Zadeva C‑621/21
WS
proti
Intervyuirasht organ na Darzhavna agentsia za bezhantsite pri Ministerskia savet
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 16. januarja 2024
„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Skupna politika na področju azila – Direktiva 2011/95/EU – Pogoji za upravičenost do statusa begunca – Člen 2(d) – Razlogi za preganjanje – ,Pripadnost določeni družbeni skupini‘ – Člen 10(1)(d) – Dejanja preganjanja – Člen 9(1) in (2) – Povezava med razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja ali med razlogi za preganjanje in odsotnostjo zaščite pred takšnimi dejanji – Člen 9(3) – Nedržavni subjekti – Člen 6(c) – Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite – Člen 2(f) – ,Resna škoda‘ – Člen 15(a) in (b) – Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito za namene priznanja statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite – Člen 4 – Nasilje nad ženskami zaradi spola – Nasilje v družini – Grožnja ‚zločina iz časti‘“
1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Pogoji za priznanje statusa begunca – Tveganje preganjanja – Razlogi za preganjanje – Ocenjevanje – Pojem pripadnosti določeni družbeni skupini – Skupina žensk iz iste izvorne države ali ožje skupine žensk, ki imajo dodatno skupno značilnost, odvisno od okoliščin v tej državi – Vključitev
(člen 78(1) in (2) PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 2(d), člen 4(3) in (4) ter člen 10(1)(d))
(Glej točke 37, 38, 44, 46, 47 in od 49 do 62 ter točko 1 izreka.)
2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Pogoji za priznanje statusa begunca – Strah prosilca, da ga bodo v izvorni državi preganjali nedržavni subjekti – Zahteva po povezavi med razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja – Neobstoj – Pogoj – Določitev povezave med razlogom za preganjanje in odsotnostjo zaščite pred dejanji preganjanja s strani subjektov zaščite
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 6(c), člen 7(1), člen 9, od (1) do (3), in člen 10(1))
(Glej točke od 64 do 67 in 70 ter točko 2 izreka.)
3. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Status begunca ali status subsidiarne zaščite – Direktiva 2011/95 – Pogoji za upravičenost do subsidiarne zaščite – Resna škoda – Pojem – Dejanska grožnja, da bo prosilec ubit ali izpostavljen nasilju s strani člana svoje družine ali svoje skupnosti zaradi domnevnega kršenja kulturnih, verskih ali tradicionalnih norm – Vključitev
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2011/95, člen 2(g), člen 15(a) in (b) ter člen 18)
(Glej točke od 75 do 80 in točko 3 izreka.)
Povzetek
Sodišče, ki mu je bil predložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, je v sestavi velikega senata podalo pojasnila o razlogu za preganjanje, ki lahko privede do priznanja statusa begunca, in sicer „pripadnosti določeni družbeni skupini“(1), kadar je prosilec za mednarodno zaščito ženska, ki zatrjuje strah, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo ubita ali izpostavljena nasilju s strani člana svoje družine ali svoje skupnosti zaradi domnevnega kršenja kulturnih, verskih ali tradicionalnih norm.
WS je turška državljanka kurdskega porekla. Junija 2018 je zakonito prispela v Bolgarijo in se nato pridružila svojemu družinskemu članu v Nemčiji, kjer je vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Na prošnjo nemških organov so bolgarski organi na podlagi odločbe, ki jo je februarja 2019 sprejela državna agencija za begunce(2) (v nadaljevanju: DAB), WS ponovno sprejeli zaradi obravnavanja njene prošnje za mednarodno zaščito.
WS je na zaslišanjih oktobra 2019 izjavila, da je bila pri 16 letih prisiljena v sklenitev zakonske zveze in da je bila žrtev nasilja v družini. WS naj bi septembra 2016 pobegnila iz skupnega prebivališča. Leta 2017 naj bi sklenila versko zakonsko zvezo, maja 2018 pa naj bi v tej zakonski zvezi dobila sina. Po odhodu iz Turčije naj bi se septembra 2018 uradno ločila od svojega prvega moža, in to kljub njegovemu nasprotovanju. Iz teh razlogov je izrazila strah, da bi jo njena družina ubila, če bi se vrnila v Turčijo.
Predsednik agencije DAB je z odločbo, sprejeto maja 2020, zavrnil prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je vložila WS, ker je menil, prvič, da pogoji, zahtevani za priznanje statusa begunca, niso izpolnjeni. Razlogi, ki jih je navedla WS, zlasti nasilje v družini ali grožnje s smrtjo, ki jim je bila izpostavljena, naj namreč ne bi bili upoštevni, saj naj jih ne bi bilo mogoče povezati z nobenim od razlogov za preganjanje iz zakona o azilu in beguncih, s katerim je bila v bolgarsko pravo prenesena Direktiva 2011/95. Poleg tega naj WS ne bi izjavila, da je preganjana zaradi svojega spola.
Drugič, WS je bilo zavrnjeno priznanje statusa subsidiarne zaščite. Ugotovljeno je bilo, da ne izpolnjuje za to zahtevanih pogojev, ker, na prvem mestu, niti uradni organi niti nekateri nedržavni subjekti v zvezi z njo niso sprejeli ukrepov, ki jih država ne more nadzorovati. Na drugem mestu, WS policije ni obvestila o kaznivih napadih zoper njo, ni vložila prijave in je Turčijo zapustila zakonito.
Tožba, ki jo je WS vložila zoper to odločbo, je bila zavrnjena.
WS je aprila 2021 na podlagi novih dokazov vložila naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri se je sklicevala na utemeljen strah pred preganjanjem zaradi svoje pripadnosti določeni družbeni skupini, in sicer skupini žensk, ki so žrtve nasilja v družini, in žensk, ki bi lahko bile žrtve zločina iz časti nedržavnih subjektov, pred katerimi je turška država ne more zaščititi. Nasprotuje vrnitvi v Turčijo in navaja, da se boji, da bo žrtev zločina iz časti ali da bo ponovno prisiljena v sklenitev zakonske zveze.
Maja 2021 je agencija DAB zavrnila ponovno uvedbo postopka za priznanje mednarodne zaščite, ker je menila zlasti, da WS ni predložila nobenega pomembnega novega elementa v zvezi s svojim osebnim položajem ali svojo izvorno državo.
Predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena tožba zoper to odločbo, se je odločilo, da Sodišče vpraša o razlagi Direktive 2011/95 in ga pozvalo, naj pojasni materialnopravne pogoje za priznanje mednarodne zaščite in vrsto mednarodne zaščite, ki jo je treba priznati v takih okoliščinah.
Presoja Sodišča
Prvič, Sodišče je preučilo, ali je mogoče na podlagi Direktive 2011/95 glede na okoliščine v izvorni državi šteti, da ženske iz te države kot celota pripadajo „določeni družbeni skupini“, kar je „razlog za preganjanje“, ki lahko privede do priznanja statusa begunca, ali pa morajo imeti zadevne ženske dodatno skupno značilnost, da bi se lahko štelo, da pripadajo taki skupini.
V zvezi s tem je najprej poudarilo, da Istanbulska konvencija(3) določa obveznosti, ki spadajo na področje uporabe člena 78(2) PDEU, ki zakonodajalca Unije pooblašča za sprejetje ukrepov v zvezi s skupnim evropskim azilnim sistemom, kot je Direktiva 2011/95. Tako je ta konvencija, kolikor se nanaša na azil in nevračanje, del pogodb, na podlagi katerih je treba razlagati navedeno direktivo(4), čeprav je nekatere države članice, vključno z Republiko Bolgarijo, niso ratificirale.
Dalje, Sodišče je opozorilo, da iz člena 10(1)(d) Direktive 2011/95 izhaja, da se skupina šteje za „določeno družbeno skupino“, če sta izpolnjena dva kumulativna pogoja. Na prvem mestu, člani zadevne skupine morajo imeti vsaj eno od treh identifikacijskih značilnosti, navedenih v tej določbi(5). Na drugem mestu, ta skupina mora imeti „razločno identiteto“ v izvorni državi.
Sodišče je v zvezi s prvim pogojem za opredelitev „določene družbene skupine“ poudarilo, da je ženski spol prirojena lastnost in zato zadostuje za izpolnitev tega pogoja. To ne izključuje možnosti, da bi ženske, ki imajo dodatno skupno značilnost, kot je na primer skupno poreklo, ki je nespremenljivo(6), lahko spadale tudi v tako kategorijo v smislu te določbe.
Sodišče je v zvezi z drugim pogojem za opredelitev „določene družbene skupine“ ugotovilo, da lahko družba, ki ženske obkroža, ne glede na to, ali imajo dodatno skupno značilnost ali ne, ženske dojema različno in da se jim v tej družbi prizna razločna identiteta, zlasti zaradi družbenih, moralnih ali pravnih norm, ki veljajo v njihovi izvorni državi.
Nazadnje, Sodišče je presodilo, da je treba pripadnost „določeni družbeni skupini“ ugotoviti neodvisno od dejanj preganjanja(7), katerih žrtve so lahko člani te skupine v izvorni državi. Vendar je diskriminacija ali preganjanje oseb s skupno značilnostjo lahko upošteven dejavnik, kadar je treba za preveritev, ali je izpolnjen drugi pogoj za opredelitev družbene skupine, presoditi, ali se zadevna skupina zdi ločena glede na družbene, moralne ali pravne norme zadevne izvorne države.
Zato je po eni strani mogoče šteti, da so ženske kot celota del „določene družbene skupine“ v smislu člena 10(1)(d) Direktive 2011/95, če se ugotovi, da so glede na okoliščine v svoji izvorni državi zaradi svojega spola izpostavljene dejanjem fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja in nasilja v družini. Po drugi strani se lahko za ožje skupine žensk, ki imajo dodatno skupno značilnost(8), šteje, da spadajo v družbeno skupino z razločno identiteto v izvorni državi, če so te ženske zaradi te značilnosti stigmatizirane in izpostavljene neodobravanju družbe, ki jih obkroža, kar vodi do njihove socialne izključenosti ali nasilnih dejanj.
Drugič, Sodišče je presojalo, ali Direktiva 2011/95 zahteva, da se, kadar prosilec zatrjuje strah, da ga bodo v izvorni državi preganjali nedržavni subjekti, ugotovi povezava med dejanji preganjanja in vsaj enim od razlogov za preganjanje iz člena 10(1) Direktive 2011/95. Ugotovilo je, da v skladu s členom 9(3) te direktive v povezavi z drugimi določbami(9) priznanje statusa begunca predpostavlja obstoj povezave med, na eni strani, zgoraj navedenimi razlogi za preganjanje in, na drugi strani, bodisi dejanji preganjanja(10) bodisi neobstojem zaščite s strani „subjektov zaščite“(11) pred dejanji preganjanja, ki jih storijo „nedržavni subjekti“. Tako je v primeru dejanja preganjanja, ki ga stori nedržavni subjekt, pogoj iz zgoraj navedenega člena 9(3)(12) izpolnjen, če to dejanje temelji na enem od razlogov za preganjanje iz člena 10(1), tudi če odsotnost zaščite ne temelji na teh razlogih. Ta pogoj je treba šteti za izpolnjen tudi, kadar odsotnost zaščite temelji na enem od razlogov za preganjanje iz zadnjenavedene določbe, pa čeprav dejanje preganjanja, ki ga stori nedržavni subjekt, ne bi temeljilo na teh razlogih. Zato kadar prosilec zatrjuje strah, da ga bodo v izvorni državi preganjali nedržavni subjekti, ni treba ugotavljati povezave med enim od razlogov za preganjanje iz člena 10(1) Direktive 2011/95 in dejanji preganjanja, če je mogoče ugotoviti tako povezavo med enim od teh razlogov za preganjanje in odsotnostjo zaščite subjektov zaščite(13) pred temi dejanji.
Tretjič, Sodišče je razsodilo, da pojem resne škode(14), ki lahko privede do priznanja statusa subsidiarne zaščite(15), zajema dejansko grožnjo, da bo prosilec ubit ali izpostavljen nasilju s strani člana svoje družine ali svoje skupnosti zaradi domnevnega kršenja kulturnih, verskih ali tradicionalnih norm. Da bi prišlo do tegaga sklepa, je ugotovilo, da člen 15(a) in (b) Direktive 2011/95(16) kot „resno škodo“ opredeljuje „smrtno kazen ali usmrtitev“ in „mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v njegovi izvorni državi“. Ob upoštevanju cilja člena 15(a) Direktive 2011/95, ki je zagotoviti varstvo osebam, katerih pravica do življenja bi bila ob vrnitvi v njihovo državo izvora ogrožena, izraza „usmrtitev“ iz te določbe ni mogoče razlagati tako, da izvzema napade na življenje zgolj zato, ker jih storijo nedržavni subjekti. Kadar se ženska sooči z utemeljenim tveganjem, da bo ubita ali izpostavljena nasilju s strani člana svoje družine ali svoje skupnosti zaradi domnevnega kršenja kulturnih, verskih ali tradicionalnih norm, je treba tako resno škodo opredeliti kot „usmrtitev“ v smislu te določbe.