Zadeva T-405/06
ArcelorMittal Luxembourg SA in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg Skupnosti za nosilce – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 65 PJ po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ na podlagi Uredbe (ES) št. 1/2003 – Pristojnost Komisije – Odgovornost za kršitev – Zastaranje – Pravica do obrambe“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Omejevalni sporazumi, za katere velja ratione materiae in ratione temporis pravna ureditev iz Pogodbe ESPJ – Prenehanje veljavnosti Pogodbe ESPJ
(člen 65(1) PJ; člen 81 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 23(2))
2. Akti institucij – Časovna veljavnost – Procesna pravila – Materialnopravna pravila –Razlikovanje – Retroaktivnost materialnopravnega pravila – Pogoji
(člen 65(1) PJ; člen 305 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 7(1) in 23(2))
3. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Pripisanje odgovornosti – Matična in hčerinske družbe – Gospodarska celota – Merila za presojo
(člena 81 ES in 82 ES)
4. ESPJ – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitev – Pripisanje odgovornosti – Enakost pravil, ki veljajo za kršitve člena 81 ES in člena 65 PJ
(člen 65(1) PJ; člen 81(1) ES)
5. Konkurenca – Pravila Skupnosti – Kršitve – Pripisanje odgovornosti – Merilo „gospodarska kontinuiteta“ podjetja
(člen 65(1) PJ; člen 81(1) ES)
6. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje postopkov – Pretrganje – Obseg
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 25(3) in (4); splošna Odločba št. 715/78, člen 2(1) in (2))
7. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje postopkov – Pretrganje – Zahteva po informacijah
8. Konkurenca – Upravni postopek – Zastaranje postopkov – Zadržanje – Vložitev pravnega sredstva pri sodišču Skupnosti
(Uredba Sveta št. 1/2003; splošna Odločba št. 715/78)
9. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Predolg upravni postopek
1. Čeprav je nadomestitev pravnega okvira Pogodbe ESPJ s pravnim okvirom Pogodbe ES od 24. julija 2002 povzročila spremembo veljavnih pravnih podlag, postopkov in materialnopravnih pravil, je to del enotnosti in neprekinjenosti pravnega reda Skupnosti in njenih ciljev. V zvezi s tem sta uvedba in ohranjanje sistema svobodne konkurence, v katerem so zagotovljeni običajni pogoji konkurence in iz katerega izhajajo pravila na področju omejevalnih sporazumov med podjetji, eden bistvenih ciljev Pogodbe ES in Pogodbe ESPJ. V tem okviru, ne glede na to, da se pravila pogodb ESPJ in ES, ki urejajo področje omejevalnih sporazumov med podjetji, nekoliko razlikujejo, pojma sporazumov in usklajenih ravnanj v smislu člena 65(1) PJ ustrezata pojmoma sporazumov in usklajenih ravnanj v smislu člena 81 ES ter je sodišče Skupnosti ti določbi razlagalo enako. Tako uresničevanje cilja neizkrivljene konkurence v sektorjih, ki so sprva spadali k skupnemu trgu premoga in jekla, ni prekinjeno zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, ker uresničuje ta cilj tudi v okviru Pogodbe ES ista institucija, in sicer Komisija, ki je upravni organ, pristojen za izvajanje in razvoj politike konkurence v splošnem interesu Skupnosti.
Poleg tega je treba v skladu z načelom, ki je skupno pravnim sistemom držav članic, razen ob izrecni nasprotni volji zakonodajalca ob spremembi zakonodaje zagotoviti kontinuiteto pravnih struktur. Kontinuiteta pravnega reda Skupnosti in ciljev, ki vodijo njegovo delovanje, tako zahteva, da Evropska skupnost v primerih, v katerih je nasledila Evropsko skupnost za premog in jeklo, v zvezi s položaji, ki so nastali med veljavnostjo Pogodbe ESPJ, v okviru svojega postopkovnega okvira zagotavlja spoštovanje pravic in obveznosti, ki so jih države članice in posamezniki imeli takrat na podlagi Pogodbe ESPJ in pravil, ki so bila sprejeta za njeno izvajanje. Ta zahteva velja zlasti, ker lahko izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz nespoštovanja pravil na področju omejevalnih sporazumov med podjetji, učinkuje tudi po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ v okviru Pogodbe ES.
Iz navedenega je razvidno, da je treba Uredbo št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ter zlasti njena člena 7(1) in 23(2) razlagati tako, da Komisija po 23. juliju 2002 lahko ugotavlja obstoj omejevalnih sporazumov med podjetji, ki so bili izvršeni v sektorjih, za katere se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ, in jih sankcionira, čeprav v navedenih določbah te uredbe člen 65 PJ ni izrecno naveden.
(Glej točke od 59 do 64.)
2. Čeprav na splošno velja, da se postopkovna pravila uporabijo za vse postopke, ki potekajo, ko ta pravila začnejo veljati, to ne velja za materialnopravna pravila. Ta je namreč zaradi zagotavljanja spoštovanja načel pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo treba razlagati tako, da se uporabijo za položaje, ki so nastali, preden so začela veljati ta pravila, le če je iz njihovega besedila, ciljev ali sistematike jasno razvidno, da jim je treba dodeliti takšen učinek.
S tega vidika kontinuiteta pravnega reda Skupnosti in zahteve v zvezi z načeloma pravne varnosti in varstva zaupanja v pravo nalagajo uporabo materialnopravnih določb, sprejetih na podlagi Pogodbe ESPJ, za dejstva, ki sodijo ratione materiae in ratione temporis na njihovo področje uporabe. Okoliščina, da zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ zadevna ureditev ne velja več ob presoji dejanskega stanja, je neupoštevna, ker se ta presoja nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal, ko so veljale materialnopravne določbe, sprejete na podlagi Pogodbe ESPJ.
V zvezi z odločbo Komisije, sprejete po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ na podlagi členov 7(1) in 23(2) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe po postopku, ki je bil izveden v skladu z navedeno uredbo, so pravila, ki se uporabijo, tista iz Uredbe št. 1/2003, ker določbe v zvezi s pravno podlago in postopkom do sprejetja odločbe sodijo k postopkovnim pravilom. Poleg tega glede materialnopravnih pravil, ker se navedena odločba nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ, in ker materialno konkurenčno pravo, ki velja od 24. julija 2002, nima nobenih retroaktivnih učinkov, je člen 65(1) PJ materialnopravna določba, ki se uporabi, pri čemer je treba opozoriti, da prav iz narave lex generalis Pogodbe ES v primerjavi s Pogodbo ESPJ, ki jo je potrdil člen 305 ES, izhaja, da se na podlagi načela lex specialis derogat legi generali za položaje, ki so nastali pred 24. julijem 2002, uporablja edino poseben sistem Pogodbe ESPJ in pravil, sprejetih za njeno izvajanje.
(Glej točke od 65 do 68.)
3. Komisija lahko na matično družbo iz skupine družb naslovi odločbo o naložitvi glob za kršitev pravil o konkurenci, ki jo je storila ena od njenih hčerinskih družb, ne zaradi odnosa napeljevanja h kršitvi med matično in hčerinsko družbo ali celo vpletenosti prve v navedeno kršitev, ampak zaradi dejstva, da obe sestavljata gospodarski subjekt ter torej eno podjetje v smislu členov 81 ES in 82 ES, če ne določata samostojno svojega ravnanja na trgu.
V posebnem primeru, kadar matična družba stoodstotno nadzoruje hčerinsko družbo kršiteljico, je podana izpodbojna domneva, da navedena matična družba dejansko odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe in da torej sestavljata eno podjetje v smislu člena 81 ES. Zato mora matična družba, ki pred sodiščem Skupnosti izpodbija odločbo Komisije, s katero ji je bila naložena globa za ravnanje hčerinske družbe, ovreči to domnevo, tako da predloži dokaze o samostojnosti te hčerinske družbe.
Oziroma, za uporabo domneve, da matična družba odločilno vpliva na ravnanje hčerinske družbe na trgu, zadostuje, da Komisija dokaže, da je ves kapital hčerinske družbe v lasti matične družbe. Komisija bo lahko nato matično družbo upoštevala kot solidarno odgovorno za plačilo globe, naložene njeni hčerinski družbi, tudi če je ugotovljeno, da navedena matična družba ni neposredno sodelovala pri sporazumih, razen če ta družba dokaže, da njena hčerinska družba na trgu ravna samostojno.
(Glej točke 88, 89 in 91.)
4. Kot prepoved iz člena 81(1) ES, se prepoved iz člena 65(1) PJ nanaša na „podjetja“. Pojem podjetja ima isti pomen v obeh določbah. Zato pravila o odgovornosti za kršitve člena 81(1) ES veljajo tudi v zvezi s kršitvami člena 65(1) PJ.
(Glej točko 92.)
5. Družbi, ustanovljeni kot hčerinska družba v stoodstotni lasti matične družbe za opravljanje ene od ekonomskih dejavnosti matične družbe, se lahko kot gospodarski naslednici pripiše odgovornost za kršitve matične družbe in tako posredno odgovornost za kršitve druge hčerinske družbe te družbe.
To pripisanje odgovornosti je utemeljeno glede na merilo gospodarske kontinuitete, ki se je razvilo zlasti v primerih reorganizacije ali drugih sprememb znotraj skupine podjetij. Ob prenosu vseh ali le dela gospodarskih dejavnosti ene pravne osebe na drugo se lahko namreč odgovornost za kršitev, ki jo je storil prvotni upravljavec, v okviru zadevnih dejavnosti pripiše novemu upravljavcu, če tvori ta s prvim isti gospodarski subjekt za uporabo pravil o konkurenci, čeprav prvotni upravljavec še naprej obstaja kot pravna oseba. Tako izvajanje sankcije je zlasti dopustno, kadar sta ta subjekta pod nadzorom iste osebe in sta glede na tesne vezi, ki ju povezujejo na gospodarski in organizacijski ravni, uporabljala v glavnem iste gospodarske smernice. To se nanaša zlasti na primere prestrukturiranja znotraj skupine podjetij, pri katerih prvotni upravljavec ne preneha nujno pravno obstajati, vendar na zadevnem trgu ne opravlja več nobene omembe vredne gospodarske dejavnosti. Če namreč med prvotnim in novim upravljavcem podjetja, ki sodeluje pri omejevalnem sporazumu, obstaja strukturna povezava, se lahko zadevne osebe izognejo – namerno ali nenamerno – svoji odgovornosti v skladu s pravom omejevalnih sporazumov z uporabo pravnih načinov preoblikovanja, ki so jim na voljo.
Poleg tega ob upoštevanju temeljnega koncepta gospodarske celote Komisiji ni treba izbrati, ali bo v postopkih obravnavala družbo, ki je delovala v obdobju kršitev, ali njeno gospodarsko naslednico v tem sektorju. Ker se konkurenčno pravo Skupnosti nanaša na dejavnosti podjetij, velja za gospodarske subjekte, ki so skupek materialnih in osebnih elementov in ki so lahko soudeleženi pri kršitvi iz členov 81(1) ES in 65(1) PJ. Podjetje lahko torej zajema več pravnih subjektov. Družba se lahko šteje za solidarno odgovorno z drugo družbo za plačilo globe, naložene slednji družbi, ki je namenoma ali iz malomarnosti storila kršitev, če je Komisija v istem aktu dokazala, da bi bilo mogoče to kršitev ugotoviti tudi v zvezi z družbo, ki je solidarno odgovorna za plačilo globe. Solidarna odgovornost je tako običajna posledica pripisanja odgovornosti za ravnanje ene družbe drugi, zlasti kadar ti družbi tvorita eno podjetje.
(Glej točke od 107 do 115 in 117.)
6. V skladu s členom 2(1) in (2) splošne Odločbe št. 715/78 o zastaralnih rokih v postopkih in o izvajanju sankcij na področju uporabe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo in členom 25(3) in (4) Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe se namreč zastaranje pretrga z vsemi dejanji, ki jih zaradi preiskave ali postopka v zvezi s kršitvijo izvaja Komisija in o katerih je bilo vsaj eno podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvah, uradno obveščeno, pretrganje zastaranja pa velja za vsa podjetja, ki so udeležena pri zadevni kršitvi.
Izraz „podjetje, ki je sodelovalo pri kršitvi“ je treba razumeti tako, da pomeni vsako podjetje, opredeljeno kot tako v odločbi Komisije, s katero je sankcionirana kršitev. V zvezi s tem okoliščina, da podjetje ni bilo opredeljeno, kot da „je sodelovalo pri kršitvi“, v prvotnem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah ali splošneje med upravnim postopkom, v okviru katerega se je zgodilo dejanje, ki pretrga zastaranje, ni upoštevna, če je podjetje pozneje opredeljeno kot tako.
Iz teh določb je razvidno, da se zastaranje ne pretrga samo glede podjetij, ki so bila predmet preiskovalnega ali procesnega dejanja, ampak tudi glede podjetij, ki so sodelovala pri kršitvi, vendar zanje Komisija še ne ve, zato niso bila predmet nobenega preiskovalnega ukrepa niti naslovniki nobenega procesnega akta.
Poleg tega družba, ki se ji lahko pripiše kršitev druge družbe, tako da se šteje, kot da je sama storila to kršitev, „sodeluje pri kršitvi“ v smislu teh določb.
(Glej točke od 143 do 146.)
7. Pisna zahteva Komisije po informacijah zaradi pridobitve podatkov o prometu podjetij, ki so predmet postopka na podlagi pravil Skupnosti o konkurenci, je lahko akt, ki je potreben za postopek v zvezi s kršitvijo in ki pretrga zastaranje, ker omogoča Komisiji, da preveri, ali globa, ki jo namerava naložiti tem podjetjem, ne presega največjega zneska glob, dovoljenega pri kršitvah pravil Skupnosti o konkurenci.
(Glej točko 147.)
8. Uredba št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe ter splošna Odločba št. 715/78 o zastaralnih rokih v postopkih in o izvajanju sankcij na področju uporabe Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo za pretrganje zastaranja izrecno določata učinek erga omnes, v zvezi z zadržanjem zastaranja pa navedena predpisa ne odgovarjata na vprašanje, ali ima vložitev pravnega sredstva relativni učinek, kar bi pomenilo, da velja zadržanje zastaranja med trajanjem postopka le za tožeče podjetje, ali učinek erga omnes, kar bi pomenilo, da velja zadržanje zastaranja med postopkom za vsa podjetja, ki so sodelovala pri kršitvi, ne glede na to, ali so vložila pravno sredstvo ali ne.
Tako kot pretrganje zastaranja je treba tudi zadržanje zastaranja, ki je izjema od načela petletnega zastaranja, razlagati restriktivno. To načelo nasprotuje temu, da bi se molk zakonodajalca lahko razlagal v smislu učinka erga omnes. To velja še toliko bolj, ker se drugače od pretrganja zastaranja, katerega namen je omogočiti Komisiji, da učinkovito vodi postopke o kršitvah pravil o konkurenci in jih sankcionira, zadržanje zastaranja nanaša per definitionem na primer, ko je Komisija že sprejela odločbo. Navadno v tej fazi ni več treba določiti učinka erga omnes za dejstvo, da eno od sankcioniranih podjetij začne postopek pri sodišču Skupnosti. Nasprotno, v tem primeru učinek inter partes sodnih postopkov in posledice, ki jih je na ta učinek navezalo sodišče Skupnosti, načeloma nasprotujejo temu, da bi imelo pravno sredstvo, ki ga vloži podjetje naslovnik izpodbijane odločbe, kakršen koli vpliv na položaj drugih naslovnikov.
Poleg tega, čeprav se pravila Pogodbe o konkurenci nanašajo na podjetja, je za uporabo in izvršitev odločb Komisije na tem področju treba kot naslovnika določiti subjekt s pravno osebnostjo in obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah mora natančno in nedvoumno določiti pravno osebo, ki se ji lahko naložijo globe, ter mora biti na to osebo naslovljeno. Samo ta pravna oseba lahko vloži tožbo zoper izpodbijano odločbo, sprejeto v upravnem postopku, in zadržanje zastaranja se zato lahko uveljavlja samo zoper njo. Zadržanje zastaranja, ki je posledica tega, da podjetje začne postopke pri sodišču Skupnosti, velja torej samo za pravni subjekt – stranko v postopkih, in ne tudi za vse druge pravne subjekte, ki so del iste gospodarske celote.
(Glej točke 151 in od 153 do 158.)
9. Ker ima spoštovanje pravice do obrambe izjemen pomen v upravnih postopkih na področju politike konkurence, je treba preprečiti, da bi bila ta pravica nepopravljivo okrnjena zaradi predolge preiskovalne faze in da bi to trajanje lahko oviralo pridobitev dokazov za izpodbijanje obstoja ravnanj, za katera bi zadevna podjetja lahko odgovarjala. Iz tega razloga morebiten preizkus oviranja izvrševanja pravice do obrambe ne more biti omejen samo na fazo, v kateri ima ta pravica polni učinek, to je na drugo fazo upravnega postopka. Presoja vira morebitne oslabitve učinkovitosti pravice do obrambe se mora raztezati na ves postopek in se nanašati na celotno njegovo trajanje. Poleg tega dokazno breme glede morebitne kršitve pravice do obrambe, ki izhaja iz težav, ki naj bi jih podjetje zaradi predolgega upravnega postopka imelo pri obrambi zoper obtožbe Komisije, nosi zainteresirana oseba.
(Glej točki 166 in 167.)