišče storilo očitno napako pri presoji, ampak naj bi pritožnica želela doseči vnovično presojo dejstev, obravnavanih v postopku na prvi stopnji, kar naj bi bilo zunaj pristojnosti pritožbenega sodišča.

208    P. Landgren podredno trdi, da je Sodišče za uslužbence v točkah 84, 85, 87 in 88 izpodbijane sodbe upravičeno izpostavilo tri očitne napake, ki jih je storila ETF, in sicer na podlagi dejanskih elementov, ki jih ta institucija v okviru obravnavane pritožbe ne izpodbija.

209    Zato naj trditev pritožnice, da je Sodišče za uslužbence preseglo meje svoje pristojnosti sodnega nadzora, ker je ugotovilo očitno napako pri presoji interesa službe, ki naj bi na podlagi načela skrbnosti vključeval tudi interes P. Landgren, ne bi bila pravilna.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

210    Iz trditev ETF izhaja, da ta institucija Sodišču za uslužbence očita, da je sklepalo o obstoju očitne napake pri presoji, ne da bi upoštevalo razloge splošnega interesa, s katerimi naj bi bilo mogoče utemeljiti odpoved pogodbe s P. Landgren. Zato naj Sodišče za uslužbence ne bi moglo pravilno oceniti očitne napake pri presoji, kar naj bi povzročilo napačno uporabo prava.

211    Ne da bi bilo sploh nujno nedvoumno opredeliti obseg te dvoumne trditve, je treba opozoriti, da moramo del tega očitka, s katerim bi ETF rada dosegla, da bi Sodišče prve stopnje znova preučilo dejanske elemente, za katere meni, da dokazujejo, da pri sprejetju odločitve o odpustu ni bila storjena očitna napaka pri presoji, na podlagi sodne prakse, navedene v točkah od 191 do 193 zgoraj, zavreči kot nedopusten.

212    Ker pa ETF trdi tudi, da je Sodišče za uslužbence preseglo meje svoje pristojnosti nadzora nad očitno napako pri presoji, je treba poudariti, da je v točki 82 izpodbijane sodbe Sodišče za uslužbence izrecno opredelilo obseg svojega nadzora, pri čemer je navedlo, da je treba „glede utemeljenosti razlogov, ki upravičujejo sprejetje [odločitve o odpustu], […] obravnavati presojo, ki jo je ETF podala glede interesa službe, pri čemer se je treba omejiti na preizkus neobstoja očitne napake“.

213    Dalje je to sodišče v točki 83 izpodbijane sodbe opozorilo, da je pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca.

214    Tako sklepanje se sklada s sodno prakso, zlasti z zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Dejaiffe proti UUNT, na katero se je Sodišče za uslužbence tudi sklicevalo.

215    V točki 53 te sodbe je Sodišče prve stopnje namreč glede odločitve o odpovedi pogodbe začasnega uslužbenca za določen čas zaradi razlogov, povezanih z interesom službe, navedlo, da ima pristojni organ široko diskrecijsko pravico pri presoji interesa službe in da se mora zato nadzor sodišča Skupnosti omejiti na vprašanje, ali je zadevni organ deloval v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabil diskrecijske pravice, ki mu je podeljena (zgoraj v točki 45 navedena sodba Carrasco Benítez proti EMEA, točka 55). Glede presoje interesa službe iz ustaljene sodne prakse tudi izhaja, da je pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžne skrbnosti uprave, ki izraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi in po analogiji PZDU oblikovali v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci (glede tega glej sodbo Sodišča z dne 29. junija 1994 v zadevi Klinke proti Sodišču, C-298/93 P, Recueil, str. I‑3009, točka 38, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. aprila 1996 v zadevi Kyrpitsis proti ESO, T-13/95, RecFP, str. I-A-167 in II-503, točka 52).

216    Splošna narava določb in ratio decidendi te sodne prakse ne dopuščata, da bi v obravnavanem primeru sprejeli drugačno odločitev le zato, ker se odpoved nanaša na pogodbo za nedoločen čas, česar poleg tega ne trdita niti ETF niti Komisija.

217    Zato torej Sodišče za uslužbence pri opredelitvi obsega svoje pristojnosti nadzora nad odločitvijo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni napačno uporabilo prava.

218    Sodišče za uslužbence je pri izvajanju nadzora v tem primeru najprej navedlo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katerega se je sklicevala ETF, to je poklicno nesposobnost P. Landgren v celoti (točka 84 izpodbijane sodbe). ETF v okviru te pritožbe ne izpodbija takega opisa razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

219    Nato je Sodišče za uslužbence preučilo posamezna poročila o oceni P. Landgren, glede katerih je v nasprotju s trditvami ETF ugotovilo, da je bila skupna ocena uspešnosti P. Landgren zadovoljiva ali celo dobra (točka 85 izpodbijane sodbe), ugotovitev, na katero ni vplivalo izkrivljanje. Vendar je Sodišče za uslužbence ob upoštevanju, da sta P. Landgren zelo negativno ocenila dva nadrejena, te očitke nekoliko relativiziralo, saj je po eni strani poudarilo, da so nekateri od njih vključeni v še nedokončano poročilo, v katerem so tudi veliko manj stroge ocene tretjega ocenjevalca (točka 87 izpodbijane sodbe), po drugi strani pa je menilo, da enostranskim izjavam, ki sta jih zadevna nadrejena sestavila po vložitvi tožbe v postopku na prvi stopnji, ni mogoče pripisati enake vrednosti kot poročilom. Kot je bilo že navedeno v točki 198 zgoraj, take ocene niso izkrivljanje in spadajo v izključno pristojnost sodišča v postopku na prvi stopnji.

220    Nasprotno je Sodišče za uslužbence poudarilo, da je bilo po eni strani zadnje poročilo o oceni P. Landgren v zvezi z letom 2003, ki ga je podpisal direktor ETF 31. marca 2004, torej tri mesece, preden je zadevna institucija sprejela odločitev o odpustu, posebej ugodno, saj je ocenjevalec pohvalil dejstvo, da je uslužbenka učinkovito in v rokih opravila svoje naloge, ter da po drugi strani iz spisa ne izhaja, da bi se poklicne sposobnosti P. Landgren od izdelave tega poročila do sprejetja odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi nenadoma zmanjšale, zato je menilo, da odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi vključuje očitno napako pri presoji (točka 91 izpodbijane sodbe).

221    Iz tega izhaja, da se je Sodišče za uslužbence omejilo na izvajanje nadzora nad razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katerega se je sklicevala ETF, to je poklicno nesposobnost P. Landgren v celoti, in nato odločilo, da ta razlog očitno ni pravilen. Zato temu sodišču ni mogoče očitati, da je preseglo meje obsega pristojnosti nadzora, ki mu je podeljena, pri čemer je bil interes uslužbenca upoštevan le implicitno, to je z vidika interesa, ki ga ima uslužbenec glede tega, da obdrži zaposlitev.

222    Ta del pritožbenega razloga in s tem tudi drugi pritožbeni razlog v celoti je treba torej zavrniti.

VI –  Posledice razveljavitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

A –  Trditve strank

223    ETF trdi, da merila, ki jih je upoštevalo Sodišče za uslužbence v točki 95 izpodbijane sodbe, temeljijo na hipotetičnih in negotovih ugotovitvah, kakršna je starost, pri kateri bi bila P. Landgren ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja lahko upravičena do pokojnine. Vendar naj ne bi nič omogočalo trditve, da bi zadevna uslužbenka, ki je bila zaposlena na podlagi pogodbe za nedoločen čas, še dalje delala pri ETF do upokojitvene starosti. ETF na podlagi tega meni, da opredelitev takih meril ni pravilna ter da je ni mogoče uporabiti za izračun ustrezne in pravične odškodnine.

224    Komisija meni, da je Sodišče za uslužbence večkrat napačno uporabilo pravo, ko je odločalo o finančnih posledicah razveljavitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

225    Prvič, Komisija trdi, da spor ni finančne narave, zato naj Sodišče za uslužbence ne bi imelo neomejene pristojnosti. Sodišče za uslužbence naj bi, ker se je izreklo o finančnih posledicah razveljavitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko odločalo ultra vires, saj je na ETF naslovilo odredbo in tako kršilo člen 233 ES.

226    Drugič, Komisija iz istih razlogov meni, da bi moralo Sodišče za uslužbence odškodninske zahtevke, ki jih je vložila P. Landgren v postopku na prvi stopnji, razglasiti za nedopustne, s čimer naj bi bilo mogoče utemeljiti razveljavitev izpodbijane sodbe.

227    Tretjič in nazadnje, Komisija podredno še trdi, da so merila, ki jih je uporabilo Sodišče za uslužbence pri oceni denarnega nadomestila, do katerega naj bi bila upravičena P. Landgren, naključna in hipotetična, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso Sodišča.

228    Sodišče za uslužbence naj bi namreč ETF naložilo, da mora P. Landgren izplačati odškodnino na podlagi domneve, da bi zadevna uslužbenka ostala zaposlena do upokojitve, medtem ko bi lahko ETF za izvršitev izpodbijane sodbe na podlagi člena 233 ES sprejela novo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo takrat ustrezno obrazložila.

229    P. Landgren meni, da te trditve niso utemeljene. Poleg tega trdi, da je treba predloge Komisije, s katerimi ta Sodišču prve stopnje predlaga, naj razglasi ničnost izpodbijane sodbe, ker naj odškodninska tožba v postopku na prvi stopnji ne bi bila dopustna, zavreči kot nedopustne na podlagi člena 40 Statuta Sodišča, saj naj ETF v pritožbenem postopku ne bi oblikovala takih predlogov.

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

230    Trditve ETF in Komisije je v bistvu mogoče obravnavati kot trditve v podporo dvema pritožbenima razlogoma: po eni strani naj bi Sodišče za uslužbence odločalo ultra vires, po drugi strani pa naj bi to sodišče glede denarnega nadomestila uporabilo hipotetična in negotova merila.

1.     Pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Sodišče za uslužbence odločalo ultra vires

231    Glede očitka Komisije, da je Sodišče za uslužbence odločalo ultra vires in je torej napačno uporabilo pravo, ker odškodninskih zahtevkov P. Landgren ni zavrglo kot nedopustnih, je treba poudariti, da drži, da na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišče prve stopnje v okviru tožbe, vložene na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, ni pristojno za izdajanje odredb v zvezi z institucijami Skupnosti. Pri razglasitvi ničnosti akta mora namreč zadevna institucija na podlagi člena 233 ES sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 4. maja 2005 v zadevi Castets proti Komisiji, T-398/03, RecFP, str. I‑A‑109 in II‑507, točka 19 in navedena sodna praksa).

232    Vendar je Sodišče prve stopnje na podlagi člena 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 117 PZDU uporablja tudi za druge uslužbence, neomejeno pristojno za spore finančne narave, zato lahko toženi instituciji naloži plačilo določenih zneskov skupaj z zamudnimi obrestmi, če je to primerno (sodbe Sodišča prve stopnje z dne 30. novembra 1993 v zadevi Vienne proti Parlamentu, T‑15/93, Recueil, str. II-1327, točki 41 in 42; z dne 8. julija 1998 v zadevi Aquilino proti Svetu, T-130/96, RecFP, str. I-A-351 in II-1017, točka 39, in z dne 23. marca 2000 v zadevi Rudolph proti Komisiji, T-197/98, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑241, točka 32).

233    Spor v obravnavani zadevi je vsaj deloma finančne narave, saj je odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi neposredno vplivala na finančne prejemke P. Landgren (glede tega po analogiji glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 1999 v zadevi Hautem proti EIB, T-140/97, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑897, točka 77, ter zgoraj v točki 232 navedeno sodbo Rudolph proti Komisiji, točki 33 in 92).

234    Iz tega izhaja, da je bilo Sodišče za uslužbence na podlagi člena 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov neomejeno pristojno za odločanje o finančnih vidikih spora, kar je pravilno navedlo v točki 93 izpodbijane sodbe.

235    Poleg tega je treba po eni strani opozoriti, da sodišče Skupnosti ni pristojno za izrekanje odredb v okviru nadzora zakonitosti na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, zato ne bi moglo odrediti, naj zadevna institucija tožečo stranko znova zaposli (zgoraj v točki 232 navedena sodba Rudolph proti Komisiji, točka 92), po drugi strani pa je v skladu z ugotovitvami Sodišča za uslužbence P. Landgren izjavila, da se je njeno zdravstveno stanje močno poslabšalo in zato fizično ne bi zmogla več opravljati delovnih nalog pri ETF, kar se v tem postopku ne izpodbija.

236    V takih okoliščinah je treba ugotoviti, da Sodišče za uslužbence ni preseglo meja svojih pristojnosti in ni napačno uporabilo prava, ko je ETF pozvalo, naj poišče pravično rešitev, s katero bodo ustrezno zavarovane pravice P. Landgren.

237    Zato je treba ta pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo sploh treba odločati o njegovi dopustnosti.

2.     Pritožbeni razlog v zvezi s hipotetično in z negotovo naravo meril za denarno nadomestilo, ki jih je uporabilo Sodišče za uslužbence

238    Komisija in ETF trdita, da se na podlagi meril, ki jih navaja Sodišče za uslužbence, dejansko povrne škoda, ki naj ne bi bila niti dejanska niti gotova.

239    Glede tega je treba poudariti, da je Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi odločalo začasno, pri čemer je strankama naložilo, naj skleneta dogovor o pravičnem denarnem nadomestilu za tožečo stranko. Ker tak sporazum ni bil sklenjen, je Sodišče za uslužbence šele v poznejši sodbi na podlagi zneskov, ki sta jih predlagali stranki, odločalo o višini nadomestila, pri čemer je, če je bilo to potrebno, razdelalo in ponderiralo merila izračuna, za katera je menilo, da so upoštevna, in sicer zlasti merili iz točke 95 izpodbijane sodbe, to je nadomestila za brezposelnost, ki jih je prejela P. Landgren po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in starost, pri kateri bi bila ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja v običajnih okoliščinah upravičena do pokojnine.

240    Treba je ugotoviti, da ETF in Komisija ne izpodbijata niti obstoja škode kot posledice odločitve o odpustu niti upoštevnosti nadomestil za brezposelnost, ki jih je P. Landgren prejela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker torej Sodišče za uslužbence v izpodbijani sodbi ni določilo višine denarnega nadomestila niti ni natančno razdelalo pravil za izračun tega nadomestila ter ni dokončno opredelilo vseh meril, ki jih je treba upoštevati (v točki 95 izpodbijane sodbe je izrecno določeno, da je treba „zlasti“ upoštevati navedena merila), se lahko Sodišče prve stopnje v okviru te pritožbe izreče le o tem, ali je na splošno mogoče upoštevati merilo starosti, pri kateri bi bila tožeča stranka lahko upravičena do pokojnine.

241    Treba je opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče za uslužbence, kadar ugotovi obstoj škode, edino pristojno, da v okviru zahtevka oceni način in obseg nadomestila te škode, če so sodbe Sodišča za uslužbence dovolj utemeljene, da Sodišče prve stopnje lahko izvaja sodni nadzor nad njimi, in če te sodbe glede ocene škode vsebujejo merila, ki se upoštevajo za določitev zneska (po analogiji glej sodbo Sodišča z dne 21. februarja 2008 v zadevi Komisija proti Girardot, C‑348/06 P, ZOdl., str. I-833, točka 45 in navedena sodna praksa).

242    P. Landgren se v obravnavanem primeru zaradi zdravstvenih razlogov ni mogla znova zaposliti pri ETF, česar stranki ne izpodbijata, zato ni bilo mogoče vzpostaviti pravnega položaja, v kakršnem je bila zadevna uslužbenka, ko je bila sprejeta odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tega izhaja, da je P. Landgren zaradi odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi utrpela dejansko in gotovo škodo, saj je bila prikrajšana za finančne prejemke in zlasti za osebne prejemke kot začasna uslužbenka pri ETF. Če ne bi bilo odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi lahko zadevne prejemke potencialno prejemala, dokler ne bi dosegla upokojitvene starosti. Sodišče za uslužbence torej ni napačno uporabilo prava, ko je menilo, da je starost, pri kateri bi bila P. Landgren, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja, v običajnih okoliščinah upravičena do pokojnine, eno od upoštevnih meril za oceno nadomestila, ki naj se dodeli zadevni uslužbenki.

243    Komisija trdi, da bi lahko ETF za izvršitev izpodbijane sodbe sprejela novo odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo ustrezno obrazložila.

244    Vendar nič ne omogoča domneve, da bi lahko ETF na tak način izvršila izpodbijano sodbo. Odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku na prvi stopnji namreč ni bila razveljavljena, ker ne bi bila (dovolj) obrazložena, ampak ker je ETF storila očitno napako pri presoji, ko je P. Landgren očitala poklicno nesposobnost v celoti, in sicer tako glede na vsa ocenjevalna poročila kot izjave nekaterih nadrejenih, predloženih v postopku spora na prvi stopnji.

245    Tudi če bi bilo torej z drugim razlogom dejansko mogoče utemeljiti poznejšo prekinitev pogodbe s P. Landgren, se to ne bi zgodilo kot izvršitev izpodbijane sodbe, ampak samostojno. Glede tega mora, če je to primerno, ETF v okviru ocene, ki jo je opravilo Sodišče za uslužbence glede denarnega nadomestila, ki ga je treba izplačati P. Landgren, dokazati, da nekateri elementi kažejo na to, da P. Landgren, ne bi ostala zaposlena do starosti, pri kateri bi bila upravičena do pokojnine, čeprav odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku na prvi stopnji ne bi bila razveljavljena. Če bi bilo to dokazano, bi bilo mogoče utemeljiti uporabo multiplikatorja pri izračunu izgube prejemka zaradi zadevne odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da bi končni izračun izražal to negotovost; taka metoda je bila uporabljena v zgoraj v točki 38 navedeni sodbi Girardot proti Komisiji z dne 6. junija 2006. Takega upoštevanja ni izključilo niti Sodišče za uslužbence, ki v vmesni sodbi ni dokončno in izčrpno opredelilo meril niti pravil za izračun denarnega nadomestila.

246    Na podlagi navedenega je treba odločiti, da Sodišče za uslužbence ni napačno uporabilo prava, ker je kot merilo upoštevalo starost, pri kateri bi bila P. Landgren, ob upoštevanju njenega zdravstvenega stanja, v običajnih okoliščinah upravičena do pokojnine.

247    Ta pritožbeni razlog je treba torej zavrniti, zato je treba zavrniti tudi pritožbo v celoti.

 Stroški

248    Če pritožba ni utemeljena, Sodišče prve stopnje v skladu s členom 148, prvi pododstavek, Poslovnika odloči o stroških.

249    V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 144 tega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

250    Ker ETF s predlogi ni uspela in je P. Landgren priglasila stroške, ETF nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila P. Landgren v okviru tega postopka.

251    Na podlagi člena 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika, ki se uporablja v pritožbenem postopku na podlagi člena 144 Poslovnika, institucije, ki so se kot intervenientke udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Komisija, ki se je tega postopka udeležila kot intervenientka, torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

razsodilo:

1)      Pritožba se zavrne.

2)      Evropska fundacija za usposabljanje (ETF) nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila P. Landgren v okviru tega postopka.

3)      Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške.

Jaeger       Azizi

Meij Vilaras Forwood

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. septembra 2009.

E. Coulon             

Stvarno kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje in postopek na prvi stopnji

Izpodbijana sodba

Pritožba

I –  Postopek

II –  Predlogi strank

Pravo

I –  Dopustnost pritožbe

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

II –  Dopustnost nekaterih predlogov

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

III –  Dopustnost tožbe na prvi stopnji

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

IV –  Prvi pritožbeni razlog: kršitev obsega obvezne obrazložitve

A –  Upoštevnost prvega pritožbenega razloga

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

B –  Utemeljenost prvega pritožbenega razloga

1.  Prvi del: kršitev člena 47 PZDU, kot se razlaga s sodno prakso

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

Očitek Komisije, da je Sodišče za uslužbence odločalo ultra petita ali vsaj ultra vires

Obvezna obrazložitev odločb odpovedi pogodb o zaposlitvi začasnih uslužbencev z vidika Kadrovskih predpisov in PZDU

–  Dopustnost

–  Temelj

2.  Tretji del: protislovja med formalnimi zahtevami po obrazložitvi in zatrjevano zakonitostjo pravice zadevne osebe, da se z uporabo drugih sredstev seznani z razlogi za odločbo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

V –  Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri presoji stvarnih vidikov, na katerih temelji odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

A –  Prvi del: izkrivljanje dejstev

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

B –  Drugi del: kršitev splošnega interesa

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

VI –  Posledice razveljavitve odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi

A –  Trditve strank

B –  Presoja Sodišča prve stopnje

1.  Pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Sodišče za uslužbence odločalo ultra vires

2.  Pritožbeni razlog v zvezi s hipotetično in z negotovo naravo meril za denarno nadomestilo, ki jih je uporabilo Sodišče za uslužbence

Stroški

* Jezik postopka: francoščina.