Zadeva T-539/08

Etimine SA in AB Etiproducts Oy

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Okolje in varstvo zdravja ljudi – Razvrščanje, pakiranje in označevanje nekaterih boratov kot nevarnih snovi – Direktiva 2008/58/ES – Direktiva 67/548/EGS – Uredba (ES) št. 790/2009 – Uredba (ES) št. 1272/2008 – Prilagoditev ugotovitev – Časovna uporaba člena 263, četrti odstavek, PDEU – Neobstoj posamičnega nanašanja – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične in pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Možnost vložitve tožbe na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU pred začetkom veljave Lizbonske pogodbe – Neobstoj

(člena 230, četrti in peti odstavek, ES in 263, četrti odstavek, PDEU)

2.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Možnost, da splošni akt neko osebo posamično zadeva – Pogoji – Akti, ki se nanašajo na postopke ocenjevanja tveganja in razvrstitve snovi kot nevarne snovi

(člen 230 ES)

3.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Možnost, da splošni akt neko osebo posamično zadeva – Pogoji – Akti, ki se nanašajo na postopke ocenjevanja tveganja in razvrstitve snovi kot nevarne snovi

(člen 230, četrti odstavek, ES)

1.      PDEU ne vsebuje nobene posebne prehodne določbe, ki bi urejala vprašanje, ali se člen 263, četrti odstavek, PDEU uporablja za sodne postopke, ki so potekali 1. decembra 2009. Predvsem glede vprašanja časovne uporabe pravil, ki urejajo pogoje za dopustnost ničnostne tožbe, ki jo posameznik vloži pri sodišču Unije, iz ustaljene sodne prakse izhaja, po eni strani, da je treba v skladu z rekom tempus regit actum o vprašanju dopustnosti tožbe odločiti na podlagi pravil, ki so veljala na dan vložitve tožbe, in po drugi strani, da se pogoji za dopustnost tožbe presojajo glede na trenutek vložitve tožbe, in sicer glede na trenutek vložitve vloge, ki jo je mogoče dopolniti le, če se dopolnitev opravi pred iztekom roka za vložitev tožbe. Zato kadar je ob vložitvi tožbe, in sicer tako ob vložitvi vloge, s katero se je začel postopek, kot ob vložitvi zahteve za prilagoditev predlogov in razlogov za razglasitev ničnosti, pogoje za dopustnost te tožbe urejal člen 230 ES, je treba o vprašanju procesnega upravičenja tožečih strank za vložitev ničnostne tožbe zoper izpodbijana akta odločiti na podlagi navedenega člena.

(Glej točke 75, 76 in 78.)

2.      Kadar odločba zadeva skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne takrat, ko je bil splošni akt – v skladu s členom 230 ES – sprejet na podlagi meril, značilnih za člane skupine, lahko te osebe ta akt posamično zadeva, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov. Vendar možnost, da se bolj ali manj natančno opredeli število ali celo identiteta pravnih subjektov, za katere se ukrep uporablja, nikakor ne pomeni, da jih je treba obravnavati, kot da jih ta ukrep zadeva posamično, če se ta uporaba izvaja na podlagi pravno ali dejansko objektivne okoliščine, ki je določena v spornem aktu. Obstoj izključnih pravic uvoza in trženja boratov iz tretjih držav v Uniji torej ne more individualizirati imetnika navedene pravice, zlasti kadar imajo lahko drugi gospodarski subjekti podobne pravice.

Ker tožeči stranki – gospodarska subjekta z izključnimi pravicami za pridobivanje boratov, na katera vpliva razvrstitev tega proizvoda kot nevarne snovi – nista opredelili drugih gospodarskih subjektov z enakimi pravicami in nista pojasnili, zakaj bi ti ob upoštevanju njihovih posebnih značilnosti lahko sestavljali omejen krog, ter tudi nista dokazali, da je bil namen ali posledica zadevnih uvrstitev vplivanje na obseg izključnih pravic ali celo preprečitev njihovega izvajanja, ni mogoče šteti, da zadevni akt navedeni tožeči stranki posamično zadeva v smislu člena 230 ES.

Zadevne razvrstitve namreč ne vplivajo na izključne pravice tožečih strank, da v Unijo uvažata in v njej tržita boratne snovi. Zgolj dejstvo, da lahko te razvrstitve otežujejo izvajanje navedenih izključnih pravic, ne zadostuje za individualizacijo tožečih strank v smislu člena 230, četrti odstavek, ES, ker a priori enako vplivajo na vse gospodarske subjekte, ki opravljajo ali bi lahko opravljali dejavnosti, ki vključujejo uvoz in/ali trženje boratnih snovi v Uniji, ne glede na to, ali imajo za to izključne pravice ali ne. V zvezi s tem možnost, da bi tožeči stranki utrpeli – celo resno – gospodarsko škodo zaradi izpodbijanih razvrstitev, ni zadosten dokaz, da ju navedene razvrstitve individualizirajo glede na vse druge gospodarske subjekte, ki bi lahko bili izpostavljeni podobnim posledicam. Nazadnje, celo okoliščina, da je tožeča stranka največja uvoznica boratov v Unijo, teh ne more individualizirati glede na druge gospodarske subjekte. Manjši gospodarski subjekt s podobnimi distribucijskimi pravicami bo namreč izpostavljen primerljivim ekonomskim težavam, saj navedene razvrstitve vplivajo na vse subjekte s takim položajem ter sorazmerno glede na njihovo velikost in obseg njihove komercialne dejavnosti, povezane z borati.

(Glej točke 100, 101 in od 104 do 107.)

3.      Dejstvo, da oseba sodeluje v postopku sprejetja akta Unije, to osebo lahko individualizira glede na zadevni akt samo, če so v zakonodaji Unije določena procesna jamstva za to osebo. Kar zadeva Direktivo 2008/58 o trideseti spremembi Direktive 67/548 o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi za namen njene prilagoditve tehničnemu napredku, upoštevna procesna pravila ne določajo takih procesnih jamstev za gospodarske subjekte, na katere bi morda vplival izid postopka prilagoditve Direktive 67/548 tehničnemu napredku. Poleg tega členov od 6 do 10 Uredbe št. 793/93 o oceni in nadzoru tveganja, ki ga predstavljajo obstoječe snovi, ki se nanašajo na postopek ocenjevanja tveganja, drugačen od postopka razvrstitve določene snovi, ni mogoče uporabiti za postopek razvrstitve snovi kot nevarne snovi in se torej na podlagi dejavne udeležbe tožečih strank v postopku na te člene ni mogoče sklicevati. Te določbe ne potrjujejo procesnih jamstev, ki se uporabljajo za razvrstitev snovi kot nevarne snovi na podlagi Direktive 67/548 ali Uredbe št. 1272/2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548 in 1999/45 ter spremembi Uredbe št. 1907/2006. Zato te določbe ne morejo individualizirati tožečih strank glede na razvrstitve, ki so predmet ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES, saj te niso izid postopka ocenjevanja tveganja na podlagi Uredbe št. 793/93, temveč so izid ločenih postopkov prilagoditve Direktive 67/548 in Uredbe št. 1272/2008 tehničnemu napredku, v katerih tožeči stranki nimata takih jamstev.

(Glej točke 109, 112 in od 114 do 116.)