SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 8. septembra 2009

Zadeva T-404/06 P

Evropska fundacija za usposabljanje (ETF)

proti

Pii Landgren

„Pritožba – Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Pogodba za nedoločen čas – Odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi – Člen 47(c)(i) PZDU – Obveznost obrazložitve – Očitna napaka pri presoji – Neomejena pristojnost – Denarno nadomestilo“

Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (občna seja) z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Landgren proti ETF (F‑1/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑123 in II‑A‑1‑459), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev: Pritožba se zavrne. Evropska fundacija za usposabljanje (ETF) nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Pia Landgren v okviru tega postopka. Komisija Evropskih skupnosti, intervenientka v podporo predlogom ETF, nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Pritožba – Dopustnost – Učinek izvršitve sodbe Sodišča za uslužbence – Neobstoj

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 12)

2.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(c)(i))

3.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Obveznost obrazložitve – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave

(člen 253 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25; Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, členi 11, 47 in 49)

4.      Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Obveznost obrazložitve – Obseg – Diskrecijska pravica uprave

(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(c)(i))

5.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Nadzor Sodišča prve stopnje nad presojo dokazov, ki jo je izvedlo Sodišče za uslužbence – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)

1.      Ker pritožba pred Sodiščem prve stopnje v skladu s členom 12 Priloge I k Statutu Sodišča nima odložilnega učinka, to, da je institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejela ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča za uslužbence, še ne pomeni, da se je odrekla vložitvi pritožbe. V vsakem primeru, če odpoved uveljavljanju pravnega sredstva povzroči izgubo pravice, lahko povzroči nedopustnost pravnega sredstva samo, če se lahko ugotovi, da je bila odpoved jasna in brezpogojna.

(Glej točko 80.)

2.      Namen obveznosti obrazložitve je na eni strani zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, in na drugi strani sodišču Skupnosti omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo odločbe. Sodišče namreč ne more preveriti materialne zakonitosti odločbe, ki ni obrazložena niti glede svojega instrumentuma niti glede besedilnih in sobesedilnih elementov, ki so lahko vplivali na njeno sprejetje, in to ne glede na obseg takega preverjanja. Če organu, ki je odločbo sprejel, ne bi bilo treba navesti razlogov za njeno sprejetje, bi bila ogrožena zmožnost sodišča, da izvede morebitno preverjanje materialne zakonitosti aktov, ki se mu predložijo, in sodno varstvo stranke v postopku, saj bi bila prepuščena samovolji organa, ki je navedeno odločbo sprejel. Obveznost, da mora institucija svoje odločbe obrazložiti, je torej neločljivo povezana z obstojem pravice sodišča, da preveri utemeljenost navedenih odločb, to pravico pa je treba v pravni skupnosti pod enakimi pogoji zagotoviti vsaki stranki v postopku, ki uveljavlja svojo pravico do pravnega varstva.

Sodišče prve stopnje torej ne more ugotoviti, da organu, pristojnemu za sklepanje pogodb, nikakor ni treba obrazložiti odločb o odpovedi pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas začasnih uslužbencev, ker bi moral v takem primeru upoštevati samo pogoje v zvezi z odpovednim rokom iz člena 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

(Glej točke od 108 do 110.)

Napotitev na: Sodišče, 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22 in navedena sodna praksa.

3.      Obveznost obrazložitve vsake odločbe, ki posega v položaj, ki je določena v členu 25 Kadrovskih predpisov in s katero je le ponovljena splošna obveznost, ki jo določa člen 253 ES, je pomembno načelo prava Skupnosti, od katerega so mogoča odstopanja le iz nujnih razlogov. Ta obveznost pripomore k zagotavljanju pravice do učinkovitega sodnega varstva, to pa je splošno načelo prava Skupnosti, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je potrjeno v členih 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prav tako v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Izjema od tega splošnega in bistvenega načela, da mora uprava svoje odločitve, še zlasti tiste, ki posegajo v položaj, obrazložiti, je mogoča le na podlagi izrecne in nedvoumne volje zakonodajalca Skupnosti, ki je v tem smislu ni mogoče razbrati iz splošnih določb člena 25 Kadrovskih predpisov in člena 11 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti. Tako zgolj dejstvo, da v členu 47 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja začasnih uslužbencev, ni izrecno določeno, da je treba odločbe, sprejete na podlagi te določbe, obrazložiti, ne more povzročiti izključitve uporabe člena 25 Kadrovskih predpisov.

Če odločbe ne bi bilo treba obrazložiti, sodišče Skupnosti ne bi moglo izvajati ustreznega (pa čeprav omejenega) nadzora, uprava pa bi lahko nazadnje prosto in samovoljno odločala o usodi začasnega uslužbenca, in to čeprav je pristojni organ pri odločanju glede položaja uslužbenca, kadar presoja o interesu službe, dolžan upoštevati vse elemente, na podlagi katerih naj bi temeljila njegova odločitev, in zlasti interes zadevnega uslužbenca. To namreč izhaja iz dolžnosti skrbnega ravnanja uprave, ki izraža ravnotežje vzajemnih pravic in obveznosti, ki so jih Kadrovski predpisi ter po analogiji Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev oblikovali v razmerjih med javnim organom in njegovimi uslužbenci.

(Glej točke od 148 do 150, 153 in 160.)

Napotitev na: Sodišče, 13. marec 2007, Unibet, C‑432/05, ZOdl., str. I‑2271, točka 37 in navedena sodna praksa; Sodišče prve stopnje, 12. december 2000, Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, RecFP, str. I‑A‑277 in II‑1267, točka 53 in navedena sodna praksa; Sodišče prve stopnje, 6. julij 2004, Huygens proti Komisiji, T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točka 105 in navedena sodna praksa.

4.      Čeprav je s Kadrovskimi predpisi uradnikom zagotovljena večja stalnost zaposlitve, saj so domneve dokončnega prenehanja delovnega razmerja proti volji zainteresirane osebe natančno predpisane, pa obveznost organa, pristojnega za sklepanje pogodb, da ob odpovedi pogodbe z začasnimi uslužbenci za nedoločen čas svojo odločitev obrazloži, ne vpliva na večjo nestalnost zaposlitve začasnega uslužbenca.

Taka nestalnost namreč izhaja zlasti iz široke diskrecijske pravice, ki jo ima navedeni organ, kar zadeva odpoved pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas na podlagi člena 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ob upoštevanju odpovednega roka, določenega s pogodbo, saj se nadzor, ki ga izvaja sodišče Skupnosti, zato omeji na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil.

S široko diskrecijsko pravico nikakor ni mogoče utemeljiti možnosti, da upravi ne bi bilo treba obrazložiti sprejetih odločitev, ampak je ob upoštevanju takega položaja še toliko nujneje zagotoviti upoštevanje tako pomembne postopkovne zahteve, kot je obveznost obrazložitve. Nadzor nad spoštovanjem jamstev, ki jih v upravnih postopkih dodeljuje pravni red Skupnosti, kadar ima institucija Skupnosti široko diskrecijsko pravico, je namreč temeljnega pomena. Med temi jamstvi sta zlasti obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne vidike posameznega primera, in obveznost, da odločitev zadostno obrazloži.

(Glej točke od 161 do 163.)

Napotitev na: Sodišče, 26. februar 1981, de Briey proti Komisiji, 25/80, Recueil, str. 637, točka 7; Sodišče, 21. november 1991, Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14; Sodišče, 22. november 2007, Španija proti Lenzing, C‑525/04 P, ZOdl., str. I‑9947, točka 58; Sodišče, 6. november 2008, Nizozemska proti Komisiji, C‑405/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točka 56; Sodišče prve stopnje, 28. januar 1992, Speybrouck proti Parlamentu, T‑45/90, Recueil, str. II‑33, točki 97 in 98; Sodišče prve stopnje, 17. marec 1994, Hoyer proti Komisiji, T‑51/91, RecFP, str. I‑A‑103 in II‑341, točka 27; Sodišče prve stopnje, 17. marec 1994, Smets proti Komisiji, T‑52/91, RecFP, str. I‑A‑107 in II‑353, točka 24.

5.      Sodišče prve stopnje v okviru pritožbe načeloma ne more nadzirati presoje, ki jo glede dokazne moči dokumenta opravi Sodišče za uslužbence, saj je v členu 11 Priloge I k Statutu Sodišča določeno, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Tako je samo Sodišče za uslužbence pristojno za presojo dokazne vrednosti predloženih dokazov. Ta presoja torej, razen izkrivljanja dokazov, predloženih Sodišču za uslužbence, ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo predmet nadzora pritožbenega sodišča.

(Glej točko 198.)

Napotitev na: Sodišče, 2. oktober 2003, Salzgitter proti Komisiji, C‑182/99 P, Recueil, str. I‑10761, točka 43; Sodišče, 25. januar 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točke od 38 do 40.