Združeni zadevi C-354/20 PPU in C-412/20 PPU
L
in
P
(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Rechtbank Amsterdam)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 17. decembra 2020
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Člen 1(3) – Člen 6(1) – Postopki predaje med državami članicami – Pogoji izvršitve – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 47, drugi odstavek – Pravica do dostopa do neodvisnega in nepristranskega sodišča – Sistemske ali splošne pomanjkljivosti – Pojem ‚odreditveni pravosodni organ‘ – Upoštevanje dogodkov, nastalih po izdaji zadevnega evropskega naloga za prijetje – Obveznost izvršitvenega pravosodnega organa, da konkretno in natančno presodi, ali obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo za zadevno osebo v primeru njene predaje obstajala resnična nevarnost za kršitev njene pravice do poštenega sojenja“
1. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Načelo medsebojnega priznavanja – Obseg
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, uvodna izjava 6 in členi 1(2), 3, 4, 4a in 5)
(Glej točke od 35 do 37 in 40.)
2. Policijsko sodelovanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Pojem ,pravosodni odreditveni organ‘ v smislu člena 6(1) Okvirnega sklepa – Jurisdikcija – Vključitev – Sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici – Pomanjkljivosti, ki so obstajale ob izdaji evropskega naloga za prijetje ali so nastale pozneje – Pogoji za upoštevanje
(Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 6(1))
(Glej točke 38, od 41 do 45, od 48 do 50 in 69 ter izrek.)
3. Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami – Predaja obsojenih ali osumljenih oseb odreditvenim pravosodnim organom – Obveznost spoštovanja temeljnih pravic in pravnih načel – Pravica dostopa do neodvisnega in nepristranskega sodišča – Sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici – Pomanjkljivosti, ki so obstajale ob izdaji evropskega naloga za prijetje ali so nastale pozneje – Domneva o kršitvi navedene pravice – Neobstoj – Preveritev s strani izvršitvenega pravosodnega organa – Obseg – Posledice
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek; Okvirni sklep Sveta 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299, člen 1(3))
(Glej točke 52, 53, od 56 do 61, 63, 64 in od 66 do 69 ter izrek.)
Povzetek
Obstoj elementov, ki kažejo na sistemske ali splošne pomanjkljivostih v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti na Poljskem ali na njihovo poslabšanje, sam po sebi ne utemeljuje tega, da pravosodni organi drugih držav članic zavrnejo izvršitev vsakega evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdal poljski pravosodni organ.
Vendar je treba izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je izdal poljski pravosodni organ, zavrniti, če ob upoštevanju individualnega položaja zadevne osebe, narave zadevnega kaznivega dejanja in dejanskega okvira izdaje tega naloga za prijetje obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zaradi teh pomanjkljivosti ta oseba po predaji tem organom izpostavljena resnični nevarnosti, da bo kršena njena pravica do poštenega sojenja.
Poljski sodišči sta avgusta 2015 in februarja 2019 izdali dva evropska naloga za prijetje (v nadaljevanju: ENP) proti dvema poljskima državljanoma za namene uvedbe kazenskega pregona oziroma izvršitve zaporne kazni. Ker sta zadevni osebi na Nizozemskem, je officier van justitie (predstavnik državnega tožilstva, Nizozemska) v skladu z nizozemskim pravom pri rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu, Nizozemska) vložil predloga za izvršitev teh ENP.
Vendar je to sodišče podvomilo o ugoditvi tema predlogoma. Natančneje, spraševalo se je o pomenu sodbe Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema)(1), ki je bila izrečena v zvezi z reformami poljskega pravosodnega sistema. Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da se izvršitev ENP lahko izjemoma zavrne, če se dokaže, da bi bila zadevni osebi v primeru predaje državi članici, ki je izdala ENP, lahko kršena njena pravica do neodvisnega sodišča, ki je bistvena sestavina pravice do poštenega sojenja.(2) Vendar je taka zavrnitev mogoča le po preizkusu v dveh fazah: izvršitveni pravosodni organ mora najprej na splošno presoditi, ali obstajajo objektivni elementi, ki lahko dokažejo obstoj nevarnosti kršitve te pravice zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, nato pa preveriti, v kakšnem obsegu lahko take pomanjkljivosti konkretno vplivajo na položaj zadevne osebe v primeru njene predaje pravosodnim organom te države članice.
Zaradi novejših dogodkov(3) – nekateri od njih so nastali po izdaji zadevnih ENP – je rechtbank Amsterdam (sodišče prve stopnje v Amsterdamu) menilo, da so pomanjkljivosti poljskega pravosodnega sistema take, da neodvisnost vseh poljskih sodišč in zato pravica vseh poljskih subjektov do neodvisnega sodišča nista več zagotovljeni. V tem okviru se je spraševalo, ali ta ugotovitev sama po sebi zadostuje za utemeljitev zavrnitve izvršitve ENP, ki ga je izdalo poljsko sodišče, ne da bi bilo treba še preučiti vpliv teh pomanjkljivosti v okoliščinah obravnavane zadeve.
V nujnem postopku predhodnega odločanja je Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, odgovorilo nikalno in potrdilo svojo sodno prakso, oblikovano v sodbi Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema).
Presoja Sodišča
Na prvem mestu je Sodišče razsodilo, da sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki vplivajo na neodvisnost sodne oblasti v odreditveni državi članici, ne glede na to, kako resne so, same po sebi ne zadoščajo, da bi izvršitveni pravosodni organ lahko menil, da vsa sodišča te države članice niso zajeta s pojmom „pravosodni organ, ki odredi“ ENP(4), torej pojem, ki načeloma zahteva, da zadevni organ deluje neodvisno.
V zvezi s tem je Sodišče najprej navedlo, da take pomanjkljivosti ne vplivajo nujno na vse odločitve, ki bi jih ta sodišča morala sprejeti. Dalje je Sodišče navedlo, da čeprav je v izjemnih okoliščinah mogoče omejiti načeli vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, na kateri temelji delovanje mehanizma ENP, bi zavrnitev statusa „odreditvenega izvršitvenega organa“ vsem sodiščem države članice, v kateri obstajajo te pomanjkljivosti, privedla do splošne izključitve uporabe teh načel v okviru ENP, ki jih izdajo ta sodišča. Poleg tega bi taka rešitev imela druge zelo pomembne posledice, saj sodišča te države članice ne bi več smela Sodišču predložiti predloge za predhodno odločanje.(5) Nazadnje je Sodišče potrdilo, da njegove novejše sodne prakse, v skladu s katero tožilstvom nekaterih držav članic glede na svojo podrejenost od izvršilne veje oblasti ni zajamčena zadostna neodvisnost, da bi se jih lahko štelo za „izvršitvene pravosodne organe“(6), ni mogoče prenesti na sodišča držav članic. V Uniji, ki temelji na pravni državi, namreč zahteva po neodvisnosti sodišč po svoji naravi izključuje vsakršno tako razmerje s to oblastjo.
Na drugem mestu je Sodišče potrdilo, da obstoj ali poslabšanje sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, ki kažejo na nevarnost kršitve pravice do poštenega sojenja, ne omogoča domneve(7), da bo oseba, na katero se ENP nanaša, v primeru predaje resnično podvržena taki nevarnosti. Tako je Sodišče vztrajalo pri zahtevi po preizkusu v dveh fazah, navedenem v sodbi Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), in navedlo, da mora ugotovitev teh pomanjkljivosti sicer spodbuditi izvršitveni pravosodni organ k skrbnosti, ne more pa ga oprostiti, da ne opravi konkretne in natančne presoje zadevne nevarnosti, zahtevane z drugo fazo tega preizkusa. Pri tej presoji je treba upoštevati položaj zahtevane osebe, naravo zadevnega kaznivega dejanja in dejanski okvir, na katerih temelji ENP, kot so izjave javnih organov, ki lahko posegajo v obravnavo posameznega primera. Sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da je splošna zaustavitev mehanizma ENP v zvezi s to državo članico, ki bi dovoljevala opustitev take presoje in samodejno zavrnitev izvršitve ENP, ki ga je ta država izdala, mogoča le, če Evropski svet formalno ugotovi, da ta država članica ne spoštuje načel, na katerih temelji Unija.(8)
Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da mora izvršitveni pravosodni organ, kadar je ENP izdan zaradi uvedbe kazenskega pregona, po potrebi upoštevati sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodne oblasti v odreditveni državi članici, ki bi nastale po izdaji zadevnega ENP, in presoditi, kako lahko te pomanjkljivosti vplivajo na ravni sodišč te države članice, ki bodo pristojna za odločanje v postopkih, ki bodo uvedeni proti zadevni osebi. Če je ENP izdan zaradi predaje zahtevane osebe zaradi izvršitve kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, mora izvršitveni pravosodni organ preučiti, v kolikšni meri so sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki so v odreditveni državi članici obstajale ob izdaji ENP, v okoliščinah obravnavane zadeve vplivale na neodvisnost sodišča te države članice, ki je izreklo zaporno kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti, katerega izvršitev je predmet tega ENP.