Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
JEANA RICHARDA DE LA TOURA,
predstavljeni 11. januarja 2024(1)
Zadeva C-20/23
SF
proti
MV,
Instituto da Segurança Social IP,
Autoridade Tributária e Aduaneira,
Cofidis SA – Sucursal em Portugal,
ob udeležbi
Joséja da Coste Araúja, upravitelja v postopka zaradi insolventnosti
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal da Relação do Porto (višje sodišče v Portu, Portugalska))
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Direktiva (EU) 2019/1023 – Postopki zaradi insolventnosti – Prošnja za odpust dolgov – Izključitev dolgov do davčne uprave in organov socialne varnosti – Nujnost utemeljitve“
I. Uvod
1. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(4) Direktive (EU) 2019/1023 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti)(2) in člena 16 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(3).
2. Ta predlog je bil vložen v okviru spora med SF, fizično osebo, ki je postala insolventna (v nadaljevanju: dolžnik), ter zlasti Instituto da Segurança Social IP (zavod za socialno varnost, Portugalska) in Autoridade Tributária e Aduaneira (davčna in carinska uprava, Portugalska) v zvezi s prošnjo za odpust dolgov, ki jo je dolžnik vložil v postopku zaradi insolventnosti, ki se je nanašal nanj.
3. Na zahtevo Sodišča se bom pri analizi osredotočil na vprašanje v zvezi z možnostjo, da države članice iz popolnega odpusta dolgov izključijo davčne terjatve in terjatve iz naslova socialne varnosti, se pravi, na drugo vprašanje za predhodno odločanje.
4. Sodišču bom predlagal, naj odloči, da države članice davčne terjatve in terjatve iz naslova socialne varnosti lahko izključijo iz popolnega odpusta dolgov iz člena 20 Direktive 2019/1023 s tem, da se oprejo na člen 23(4) te direktive, pod pogojem, da je to ustrezno utemeljeno in da je to utemeljitev mogoče najti drugje v nacionalnem pravu, ne le v predpisih, s katerimi je bila prenesena ta direktiva.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
5. Člen 23 Direktive 2019/1023, naslovljen „Odstopanja“, v odstavku 4 določa:
„Države članice lahko določene kategorije dolgov izključijo iz odpusta dolgov ali omejijo dostop do odpusta dolgov ali določijo daljše preizkusne dobe za odpust dolgov, kadar so take izključitve, omejitve ali daljše dobe ustrezno utemeljene, kot v primeru:
(a) zavarovanih dolgov;
(b) dolgov, ki izhajajo iz kazenskih sankcij ali so z njimi povezani;
(c) dolgov, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti;
(d) dolgov v zvezi s preživninskimi obveznostmi, ki izhajajo iz družinskega razmerja, starševstva, zakonske zveze ali svaštva;
(e) dolgov, ki nastanejo po predložitvi prošnje za postopek, ki vodi do odpusta dolgov, oziroma po uvedbi takšnega postopka, ter
(f) dolgov, ki izhajajo iz obveznosti plačila stroška postopka, ki vodi do odpusta dolgov.“
B. Portugalsko pravo
1. CIRE
6. V portugalskem pravnem sistemu je bila možnost dostopa do odpusta dolgov uvedena leta 2004 v okviru postopka zaradi insolventnosti fizičnih oseb z Decreto-Lei no 53/2004 (uredba-zakon št. 53/2004)(4) z dne 18. marca 2004, s katero je bil določen Código da Insolvência e da Recuperação de Empresas (zakonik o insolventnosti in reševanju podjetij) (v nadaljevanju: CIRE).
7. Člen 235 CIRE, ki vsebuje splošno načelo odpusta dolgov, določa:
„Če je dolžnik fizična oseba, je lahko upravičen do oprostitve terjatev, ki sestavljajo obveznosti iz naslova insolventnosti, ki niso bile v celoti poravnane v postopku zaradi insolventnosti ali v treh letih po koncu tega postopka, pod pogoji iz tega poglavja.“
8. Posebej v zvezi z odpustom dolgov člen 245(2)(d) CIRE v različici, ki izhaja iz Decreto-Lei n.o 84/2019 (zakon-uredba št. 84/2019)(5) z dne 28. junija 2019, s katerim so bila določena pravila za izvrševanje državnega proračuna za leto 2019, določa, da odpust dolgov ne zajema „davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti“.
9. Leta 2022 z Lei n.o 9/2022 (zakon št. 9/2022)(6) z dne 11. januarja 2022, s katerim je bila prenesena Direktiva 2019/1023, niso bile vnesene spremembe v seznam kategorij dolgov, izključenih iz odpusta dolgov, zlasti dolgov do davčne uprave in organov socialne varnosti. S tem zakonom ni bila uvedena utemeljitev te izključitve.
2. LGT
10. Pravna podlaga portugalskega pravnega okvira o določitvi davkov je Decreto-Lei n.o 398/98 (uredba-zakon št. 398/98)(7) z dne 17. decembra 1998, s katero je bil odobren Lei Geral Tributária (splošni davčni zakon) (v nadaljevanju: LGT), ki določa in opredeljuje splošna načela, ki urejajo portugalsko davčno pravo in pristojnosti davčne uprave ter jamstva za davčne zavezance.
11. Člen 5(1) in (2) LGT določa:
„1. Namen obdavčenja je zadovoljiti finančne potrebe države in drugih javnih subjektov ter spodbujati socialno pravičnost, enake možnosti in potrebne popravke neenakosti pri razdelitvi bogastva in prihodkov.
2. Obdavčenje je skladno z načeli splošnosti, enakosti, zakonitosti in materialne pravičnosti.“
12. Člen 30(2) in (3) LGT določa:
„2. Davčni dolg je nerazpoložljiv in pogoji za njegovo zmanjšanje ali ugasnitev se lahko določijo le ob spoštovanju načela enakosti in davčne zakonitosti.
3. Določbe prejšnjega odstavka prevladajo nad vsako posebno zakonodajo.“
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
13. Dolžnik je bil s sodbo z dne 18. junija 2018, ki je postala pravnomočna, razglašen za insolventnega.
14. Prvostopenjsko sodišče je 23. januarja 2019 dolžnikovo prošnjo za odpust dolgov uvodoma razglasilo za dopustno.
15. Stečajni upravitelj v okviru postopka zaradi insolventnosti je 29. julija 2022 predložil dokončno mnenje, v katerem je ugotovil, da mora dolžnik biti upravičen do odpusta dolgov.
16. Dolžniku je bila 3. oktobra 2022 odobrena oprostitev obveznosti, ki so še obstajale, z izjemo davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti, na podlagi člena 245(2) CIRE.
17. Dolžnik je zoper to odločbo vložil pritožbo pri Tribunal da Relação do Porto (višje sodišče v Portu, Portugalska). V podporo pritožbi je trdil, da člen 245(2) CIRE ni skladen s členom 23(4) Direktive 2019/1023, ker izključitev davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti iz odpusta dolgov ni „ustrezno utemeljen[a]“, kar je v nasprotju s tem, kar je določeno v zadnjenavedeni določbi.
18. Predložitveno sodišče ugotavlja, da zakon št. 9/2022, s katerim je bila Direktiva 2019/1023 prenesena v nacionalno pravo, ne vsebuje nobene utemeljitve za izključitev davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti ter da taka utemeljitev tudi ni bila predvidena v osnutku tega zakona. To sodišče poudarja, da ima poleg pomislekov glede združljivosti člena 245(2) CIRE s to direktivo tudi pomisleke glede vprašanja, ali izključitev iz te določbe pomeni oviro za cilje, ki se uresničujejo s to direktivo, Pogodbo DEU in učinkovitostjo prava Unije.
19. V teh okoliščinah je Tribunal da Relação do Porto (višje sodišče v Portu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 23(4) Direktive [2019/1023] razlagati tako, da je izključitev drugih dolgov (poleg tistih, ki so navedeni v njegovih točkah) dovoljena le, če je ‚ustrezno utemeljen[a]‘?
2. Ali je treba možnost držav članic, da iz odpusta dolga izključijo nekatere kategorije dolgov (če je ta izključitev ustrezno utemeljena v smislu člena 23(4) Direktive 2019/1023), razlagati tako, da državam članicam omogoča, da izključijo davčne terjatve (ki niso navedene v tem členu), s čimer sebe postavijo v prednostni položaj?
3. Če je odgovor na ti vprašanji za predhodno odločanje pritrdilen, katera merila mora zadevna utemeljitev izpolnjevati v smislu prava Unije, da bi bila z njo spoštovana splošna načela prava Unije in temeljne pravice, ki veljajo za [zakonodajalca Unije] in nacionalnega zakonodajalca (‚prepoved diskriminacije glede na državljanstvo‘ (člen 18 PDEU) in ‚svoboda gospodarske pobude‘ (člen 16 [Listine]), ter temeljne gospodarske svoboščine notranjega trga)?
4. Če je odgovor na navedeno vprašanje za predhodno odločanje nikalen, ali opredelitvi pojmov (v smislu prava Evropske unije […] in za namene razlage Direktive 2019/1023) ‚dolgov[i], ki izhajajo iz kazenskih sankcij ali so z njimi povezani‘ in ‚dolgov[i], ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti‘, zajemata tudi davčne dolgove, kakor je določeno v nacionalnem zakonodajnem aktu, s katerim je bila prenesena [ta direktiva] (zakon št. 9/2022 […])?“
20. Pisna stališča so predložili dolžnik, zavod za socialno varnost, portugalska in španska vlada ter Evropska komisija.
IV. Analiza
21. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje o možnosti, da države članice iz odpusta dolgov izključijo nekatere kategorije dolgov, med drugim davčne terjatve in terjatve iz naslova socialne varnosti, s čimer sebe postavijo v prednostni položaj.
22. Tako Komisija kot portugalska in španska vlada v svojih stališčih priznavajo neizčrpnost seznama iz člena 23(4) Direktive 2019/1023, ker določa, da se iz odpusta dolgov lahko izključijo določene kategorije terjatev, zlasti kar zadeva šest kategorij terjatev, naštetih v nadaljevanju tega odstavka.
23. Pomisleke je lahko vzbudila prvotna ubeseditev tega člena v španskem jeziku, v skladu s katero lahko države članice „določene kategorije terjatev izključijo iz odpusta dolgov […] v primeru(8)“. Vendar je bilo to besedilo nadomeščeno z „kot v primeru(9)“ v popravku te direktive(10), s katerim je bila španska različica usklajena z drugimi jezikovnimi različicami.
24. Zato oklevanje ni več mogoče: uporaba izrazov „[d]ržave članice lahko […] izključijo iz odpusta dolgov“ in veznika „kot“ pomeni, da je seznam v členu 23(4) Direktive 2019/1023 res neizčrpen seznam kategorij terjatev, ki se lahko izključijo iz odpusta dolgov, ki ga države članice lahko dopolnijo. Ta analiza je podkrepljena z uvodno izjavo 81 te direktive v povezavi z razpravo v Svetu Evropske unije(11), iz katere izhaja, da bi države članice morale imeti možnost izključiti druge kategorije terjatev v ustrezno utemeljenih primerih.
25. Splošneje je treba v zvezi s poljem proste presoje, ki ga imajo države članice pri izključitvi določenih kategorij terjatev iz možnosti odpusta dolgov, razlikovati med načelom izključitve določene kategorije terjatev in pogoji za to izključitev.
26. V zvezi z načelno izključitvijo davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti je treba poudariti, da je v členu 23(4) Direktive 2019/1023 naštetih šest kategorij terjatev, ki jih države članice lahko izključijo iz odpusta dolgov ali za katere je dostop do odpusta dolgov lahko omejen ali je zanje določena daljša preizkusna doba za odpust. Te kategorije so: zavarovani dolgovi, dolgovi, ki izhajajo iz kazenskih sankcij ali so z njimi povezani, dolgovi, ki izhajajo iz odškodninske odgovornosti, preživninski dolgovi, dolgovi, ki nastanejo po predložitvi prošnje za postopek odpusta dolgov ali po uvedbi takega postopka, in dolgovi v zvezi s stroški tega postopka.
27. Komisija je v svojem stališču povzela trditev, da obstaja povezava med temi različnimi kategorijami terjatev, ki upravičuje, da se ne pusti celotno polje proste presoje državam članicam, ki želijo določiti izjeme od načela popolnega odpusta dolgov, zaradi narave zadevnega dolga.
28. Ta povezava naj bi torej obstajala v skrbi za materialno pravičnost: prvič, dolžnik ne bi smel imeti možnosti, da se izogne denarnim posledicam dejanj, ki niso povezana z običajnim poslovnim življenjem (družinski dolgovi, kazenski dolgovi ali dolgovi iz naslova civilne odgovornosti). Drugič, dolgovi, ki nastanejo v okviru postopka odpisa dolgov ali pozneje, lahko niso predmet odpusta dolgov, da bi se zagotovila učinkovitost tega postopka. Tretjič, izključeni so lahko tudi zavarovani dolgovi, saj so bili zavarovani posebej za izognitev posledicam insolventnosti.
29. Vendar več elementov govori proti tej utemeljitvi.
30. Najprej, sama ubeseditev člena 23 Direktive 2019/1023 predvideva prilagoditev oblik možnosti glede možnih izjem od načela popolnega odpusta dolgov. Odstavek 1 določa, da morajo vse države članice določiti izključitev za dolžnika, ki je ravnal nepošteno ali v slabi veri. Nasprotno pa odstavka 3 in 5 določata, da lahko države članice določijo daljše preizkusne dobe za odpust dolgov oziroma daljše obdobje prepovedi opravljanja dejavnosti v nekaterih strogo naštetih primerih. Odstavek 4, za katerega razlago je Sodišče zaprošeno, tako kot odstavek 2 določa, da države članice lahko izberejo izjeme od načela popolnega odpusta dolgov, če so ustrezno utemeljene, pri čemer je ta možnost ponazorjena z neizčrpnim seznamom primerov. Zato se bosta lahko delovanje in področje uporabe postopka popolnega odpusta dolgov zelo razlikovala glede na to, kar bo izbrala vsaka od držav članic. Posledično se zdi težko trditi, da cilj harmonizacije tega postopka odpusta dolgov upravičuje, da se načeloma ne dovoli izključitev nekaterih določenih kategorij terjatev iz tega odpusta dolgov.
31. Dalje, na podlagi ničesar, kar je bilo izrečeno med razpravami pred sprejetjem Direktive 2019/1023, ni mogoče trditi, da davčne terjatve in terjatve iz naslova socialne varnosti ne bi mogle biti izključene iz odpusta dolgov. V predlogu direktive je bilo namreč v zvezi s členom 22 (postal člen 23 sprejete direktive) jasno navedeno, da imajo države članice „široko polje diskrecijske presoje pri določitvi omejitev določb o dostopu do odpusta in preizkusnih dobah za odpust dolgov, če so take omejitve jasno opredeljene in nujne za zaščito splošnega interesa“.(12)
32. Ta želja, da se državam članicam pusti zadosten manevrski prostor, je bila potrjena na razpravi v Svetu.(13) Med pogajanji v tej instituciji so bile izključitve iz odpusta dolgov dejansko dodane brez posebnih pripomb(14) in pojasnjeno je bilo, da lahko države članice nekatere vrste terjatev izključijo tudi na podlagi nacionalne zakonodaje, ne da bi bila navedena narava teh terjatev.(15) Na koncu pogajanj v Svetu je Portugalska podala izjavo, v kateri je v bistvu navedla, prvič, da je v besedilu dovolj prožnosti, da lahko države članice obdržijo ali uvedejo določbe, s katerimi izključijo ali omejijo dostop do odpusta davčnih dolgov, ker bi takšni ukrepi morali biti popolnoma utemeljeni zaradi posebne narave davčnih dolgov, ter, drugič, da ne želi izraziti svojega stališča o urejanju dostopa do odpusta davčnih dolgov pri prenosu te direktive.(16)
33. Odbor Evropskega parlamenta za ekonomske zadeve, ki je bil zaprošen za mnenje, je Odboru za pravne zadeve kot pristojnemu odboru predlagal spremembo uvodne izjave in odstavka v korist izrecne možnosti izključitve javnopravnih terjatev, pri kateri bi države članice morale upoštevati potrebno ravnovesje med splošnim javnim interesom in spodbujanjem podjetništva.(17)
34. Nazadnje, očitno je, da je Direktiva 2019/1023 direktiva o minimalni harmonizaciji v zvezi s popolnim odpustom dolgov, katere cilj je oblikovanje te vrste postopka v vsaki od držav članic, in ne oblikovanje harmoniziranega postopka odpusta dolgov. Pogajanja so bila namreč za države članice priložnost, da opozorijo, da mora biti ta postopek – ki je v nekaterih državah članicah nov, v drugih ne – mogoče dovolj prilagoditi, da ne posega v učinkovito delujoče nacionalne sisteme, ker je tak postopek povezan z drugimi področji nacionalnega prava, ter da se gospodarski položaj in pravne strukture med državami članicami razlikujejo.(18)
35. Nasprotno pa v zvezi s pogoji za izključitev neke kategorije terjatev člen 23(4) Direktive 2019/1023 določa, da so „izključitve, omejitve ali daljše dobe ustrezno utemeljene“. Posledično, čeprav polje proste presoje, ki ga imajo države članice v zvezi z naravo določenih kategorij terjatev, ki se lahko izključijo, ni opredeljeno, pa je omejeno z utemeljitvijo, ki jo morajo navesti v podporo tej izključitvi.
36. Poleg tega so države članice to polje proste presoje uporabile za izključitev določenih kategorij terjatev, ki niso navedene na seznamu v členu 23(4) Direktive 2019/1023. V Franciji so iz odpusta dolgov izključene med drugim terjatve delavcev in terjatve, ki izhajajo iz tožb v zvezi s premoženjem, pridobljenim v zapuščinskem postopku, začetem med postopkom.(19) Na Nizozemskem so med drugim izključene terjatve, povezane s študentskimi posojili.(20) V Španiji so med drugim izključene terjatve iz plač in javnopravne terjatve.(21)
37. Zdi se, da predložitveno sodišče z besedami „s čimer sebe postavijo v prednostni položaj“ meni, da Portugalska republika z zavračanjem, da bi bila obravnavana enako kot drugi upniki pri obravnavi popolnega odpusta dolgov, ker iz tega odpusta izključuje davčne terjatve in terjatve iz naslova socialne varnosti, krši enakost upnikov. Vendar se na področju kolektivnih postopkov, s katerimi je mogoče postopek popolnega odpusta dolgov enačiti zaradi učinkov, ki jih ima na upnike, ne išče enakost vseh upnikov, temveč enakost upnikov, ki so v podobnem položaju. Tako na področju prestrukturiranja člen 10(2)(b) Direktive 2019/1023 določa, da so upniki, ki imajo dovolj podobne interese v istem razredu, obravnavani enako in sorazmerno glede na njihovo terjatev. Enako je v uvodni izjavi 52 te direktive navedeno, da lahko države članice na podlagi preizkusa največje koristi za upnike določijo, da načrt ne more zahtevati celotnega ali delnega odpisa terjatev javnih institucionalnih upnikov, ki imajo na podlagi nacionalnega prava privilegiran položaj. V uvodni izjavi 44 te direktive pa je opozorjeno, da je treba na eni strani zagotoviti, da se pravice, ki so si v bistvu podobne, obravnavajo enako in da se lahko načrti prestrukturiranja sprejmejo brez nepravičnega škodovanja pravicam prizadetih strank, ki bi jih bilo treba obravnavati v ločenih razredih, ki ustrezajo merilom oblikovanja razredov po nacionalnem pravu, in na drugi strani državam članicam omogočiti, da v ločenih razredih obravnavajo tudi druge vrste upnikov, ki nimajo dovolj podobnih interesov, na primer davčne organe ali organe socialne varnosti.
38. Ta pravila so skladna s sodno prakso Sodišča v zvezi s svobodo gospodarske pobude, varovano s členom 16 Listine. Presodilo je namreč, da če je z ustavnim redom vseh držav članic zagotovljeno varstvo lastninske pravice in če so podobna jamstva dana za svobodno opravljanje trgovinske dejavnosti, dela in drugih poklicnih dejavnosti, je treba tako zagotovljene pravice – ki še zdaleč niso absolutne pravice – obravnavati glede na družbeno funkcijo varovanega premoženja in dejavnosti. Dodalo je, da so iz tega razloga tovrstne pravice zakonito varovane le ob upoštevanju omejitev, določenih glede na javni interes.(22)
39. Zato Portugalska republika s tem, da določa izključitev davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti iz postopka popolnega odpusta dolgov, sama po sebi ne krši ne enakosti upnikov, kot jo je treba izvajati na tem področju, ne svobode gospodarske pobude.
40. Glede načinov utemeljitve te izključitve Komisija meni, da ne more izhajati iz zgolj pro forma izjave in da portugalski zakonodajalec ni zagotovil nobene – niti povsem formalne – utemeljitve za to izključitev davčnih terjatev in terjatev iz naslova socialne varnosti.
41. Kot pa sem navedel zgoraj, je Portugalska na pogajanjih o Direktivi 2019/1023 podala natančno izjavo v zvezi z izključitvijo davčnih terjatev.(23) Poleg tega portugalska vlada v svojem stališču poudarja, prvič, da člen 103(1) Constituição da República Portuguesa (ustava Portugalske republike) določa, da je namen davčnega sistema zadovoljiti finančne potrebe države in drugih javnih subjektov in pravično razdeliti prihodke in bogastva ter, drugič, da člena 5 in 30 LGT določata pravila in načela, ki to izključitev utemeljujejo kot izpolnjevanje finančnih potreb države, spodbujanje socialne pravičnosti in enakih možnosti ter potrebnih popravkov neenakosti pri razdelitvi bogastva in prihodkov ob spoštovanju načel splošnosti, enakosti, zakonitosti, materialne pravičnosti in nerazpoložljivosti davčnega dolga.
42. Člen 23(4) Direktive 2019/1023 ne vsebuje ničesar o obliki zahtevane utemeljitve, vendar je v uvodni izjavi 81 navedeno, da mora obstajati ustrezno utemeljen razlog po nacionalnem pravu. Zdi se mi, da se ne zahteva, da je utemeljitev navedena v samem aktu o prenosu te direktive, če že obstaja v nacionalni zakonodaji (ustava, zakon, uredba) ali celo če se je pojavila v okviru pogajanj o navedeni direktivi, kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče ob upoštevanju celotne zakonodaje, ki se uporablja, in njene skladnosti.
43. Nazadnje menim, da je Direktiva 2019/1023 direktiva o minimalni harmonizaciji, katere cilj je v vsaki državi članici uvesti postopek odpusta dolgov, katerega obseg v zvezi z naravo terjatev, ki so lahko izključene iz tega odpusta, je v precejšnjem obsegu prepuščen presoji držav članic, pod pogojem, da so izključitve ustrezno utemeljene, vključno zunaj akta o prenosu.
44. Ob upoštevanju vseh teh elementov Sodišču predlagam, naj odgovori tako: člen 23(4) Direktive 2019/1023 je treba razlagati tako, da seznam v tem členu ni izčrpen in da so druge določene kategorije terjatev, ki niso navedene na tem seznamu, lahko predmet odpusta dolgov, omejenega odpusta dolgov ali daljše preizkusne dobe za odpust pod pogojem, da je to ustrezno utemeljeno v nacionalnem pravu, vključno zunaj predpisa o prenosu te direktive.
V. Predlog
45. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Tribunal da Relação do Porto (višje sodišče v Portu, Portugalska), odgovori:
Člen 23(4) Direktive (EU) 2019/1023 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti)
je treba razlagati tako, da:
seznam v tem členu ni izčrpen in da so druge določene kategorije terjatev, ki niso navedene na tem seznamu, lahko predmet odpusta dolgov, omejenega odpusta dolgov ali daljše preizkusne dobe za odpust pod pogojem, da je to ustrezno utemeljeno v nacionalnem pravu, vključno zunaj predpisa o prenosu te direktive.