Zadeva T-340/04
France Télécom SA
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Odločba, s katero je odrejen pregled – Lojalno sodelovanje z nacionalnimi sodišči – Lojalno sodelovanje z nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco – Člen 20(4) Uredbe (ES) št. 1/2003 – Obrazložitev – Sorazmernost – Nov tožbeni razlog – Nedopustnost“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastilo Komisije za pregled – Odločba, s katero je odrejen pregled – Obveznost obrazložitve – Obseg
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4))
2. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba, s katero je odrejen pregled – Prošnja za pomoč, naslovljena na nacionalne organe
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(7) in (8))
3. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastilo Komisije za pregled – Obveznost lojalnega sodelovanja z nacionalnimi organi – Odločba, s katero je odrejen pregled – Sodni nadzor – Obseg
(členi 10 ES, 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20(4), (7) in (8))
4. Konkurenca – Delitev pristojnosti med Komisijo in nacionalnimi organi, pristojnimi za konkurenco – Pravica Komisije, da se odloči izvesti pregled v zadevi, ki je v preiskavi pred nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco – Obveznost lojalnega sodelovanja z nacionalnimi organi – Obseg
(Uredba Sveta št. 1/2003, člena 11(1) in (6) ter 13(1))
5. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastilo Komisije za pregled – Uporaba odločbe o pregledu – Diskrecijska pravica Komisije – Omejitve
(Uredba Sveta št. 1/2003, člen 20)
6. Postopek – Nov tožbeni razlog v postopku – Pogoji
(Poslovnik Sodišča prve stopnje, člena 44(1)(c) in 48(2))
1. Odločba, s katero Komisija pri izvajanju svojih pooblastil, ki so ji podeljena z Uredbo št. 1/2003 za zagotavljanje spoštovanja Skupnostnih pravil o konkurenci s strani podjetij in na podlagi člena 20 te uredbe, odreja pregled, mora na podlagi odstavka 4 navedenega člena in na podlagi sodne prakse vsebovati obrazložitev v zvezi z določenim številom bistvenih elementov, tako da se lahko prikaže upravičenost predvidenega posega v prostore zadevnih podjetij in da se ta seznanijo s svojo obveznostjo sodelovanja, pri čemer ohranijo svojo pravico do obrambe. Zato morajo biti v njej navedeni predmet in namen pregleda ter bistvene značilnosti domnevne kršitve pri določitvi zadevnega domnevnega trga, narava domnevnega omejevanja konkurence, pojasnila, kako naj bi bila družba, ki je predmet pregleda, domnevno vpletena v kršitev, kaj je bilo preiskovano in elementi, na podlagi katerih bi se moral opraviti pregled, pooblastila, ki jih imajo pregledovalci Skupnosti, datum začetka pregleda, sankcije, določene v členih 23 in 24 Uredbe št. 1/2003, in možnost vložitve tožbe zoper odločbo pri Sodišču prve stopnje. Komisija mora tudi obširno navesti, da razpolaga z elementi in zanesljivimi indici, na podlagi katerih je lahko domnevala, da družba, ki je predmet pregleda, krši pravila konkurence.
Presojo zadostnosti obrazložitve take odločbe je treba presojati glede na okoliščine, v katerih je nastala.
(Glej točke od 49 do 53 in 58.)
2. Nacionalno sodišče je v skladu s členom 20(8) Uredbe št. 1/2003o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES], kadar se nanj obrnejo stranke, pristojno v okviru člena 20(7) iste uredbe, da nadzoruje, da je odločba Komisije, s katero odreja pregled, pristna in da predvideni prisilni ukrepi, da bi izvedli pregled, niso niti samovoljni niti pretirani glede na predmet tega pregleda, Komisija pa mu je s tem namenom zavezana zagotoviti določene informacije.
Zato iz člena 20(8) Uredbe št. 1/2003 in sodne prakse izhaja, da se ti elementi lahko nahajajo tudi drugje, ne le v odločbi, ki odreja pregled, oziroma so lahko navedenemu sodišču posredovani drugače, ne le prek te odločbe.
(Glej točko 110.)
3. V zvezi s pregledi, ki jih lahko opravlja Komisija za zagotavljanje, da podjetja spoštujejo Skupnostnih pravil o konkurenci, Uredba št. 1/2003 v členu 20 jasno razlikuje med odločbami Komisije, sprejetimi na podlagi odstavka 4 tega člena, in prošnjo nacionalnemu sodišču za odobritev sodelovanja na podlagi odstavka 7 istega člena.
Medtem ko so le sodišča Skupnosti pristojna za nadzor zakonitosti odločbe Komisije, sprejete na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003, kot to izhaja predvsem iz odstavka 8 tega člena, je nasprotno nacionalno sodišče, katerega se na podlagi člena 20(7) navedene uredbe zaprosi za odobritev prisilnih ukrepov morebiti ob pomoči Sodišča v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe in pod pogojem morebitnih nacionalnih pravnih sredstev, pristojno za ugotavljanje, ali mu informacije, ki jih je posredovala Komisija v okviru te prošnje, omogočajo izvajanje nadzora na podlagi člena 20(8) in učinkovito odločanje o predloženi prošnji.
Nacionalno sodišče ima v okviru člena 20(7) Uredbe na podlagi odstavka 8 tega člena in sodne prakse možnost zaprositi Komisijo za natančne navedbe, predvsem o razlogih, ki kažejo na sum kršitve členov 81 ES in 82 ES, o teži domnevne kršitve in o naravi vpletenosti udeleženega podjetja. Nadzor Sodišča prve stopnje, če bi vodil do ugotovitve o nezadostnosti informacij, ki bi jih lahko predložila Komisija temu organu, bi vseboval ponovno oceno Sodišča prve stopnje o presoji, ki jo je že izvedel ta organ, na podlagi zadostnih informacij. Nasprotno pa ta nadzor ne bi mogel biti dopusten, če bi bila izvedena presoja nacionalnega sodišča podvržena nadzorom v okviru pravnih sredstev v državi, ki bi se lahko vlagala zoper odločbe tega organa.
Zato je treba trditve zadevnega podjetja v utemeljitev svoje tožbe zoper odločbo Komisije, s katero je odrejen pregled, v skladu s katerimi naj ta odločba ne bi vsebovala dovolj informacij, da bi bilo nacionalnemu sodišču, kateremu je bila predložena prošnja za odobritev prisilnih ukrepov, omogočeno, da bi ob popolnem poznavanju zadeve odločalo – kar pomeni kršitev obveznosti lojalnega sodelovanja z nacionalnimi organi, ki je naložena Komisiji na podlagi člena 10 ES –, v celoti zavrniti kot brezpredmetne.
(Glej točke 119 in od 122 do 125.)
4. Čeprav je v členu 11(1) Uredbe št. 1/2003 res navedeno splošno pravilo, v skladu s katerim so Komisija in državni organi zavezani tesno sodelovati, pa ne nalaga Komisiji, da ne sme izvajati pregleda v zvezi z zadevo, ki naj bi jo vzporedno obravnaval državni organ, pristojen za konkurenco.
Iz te določbe naj tudi ne bi bilo mogoče sklepati, da kakor hitro je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, začel pregledovati posamezna dejstva, Komisija ne more več postopati v tej zadevi, ali da bi se zanjo preliminarno zanimala. Nasprotno, iz zahteve za sodelovanje iz te določbe izhaja, da lahko ta organa, vsaj na začetnih stopnjah, kot na primer pri preiskavah, delata vzporedno. Tako iz člena 11(6) Uredbe št. 1/2003, ki ga navaja tožeča stranka, izhaja, da načelo sodelovanja vključuje, da Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, lahko vsaj na začetnih stopnjah zadev, ki jih obravnavajo, delajo vzporedno. Po tej določbi pod pogojem navadnega posvetovanja z zadevnim nacionalnim organom Komisija ohrani možnost, da začne postopek za sprejetje odločbe, tudi če nacionalni organ že obravnava zadevo. Zato a fortiori lahko Komisija začne pregled. Odločba, s katero je odrejen pregled, predstavlja namreč le pripravljalni akt za obravnavanje zadeve, ki ne vsebuje formalne uvedbe postopka v smislu zgoraj navedenega člena 11(6), saj taka odločba o pregledu še ne izraža volje Komisije za sprejetje odločbe na podlagi vsebinske obravnave zadeve.
Prav tako člen 13(1) Uredbe št. 1/2003 pomeni le možnost, da zadevni organ zadrži postopek ali zavrže pritožbo, ker drug organ obravnava isto zadevo. Neuporaba te možnosti torej ne more pomeniti neizpolnitve obveznosti lojalnega sodelovanja Komisije z organi držav članic, pristojnimi za konkurenco.
(Glej točke od 128 do 130.)
5. Spoštovanje načela sorazmernosti predpostavlja, da če se Komisija odloči, da na podlagi člena 20 Uredbe št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] izvede pregled, nameravani ukrepi ne povzročajo čezmernih in nedovoljenih neprijetnosti glede na zastavljene cilje pregleda v zadevi. Vendar pa izbira Komisije, ali bo izvedla pregled na podlagi pooblastila ali odločbe, s katero je odrejen pregled, ni odvisna od okoliščin, kot so posebno resen položaj, izredna nujnost ali potreba po absolutni diskretnosti, ampak od potrebe po ustrezni preiskavi glede na posebnosti tega primera. Zato kadar odločba o pregledu meri zgolj na to, da omogoči Komisiji, da zbere vse elemente, potrebne za presojo o morebitnem obstoju kršitve Pogodbe, se s tako odločbo ne krši načelo sorazmernosti.
Načeloma je Komisija pristojna, da presodi, ali je neki podatek potreben za odkritje kršitve pravil o konkurenci, in čeprav že ima na voljo indice in celo dokaze o obstoju kršitve, lahko Komisija legitimno oceni, da je potrebno odrediti dodatne preiskave, ki ji omogočajo boljšo opredelitev kršitve ali njenega trajanja.
(Glej točki 147 in 148.)
6. Iz določb člena 44(1)(c) v zvezi s členom 48(2) Poslovnika izhaja, da mora tožba vsebovati predmet spora in povzetek navedenih tožbenih razlogov ter da navajanje novih tožbenih razlogov med sodnim postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Dejstvo, da se je tožeča stranka med postopkom pred Sodiščem prve stopnje seznanila z določenim dejstvom, pa ne pomeni, da to dejstvo pomeni dejansko okoliščino, ki se je pojavila med postopkom. Poleg tega je potrebno še, da se tožeča stranka s tem dejstvom ni mogla predhodno seznaniti.
(Glej točko 164.)