Zadeva T‑260/11

Kraljevina Španija

proti

Evropski komisiji

„Ribištvo – Ohranjanje ribolovnih virov – Prekoračitev ribolovnih kvot za skušo s strani Španije v conah VIII c, IX in X ter v vodah Evropske unije cone CECAF 34.1.1, dodeljenih za leto 2010 – Odbitki od ribolovnih kvot, dodeljenih za leta od 2011 do 2015 – Pravica do obrambe – Pravna varnost – Legitimno pričakovanje – Enako obravnavanje“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 18. junija 2014

1.      Ribištvo – Ohranjanje morskih virov – Sistem ribolovnih kvot – Odbitki od ribolovnih kvot, dodeljenih za neko leto, zaradi prekoračitve kvot v prejšnjih letih – Uredba št. 1224/2009, člen 105 – Obveznosti in polje proste presoje Komisije

(Uredba Sveta št. 1224/2009, člen 105(1), (2) in (6); Uredba Sveta št. 2371/2002, člen 30)

2.      Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Spoštovanje v upravnih postopkih – Obseg

3.      Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo legitimnih pričakovanj – Pogoji – Jasna zagotovila uprave

4.      Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo legitimnih pričakovanj – Meje – Skupna ribiška politika – Prilagoditev predpisov spremembam gospodarskega položaja – Nemožnost sklicevanja na varstvo legitimnih pričakovanj – Zavrnitev varstva storilcu očitne kršitve veljavne ureditve

(Uredba Sveta št. 23/2010; Uredba Komisije št. 165/2011)

5.      Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Pojem – Razlika v obravnavanju v dejanskih in pravnih položajih, ki so različni in zato neprimerljivi – Neobstoj kršitve

1.      Natančneje, iz uporabe izraza „lahko“ v členu 105(6) Uredba št. 1224/2009 z dne o vzpostavitvi nadzornega sistema Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike je razvidno, prvič, da ima Komisija diskrecijsko pravico pri načelnem vprašanju, ali je treba osnutek za sprejetje podrobnih pravil za uporabo ukrepov odbitka od prihodnjih ribolovnih kvot, če je država članica prekoračila kvote, ki so ji bile dodeljene za posamezno leto, predložiti Odboru za ribištvo in ribogojstvo, ustanovljenemu s členom 30 Uredbe št. 2371/2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike, in drugič, da ta diskrecijska pravica zajema tudi možnost, da Komisija za ta namen izbira med različnimi predmeti in instrumenti iz navedene uredbe. Iz tega je razvidno, da država članica izhaja iz napačne predpostavke, če trdi, da bi morala Komisija sprejeti podrobna pravila za uporabo, da bi lahko uporabila instrumente, ki jih ima na voljo na podlagi člena 105(1) in (2) te uredbe.

Člen 105(1) navedene uredbe pa določa vezano pristojnost Komisije, tako da mora ta, če je ugotovila, da je država članica prekoračila ribolovne kvote, izvesti odbitke od prihodnjih ribolovnih kvot navedene države članice. Niti člen 105(2) te uredbe Komisiji ne podeljuje pooblastila za odločanje po prostem preudarku glede ukrepov, ki jih je treba sprejeti zaradi takega prekoračenja v določenem letu, temveč ji nalaga, naj v naslednjem letu ali letih izvede odbitek od letne kvote države članice, ki je presegla dovoljeni obseg ribolova, z uporabo množilnega količnika, ki je vnaprej določen glede na stopnjo ugotovljenega prekoračenja. Iz tega je razvidno, da je celotna višina odbitkov, ki jih je treba izvesti, rezultat natančne računske operacije, katere parametre, in sicer stopnja prekoračitve in množilnik, ta določba konkretno predpisuje, tako da Komisija nima nobenega manevrskega prostora za določitev njihove najvišje vrednosti.

Iz tega je razvidno, da so določbe člena 105(1) in (2) Uredbe št. 1224/2009, zlasti tiste o izračunavanju celotnega zneska odbitkov, ki jih je treba izvesti, dovolj jasne, natančne in brezpogojne ter jih lahko Komisija takoj uporabi.

(Glej točke 40, 41, 44 in 45.)

2.      Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese. Spoštovanje tega načela je treba zato zagotavljati tako ob popolnem neobstoju posebne ureditve kot ob ureditvi, ki sama tega načela ne bi upoštevala. V primeru, v katerem imajo institucije Unije diskrecijsko pravico, je spoštovanje jamstev, ki jih daje pravni red Unije v upravnih postopkih, toliko bolj temeljnega pomena.

Zato se lahko pravica do izjave uporabi, če namerava uprava sprejeti akt, ki posega v položaj, torej akt, ki lahko neugodno vpliva na interese posameznika ali zadevne države članice, saj njena uporaba ni odvisna od obstoja izrecnega pravila v zvezi s tem, ki bi ga določala sekundarna zakonodaja.

(Glej točke od 62 do 64.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 84.)

4.      Razumen in preudaren gospodarski subjekt, ki lahko predvidi sprejetje ukrepa Unije, s katerim se lahko poseže v njegove interese, se ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj ob sprejetju takega ukrepa. Prav tako gospodarski subjekti ne morejo upravičeno zaupati v ohranitev sedanjega položaja, ki ga lahko institucije Unije spremenijo na podlagi svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, in to zlasti na področju, kot je skupna ribiška politika, katere cilj je stalno prilagajanje spremembam gospodarskih razmer. Nazadnje oseba, ki je očitno kršila veljavno zakonodajo, ne more uveljavljati kršitve varstva legitimnih pričakovanj.

(Glej točki 87 in 88.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 93.)